Včeraj, 21. aprila 2026, sem znova stopil v predavalnico Pravne fakultete. Morda zadnjič v tej vlogi. Povabila me je prof. dr. Petra Weingerl, da bi kot nekdanji oblikovalec doktorskega študija nagovoril novo generacijo doktorandk in doktorandov.

Ko sem stopil prednje, nisem videl le študentov. Videl sem radovednost. Videl sem nemir, ki žene človeka k razumevanju. In videl sem tisto posebno, skoraj krhko željo po znanju, ki jo je treba varovati.

Namesto predavanja smo se pogovarjali. O temi, ki me spremlja vse življenje – o razmerju med pravom, moralo in etiko.

Na začetku sem jim iskreno čestital. Ne zaradi izbire študija kot take, temveč zaradi poguma. Izbrali so pot, ki je zahtevna, pogosto samotna, včasih celo nehvaležna. A prav na tej poti se razkrije tudi nekaj najlepšega: pravo v svojem najglobljem pomenu – Ius est ars boni et aequi. Umetnost dobrega in pravičnega.

A prav tu se začne tudi dvom.

Pravniki smo »priklenjeni« na pravo. To je naše orodje, naš jezik, naš okvir. In vendar pravo nikoli ni dovolj. Je le minimum – spodnja meja dobrega in pravičnega. Nad njim stojita morala in etika. Tišji, manj oprijemljivi, a zato toliko pomembnejši.

Danes se zdi, da se ta razmerja izmikajo ravnotežju. Kjer bi morala govoriti vest, pogosto spregovori ideologija. Kjer bi morala odločati etika, odloča politika. In pravo, ki bi moralo biti most, včasih postane zgolj orodje.

Zato sem jim skušal povedati nekaj preprostega.
Pravo ureja naše vedenje.
Morala izbira naše vrednote.
Etika pa daje tem vrednotam smisel.

S pravom se branimo pred drugimi.
Z moralo – če jo podpira razumna etika – pa varujemo druge pred seboj.

In prav tu se skriva bistvo. S pravom ni mogoče ustvariti dobrega človeka.

Ko je pogovor tekel, sem vse bolj čutil, da ne gre le za izmenjavo misli. Šlo je za srečanje. Za tisto redko, dragoceno bližino med generacijami, ki jo omogoča skupno iskanje resnice. Dve uri sta minili skoraj neopazno.

Ko sem odhajal iz predavalnice, sem v sebi nosil nenavaden občutek. Ne žalosti v običajnem pomenu, temveč tiho zavedanje, da se nekaj izjemno lepega počasi izteka.

Srečanja z mladimi, željnimi znanja.
Njihova vprašanja, ki so pogosto bolj pomembna od odgovorov.
Njihova odprtost, ki človeka znova spomni, zakaj je nekoč sploh stopil na to pot.

Morda se od tega poslavljam.

A hkrati vem, da odhajam le iz prostora, ne pa tudi od teh ljudi. Nekaj ostane. Vedno ostane. V mislih, v dvomih, v vprašanjih, ki bodo nekoč dozorela v odgovore.

Pravo bo ostalo.

Vprašanje pa je – in to je edino zares pomembno vprašanje – kakšni bodo ljudje, ki ga bodo ustvarjali in živeli.

Ali bodo razumeli, da pravo postane umetnost dobrega in pravičnega šele takrat, ko diha skupaj z moralo in etiko.

In ali bodo znali to umetnost tudi čutiti.

PS

Pozno zvečer, ko se je dan že umiril, sem se še enkrat vrnil k temu srečanju. Ne v predavalnico, temveč v spomin. Občutek je ostal nenavadno topel. Kot tiha hvaležnost. In morda tudi kot neizrečeno slovo. Takšno, ki ne potrebuje besed – ker ve, da se tisto bistveno ne konča, ampak le neopazno prehaja naprej.

Spomin na predavanje 21.4. 2026-del študentov je prisostvoval predavanju po Zoomu.

Ko sem zadnjič brskal med starimi, že malo porumenelimi zapiski, sem naletel na stavek: “Nas starejše manj skrbi, smo pa bolj skrbni.” In iskreno — ne vem več, kdaj sem to zapisal ali zakaj. Prav mogoče je, da ga takrat sploh nisem zares razumel. Na  prvi pogled zveni kot protislovje, a v sebi skriva življenjsko izkušnjo in tiho modrost. Z leti se človek nauči, da vseh skrbi ne more nositi na svojih ramenih — zato jih je manj. Hkrati pa prav iz teh izkušenj zraste večja občutljivost za druge, več razumevanja in več pristne skrbi.

Danes pa me je ustavil.

Ko pomislim nase kot mlajšega, se spomnim, kako sem se znal obremenjevati z drobnimi stvarmi. Včasih me je še dolgo skrbelo, ali sem uporabil pravo besedo, ali sem kaj rekel narobe, kakšen vtis sem pustil. Kot da so take malenkosti imele neko posebno težo.

