5. april 2023

Velika noč je največji krščanski praznik, ko kristjani praznujemo Jezusovo vstajenje od mrtvih. Vernikom pomeni praznik veselja in upanje na večno življenje, saj verujemo, da je Jezus s svojim vstajenjem premagal telesno in duhovno smrt ter nam je obljubljeno vstajenje po smrti. Praznik obuja čudovite spomine na naše otroštvo, družinam omogoča skupna družinska srečanja, kulturnim delavcem pa je to priložnost, da ustvarjajo umetniška dela vseh vrst na podlagi velikonočne snovne in nesnovne kulturne dediščine v povezavi s tradicionalnimi običaji in šegami. Politikom pa je to priložnost, da političnim nasprotnikom sežejo v roke in se pogovorijo o skupnih vprašanjih, kako naj pomagajo ljudem, da bi živeli v miru in medsebojnem sožitju.
Razmišljam, kaj ta in drugi verski prazniki ponujajo ateistom in agnostikom, saj ateistično negiranje obstoja Boga ali nevidne višje sile oziroma agnosticistično gledanje, da človeku ni dostopen odgovor o obstoju ali neobstoju Boga, ne pomeni drugega, razen da je to praznik, tako kot ostali neverski prazniki, ko imajo ljudje dela prost dan. Mnogih tudi ne zanima, zakaj so sploh določeni prazniki opredeljeni in kakšen je njihov pomen.
Tudi tistim, ki ne verjamejo v Boga, verski prazniki lahko ponudijo veliko več kot samo dela prost dan, kar ne velja za veliko noč, saj je ta praznik vedno na nedeljo. Verski prazniki so v človeških družbah spodbudili ljudi, da so v preteklosti ustvarili čudovite stvaritve, in jih še vedno ustvarjajo, in zakaj ne bi tudi ateisti uživali v dosežkih, ki so povezani z omenjenimi prazniki. Negiranje obstoja verskih praznikov in njihove vloge v družbi je bilo v času socializma škodljivo in nesmiselno, da ne govorimo posebej o neučinkovitosti ideološke borbe zoper vsega, kar je povezano z religijo. Ob tem pa se tudi socializem ni odrekel vsem čudovitim zgradbam, pesmim, obredom in praznikom, povezanim z vero, razen v trdem boljševističnem obdobju komunizma.
Zanimivo je, da je na naših tleh socialistična oblast in ideologija ustvarjala tako imenovano socialistično moralo, katere vsebina je bila enaka ali pa vsaj zelo podobna moralnim vrednotam in predstavam o dobrem življenju ter kako naj ravnamo z drugimi ljudmi. Dobra moralna pravila nikakor niso zgolj verska zadeva – brez Boga so prav tako koristna in dobra za družbo.
Ni sporno, da nekateri obredi in ideje bogatijo naša življenja. Nič ni narobe, če imamo različne vere, saj med njimi ni velikih razlik glede temeljnih pravil o smislu življenja in medsebojnih odnosih med ljudmi.
Verska praznovanja, kot je velika noč, so pogosto dobrodošla priložnost za srečanje z ljubljenimi, ki danes živijo daleč od primarnih družin, in za njihovo skupno preživljanje kakovostnega časa.
Prazniki spodbujajo občutek skupnosti tudi na druge načine, ki smo jih danes pogosto izgubili. V verskih institucijah – cerkvi, sinagogi ali mošeji – se ljudje zberejo pod enakimi pogoji in se osredotočajo na vprašanja skupnega sožitja.
Na verskih obredih nikomur ni treba skrbeti za socialne ali osebne razlike, saj so na teh srečanjih v ospredju temeljne vrednote medsebojnega življenja. V verskih skupnostih se ljudje ne samo združujejo z isto vero in istim kanonom vrednot, ampak to ljudi tudi zbližuje in kljub različnosti med njimi ustvarja tovarištvo. Praznična srečanja vernih in nevernih ljudi ob verskih praznikih ponuja okolje za medsebojno oprostitev in odpuščanje tistim, ki so jim storili krivico. Prazniki, kot je v krščanstvu velika noč, ustvarjajo ne samo občutka pripadnosti v bogoslužju, temveč prispevajo k miru in koheziji v družbeni skupnosti. Občutek skupnosti daje vernikom varnost in podporo, ki ateistom neredko manjka.
Danes, ko smo pogosto preobremenjeni z veliko svobodo, ki jo imamo, in smo posledično pogosto preveč egoistični, nas verski prazniki opominjajo na zdrava pravila o sobivanju z drugimi ljudmi.
V smislu navedenih vrednot praznika velike noči vsem čestitam z željo, da poglobimo ljubezen do svojih najbližjih in oplemenitimo odnos do sočloveka, verujočim pa tudi, da utrdijo svoje upanje na večno življenje …

Katarina Pevec Stajnko
Čudovit zapis, gospod profesor!

Nika Jan
Za nas, ki smo bili rojeni kot “otroci socializma”, je sporočilo velike noči, da je ljubezen močnejša od sovraštva in da dobro zmaguje nad zlom. V tem smislu nas praznovanje napolni z novim upanjem, vero v življenje in notranjim mirom.
Vesele velikonočne praznike!

