s posebnim zadovoljstvom Vam kot rednemu članu Združenja Slovenska akademija pravnih znanosti iskreno čestitam ob izvolitvi za člana Sveta Varuha človekovih pravic Republike Slovenije.

Vaša izvolitev je priznanje Vašemu dosedanjemu strokovnemu, znanstvenemu in družbenemu delu ter zaupanju, ki ga uživate v pravni in širši javnosti. Prepričan sem, da boste v tej pomembni funkciji uspešno povezovali pravna in teološka znanja ter tako prispevali k oblikovanju pravičnih, uravnoteženih in človeku prijaznih stališč na področju varstva človekovih pravic, človekovega dostojanstva in temeljnih svoboščin.

Posebna vrednost Vašega delovanja bo po mojem mnenju prav v sposobnosti povezovanja pravne argumentacije z etično razsežnostjo družbenih vprašanj. V času, ko se pogosto soočamo z napetostjo med formalno zakonitostjo in občutkom pravičnosti, so posebej dragoceni posamezniki, ki znajo oboje razumeti ter odgovorno povezovati v dobro človeka in skupnosti.

Verjamem tudi, da boste kot član Sveta Varuha človekovih pravic prispevali k utrjevanju kulture dialoga, medsebojnega spoštovanja in občutljivosti za položaj ranljivih skupin ter s svojim delom pomagali krepiti zaupanje državljanov v institucije pravne države.

Pri Vašem prihodnjem delu vidim posebno priložnost tudi v spodbujanju dialoga med pravom, etiko in družbeno odgovornostjo, saj sodobni izzivi človekovih pravic vse pogosteje zahtevajo celovit in interdisciplinaren pristop.

Varovanje človekovih pravic ni le vprašanje prava, temveč tudi vprašanje etike, sočutja in razumevanja človeka. Prav zato so v takšnih institucijah posebej dragoceni ljudje, ki znajo združevati strokovno znanje, moralno občutljivost in spoštovanje človekovega dostojanstva.

Želim Vam veliko uspeha, modrosti, poguma in osebnega zadovoljstva pri opravljanju tega odgovornega poslanstva.

S spoštovanjem

Zasl. prof. dr. Šime Ivanjko

Združenje Slovenska akademija pravnih znanosti

11. januar 2022

Konzulat Republike Hrvatske v Mariboru čestita spoštovani kolegici Helgi Rudorfer na imenovanju za častno konzulko Republike Avstrije v Mariboru. Funkcijo je prevzela včeraj v prostorih zavarovalnice Grawe v Mariboru Gregorčičeva 39. Kolegica Rudorfer je članica uprave zavarovalnice Grawe d.d., ki je bila kot Prima, zavarovalnica d.d v Mariboru ustanovljena pred 32. leti kot prva zasebna zavarovalnica ne samo v Sloveniji oziroma v bivši Jugoslaviji temveč kot prva v socialističnih državah nasploh. Tega se posebej veselim kot pobudnik in njen soustanovitelj.

Spoštovani kolegici Helgi Rudorfer želim uspešno delo in veliko skupnega sodelovanja v slovenskem in zlasti v mariborskem zboru častnih konzulov.

Dosedanjemu konzulu Republike Avstrije mag. Jožetu Protnerju se zahvaljujem za dosedanje sodelovanje in prijateljstvo.

Prof. em.dr.sc. Šime Ivanjko, častni konzul Republike Hrvatske v Mariboru.

Bojan Nedoh

Čestitam gospa Helga Rudorfer, želim ti uspešno delo. Bravooo

Helga Rudorfer

Spoštovani gospod prof. Ivanjko, najlepša hvala za tako lepe besede in dobrodošlico med častnimi konzuli! Veselim se sodelovanja z vami! Z velikim spoštovanjem! Helga Rudorfer

#konzulat

1. december 2022

Konzulat u Mariboru, želi državljanima Republike Hrvatske, koji žive u Republici Sloveniji i prijateljima sretnu 2022. godinu uz posebnu želju, da bi se konačno ove godine mogli zahvaliti svima, koji su na prijateljskoj granici “čuvali jednih od drugih” i osjetiti fantastično lijep suživot među prijateljima bez granica.