Zdaj vidim, da me to veliko manj drži. Ne zato, ker mi ne bi bilo mar — ampak ker vem, da življenje ne stoji in ne pade na eni besedi ali eni napaki. Nekako pride mir s tem, da vsega ne moreš nadzorovati. Kar je bilo nekoč breme, je danes izbira. Ko skrb utihne, skrbnost pa spregovori.

In hkrati opažam nekaj drugega. Da sem postal bolj skrben. Bolj pozoren na ljudi okoli sebe. Hitreje opazim, če kdo kaj nosi v sebi, če potrebuje pogovor ali samo tišino ob sebi. Kot da se je skrb iz mene malo umaknila — in naredila prostor za skrbnost do drugih.

Zato danes ta stavek berem drugače kot nekoč. Ne kot nasprotje, ampak kot nekaj, kar se zgodi po poti življenja. In mogoče sem ga takrat res zapisal samo zato, da me počaka — dokler ga ne bom znal razumeti.In danes razumem; Ne skrbim manj — končno vem, za kaj je vredno skrbeti.

Jučer, 12. travnja 2026., na Bijelu nedjelju, bio sam u gradu Pregradi u Hrvatskom zagorju, koji se u povijesnim izvorima prvi put spominje još 1334. godine, a arheološka istraživanja pokazuju da je ovo područje bilo naseljeno već u razdoblju između 1300. i 1000. godine prije Krista.

Bio sam pozvan na sjednicu Gradskog vijeća, na kojoj su predsjednica Davorka Filipčić i gradonačelnik Goran Vukmanić izvijestili o uspješno provedenim projektima u gradu. Dodijelili su i priznanja zaslužnim pojedincima.

Prisutne su bile i brojne ugledne osobe iz Krapinsko-zagorske županije, hrvatske Vlade, Sabora i Ureda predsjednika Republike.

Grad Pregrada je i moj grad, jer sam rođen u naselju Stipernica, jednom od 26 naselja koja čine područje Pregrade, i ondje sam prije 70 godina završio osmogodišnje školovanje. Pedesetih godina prošloga stoljeća to je područje bilo jedno od najgušće naseljenih.

Kao i mnogi drugi, nakon osnovnog školovanja napustio sam Pregradu, ali sam već krajem šezdesetih godina ponovno s njom bio povezan na različite načine, o čemu smo jučer oživljavali sjećanja u razgovoru sa starijim Pregradčanima.

Kao kadrovski direktor u Metalni Maribor uspio sam osigurati da Pregrada dobije znatna financijska sredstva za uređenje cestovne infrastrukture iz tadašnjih saveznih fondova u Beogradu, namijenjenih nerazvijenim područjima. Prema tadašnjim propisima poduzeća su obvezno uplaćivala određena sredstva za razvoj nerazvijenih područja u Jugoslaviji, a dio tih sredstava mogla su usmjeriti i u konkretno okruženje.

Mnogim osnovnoškolcima pomogao sam da se školuju u poznatoj mariborskoj Industrijskoj kovinarskoj školi, gdje su troškove školovanja pokrivala tadašnja mariborska poduzeća Metalna i TAM. Također sam mnogima pomogao u daljnjem studiju na mariborskim višim školama, koje su osnovane početkom šezdesetih godina prošloga stoljeća.

Pregrada je u vrijeme Jugoslavije bila i mjesto gdje su brojni slovenski obrtnici pod povoljnijim uvjetima nego u Sloveniji registrirali svoj obrt. I u tome sam nekima s veseljem pomogao.

Nakon osamostaljenja Hrvatske i Slovenije te liberalizacije poduzetništva pridonio sam otvaranju podružnice slovensko-njemačkog poduzeća (Kostelpromet), koje je u najtežem razdoblju poduzetničke krize omogućilo zaposlenje za približno 300 ljudi. Tada mi je Gradsko vijeće dodijelilo naziv počasnog građanina Pregrade.

Knjižnici u Pregradi darovao sam više svojih i drugih korisnih knjiga, a jučer i monografiju povodom 50. obljetnice Sveučilišta u Mariboru, u kojoj sam sudjelovao kao suautor i kao supotpisnik akta o osnivanju tog sveučilišta prije pedeset godina.

Pregrada nije samo mjesto mog rođenja i osnovnog školovanja, nego i dio mog životnog puta, mojih sjećanja i mog srca. Zato sam zahvalan što sam se i ovom prigodom ponovno mogao susresti s ljudima s kojima nas povezuje zajednička prošlost, rad i poštovanje prema rodnom kraju.

Takvi susreti čovjeka ponovno podsjete da život nije sastavljen samo od godina, nego ponajprije od ljudi, djela i veza koje stvaramo kroz vrijeme. Pregradi želim još mnogo uspješnih koraka naprijed, a njezinim ljudima povezanost, ponos i povjerenje u budućnost.