etika#

6. april 2023

Priznam, da sem zaljubljen v klasične misli velikih mislecev v davni preteklosti. To mi je ostalo od moje »skrajšane« klasične gimnazije, ki sem jo, žal, končal le z opravljanjem izpitov četrtega letnika in mature, ker je bivša Jugoslavija v letu 1958 ukinila klasične gimnazije, češ da so klasična znanja nepotrebna za takrat »sodobno in napredno mladino« … Bojim se, da tako tudi danes mnogi razmišljajo, saj po njihovem mnenju ni treba brati in izgubljati časa za klasično izobraževanje, dokler imamo pametne telefone in Google …
Osebno pa sem prepričan, da nam zanemarjanje znanja iz preteklosti o človeku in njegovih medsebojnih odnosih lahko škodi, saj se človek v zadnjih nekaj tisoč letih ni bistveno spremenil.
Vzemimo primer razmišljanja Marka Avrelija (rimski vojskovodja, cesar in filozof, rojen v letu 121), ki je v svojih samorefleksijah čudovito razmišljal o človeku in njegovem življenju v družbi, pri čemer se spomnim njegove primerjave med ljudmi in čebelami: »Ljudje smo kot čebele v čebeljem panju. Vsaka poškodba panja vpliva tudi na posamezno čebelo. In kar je dobro za čebeljo družino kot celoto, ne škodi niti posamezni čebeli.«
Čebele so slovenski ponos in združevalni element in se simbolno povezujejo s solidarnostjo in medsebojno pomočjo med ljudmi.
Čebele so še vedno solidarne, česar pa ne moremo vedno reči za ljudi.
Živimo v času, ko ljudem ni lahko izkazati solidarnosti. Danes v poklicnem življenju šteje le uspešnost. V politiki se vsak dan povečuje delitev in nasprotja in se povečuje prepad med ideološkimi tabori. Pozabljamo na sočloveka in se ne zavedamo, kako smo med seboj povezani, in smo kot posamezniki del večje celote – družbene skupnosti. Skušnjava, da bi skrbeli le za lastno dobro počutje, je velika, in pozabljamo na druge. Za skupno dobro nam je malo mar. Čeprav je primerno in nujno, da moramo med seboj uskladiti svoja dejanja in impulze, da bi skupno dobro imelo najvišjo prioriteto, pa na to pogosto pozabljamo. Politiki pogosto prikazujejo kot skupno dobro le stvari, ki so v njihovem strankarskem ali osebnem interesu.
Vsak od nas mora težiti primarno za skupno dobro, kajti če je nekaj dobro za družbeno skupnost kot celoto, potem je dobro tudi za posameznika, kot je to preprosto in jasno povedal že cesar Avrelij pred okoli 1900-timi leti.

Tone Potocnik
Dragi Šime,do takega razmišljanja se dokoplje samo človek širokega srca in duše. Človek, ki jadra kot orel in vidi gozd, ne posameznega drevesa. Za to so potrebni km prehojene poti, vloženega veliko truda, znoja in solz in seveda talenta, posluha, da pride človek do takega spoznanja. Takih ljudi je pa malo…, žal so redki.
Zato z zanimanjem in veseljem delim tvoja razmišljanja in poglede in mi to vedno znova napolni srce s toplino.

Igor Triller
Iz lastnih izkušenj vem, da je, z ukinitvijo “nižje gimnazije” in pretvorbo v OŠ – razred 5 – 8 ostali nespremenjeni klasični razredi s poukom latinščine in starogrščine na O.Š. Prežihovega Voranca v Ljubljani, od l. 1959 pa tudi na O.Š. Majde Vrhovnik v Ljubljani. Program je bil enak, kot v dotedanji klasični gimnaziji. Kako je bilo to v Mariboru pa ne vem.
V “višji gimnaziji”, po letu 1958 imenovani “gimnazija” so obstajali klasični razredi iz razredi s klasičnim poukom na I. Gimnaziji na Šubičevi in na Poljanski gimnaziji. Med živečimi sodobniki je cela vrsta znanih oseb, predvsem zdravnikov in pravnikov, ki so bili maturanti klasičnih gimnazij – generacija 1966 in naprej!
To objavljam, da bi kdo ne mislil kakšno duhovno blagostanje je prinesla II. Socialna revolucija v Sloveniji.

Andreja Brezovnik
Pa poglejmo iz druge ptičje perspektive. V panju vlada naraven red, kjer ima vsak svojo vlogo. Troti so na videz nepomembni a opravijo ključno nalogo, saj je njihovo poslanstvo oplojevanje matice. Mar pa je sedanje stanje le dober prostor za razširitev, obuditev in spremembo v družbenem pomenu. Ne morem se strinjati da šteje samo uspeh v poslovnem/poklicnem svetu, šteje dodana vrednost in doprinos posameznika k družbi, ampak na žalost današnji sistem vzame delovnemu človeku več kot mu lahko ponudi, kar pomeni, da to vodi v neravnovesje, tegobe, sebičnost.
Ampak Svet je Lep in vedno dopušča možnost razvoja, možnost spoznanja, da so tudi pred nami živeli učenjaki in da bodo živeli tudi za nami. Mi pa imamo trenutno v rokah pero in papir ali Facebook in tipkovnico.
Vse dobro 😊

Davorin Letonja
Spoštovani profesor verjamem da klasična znanja temeljijo na globokem razmišljanju posameznika ki se zaveda da je le del celote naj bo ta celota zdrava bi tudi družba zdrava.

etika#

8. april 2023

»Ko sem se upokojil, po več kot 50 letih dela, sem bil prepričan, da bom končno miroval, bral le zanimive knjige, se srečeval s prijatelji, da ne bom v nenehni tekmi z delom, da me ne bo skrbelo poklicno napredovanje in da se ne bom več počutil krivega, če nisem dal vsega od sebe. Tempo mojega aktivnega življenja je bil praviloma izsiljen in podoben dirki, pri kateri so bili cilji vedno različni in se še bolj odmikali. Obseden sem bil z roki, na katere nisem imel vpliva, s sestanki, za katere sem bil prepričan, da so nepotrebni, ali pa se nisem pravočasno pripravil, da bi na sestanku aktivno sodeloval, opomini za plačilo računov so me jezili, ker sem bil vedno v zamudi, vznemirjali so me telefonski klici, še zlasti če se na moje klice ni nihče oglasil … Vedno sem odlagal misel na sprostitev in prenehanje nadzorovati sebe in druge.
Razmišljanje o smislu takega življenja sem zavračal, še manj pa sem vedel, kakšen cilj naj bi imel v življenju. Kljub osebnemu in poklicnemu življenju med ljudmi, ki so me spoštovali in me imeli radi, sem se čutil notranje osamljenega. Nisem ločeval časa za delo in za počitek. Pričakoval sem bolj izpolnjeno in vredno življenje, dočakal pa sem starost in notranjo praznino ter zunanjo osamitev. Šele sedaj v starosti čutim potrebo po čudoviti naravi, ki ji v ihti življenja nisem nikoli posvečal pozornosti. To, da sem bil zdrav, da sem bil oče, mož, član ožje lokalne skupnosti, sem sprejemal kot nekaj vsakodnevnega, samoumevnega, kar mi je bilo dano in sem imel do tega pravico. Za tragedije in težave drugih, četudi sem jih zaznal, se mi je zdelo, da se to meni ne more zgoditi. Vera me ni zanimala, saj so mi mnogi govorili, da je to le »opij za ljudi v težavah in nemočne«, sedaj pa me je le začela zanimati, saj so njeni nauki in pričakovanja nekaj, kar človeka spodbuja, da bi bil dober, da razmišlja o sebi in o odnosih do drugih in tudi o tem, ali je res vsega konec s tem, da te preselijo na bolj ali manj lepo urejeno pokopališče. Vse bolj se mi vsiljuje vprašanje, ali je res, da toliko milijard ljudi živi v zmoti, ker verujejo, da je smrt le ena od prestopnih postaj življenja …?«
Znančeva razmišljanja, predvsem pa vprašanja, so primerna za današnji turoben dan, kot mnogi med nami ocenjujejo svoje življenje v starosti.
Po prijetnem pogovoru pa sva oba sklenila, da smo v življenju mnogo dobrega spregledali in opustili oziroma storili tudi kaj slabega, kar bi danes popravili in spremenili. Vendar se ne oziramo z obžalovanjem na prehojeno pot, saj smo vse, kar smo storili dobrega ali slabega, storili z dobrim namenom v danih okoliščinah.
Velika sobota je dan žalosti in ker za žalostjo praviloma prihaja veselje, se bova jutri, na velikonočno nedeljo, oba veselila sporočila iz Jeruzalema, da je smrt le rojstvo novega življenja …
Ob tem spodbudnem in zaupanja vrednem sporočilu prejmite iskrene čestitke…