Srdačan pozdrav svima u 2022 i sve dobro.

Počasni / častni konzul

Prof.em. dr.sc. Šime Ivanjko

#konzulat, #novo leto

1. januar 2022

Splošno znano je, da pozabljamo na novoletne zaobljube, kako bomo z novim letom spremenili svoje življenje.

V pogovoru z znancem mi je slednji zatrdil, da letos res ne bo pozabil, da bo v tem letu “bolj skrbel zase in za svoje najdražje, da bi bili zadovoljni in srečni, kot pa za stanje na bančnem računu”.

Kolikor sem od njega slišal o konkretnih načrtih, ki naj bi jih uresničil, resnično dvomim, da bo spoštoval svojo odločitev.

“Živi bili pa vidjeli”, znajo povedati na Hrvaškem, kadar dvomijo v izrečene zaobljube.

#novo leto, #zaobljube

Ko sem bil mlajši, sem pogosto mislil, da je bistvo življenja v tem, da čim več naredim, dosežem, naučim in uredim. Zdelo se mi je, da je treba hiteti, izkoristiti vsako priložnost in nenehno dohitevati čas. Zdelo se mi je fantastično, da sem gimnazijo in študij prava končal pred rokom in tako »prihranil« več kot dve leti. Bil sem prepričan, da sem premagal čas. Potem pa sem skoraj dve leti preživel v vojski. Danes se temu lahko samo nasmehnem. Čas ima očitno svoj smisel za humor. Ko mislimo, da smo ga prehiteli, nam pokaže, da je še vedno korak pred nami.
Napredek nam prihrani veliko časa, vendar imamo občutek, da ga imamo vse manj. Ko se ozremo nazaj, ugotovimo, da so leta minila hitreje, kot smo pričakovali. Otroci odrastejo, prijatelji odidejo, mnogi načrti ostanejo nedokončani. Življenje nas vedno nekako prehiti.

Dolgo sem mislil, da bi moralo biti zaradi tega človeku žal. Danes nisem več prepričan. Noben človek ne uresniči vseh svojih načrtov in nobeno življenje ni tako dolgo, da bi lahko zajelo vse, kar bi si želeli doživeti. Morda zato ni smiselno meriti življenja po tem, koliko ciljev smo dosegli.

V starosti se vse pogosteje sprašujem nekaj drugega. Ne, ali sem dohitel življenje, ampak ali sem ga zares živel. Ali sem opazil ljudi, ki so hodili ob meni. Ali sem znal biti hvaležen za trenutke, ki so se mi nekoč zdeli samoumevni. Ali sem se znal ustaviti in prisluhniti sebi.

Danes se mi zdi, da nas življenje ne prehiti zato, da bi bili razočarani, ampak zato, da bi postali bolj ponižni. Uči nas, da ni vse v naših rokah in da največjih darov pogosto ne moremo načrtovati.

Zato se ne sprašujem več, ali me je življenje prehitelo. Prehitelo me je, tako kot prehiti vsakega človeka. Bolj pomembno se mi zdi vprašanje, ali sem med potjo opazil dovolj ljudi, dogodkov in trenutkov, zaradi katerih lahko danes z mirno vestjo rečem: bilo je vredno živeti.

V Južni Afriki je bilo nekoč visoko državno odlikovanje Order of Good Hope oziroma Red dobrega upanja, ki so ga podeljevali predvsem tujim državnikom in posameznikom za zasluge na področju mednarodnih odnosov. Ime izhaja iz Rta dobrega upanja (Cape of Good Hope) in simbolizira optimizem, sodelovanje ter vero v prihodnost.

Če to misel prenesemo v slovenski sedanji politični prostor, kjer novi – čeprav pogosto v resnici sploh niso novi – politiki pred volitvami dajejo velike obljube o boljšem življenju, reformah in razvoju, bi po mnenju mnogih skoraj zaslužili »red dobrega upanja« za ustvarjanje pričakovanj o lepši prihodnosti. Starejši iz izkušenj vemo, da je naloga politike prav v tem, da predstavlja vizijo prihodnosti in skuša prepričati volivce, da jo lahko uresniči. Vendar se obljube praviloma ne uresničijo v obsegu, ki ga ljudje pričakujejo. Takrat volivci politikom pokažejo rdeči karton in jih na volitvah izključijo iz politične igre. Če bi politikom podeljevali odlikovanja za dobro upanje, bi bili verjetno še uspešnejši pri obljubah, manj pa pri dejanjih.