Kada se nakon dugih godina vratiš u kraj svoje mladosti, shvatiš da sjećanja nikada doista ne odlaze. Ostaju u ljudima, ulicama, riječima i susretima. Upravo zato su takvi trenuci dragocjeni i vrijedni da ih sačuvamo i u pisanom obliku.

Hvala svima koji čuvate sjećanje na prošlost i istodobno stvarate budućnost Pregrade. Drago mi je što sam nekada mogao biti dio te priče i što je smijem pratiti i danas.

Zahvalan sam što sam nekada mogao sudjelovati u stvaranju dijela te priče i što je danas smijem s radošću pratiti.

Preteklost nas oblikuje, spomini pa nas povezujejo

Včeraj, 12. aprila 2026, na Belo nedeljo, sem bil v mestu Pregrada v Hrvaškem Zagorju, ki se v zgodovinskih virih prvič omenja že leta 1334, arheološke raziskave pa kažejo, da je bilo to območje naseljeno že v obdobju med letoma 1300 in 1000 pr. n. št.

Povabljen sem bil na sejo Mestnega sveta, na kateri sta predsednica Davorka Filipčić in župan (gradonačelnik) Goran Vukmanić poročala o uspešno izvedenih projektih v mestu. Podelila sta tudi priznanja zaslužnim posameznikom.

Prisotne so bile tudi številne ugledne osebnosti iz Krapinsko-zagorske županije, hrvaške vlade, sabora in urada predsednika republike.

Mesto Pregrada je tudi moje mesto, saj sem rojen v naselju Stipernica, enem od 26 naselij, ki sestavljajo območje Pregrade, in sem tam pred 70 leti končal osemletno šolanje. V petdesetih letih preteklega stoletja je bilo to območje eno najbolj gosto poseljenih.

Tako kot mnogi sem po osnovnem šolanju zapustil Pregrado, vendar sem bil že konec šestdesetih let z njo znova povezan na različne načine, o čemer smo včeraj obujali spomine v pogovoru s starejšimi Pregradčani.

Kot kadrovski direktor v Metalni Maribor sem uspel, da je Pregrada dobila precej finančnih sredstev za urejanje cestne infrastrukture iz takratnih zveznih skladov v Beogradu, namenjenih nerazvitim območjem. Po takratnih predpisih so podjetja obvezno vplačevala določena sredstva za razvoj nerazvitih območij v Jugoslaviji, del teh sredstev pa so lahko usmerila tudi v konkretno okolje.

Mnogim osnovnošolcem sem pomagal, da so se šolali na znani mariborski Industrijski kovinarski šoli, kjer so stroške šolanja krila takratna mariborska podjetja Metalna in TAM. Prav tako sem mnogim pomagal pri nadaljnjem študiju na mariborskih višjih šolah, ki so bile ustanovljene v začetku šestdesetih let preteklega stoletja.

Pregrada je bila v času Jugoslavije tudi kraj, kjer so številni slovenski obrtniki pod ugodnejšimi pogoji kot v Sloveniji registrirali svojo obrt. Tudi pri tem sem nekaterim z veseljem pomagal.

Po osamosvojitvi Hrvaške in Slovenije ter ob sprostitvi podjetništva sem prispeval k odprtju podružnice slovensko-nemškega podjetja (Kostelpromet), ki je v najtežjem obdobju podjetniške krize omogočila zaposlitev približno 300 ljudem. Takrat mi je Mestni svet podelil naziv častnega občana Pregrade.

Knjižnici v Pregradi sem podaril več svojih in drugih koristnih knjig, včeraj pa še monografijo ob 50-letnici Univerze v Mariboru, pri kateri sem sodeloval kot soavtor in kot sopodpisnik akta o ustanovitvi te univerze pred petdesetimi leti.

Pregrada ni le kraj mojega rojstva in osnovnega šolanja, temveč tudi del moje življenjske poti, mojih spominov in mojega srca. Zato sem hvaležen, da sem se lahko tudi ob tej priložnosti znova srečal z ljudmi, s katerimi nas povezuje skupna preteklost, delo in spoštovanje do domačega kraja.

Takšna srečanja človeka znova opomnijo, da življenje ni sestavljeno le iz let, temveč predvsem iz ljudi, dejanj in vezi, ki jih ustvarjamo skozi čas. Pregradi želim še veliko uspešnih korakov naprej, njenim ljudem pa povezanosti, ponosa in zaupanja v prihodnost.

Ko se po dolgih letih vrneš v kraj svoje mladosti, ugotoviš, da spomini nikoli zares ne odidejo. Ostanejo v ljudeh, ulicah, besedah in srečanjih. Prav zato so takšni trenutki dragoceni in vredni, da jih ohranimo tudi v zapisu.

Hvala vsem, ki ohranjate spomin na preteklost in hkrati ustvarjate prihodnost Pregrade. Vesel sem, da sem mogel biti del te zgodbe nekoč in da jo smem spremljati tudi danes.

Hvaležen sem, da sem mogel del te zgodbe soustvarjati nekoč in da jo smem z veseljem spremljati tudi danes.