Bogdana Bradac
Zelo lepo! Lepe praznike Vam želim!

Natalija Drolc
Vedno z veseljem prebiram vaše zapise, ta pa se me je še posebej dotaknil.
Lepe praznike želim.

Savina Bohak
Zapis, vreden, da ga preberemo. Hvala!

Toncka Trako
Dober zapis, kot vedno vredno branja..Želim Vam lepe praznike

Breda Rožič
Ni potrebe, da ljudje prehodijo tako dolgo pot, da pridejo do osnovnega spoznanja, da je življenje enostavno čudovito, ko se ga naučimo živeti. Mlade bi morali od ranih otroških dni vzgajati v tem duhu in svet bi bil dosti lepši🤗🍀Lepe praznike.

Janja Pušnik
Zelo globoke misli, ki so se me spet dotaknile, kot vedno. Hvala vam! Vesele in umirjene praznike vam želim💛

Suzana Pirtovsek
Dragi Šime kot vedno neprecenljive resnice življenja hvala za vse te globoke misli vesel praznik vsem 🐣

življenje#

12. april 2023

Včeraj, 11. aprila 2023, sta Zveza pravnikov v gospodarstvu Slovenije in Zveza pravniških društev Slovenije, ob sodelovanju Poslovne akademije Nebra, organizirali v Ljubljani zanimivo srečanje pravnikov ob 30. obletnici sprejetja in uveljavitve Zakona o gospodarskih družbah (ZGD). Ob tej priložnosti je bila tudi okrogla miza, na kateri so avtorji besedila predloga ZGD evocirali svoje spomine o večletnem delu na tem zakonu in o okoliščinah, ki so tako ali drugače vplivale na njegovo vsebino. ZGD je bil prvi sistemski in najpomembnejši zakon za izgradnjo pravnega sistema v samostojni Sloveniji, saj je urejal kompleksno celotni sistem gospodarskega življenja. Zakon je bil zaradi vstopa Slovenije v Evropsko unijo večkrat usklajen z evropsko zakonodajo in prenovljen leta 2006. Izvedene so bile številne spremembe in dopolnitve glede na razvoj korporacijskega prava v EU in zaradi posebnih potreb slovenskega gospodarstva, ki se je po evolutivni poti preoblikovalo iz dogovornega sistema združenega dela v učinkovito tržno gospodarstvo.
Udeleženci srečanja so ugotovili, da je pravna stroka že v osemdesetih letih preteklega stoletja aktivno pripravljala pravne podlage za spremembe, ki so bile opravljene v začetku 90-ih let. Zanimivo je, da se politika v času priprav vsebine zakona ni vtikala v vsebino zakona, ker je šlo za specifično nova znanja izključno pravnega značaja. Žal pa je pri uveljavitvi tega zakona politika injicirala vrsto sprememb, ki so bile škodljive, težko razumljive in so bile uvedene v prakso mimo temeljnih načel korporacijskega prava, kot na primer izbris pravnih oseb leta 1999 in prenos obveznosti na ustanovitelje kapitalskih družb, odprava tihe družbe, sodna razrešitev poslovodnih in nadzornih organov v primeru prisilne poravnave idr.
Zaradi nerazumevanja korporacijskih pravnih inštitutov je tudi sodna praksa pogosto šla mimo teh in je zasledovala cilje, ki niso bili v duhu in v skladu z bistvom korporacijskega prava in podjetniško tržnega sistema. Na okrogli mizi je bilo ugotovljeno, da je vrsta ovadb in kazenskih postopkov bila vodena predvsem zaradi domnevnih napak, ki pa so bile posledica nepoznavanja podjetniškega poslovanja v tržnem sistemu, ne pa zlega namena domnevnih obtožencev, k čemur so prispevali tudi mediji.
Na okrogli mizi sem posebej izpostavil pozitivno mnenje strokovnjakov Max Planck inštituta v Hamburgu o tem zakonu, glede na to, da na primer v Nemčiji še vedno ni stroki uspelo združiti korporacijskih predpisov v en zakonski predpis, kot je to uspelo avtorjem ZGD, in da je skupina slovenskih pravnikov uspela pripraviti zakon s takšno vsebino, ki se v posameznih državah praviloma pripravlja desetletja.
Pri pripravi besedila ZGD so neposredno sodelovali: Rado Bohinc Marko Ilešič, Mirko Ilešič (pok.), Šime Ivanjko, Marijan Kocbek, Hilda Marija Pivka (pok.), Krešo Puharič in Bojan Zabel, ki so včeraj dobili posebno priznanje. Priznanja so dobili tudi aktivni svetovalci: Franci Gerbec, kot pobudnik, in svetovalca za tuje pravo Roland Grilc (Avstrija) in Rado Race (Italija).
V zahvali za sprejeta priznanja sem posebej poudaril, da so k sedanjemu razumevanju zakona in njegovi uveljavitvi prispevali številni sodniki, odvetniki, pravniki v teoriji in praksi s svojimi sodbami, članki in praktičnimi rešitvami in jim za to tudi gre priznanje. Znano je, da zakonodajalec napiše en stavek v zakonu, pravna stroka pa številne knjige o tem stavku, v čemer je tudi čar prava. Opozoril sem, da naj pravna stroka ohrani ZGD brez vpliva politike, kadar gre za pravne institute, kar doslej ni bilo spoštovano. Politika naj določi cilje, pravno pot za njihovo uresničitev pa naj prepusti pravni stroki. Prepričan sem, da bo ta zakon, ob nujnem prilagajanju družbenemu in pravnemu razvoju, prisoten v pravnem sistemu Slovenije še desetletja, ker gre za stebrni zakon gospodarskega življenja, ki je bistvo vsake družbe.