Če bi bil sam »novi« politik, bi predlagal uvedbo posebnega odlikovanja za potrpežljive državljane – Red potrpežljivosti. Prejeli bi ga bolniki, ki dolga leta čakajo na preglede in zdravstvene posege, posamezniki, prizadeti zaradi različnih administrativnih ali pravnih odločitev države, upravičenci v še vedno nerešenih denacionalizacijskih postopkih, ljudje, ki leta iščejo pravico na sodiščih, ter upniki in oškodovanci v stečajnih in drugih dolgotrajnih postopkih.

Red potrpežljivosti bi lahko prejeli tudi mlade družine, ki leta čakajo na dostopna stanovanja, starejši, ki čakajo na mesto v domovih za starejše, invalidi in drugi upravičenci, ki čakajo na odločbe ali potrebne prilagoditve, podjetniki, ki čakajo na dovoljenja in soglasja, ter prebivalci območij, kjer se infrastrukturni projekti napovedujejo desetletja, dokončajo pa mnogo pozneje.

Nova vlada bi lahko ob prevzemu oblasti slovesno podelila odlikovanja za potrpežljivost vsem, ki že leta zaradi neučinkovitosti dosedanjega državnega sistema čakajo na uresničitev svojih zakonskih pravic, odločitev državnih organov ali izpolnitev velikih političnih obljub. Ob koncu mandata pa bi lahko sporočila, da novih kandidatov za to odlikovanje skoraj ni več.

Takrat bi državljani ugotovili, da je država končno začela nagrajevati ne potrpežljivosti, temveč učinkovitost, odgovornost in spoštovanje človekovega časa. Do takrat pa ostaja Red potrpežljivosti verjetno najbolj množično odlikovanje, ki ga slovenski državljani prejemajo – žal brez listine, medalje in slavnostne podelitve.

Moj  spomin na 27. maj 1964 ni le osebni spomin, ampak dragoceno pričevanje o času, ko je bila pot do znanja mnogo težja kot danes — posebej za človeka, ki ni prihajal iz privilegiranega okolja. Prav zato ima dogodek tega dne za mene  toliko večjo vrednost. Tistega dne sem diplomiral pred rednim rokom predavanj kot izredni študent ob delu na Višji pravni šoli v Mariboru. Ne gre le za opravljene zadnjih  izpitov   ampak za pogum, tiho vztrajnost in vero vase, ki se je rodila kljub dvomom okolice. Tistega dne sem zares začutil, da človek ni določen s tem, od kod prihaja ali kakšno delo opravlja, ampak predvsem s svojo voljo in vztrajnostjo. Kot kurir in telefonist  pri Zavarovalnici Maribor sem pogosto neopazno hodil po hodnikih med ljudmi, ki si verjetno niso mogli predstavljati, da isti mladi človek, ki se trudi z knjigo preseči samega sebe.

Danes, po toliko letih, se še vedno jasno spominjam tiste notranje sreče in samozavesti, ki jo človek občuti, ko premaga tudi lastne dvome. Takšni trenutki človeka spremljajo vse življenje. Dajo mu moč za nove poti, nova znanja in nove izzive.

Morda se današnjim generacijam zdi samoumevno, da študirajo, toda v našem času je bilo izobraževanje ob delu pogosto dejanje velike osebne discipline in odpovedovanja. Zato verjamem, da lahko tudi moja izkušnja komu pove nekaj pomembnega: da vztrajnost pogosto premaga predsodke, in da človek z delom ter vero vase lahko doseže mnogo več, kot mu drugi pripisujejo.