Najbolj čudno pri starosti ni to, da se spremeni svet — ampak da začneš razumeti stvari, ki si jih nekoč zavračal.

Včasih se v teh svojih letih zalotim, da drugim govorim stvari, ki so se mi nekoč zdele prazne. Obrabljene. Kot stavki, ki jih ljudje ponavljajo, ko nimajo več česa novega povedati.

Tako včasih izrečem misel: ni pomembno, koliko imam — ampak koliko potrebujem.

In potem se te misli skoraj ustrašim. Ker vem, da jo danes izgovarjam, čeprav vanjo nekoč nisem verjel. Ne zato, ker bi hotel biti moder. Ampak zato, ker sem do tega prišel. Počasi. Neopazno. Skoraj proti svoji volji.

Spomnim se, kako so takšne besede zvenele meni. Kot omejitev. Kot tiho opravičilo za to, da nisem dosegel tistega, kar sem želel. Tistega več. In takrat si jih nisem želel slišati.

Enako je bilo z mislijo: »Kdor je zadovoljen z malo, je bogat.«
Nisem ji verjel. Ne zato, ker bi bila napačna, ampak zato, ker je nisem mogel razumeti. Ne brez lastne poti. Ne brez lastnih zgrešenih smeri.

Moral sem iti skozi svoje želje. Skozi občutek, da mora biti nekje še nekaj več. Da je naslednja stvar, naslednji cilj, naslednji uspeh tisti, ki bo končno zadostoval.

»Človek je bogat sorazmerno s tem, čemur se lahko odpove.«
Tudi to sem slišal. In tudi sam sem to kdaj rekel drugim. Pa tega nisem zares razumel.

Danes razumem. Prepozno, da bi začel drugače. Ravno pravi čas, da si to priznam.

In v tem je nekaj težkega. Morda celo obremenjujočega. Predvsem zato, ker tega ne morem nikomur predati. Ne morem nikomur prihraniti poti. Ne morem razložiti tako, da bi kdo res razumel.

Spomnim se, da sem mnogim rekel: ne potrebuješ vsega tega. In takrat sem verjel, da imam prav. Nisem pa se zavedal, kako to zveni. Kot odpoved. Kot omejevanje. Kot nekaj, kar govori nekdo, ki je že zaključil svoj boj.

Danes se vprašam, od kod mi je bila ta pravica.

In se hkrati tolažim: to ni bila omejitev. To je bila ugotovitev. Le prezgodaj izrečena.

Danes vem, da me ne bogati to, kar imam, ampak to, kar me ne obremenjuje.
In vendar — če bi to slišal takrat, ne bi verjel. Zato ne morem zameriti mladim, da ne želijo “patentirati” tega odkritja. Ne želijo ga sprejeti kot nekaj dokončnega. Ne želijo si ga sposoditi.

Ker se tega ne da sposoditi.

To mora vsak odkriti sam. Na svoj način. S svojimi zgrešenimi koraki. Tako kot sem moral jaz.

Včasih bi rad koga ustavil. Mu rekel: ne rabiš iti tako daleč. Ne rabiš vsega tega, da bi razumel.

Ampak vem, da to ne deluje.

Ker tudi jaz nisem poslušal.

In tako ostajam s tem tihim spoznanjem, ki ga ne morem predati naprej. Lahko ga nosim. Lahko ga izrečem. Ne morem pa ga podariti.

Morda resnice ne pridejo prepozno.

Morda pridejo točno takrat, ko jih lahko razumem.

Samo škoda, da jih takrat ne morem več živeti od začetka.

---

Strokovnjaki opozarjajo, da dobrega človeka ne smemo iskati skozi seks, temveč moramo najprej najti dobrega človeka, s katerim se lahko razvije dober odnos – in posledično tudi dober seks.

Podobno velja pri izbiri pravnika ali zdravnika: ne smemo jih izbirati zgolj na podlagi medijskih oglasov ali poudarjenih strokovnih dosežkov, temveč moramo iskati predvsem dobrega človeka, ki je hkrati tudi pravnik ali zdravnik.

Mediji namreč večinoma poročajo o poklicnih uspehih, redkeje pa o človeških lastnostih, kot so integriteta, sočutje in odgovornost – prav te pa so pogosto ključne za zaupanje in dolgoročno zadovoljstvo.

V ospredje ne bi smela stopati funkcija človeka, temveč njegova narava. Poklic ali privlačnost sta le izraza, ne pa bistvo. Kjer ni dobrega človeka, tudi odličnost – bodisi v odnosu ali stroki – sčasoma izgubi svojo vrednost.

Najprej človek. Šele potem vse ostalo.

V osebnem arhivu iz obdobja pedagoškega dela s študenti prava sem naletel na zapis ankete, izvedene v času socialistične družbene ureditve, v kateri je bilo študentom tik pred zaključkom študija zastavljeno vprašanje: kaj bi želeli doseči v svojem poklicnem življenju – notranjo srečo ali družbeno prepoznavnost in uspešnost? Večina vprašanih je kot pomembnejšo vrednoto izpostavila notranje zadovoljstvo.