Vojko Runjak
Veseli me in iskrene čestitke.

Barbara Toplak
Zasluženo 🏅Čestitam 🤩

Danica Mally
Čestitam, upam in želim, da se to prime tudi mladih pravnikov..

Marko Pavliha
Bravo Šime, čestitam.👏

Branka Neffat
Cestitke, obudili smo prehojeno pot in smo ponosni na vse, ki ste sodelovali

pravo#

14. april 2023

Od rojstva smo ujeti v čutenje in želje, ki nam jih vsiljujejo starši, sorodstvo, učitelji, delodajalci, mediji, oblast … in nam narekujejo, kaj moramo čutiti, misliti in želeti. Živimo v družbenem okolju, ki je polno globoko zakoreninjenih običajev in vrednot. Za naše lastne misli in občutke ni mesta v tem svetu. Njegove vrednote prevzemamo po navodilih oziroma svetovanju ali po vzorih od drugih ali pa nezavedno. Družba si je izmislila vrsto načinov, da nas kaznuje za odstopanje od ustaljenih norm in pričakovanj okolja, kako naj bi mislili, čutili in se ravnali. Vse je fokusirano k togemu sistemu prepričanj, ki nas oblikujejo kot poslušne »otroke«, ki bi naj bili vedno dobri in ubogljivi.
V svoji notranjosti se čutimo ujete, kljub povsod prisotni verbalno zveličavni osebni svobodi, svobodi izražanja misli in govora, svobodi vesti (vere), svobodi izobraževanja idr., kar je zapisano v ustavi. Ustava ne omenja svobode razmišljanja in čutenja. Čeprav je najvišji pravni akt nima moči posegati v naš notranji, zavedno ali nezavedno oblikovan svet moralno učlovečenih vrednot.
Iz omenjene ujetosti danih vzorcev in pričakovanj okolja nas rešuje pogled navznoter in osebna hrabrost, da začutimo tudi svobodo v svojem razmišljanju in čutenju v skladu z našim osebnim sistemom vrednot. Odklopiti se moramo od neštetih motenj okoli nas in se posvetiti tistim vrednotam, ki jih preprosto poznamo kot osebni moralni kompas do sebe in kot čuječnost do drugih.
Preprosto moramo prevzeti lastno odgovornost za svoje življenje in počutje.

Barbara Silva Pavlič
Veliko možnosti nam je dano, med njimi tudi možnost odločanja, ustvarjanja, izobraževanja, … – to je svoboda.

Nevenka Leban Orešič
Zelo lepo povedano. Zakaj se pravzaprav čutimo ujete? Ker pojem trenutka “zdaj in tukaj” preveč ločujemo od pojmov preteklosti in prihodnosti, vsi se namreč prepletajo in so še kako povezani.Res je, da preteklosti ne moremo spreminjati, jo pa še kako radi pestujemo in se iz nje zelooo redko kaj naučimo , hkrati pa je velika umetnost biti od nje ravno prav odvisen . Morda se tudi preveč ukvarjamo s prihodnostjo, ki nas s svojo spremenljivostjo vedno znova (večkrat neprijetno) preseneča. Spet je tu beseda “zmernost” izjemno dragocena vrednota, ki nam daje občutek svobode in kolikor toliko uravnoteženo vpetost v naš čas in prostor , skratka v smisel našega življenja v najširšem pomenu besede.

Božidar Mithans
Prosto po Ciceru: Če je največje zlo za človeka huda bolezen, je največje dobro za človeka njegovo krepostno življenje.

etika#

14. april 2023

Včeraj je bilo v oddaji Tarča rečeno, da bo odprava prostovoljnega zdravstvenega dopolnilnega zavarovanja šok za zavarovalnice, saj so ustvarjale velik del svojih prihodkov prav s premijami omenjenega zavarovanja. Zanimivo je, da noben od udeležencev v oddaji ni omenil bistvene razlike pri izvajanju omenjenega zavarovanja med komercialnimi zavarovalnicami in Vzajemno zavarovalnico d. v. z., katere ne moremo šteti med komercialne zavarovalnice, saj Vzajemna ne posluje zaradi ustvarjanja dobička, temveč preko nje člani na vzajemni osnovi uresničujejo svoje potrebe. Pri komercialnih zavarovalnicah – delniških družbah pa gre poslovanje zaradi ustvarjanja dobička delničarjem.
Marsikatera kritika sedanjega sistema se ne nanaša na Vzajemno zavarovalnico d. v. z. in je popolnoma zgrešeno obravnavati vse tri zavarovalnice z enakimi kriteriji. Vzajemna sicer ustvarja presežek (dobiček), vendar se ta presežek nikoli ne prenaša izven potreb povezanih z zdravstvenimi storitvami za potrebe članov Vzajemne, kot se to izvaja pri ostalih zavarovalnicah, ki ustvarjajo dobiček. Omenjeni presežek ni podjetniški tržni dobiček, ki je glavni razlog za sedanje tako nagle spremembe, sodeč po izjavah predstavnika vlade v oddaji.
Osebno sem bil pobudnik ustanovitve Vzajemne zavarovalnice d. v. z. in sem tudi za takratno Vlado RS pripravil osnovni koncept posebne zavarovalnice za zavarovanje zdravstvenih storitev, ki ne bi imele nobene povezave z nudenjem zdravstvenih storitev v okviru obveznih zavarovanj. Bil sem presenečen, ko je prišlo pozneje na podlagi politične odločitve do opravljanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v povezavi z obveznim zavarovanjem.
Ker gre pri Vzajemni zavarovalnici za bistveno drugačen sistem zagotavljanja potreb članov in ne za udeležbo v dobičku, bo o predlaganem zakonu po vsej verjetnosti moralo odločati tudi Ustavno sodišče, če ne bo predlagatelj upošteval posebnosti vzajemnega zavarovanja. Čudi me, da zavarovalna stroka ni bila poklicana, da poda svoje mnenje, saj gre za sistemsko strokovno vprašanje glede razlike med vzajemnim zavarovanjem in tržnim komercialnim zavarovanjem.
Temeljna razlika med zavarovalnico d. d. in vzajemno d. v. z. je v dejstvu, da pri delniški družbi delničarji uresničujejo lastne interese glede delitve dobička, medtem ko člani vzajemne uresničujejo svoje interese glede potrebe po določenih storitvah. Torej v ospredju je storitev, ne pa udeležba v dobičku.
Vsaj tega ni težko razumeti, če se želi razumeti …