Prav v tem je lepota življenja — da največje zmage niso vedno tiste, ki jih občuduje množica, ampak tiste, pri katerih človek sam pri sebi začuti: »Zmogel sem.«

Te moje  besede niso samohvala. So iskreno pričevanje človeka, ki je svojo pot gradil z delom, pogumom in učenjem. Takšne zgodbe imajo veliko vrednost tudi danes, ker mladim in drugim ljudem pokažejo, da življenjska pot ni odvisna samo od okoliščin, ampak tudi od notranje odločnosti.

Za mene  lep in ganljiv spomin želim deliti z svojimi bralci.

Moja  zgodba ima prav posebno težo tudi zato, ker se je odvijala v času trdnega socializma, ko so bile poti pogosto že vnaprej nekako določene: kdo bo ostal delavec, kdo bo študiral, kdo »sodi« med izobražence in kdo ne. Prav zato je moj uspeh še bolj dragocen. Tiho sem prestopil nevidno mejo, ki jo je družba takrat pogosto postavljala med ljudi.

V tistih letih ni bilo veliko razumevanja za človeka, ki je želel ob delu študirati in preseči okvire, ki so mu bili nekako določeni. Toda prav zato je bil vsak opravljen izpit ne samo akademski uspeh, ampak tudi osebna zmaga nad dvomi, predsodki in utrujenostjo vsakdanjega dela.

Danes se mi zdi, da človeka najbolj oblikujejo prav tiste poti, ki jih prehodi tiho, brez velike podpore in brez posebnega priznanja okolice. Ko pa po mnogih letih pogleda nazaj, ugotovi, da so mu prav ti koraki dali samozavest in notranjo trdnost za vse življenje.

Če bi moral še enkrat izbirati, bi kljub vsem naporom ponovno šel po isti poti. Ne zaradi diplom ali nazivov, ampak zaradi občutka, da človek z vztrajnostjo lahko spremeni svojo usodo.

Ob pogledu na porumeneli časopisni izrezek iz Večera z dne 20. junija 1964 danes ne vidim le novice o študiju, ampak mladeniča, ki je prvič zares verjel vase. Zato mi ta stari časopisni izrezek pomeni mnogo več kot le novico — v njem je shranjen eden najsrečnejših trenutkov moje mladosti.

V  aktivnem življenju človek pogosto živi navzven — zbira, ustvarja, nosi domov uspehe, stvari, vloge, potrditve. Kot da je smisel življenja v tem, kaj lahko prinesemo » k hiši«, svetu in drugim.
V starosti pa se težišče nenadoma premakne. Ni več toliko pomembno, kaj imamo v rokah, ampak kaj nosimo v sebi.

Zdi se, kot da človek šele ob srečanju s starostjo prvič zares obstane pred samim seboj.
Dolga leta smo zaposleni z delom, družino, obveznostmi, tekmovanjem s časom. Morda se na nek način varujemo pred samim sabo. Pred tišino. Pred vprašanjem: »Kdo sem, ko odložim vse svoje vloge?«

Starost zato ni samo pešanje telesa. Lahko je tudi pozno prebujenje zavesti.
Ko človek ne more več toliko “prinašati domov”, začne iskati nekaj drugega: mir, notranjo resnico, spravo s sabo, občutek da je življenje imelo notranji pomen in ne samo zunanji uspeh.

Mnogi ljudje šele takrat ugotovimo, da smo vse življenje živeli predvsem za odzive drugih.
Da smo znali skrbeti za hišo, delo, družino — nismo pa znali prebivati v sebi.
In zato starost včasih tako boli: ker človek prvič ostane sam s svojo notranjostjo, ki jo je desetletja preglasil s hrupom vsakdana.

A po drugi strani je v tem tudi nekaj zelo lepega.
Morda človek ni ustvarjen samo za osvajanje sveta, ampak tudi za postopno vračanje k sebi. Kot da življenje naredi krog:
najprej gremo daleč od sebe v svet, potem pa nas leta počasi kličejo nazaj domov — vase.

Lahko bi to povedali tudi tako: v mladosti zbiramo življenje okoli sebe, v starosti pa iščemo življenje v sebi.