Ta empirični uvid, četudi časovno oddaljen, odpira relevantno vprašanje o transformaciji vrednot v pravniškem poklicu. V sodobnem kontekstu, ki ga zaznamujejo procesi tržne liberalizacije, profesionalne konkurence in večje javne izpostavljenosti, se namreč spreminjajo tudi načini, kako pravniki razumejo in predstavljajo svojo poklicno identiteto.

Posebej ilustrativen je razvoj na področju odvetništva, kjer novi normativni okvir omogoča večjo javno komunikacijo in informiranje o dejavnosti, ob pogoju spoštovanja načel resničnosti, nezavajajočega predstavljanja in varovanja poklicne zaupnosti. Takšna ureditev, zlasti pred kratkim zakonska odprava omejevanja reklamnega oglaševanja, kot jo določa Zakon o odvetništvu, odraža širše trende v smeri večje transparentnosti pravnih storitev, hkrati pa odpira vprašanja o razmerju med tržno logiko in etičnimi temelji poklica.

Klasična teorija profesionalizma (npr. Talcott Parsons) poudarja, da poklici, kot je pravo, temeljijo na specifični kombinaciji strokovne avtonomije, družbene odgovornosti in notranje motivacije, ki presega zgolj ekonomski interes. Podobno Max Weber v konceptu »poklicanosti« (Beruf) opozarja na pomen notranje etične orientacije pri opravljanju poklica.

V slovenskem pravnem redu je ta dimenzija dodatno normativno utrjena. Odvetništvo je namreč ustavno opredeljeno kot samostojna in neodvisna služba v okviru pravosodja (137. člen Ustava Republike Slovenije), kar jasno kaže, da njegove funkcije ni mogoče reducirati zgolj na tržno dejavnost. Nadalje Kodeks odvetniške poklicne etike, ki ga sprejema Odvetniška zbornica Slovenije, poudarja načela neodvisnosti, zaupnosti in integritete kot temeljna vodila opravljanja poklica.

V nasprotju s tem sodobni razvoj, kaže na vse večjo vlogo trga, tehnologije in konkurenčnosti, kar vodi v preoblikovanje pravniških storitev v smeri večje merljivosti in uporabniške usmerjenosti. V takšnem okolju postajajo kazalniki uspešnosti – vključno s prepoznavnostjo, doseženimi rezultati in ekonomskim izidom – vse pomembnejši del profesionalne samopodobe.

Ob tem se zastavlja ključno vprašanje: ali tak razvoj nujno vodi v marginalizacijo notranjega zadovoljstva kot vrednote ali pa gre zgolj za spremembo načinov njegovega izražanja?

Zdi se, da sodobne oblike profesionalne komunikacije, zlasti v digitalnem okolju, težko vključujejo dimenzijo notranje etične izpolnjenosti, saj ta ni neposredno merljiva niti tržno primerljiva. Posledično prevladuje diskurz, ki poudarja zunanje učinke delovanja.

Vendar pa prav pravniški poklic zaradi svoje ustavne in družbene vloge ne more biti v celoti podrejen logiki trga. Etika pravniškega delovanja, kot jo opredeljujejo nacionalni in evropski standardi (npr. Council of Bars and Law Societies of Europe), vključuje tudi elemente integritete, neodvisnosti in odgovornosti, ki so tesno povezani z notranjo dimenzijo poklicnega zadovoljstva.

V tem kontekstu bi bilo smiselno razmisliti, ali bi lahko sodobne oblike predstavitve pravniškega dela bolj eksplicitno vključevale tudi to dimenzijo. Ne kot nadomestilo za strokovno odličnost, temveč kot njen dopolnilni vidik.

 Če bi bil danes odvetnik, bi svojo reklamno  izjavo oblikoval; Svoje delo opravljam z notranjim zadovoljstvom, ker verjamem, da s svojim znanjem prispevam k reševanju sporov in pri tem ohranjam profesionalno integriteto.«  Morda res ne ustreza prevladujočim komunikacijskim praksam, vendar odpira pomembno vprašanje o tem, kako pravniki razumemo  smisel svojega dela.

# etika,# pravnik, # integriteta, # oglaševanje

Od odprte do prikrite nepravičnosti

Danes je velika sobota. Kristjani se spominjamo, kako je bil pred približno 2000 leti obsojen pravični človek, Jezus Kristus, na smrt s križanjem.

O samem postopku nimamo sodnega zapisnika, prav tako ne vemo, ali je bil formalno dokumentiran. Na voljo imamo predvsem poročila, ki so jih zapisali apostoli več let po dogodkih. Kljub temu pa je ena okoliščina bistvena: Jezus ni imel zagovornika (odvetnika v današnjem pomenu besede). Nihče ni dejansko stal na njegovi strani in ga branil — z izjemo posrednega opozorila žene Poncij Pilat, ki je opozorila, da gre za nedolžnega človeka.