Marjana Pavliha
Vse delajo na “horuk’, nihče se niti pripraviti nima časa na takšen in temu podoben ukrep.
Res je žalostno, da se ne podučijo, žalostno.

Dunja MH
Najbolj pomembno je, da se vplačana sredstva porabi v skladu s potrebami in namenom. Žal temu ni tako, čakalne dobe so absolutno predolge. Bojim se, da ne bo nič bolje kljub obveznemu prispevku.

Nika Ovijač
Ja…ampak tudi Vzajemni ostaja denar…in to po tem, ko je za upravljanje tega sklada zaposlenih mnogo ljudi….torej dajemo premijo v velikem delu tudi za upravljanje sistema…

Jože Artnak
Hvala, da ste se oglasili s svojim zelo kompetntnim stalisčem.
V Sloveniji zelo pogosto javno nastopajo ljudje (predvsem politiki, njihovi predstavniki in novinarji) o vprašanjih, ki jih pogosto ne razumejo ali nimajo dovolj znanja in tako ljudi dobesedno zavajajo. Še posebej to velja na področju prava gospodarskih družb in sorodnih tem. Posredno in neposredno pa prav ti ljudje odličajo o velikanskem premoženju v upravljanju države in posredno davkoplačevalcev.

Tatjana Frangež
Imajo pa v Vzajemni, četudi je torej “naša”, čisto zavarovalniške plače. Ki jih dobivajo, ker se je država nekoč odločila, da bo direktorja Vzajemne, kot tudi druge, ne ravno slabo plačane zaposlene, enako financirala čistilka in njen direktor. Prva bo od svoje plače dala 5%, drugi pa 0,5%. Samo zato, da se ne bi dvignila prispevka stopnja za zdravstvo za kak odstotek, dajatev, ki jo solidarno od plač že itak odvajamo. Skratka, popolnoma nepotrebna dajatev, ki bi morala biti del obveznega zavarovanja in kot takšna tudi vplačevana.

Sebastijan Pungračič
Sicer je res, ampak tudi ni. V bistvu je d.v.z. samo drugačna oblika zavarovalnice, še vedno mora zagotavljati kapital za pokrivanje svojih obveznosti, čeprav bi jih lahko ravno zaradi vzajemnosti prilagajala. Kot drug problem vzajemne je to, da člani dejansko zelo težko izvrsujejo svoje interese in da se je Vzajemna zelo oddaljila od svojega prvotnega namena, ter bolj skrbi za interese kapitala. Se pa strinjam, da bodo v zakonu potrebni posebni členi glede Vzajemne.
In še nekaj – do sedaj sem se naučil, da strokovnjaki pogosto ne razumejo, kaj šele politiki. In tukaj je glavni problem, da tudi precej zaposlenih na Vzajemni ne razumejo bistva d.v.z..

Strah Tatjana
Prvo spremenite svoje poslovanje ..1.nekdo ki ni hotel dodatno pa se je čez mnogo let k vam vpisal ..je kot prvo 3 mesece plačeval premije s tem da ni mogel koristiti..nadalje ker ni bil leta zavarovan kar ni obvezno dodatno ste mu premijo določili višjo do konca plačevanja torej vsak mesec 42.02 eur …vlada pa govori o 35.eur …plačevanja .kdo se koristi se ve Vzajemna razmislite!In ne mi trobezlat kot vaši operaterji o 62.čl da ga je dolo čila vlada …to ste ga sami …v primeru zvišanja bi potem plačevala za osebo ki je v penziji toliko več od 42.eur ne od 35 kot navajate premijo to je mazanje oči

Matjaž Ješovnik
Če plačujem za dodatno zdravstveno zavarovanje in ZZZS določa, kaj gre iz obveznega in kaj iz dodatnega, je siromašenje vplačanega potrebno odpraviti.
Organizacije,njihovi dobički, poslovanje…morajo biti iz te enačbe odstranjeni, sa ničesar ne doprinesejo k zagotavljanju osnovnega namena plačevanja dodatnega zavarovanja – čim več zdravstvenih storitev za plačnika.
Vsak evro, ki se na tej poti izgubi za fikus in ostale pritekline, je izgubljen za plačnika in izgubljen za zdravstvo.
Šok za vse tri zavarovalnice sploh ni pomemben.
Marijan Taradi
Koga farbate?! Interes zavarovancev Vzajemne sigurno niso ekstraprofit, naložbe in visoke plače vodilnih! V ospredju so interesi vodilnih Vzajemne, ki bo prej ali slej pristala v zasebnih rokah. Ni težko razumeti. Z malo zdravega razuma. https://necenzurirano.si/clanek/mnenja/jaz-zate-vzajemna-zase-kolumna-1053294

Rajko Golob
Namesto teh treh zavarovalnic, bi politika lahko ustanovila zdravstveni sklad, v katerega bi vsi plačevali neki optimalni znesek. Ves denar, pa bi se uporabil v zdravstvu, brez dobičkov.