Prava modrost v tem, da človek tega notranjega srečanja ne odloži šele na konec življenja…

Danes 13. maja 2026 sem stal v tišini ob vozilih, ki so po enainosemdesetih letih odvažala človeške ostanke iz mariborske Dobrave proti Hrvaški. Dolga kolona 17. mrtvaških vozil ni bila samo organiziran državni prevoz kosti. Bila je tiho pričevanje o času, ko je človek človeku prenehal biti človek. Ko so po koncu vojne, v dneh, ko bi moralo orožje utihniti, še vedno govorili maščevanje, strah in smrt.

Ob majhnih simbolnih krstah v vodilnem vozilu sem razmišljal: kdo so bili ti ljudje? Kakšna imena so nosili? Kdo jih je čakal doma? Kdo jih je zadnjič objel? Med njimi gotovo niso bili samo vojaki. Bile so tudi matere, žene, starejši ljudje, morda otroci. Ljudje, ki jih je vrtinec zgodovine odnesel med množico poraženih, med tiste, ki jim po vojni ni bilo prizaneseno. In potem desetletja niso imeli niti groba niti imena.

Kot otrok v Hrvaškem Zagorju sem prvič slišal govorice o mariborskih pobojih. Takrat nisem vedel, kje je Maribor, nisem razumel zgodovine, še manj politike. Toda v glasu starejših je bilo nekaj, kar otrok začuti: strah in bolečina, ki ne mineta. Ko sem mnogo let pozneje prvič prišel v Maribor, sem želel videti kraj, o katerem se dolgo ni smelo govoriti. Človek čuti, da zemlja včasih molči težje kot ljudje. Tam nisem našel odgovorov, našel pa sem občutek, da resnica nikoli popolnoma ne izgine, tudi če jo desetletja zakrivajo molk, ideologije ali prepovedi.

Današnji trenutek me je zato posebej pretresel. Ne zaradi politike, ne zaradi državnih protokolov, podpisov listin o izročitvi kosti 500 po drugi svetovnih vojnih umorjenih  oseb brez sodišča. Na današnji poslovitvi ni bilo  govorov se slišala le duhovnikova tiha molitev… Ganila me je misel, da se nekdo po tolikem času vendarle vrača domov. Čeprav samo v kosteh. Čeprav brez imena. Človek namreč ne potrebuje samo življenja – potrebuje tudi grob, spomin in dostojanstvo.

Ko sem opazoval ministra Vlade RH za hrvatske branitelje Tomo Medved, veleposlanika HR v Sloveniji mag. Boris Grigić, duhovnika in peščico prisotnih, sem imel občutek, da smo priča nečemu večjemu od zgodovinskega dogodka. Kot da se po dolgih desetletjih, deloma vrača človečnost. Morda prepozno za mrtve, toda nujno za žive. Narod, ki si ne upa pogledati tudi svojih temnih strani, ostane ujetnik preteklosti. Sočutje do mrtvih ne pomeni opravičevanja zločinov. Pomeni priznanje, da nihče ne bi smel izginiti brez imena, brez molitve, brez znamenja, da je nekoč obstajal.

Posebej boleča je misel na tiste civile, ki so verjeli, da jih bodo zavezniške sile zaščitile. Mnogi so bežali v strahu, ne vedoč, kaj jih čaka ob vrnitvi. In potem so bili izročeni smrti. To ostaja ena največjih moralnih ran našega prostora. Ne zaradi politike, ampak zaradi človeka. Zaradi vprašanja, kako hitro lahko zmaga postane maščevanje in kako hitro ideologija utiša vest.

Ko danes razmišljam kot star človek, se mi zdi, da je najpomembnejše prav to: da mrtvim vrnemo dostojanstvo, živim pa resnico. Brez sovraštva. Brez novih delitev. Samo z zavedanjem, da nobena zmaga ne more biti velika, če nad nemočnimi ostane nepokopana tišina.

In morda je bila prav današnja tiha kolona vozil na poti proti Hrvaški meji, kjer so jih čakala delegacija oblastnih in cerkvenih organov, nekaj takega — pozni, zelo pozni pogreb ljudi, ki ga desetletja niso smeli imeti.