Z današnjega vidika je takšen postopek nesprejemljiv. Odsotnost zagovornika pomeni hudo kršitev temeljnih procesnih pravic in bi imela za posledico razveljavitev postopka.

Treba je razumeti tudi zgodovinski kontekst: sojenje ni potekalo po rimskem pravu, temveč v okviru judovskega versko-političnega sistema. Pilat kot rimski upravitelj ni sam izrekel obsodbe, temveč jo je pod pritiskom množice in voditeljev judovskega ljudstva potrdil.

Če si postavimo vprašanje: zakaj ni bilo branilca?, je odgovor v tem, da ne govorimo o postopku v sodobnem smislu. Takrat ni obstajal sistem procesnih jamstev, kot jih poznamo danes.

Odsotnost branilca pa ni samo pravni problem — je tudi simbolni.

Jezus stoji sam pred oblastjo, pred množico, pred verskimi voditelji in pred državo. Postopek tako odpira temeljna vprašanja: vprašanje pravičnosti, vprašanje moči množice in oblasti, vprašanje resnice brez zaščite ter vprašanje, kaj se zgodi človeku, ko ga nihče ne brani.

Simbolno gledano gre za osamljenost resnice. Resnica o njegovi nedolžnosti nima podpore. Sistem pravičnosti odpove, ker ni uravnoteženega postopka — ni nikogar, ki bi vzpostavil ravnotežje.

Evangeliji večkrat poudarjajo, da Jezus molči. To lahko razumemo kot zavestno držo: ne brani se na običajen, pravni način. Njegova »obramba« je eksistencialna — stoji v tem, kar je.

Ta zgodba pa ni le zgodba o enem človeku. Gre za univerzalni vzorec: ljudje se lahko znajdejo v položaju, ko jih nihče ne brani — niti prijatelji niti institucije.

Če bi imel Jezus branilca, bi se postopek verjetno vsaj zapletel ali odložil. Branilec bi lahko:

• izpodbijal pričanja,
• opozoril na nepravilnosti (npr. nočno zaslišanje, pritisk množice),
• zahteval jasne obtožbe,
• in poskušal omejiti politični vpliv.

Res pa je, da tudi to morda ne bi spremenilo končnega izida.

Posebno mesto ima žena Pilata, ki posredno poskuša ustaviti proces. V sanjah zazna, da je Jezus nedolžen, in pošlje sporočilo možu. Nima formalne moči, ni pravnica, a vidi nekaj, česar sistem ne vidi — ali noče videti. Predstavlja glas vesti, ki ga oblast ne posluša.

Če bi danes izvedli pravno presojo tega postopka, bi najverjetneje ugotovili kršitev temeljne pravice do obrambe. Odsotnost zagovornika bi pomenila bistveno kršitev postopka — in odprla tudi vprašanje odgovornosti ter odškodnine.

Sodobna zgodba – napaka postopka z odvetnikom

Zaključna misel prve zgodbe je preprosta: napaka postopka pred 2000 leti je bila v tem, da Jezus Kristus ni imel odvetnika.

V sodobni, pravno urejeni državi pa se pojavlja nevaren obrat: v določenih primerih se zdi, da je napaka prav to — da imaš odvetnika.

Naj mi bo kot verniku in pravniku oproščeno, da na simbolni ravni primerjam postopek proti Jezusu s sodobnimi postopki, v katerih država nastopa proti posamezniku. Primerjava ni zgodovinska, temveč konceptualna: gre za vprašanje, ali pravni sistem dejansko varuje tistega, ki se brani.

Znano je, da je leta 1999 Slovensko sodniško društvo, ki nima zakonodajne pristojnosti, pripravilo osnutek zakona, ki je bil posredovan Ministrstvo za finance Republike Slovenije.

Na podlagi tega osnutka je bil sprejet Zakon o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), ki je imel za posledico izbris približno 20.000 gospodarskih družb brez likvidacije. Posledično so obveznosti teh družb prešle na njihove ustanovitelje oziroma družbenike — kar je bilo v očitnem nasprotju s temeljnimi načeli korporacijskega prava.

Dodatno problematično je, da so bile ključne določbe o prenosu dolgov na ustanovitelje (4. in 5. odstavek 27. člena ZFPPod) po navedbah stroke naknadno vključene v zakonodajni predlog brez ustrezne transparentnosti. Zakon je bil sprejet po nujnem postopku.

Po dveh desetletjih prizadevanj dela pravne stroke je Državni zbor Republike Slovenije leta 2021 sprejel zakon o odškodnini družbenikom (ZOKIPOSR), s katerim je priznal, da je bila storjena sistemska napaka.

Ključni problem: pogoj brez odvetnika

Vendar zakon vsebuje določbo, ki odpira temeljno pravno in etično vprašanje.

Odškodnino lahko uveljavljajo le tisti družbeniki, ki v postopkih niso imeli odvetnika (prva in druga alineja prvega odstavka 5. člena ZOKIPOSR).