Matjaž Ješovnik
Dve točki, kjer je “trg” določal pravila, ki so v nasprotju s samim namenom dodatnega zavarovanja, kamor npr. spada tudi bolnišnična oskrba.
Dodatno zavarovanje:
1. Se ne prekine avtomatsko s tem, ko ti preneha obvezno – ne velja pa brez obveznega. In ni nujno, da ti denar, ki si ga plačal za “neveljavno” zavarovanje vrnejo. Ker kao je to polica, in jo moraš sam prekiniti. Ja zakaj pa potem ne velja?
2. Problem za mlade – za vsako leto, ko nimaš sklenjenega dodatnega zavarovanja, se ti premija ob sklenitvi zavarovanja za vsako leto brez dvigne za 3 % – doživljensko!!!
Če je to polica, potem naj jo kot tako tretirajo! Ne pa neka participativnost v smilu ti nisi vmes plačeval in zato boš plačeval več. Tako tisti, ki npr. zaradi prekinitve statusa študenta ali druge socialne stiske, prekinejo dodatno zavarovanje npr. za 3 leta, bodo potem doživljensko plačevali 9% višjo premijo.
Če gre za isto zakonsko opredeljeno kritje, potem moramo vsi plačevati enako!
3. Pri dodatnem zavarovanju je 3 mesečna karenca gnusno določilo vredno vsakega prezira! Pa ne gre za nek produkt zavarovalnice na prostem trgu! Gre za npr. plačilo bolniškega zdravljenja, zdravil, ki jih plačuje dodatno …
Že zaradi tega jih je VSE potrebno izključiti iz enačbe.

pravo#

15. april 2023

Zadnjih 24 let se strokovno ukvarjam z dokazovanjem škodljivosti pravno spornega izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra na podlagi v Državnem zboru sprejetega zakona , kar sem podrobneje obravnaval v dokumentarni knjigi z naslovom »Zakaj ste nas kaznovali«. Ugotovil sem, da je poslancem v DZ, pod naslovom Zakona o finančnem poslovanju (ZFPPod), ki je bil v javni obravnavi, bilo podtaknjeno drugo besedilo zakona. Eno od temeljnih vprašanj, s katerimi sem se soočal, je bilo število izbrisanih gospodarskih družb in prizadetih družbenikov, katere je ZPPod 1999. leta obremenil z »darilom upnikom«, da dolgove izbrisanih družb izterjajo od družbenikov d.o.o in delničarjev d. d., kar je bil slovenski izum in svetovni unikum v korporacijskem pravu.
V pripravah za razgovor o odpravi krivic družbenikov izbrisanih družb, ki bo potekal naslednji torek, 18. aprila 2023, pri predsednici državnega zbora, sem ponovno pobrskal v mojem arhivu med več kot 400 dokumenti in našel podatek, kjer je natančno ugotovljeno število izbrisanih družb. Dokument sem dobil po naključju in se nahaja v arhivu Državnega zbora v dokumentaciji v zvezi s sprejemanjem novele ZFPPod-B 2007 (dopis Ministrstva za gospodarstvo Državnemu zboru pod št. 017-3/2002 z dne 26. 2. 2007).
Omenjeni dokument se nanaša na število izbrisanih gospodarskih družb v obdobju 1999 – 2006. S tem dokumentom je omenjeno ministrstvo sporočilo DZ-ju, da so sodišča izdala v tem obdobju 40.561 sklepov o izbrisu, od tega je bilo 24.121 že končanih, v 24.935-ih primerih pa postopki še niso bili dokončani. Če dodamo, da so se postopki izbrisa nadaljevali do novembra v letu 2011, sicer v manjšem številu, lahko utemeljeno sklepamo, da je bilo izbrisanih okoli 45.000 družb. Koliko je bilo prizadetih družbenikov, lahko izračunamo, če upoštevamo le dva družbenika pri vsaki izbrisani družbi.
Mnogi, zlasti izvršilni postopki še danes niso dokončani.
Zanimiv je zaključni stavek v omenjenem dokumentu, ki ga je podpisal takratni minister mag. Andrej Vizjak: »Samo slutimo lahko, koliko upnikov je pridobilo pravice do izvršb družbenikov (ustanoviteljev) na osnovi izbrisov družb, saj so postopki izvršb tekli na osnovi raznih izvršilnih naslovov, ki niso nikjer evidentirani, od sklepov o izvršbah odločb davčne in carinske uprave in pod.«
Zakon o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (ZOKIPOSR), je sicer priznal napako in določil pravico do delne odškodnine družbenikom in delničarjem izbrisanih družb, vendar je skupina poslancev z amandmajem določila pogoje, ki jih ne more izpolniti prav noben od oškodovanih, zagotovo več tisoč oseb …
Ali je opisano stanje odsev delovanja (ne)pravne države, naj si vsak odgovori sam …

pravo#

17. april 2023

Dejstvo je, da si vsi želimo biti srečni, ljubljeni, sprejeti od drugih in nas je strah pred zavrnitvijo drugih ljudi. Pogosto zanemarjamo sebe in svoje želje in se znajdemo v situacijah, ki nam niso dobre in nimamo moči to spreminjati v času, ko je vse zunanje bolj pomembno od nas samih. Tega se pričnemo zavedati šele v starosti. V času aktivnega osebnega in poklicnega življenja smo zabredli v delo in pehanje za denarjem in statusom. Živeli smo v večnem pričakovanju nečesa, za kar sami nismo vedeli, kaj pričakujemo. Materialnim dobrinam smo pripisovali preveč pomena in zanemarjali, kar je bilo resnično pomembno. Počutili smo se kot žrtve zunanjih okoliščin, kot so bile družbeno politične spremembe in izguba zaupanja v družbene institucije ter v ljudi, ki so imeli moč odločanja o nas, vendar brez našega soglasja. Bali smo se pogumno pogovarjati o naših občutkih, ker je vedno obstajalo tveganje, da bomo zavrnjeni.
Zavedali smo se, da je iskrenost boleča, četudi je običajno nagrajena pri drugih, ne pa pri nas. Bali smo se povedati drugim, da nam gre slabo in nismo imeli poguma zaprositi jih za podporo. Nismo bili pošteni, še manj pa odprti do sebe in drugih, čeprav je odprtost predpogoj za dober odnos z drugimi ljudmi.
Čeprav to spoznavamo v starosti, ne pomeni, da bi to sprejeli kot dejstvo, ki ga ne moremo spreminjati. To nas ne sme obremenjevati in spravljati v slabo voljo. Starost je čas, ko si lahko dovolimo, da pošteno in iskreno izražamo svoja čustva, svojim dragim povemo, da jih imamo radi, da se potožimo in da druge zaprosimo za pomoč, da hrepenimo po prijateljih, ki nas razumejo.
V tretjem obdobju življenja lahko dajemo več prostora veselju in si dovolimo biti srečni. Uživajmo v majhnih stvareh in ne skrbimo za nepomembne malenkosti. Preprosto živimo v sedanjosti, hvaležni za lepoto dosedanjega življenja. Če so že zunanji znaki starosti vidni drugim, jih ni treba skrivati, ker na to nimamo moči vplivati, zato pa lahko vplivamo na naš notranji svet, v katerem je bistvo naše sreče.
V starosti, po naravi stvari, dosegamo bolj ali manj človeško zrelost in spoznavamo, da ne šteje tisto, kar smo si v življenju nabrali v materialnih dobrinah. Veliko bolj pomembno je, ali smo življenju dali smisel s tem, da smo ga preživeli v kvalitetnih medčloveških odnosih z drugimi in z dejavnostmi, ki so nas resnično veselile. Iskreni odgovori na to vprašanje nam lahko pomagajo najti notranji mir, ki ga potrebujemo, da se ne bomo dokončno poslavljali z obžalovanjem, da nismo bili vredni biti srečni in zmožni osrečevati drugih.