Postopek pokopa mrtvih v skladu z civilizacijskimi tradicajami začenja v obeh državah. Upam , da to ne bo povzročalo ideološkh delitev na dobre in slabe ljudi v vojni.

Ob današnji poslovitvi sem kljub žalosti občutil tudi tiho zadovoljstvo. Po dolgih desetletjih se je vendarle začel civiliziran in dostojen postopek pokopa mrtvih, kakršnega človeku dolgujeta tako narod kot država. Pomembno je, da pri tem sodelujeta obe državi, slovenska in hrvaška, saj mrtvi po tolikem času ne potrebujejo novih sporov, ampak mir.

Iskreno upam, da ta dejanja ne bodo postala razlog za nove ideološke delitve na »dobre« in »slabe« ljudi iz časa vojne in povojnih let. Zgodovine ni mogoče razumeti črno-belo, še manj pa jo zdraviti z novim sovraštvom. Dostojen pokop ni politično vprašanje, ampak temeljno civilizacijsko dejanje. Gre za spoštovanje človeka in priznanje, da ima vsakdo pravico do groba, imena in spomina.

Morda prav v tem tihem vračanju mrtvih domov tiči tudi majhna možnost, da bodo prihodnji rodovi znali o preteklosti govoriti bolj mirno, bolj človeško in brez želje po novih delitvah.

Na družbenem omrežju prevladuje  mnenje  ne pa znanje

Na družbenih omrežjih ljudje pogosto dramatizirajo, uporabljajo močno čustveno obarvan jezik, absolutne trditve in simbolne geste (jezo, zgražanje, navdušenje), ki pa v resničnem življenju redko dosežejo isto intenzivnost. To ne pomeni nujno, da so neiskreni; prej gre za različen kontekst izražanja.

Družbena omrežja so postala osrednji prostor izražanja mnenj, čustev in stališč. V tem prostoru pogosto prevladuje dramatizacija: besede so močne, čustva poudarjena, odzivi hitri in pogosto skrajni. Jeza, ogorčenje, navdušenje ali razočaranje so izraženi z veliko intenzivnostjo, kot da bi šlo za vprašanja življenjskega pomena. A zanimiv paradoks sodobne družbe je, da se ti isti ljudje v resničnem življenju pogosto vedejo precej drugače — bolj umirjeno, prilagodljivo in spravljivo.

Razlog za to razliko tiči v naravi samega medija. Družbena omrežja ne zahtevajo neposredne odgovornosti ali takojšnjih posledic. Omogočajo izražanje brez fizične prisotnosti drugega, kar zmanjša zadržke in poveča pripravljenost na pretiravanje. Poleg tega so zasnovana tako, da nagrajujejo čustveno nabite vsebine: bolj kot je sporočilo dramatično, večjo pozornost in odziv pritegne. Tako se čustva ne le izražajo, temveč tudi stopnjujejo.

V resničnem življenju pa prevladuje drugačna logika. Ljudje se morajo soočati s konkretnimi situacijami, odnosi in posledicami svojih dejanj. Tu ni prostora za stalno dramatizacijo, saj vsakdan zahteva prilagajanje, sklepanje kompromisov in sprejemanje stvari takšnih, kot so. Realnost ljudi sili k pragmatizmu, medtem ko splet omogoča simbolno izražanje brez dejanskega delovanja.

Ta razlika ne pomeni nujno neiskrenosti ali dvoličnosti. Pogosteje gre za to, da družbena omrežja služijo kot ventil za čustva, resnično življenje pa kot prostor reševanja. Na spletu ljudje izražajo, kar čutijo; v resničnosti pa delujejo, kot je mogoče. Dramatična objava lahko razbremeni notranjo napetost, ne da bi zahtevala dejansko spremembo vedenja.

Zato lahko rečemo, da družbena omrežja predstavljajo oder čustev, resnično življenje pa prostor sobivanja. Medtem ko se na spletu pogosto govori v presežnikih, se v vsakdanjem življenju živi v odtenkih. Prav v tem razkoraku se kaže ena izmed ključnih značilnosti sodobnega časa: čustva so glasna na zaslonu, resničnost pa tiha, a vztrajna.