Posledica je paradoksalna:

• tisti, ki so se branili in uporabili pravno pomoč, so lahko izključeni,
• tisti, ki se niso branili, pa so potencialno upravičeni.

Po več letih uporabe zakona to vodi tudi do dejanskega rezultata: odškodnine v praksi niso bile izplačane prav nobenemu od nekaj tisoč oškodovanih.

Paradoks obrambe

Tako pridemo do bistvene ugotovitve:

pred 2000 leti je bil posameznik obsojen, ker ni imel odvetnika, danes pa se lahko znajde v slabšem položaju prav zato, ker ga je imel.

To lahko poimenujemo:kaznovanje obrambe

Gre za položaj, v katerem pravni sistem formalno priznava pravico do obrambe, vendar v svojih učinkih slabša položaj tistega, ki je to pravico uveljavljal.

Res je, da v sodobni zgodbi formalno ne gre za kazenski postopek. Vendar pa po svojih učinkih takšna ureditev deluje kot sankcija: posameznik nosi negativne posledice zato, ker se je branil pred ravnanjem države.

V obeh primerih se pojavi skupni imenovalec: odpoved pravičnosti in odpoved institucij, ki bi morale posameznika varovati.

Zaključek

Če je bila v preteklosti napaka v tem, da pravični ni imel branilca, se danes pojavlja nevarnost drugačne napake: da pravni sistem ustvarja pogoje, v katerih je branilec ( odvetnik) breme.

Zato ostaja odprto vprašanje:

Ali lahko govorimo o pravični državi, če posameznika postavi v slabši položaj zato, ker je uveljavljal svojo pravico do obrambe?

In morda še pomembneje:

Ali smo od zgodbe pred 2000 leti res napredovali — ali pa smo nepravičnost le preoblikovali v bolj prikrito obliko?

V obeh primerih pa velja: takšne napake nikogar zares ne zanimajo — še najmanj pa tiste, ki imajo moč, da bi jih odpravili.

ob prihajajočih velikonočnih praznikih vam iz srca voščim mir, toplino in upanje, ki naj napolnijo vaše dni.

Iskrena hvala vsakemu izmed vas za spremljanje mojih razmišljanj, za vašo podporo ter dragocene komentarje. Vaša odzivnost daje smisel pisanju in soustvarja prostor za odprt dialog, razmislek ter medsebojno razumevanje.

Naj nas praznični čas znova spomni na pomen človečnosti, spoštovanja in dobrih odnosov med ljudmi dobre volje. Skupaj lahko še naprej širimo ideje, ki prispevajo k boljšemu razumevanju družbe in vprašanj, ki oblikujejo naše skupno življenje.

Vesele in blagoslovljene velikonočne praznike!

S spoštovanjem
prof. dr. Šime Ivanjko, https://misliprofesorja.si/

povodom uskrsnih blagdana upućujemo vam iskrene čestitke uz želje za mir, zdravlje i blagostanje.

Uskrs, kao simbol nade, obnove i novoga života, podsjeća nas na važnost međusobnog poštovanja, solidarnosti i zajedništva. U tom duhu, neka ovi blagdani dodatno učvrste prijateljske veze između naših zajednica te pridonesu daljnjem jačanju međusobnog razumijevanja i suradnje.

Neka vam uskrsni dani donesu spokoj, radost i novu snagu, a nadolazeće razdoblje obilje osobnog i zajedničkog napretka.

U ime Konzulata Republike Hrvatske srdačno vam želimo sretan i blagoslovljen Uskrs.

Prof. dr. Šime Ivanjko, počasni konzul Republike Hrvatske

Spoštovani pripadniki hrvaške skupnosti v Republiki Sloveniji, spoštovani prijatelji, državljani Republike Slovenije,

ob velikonočnih praznikih vam izrekamo iskrene čestitke ter želimo mir, zdravje in blagostanje.

Velika noč kot simbol upanja, prenove in novega življenja nas opominja na pomen medsebojnega spoštovanja, solidarnosti in povezanosti. V tem duhu naj prazniki še dodatno utrdijo prijateljske vezi med našimi skupnostmi ter prispevajo k nadaljnjemu razumevanju in sodelovanju.

Naj vam velikonočni dnevi prinesejo spokoj, veselje in novo energijo, prihodnje obdobje pa obilo osebnega in skupnega napredka.

V imenu Konzulata Republike Hrvaške vam želimo lepe, mirne in blagoslovljene velikonočne praznike.

Prof. dr. Šime Ivanjko, častni konzul Republike Hrvaške

Povzetek

Srčno popuščanje predstavlja pomemben zdravstveni in družbeni izziv starajoče se populacije. Poleg kliničnih značilnosti bolezni je pri starejših bolnikih treba upoštevati tudi krhkost, pridružene bolezni in kognitivne spremembe, ki lahko vplivajo na sposobnost odločanja. Prispevek obravnava srčno popuščanje kot kompleksno stanje ter izpostavlja njegove pravne in etične implikacije, vključno z vprašanjem evtanazije in vlogo družbenih dejavnikov pri odločanju ob koncu življenja.