Matjaž Ješovnik
Ko iščeš pomoč, razumevanje… se to izrabi proti tebi in označi kot slabost.
Taka je danes družba – od bolnih ljudi pričakujejo dokazovanje njihove dodane vrednosti ali njihovo uporabnost, dejansko pa niso pripravljeni na prilagoditev oz. pomoč.

Marjana Pavliha
Najprej smo zaživeli v upanju, večino življenja smo bili izgubljeni v poslu, sedaj se pa vprašam, kje sem, kako in kdaj sem prišla tako daleč v času in prostoru.
Kot, da je vse življenje že za mano, iščem in se prilagajam. Hvala za vzpodbudo in lepe misli spoštovani Šime Ivanjko.

Vida Ramovš
Izgubljen je vsak korak, ko ne stopaš svoji sreči nasproti.

Danijela Šuc
Lep zapis razmišljanja. Najti srečo v sebi ni lahko, je pa mogoče, ko znaŝ in zmoreŝ biti hvaležen za malenkosti, brez materialnih dobrin.
Vse DOBRO nam vsem želim.

Breda Rožič
Ni potrebno da ostarimo, da bi izrazili sebe. Potrebno je, da spremenimo vzgojnoizobraževalne vsebine, ki bi mlade izobraževale v smeri, da je sprejemanje sebe, svojih misli in občutkov človekov naraven proces s katerim obogatijo svoje življenje. Nezadovoljstvo ljudi se rojeva izkljucno za to, ker mladino že od malih nog učimo, da življenje ne živi , temveč življenju sledili. Na tak način ljudje zatajijo intuicijo – lastne občutke in v ljudeh narašča nezadovoljstvo, ki prinaša še kopico drugih negativnih čustev. Ko pri ljudeh dosežemo nezadovoljstvo, je manipulacija z njimi z lahkoto dosegljiva, saj se oprijemajo vsake bilke, ki jim vspodbudi vsaj malo upanja, na koncu pa so po navadi še bolj razočarani. Ko ostarimo, se šele zavemo, da smo bili orodje v tujih rokah in takrat, če še imamo kanček življenskih sokov poiščemo svojo srečo v sebi. Na žalost premnogi na tej poti omagajo in tega koščka svoje sreče nikoli ne okusijo.

etika#

18. april 2023

V starosti ugotavljamo, da v večini primerov nismo živeli svojega zares izpolnjenega življenja, saj so nas mnoge stvari omejevale, bodisi da so bile povezane z nami samimi ali pa z zunanjimi okoliščinami, na katere nismo imeli vpliva. To ugotavljamo danes, če smo res iskreni do sebe. V ihti življenja enostavno nismo vedeli, in tudi nismo želeli vedeti, kdo pravzaprav smo in kaj želimo v življenju. Zunanji vplivi, kot so pričakovanja in mnenja drugih, tradicionalna kultura, vsiljena ideologija, strah, mediji idr. so bili izjemno usodni, da smo odraščali in živeli v nekem stalnem pričakovanju, ne da bi vedeli, kaj pričakujemo.
V starejših knjigah smo brali, da moramo kot ljudje združevati lepe kreposti, kot so: pravičnost, zmernost, pogum in predvsem modrost.
Učili so nas in nam dopovedovali, kako moramo biti vedno dobri in pravični v razmerjih do drugih. Do sebe pa naj bi bili zmerni in naj bi obvladovali svoje nagone in želje. Pogumni naj bi bili v situacijah, kadar pomagamo nekomu, ki je žrtev ustrahovanja ali nadlegovanja. O modrosti, kako naj v neugodnih okoliščinah naredimo prav, nismo veliko slišali, kvečjemu kaj malega o razumnosti kot metalni moči, da usklajujemo naša ravnanja z naravnimi zakonitostmi. Vera nas je še opozarjala na vrednote vere, upanja in ljubezni. Sami smo spoznavali, kako je za življenje v družbi potrebna človečnost, solidarnost in medsebojno spoštovanje. Politika pa je zahtevala našo poslušnost.
Za uveljavljanje omenjenih vrednot so po naravi stvari potrebni vzgledi družbenega izžarevanja velikih osebnosti, ki pa jih naša generacija ni imela, če odmislimo navidezne medijsko izpostavljene velike osebnosti na področju ideologije in politike.
Naš notranji glas nas je opozarjal, da preprosto nekaj ne »štima« v življenju, vendar nismo imeli poguma tega priznati sebi. Ker smo ljudje nagnjeni h goljufanju samih sebe, smo se prepričevali, da se nič ne more spremeniti. S prihodom starosti pa smo se tolažili, da je vse prepozno in da se ne splača česar koli ukrepati.
Če pa se poglobimo vase s svojim razmišljanjem, pa ugotavljamo, da smo v osnovi goljufali sami sebe in s tem preprečili, da bi naredili tisto, kar smo si resnično želeli.

Toncka Trako
Kako resnično, bravo dr. Šime

Danica Mally
Lepo, res lepo napisano, morda preberejo tudi tisti, ki ne živijo po teh normah…in se malo zamislijo !

Jasna Kontler
Kapo dol! Eno vaših najbolje napisanih in najresničnejših razmišljanj.

Mirjana Šolčić
Sve napisano je baš istinito. Puno puta smo sami sebe prevarili.

Milan Robič
Fata morgana je ena izmed ukan ekonomije etike kreposti, ki jo moramo uganiti, da ne živimo slepo.

Božidar Mithans
Kaj pa smo si v resnici želeli? Usposobiti se za poklic, dobiti dobro zaposlitev, najti partnerja, ustariti dom in družino. Pri vsem tem pa uskladiti svoj prosti čas z nujnimi obveznostmi. Mislim, da smo le redko “goljufali” samega sebe oz. smo izbirali lastno pot v okviru možnega. Bolj me skrbi za danšnje, mlajše generacije, ki so podvržene neoliberalni ideologiji, kjer šteje zgolj uspeh, biti prvi, morda še drugi ali tretji, vsi ostali so luzerji. Vzgled so jim zvezdniki, bogataši, oblastniki in vplivneži, ki so v bistvu nosilci in propagandisti neoliberalne agende, ki jo prikazujejo v pozitivni luči in kot nujnost za boljši svet. Konkurenčnost, kompetitivnost, individualizem, potrošništvo in samoregulativni prosti trg kot vrednote neoliberalizma, zagotovo niso po moji izbiri in ne vodijo k družbeni povezanosti in blaginji, zato se bo potrebno še bolj “goljufati”, če bodo želeli ostati duševno zdravi.

Petra Uvera Hočevar
Hvala za vaša čudovita razmišljanja. Z veseljem jih prebiram. 🙏💖

Jelka Jež
Čudovito razmišljanje in še kako resnično.

etika#

20. april 2023

V preteklih 24 letih se ukvarjam z oškodovanimi družbeniki izbrisanih gospodarskih družb, ki so nepričakovano in v nasprotju s temeljnimi načeli korporacijskega prava po spornem zakonu postali dolžniki za obveznosti izbrisanih družb, in se počutijo osramočeni. V podobni situaciji so številni podjetniki, ki niso bili uspešni v podjetništvu. Mnogi med njimi se ne čutijo krive in odgovorne za nastalo situacijo. Kljub temu pa čutijo, da so v družbenem okolju osramočeni. Znano je, da sram negativno in uničujoče vpliva na naša življenja in ni nobenih dokazov, da ima pozitivne učinke. Občutiti sram je sicer naravno in vsi smo ga v življenju že čutili, če smo storili nekaj nedopustnega, kar okolje obsoja.
Pogosto pri tem sploh ne razumemo, zakaj je nastopil občutek sramu, ki se je v naši družbi množično razširil, čeprav je naravno občasno občuti sram. Govorimo o »kulturi sramu«. Občutek sramu nam onemogoča, da bi izboljšali sebe in svojo uspešnost. V osnovi je sram škodljivo čustvo. Pogosto se zaradi strahu pred sramom izogibamo, da bi poskusili nekaj, kar bi lahko bilo uspešno in dobro, in se vse bolj izoliramo in napotimo v osamelost. Bojimo se kritike in smo žrtve lastnega prepuščanja na milost in nemilost samega sebe. Življenje in okolje opazujemo z varne razdalje. Sramovati se začnemo vedno takrat, kadar začutimo, da nismo vredni zadovoljevanja naših družbenih potreb ali ko domnevamo, da kot ljudje nismo vredni pozitivne prepoznave s strani družbenega okolja, ki zahteva, da svoje obnašanje uskladimo z merili okolja.
Vsi se želimo pohvaliti s svojim uspehom, na primer na družbenem omrežju, in s tem nezavedno pripisujemo sebi večjo vrednost, pozabljamo pa, da se s tem izpostavljamo tudi kritiki, od katere ne znamo ločiti svoje lastne vrednosti in nas je sram, če se dejansko pojavi tudi kritika. Pogosto je sam sram veliko hujši od tistega, česar se sramujemo. Mnogi izkoriščajo naš strah pred zasramovanjem za svoje interese, česar se nemalokdaj poslužujejo tudi mediji. Sram se v naši sredini uporablja kot vzvod, da bi postali manj čustveno angažirani in se izklapljali iz okolice.
Da bi se uprli uničujočemu sramu in bi postali bolj odporni nanj, se moramo o tem pogovoriti. Posebej moramo biti pozorni, da se »manj uspešni« na področju izobraževanja in študija ne počutijo osramočene. (V času mojega študija so se ocene izpitov objavljale na fakultetni oglasni deski, pri čemer smo vedno imeli slabe občutke.)
Žal se na vseh področjih družbenega in poklicnega življenja govorice in mediji bistveno več ukvarjajo z negativnimi odstopanji od družbenih meril, kot pa govorijo o pozitivnih vidikih odstopanja od povprečnosti. Ne zavedamo se, koliko škode in gorja s tem povzročamo drugim.
Vsi smo odgovorni za razgradnjo kulture sramote v svojem okolju.

Andrej Razdrih
Slovenci kot zgodovinsko preveč socializirani ljudje imamo izredno velik občutek za sram in krivdo. Zato nimamo dovolj podjetniškega duha. Smo pa izredno pridni in vestni delavci…

Tone Potocnik
Pa zakaj bi nas moralo biti kot posameznike ali podjetnike sram neuspehov? Pa saj je razgledanim jasno,da preko neuspehov, padcev korakamo proti uspehom…In da je razlogov za to še manj, nas najpogosteje ocenjujejo, kritizirajo ali celo obsojajo tisti, ki nimajo veliko za pokazat.In to ne mislim samo po materialni plati, ampak zlasti po stanju duha in srčne kulture….K sreči vse take cvetke življenje samo demantira že za časa njihovega življenja. Vsekakor pa sem prepričan, da velja vztrajati in se vse življenje boriti za svoj prav in se dvigniti nad človeške hijene, ki se prehranjujejo z nesrečo, zavistjo, nenehnim oportunim delovanjem do svojih sodržavljanov…
Sam pravim, da takšni pač ne morejo jadrati v jati z mano, nami, ki se veselimo uspehov ljudi okrog nas….
Učimo se od ljudi, ki vedo vec od nas, ker to bogati vse nas.
Skratka,dvignimo se nad te bedne človeske duše in z vztrajnostjo, pogumom in znanjem jim pokažimo mesto, ki jim gre…

etika#