---

Uvod

Na tradicionalnem, že 35. posvetovanju Medicina, pravo in družba, ki je potekalo 26. in 27. marca 2026 v Mariboru, so bila predstavljena številna aktualna vprašanja na stičišču medicine in prava. Posvetovanje je v zadnjih desetletjih preraslo nacionalne okvire in postalo prepoznavno tudi v širšem mednarodnem prostoru.

Pred 35 leti sem kot predsednik Društva pravnikov v gospodarstvu v Mariboru sodeloval med pobudniki srečanj pravnikov in zdravnikov v okviru Zdravniškega društva Maribor. Društvo mariborskih pravnikov, katerega soustanovitelj sem bil leta 1964, je bilo desetletja eno najuspešnejših pravniških društev v gospodarstvu v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji.

V tem kontekstu sem na letošnjem srečanju imel predavanje o srčnem popuščanju kot pojavu, ki presega zgolj medicinski vidik in odpira pomembna pravna ter družbena vprašanja. Pred časom mi je umrl dober prijatelj z diagnozo srčnega popuščanja; ista diagnoza je navedena tudi v moji medicinski dokumentaciji, kjer jo je moja osebna zdravnica posebej označila. Vključen sem tudi v enoletno raziskavo o srčnem popuščanju, ki poteka v Zdravstvenem domu Maribor.

Opredelitev srčnega popuščanja

Srčno popuščanje je stanje, pri katerem srce ne zmore zagotoviti zadostnega pretoka krvi za potrebe telesa. Ne gre za samostojno bolezen, temveč za sindrom, ki je posledica različnih srčno-žilnih obolenj.

Zanj so značilni simptomi, kot so dispneja, utrujenost, zmanjšana telesna zmogljivost in periferni edemi. Pri starejših bolnikih se ob poslabšanju pogosto pojavijo tudi epizode zmedenosti.

Evropsko kardiološko združenje (ESC) izdaja smernice za diagnostiko in zdravljenje akutnega ter kroničnega srčnega popuščanja; njihova posodobitev se pričakuje leta 2026.

Po ocenah približno 26 milijonov ljudi po svetu živi s srčnim popuščanjem, do leta 2030 pa naj bi se to število povečalo za skoraj 50 %. Vsak peti človek po 40. letu starosti bo razvil srčno popuščanje. Samo v Evropi vsako leto zabeležijo približno 3,5 milijona na novo diagnosticiranih primerov.

Leta 2024 je bilo v Sloveniji srčno popuščanje najpogostejši posamezni vzrok smrti pri populaciji, starejši od 65 let (35,9 % v primerjavi z rakom 32,4 %).

Posebnosti srčnega popuščanja pri starejših

Srčno popuščanje pri starejših praviloma ne nastopa izolirano. Pogosto je povezano s številnimi pridruženimi boleznimi, kot so arterijska hipertenzija, sladkorna bolezen, kronična ledvična bolezen, atrijska fibrilacija in podhranjenost.

Pri teh bolnikih so pogosti tudi:

• krhkost (frailty),
• zmanjšana gibljivost,
• polifarmacija,
• socialna ranljivost,
• začetni kognitivni upad.

Zaradi teh dejavnikov je meja med stabilnim stanjem in hitrim poslabšanjem bistveno nižja. Zato je nujen celosten pristop, ki poleg zdravljenja vključuje tudi oceno funkcionalnosti, samostojnosti, prehranskega statusa, socialne podpore in kognitivnega stanja.

Kognitivne spremembe in pravna sposobnost

Pri srčnem popuščanju lahko zaradi zmanjšane prekrvavitve možganov pride do kognitivnih motenj, ki se kažejo kot akutna zmedenost (delirij), nihanje zavesti, dezorientacija in zmanjšana sposobnost presoje.

Bolnik je lahko v enem trenutku sposoben razumnega odločanja, v drugem pa ne. To ima neposreden pomen pri opravljanju pravnih dejanj, kot so sestava oporoke, sklepanje pogodb ali pričanje.

Za pravna opravila ni odločilna sama diagnoza, temveč to, ali je oseba v konkretnem trenutku sposobna razumeti pomen in posledice svojega ravnanja ter svojo voljo svobodno oblikovati in izraziti. Slovenska sodna praksa poudarja, da je sposobnost razsojanja dejanska, konkretna in odvisna od okoliščin posameznega primera.

Prisotnost zmedenosti, delirija, izrazite prizadetosti zavesti, hipoksije ali hujših kognitivnih motenj lahko pomeni, da oseba ne razume več pomena in posledic pravno pomembne izjave.

Kognitivne spremembe in kompleksnost bolezni zahtevajo individualno presojo ter pogosto sodelovanje medicinskih izvedencev. Poseben pomen ima tudi časovna komponenta, saj se sposobnost odločanja lahko spreminja (t. i. lucidni intervali).

Starajoča se družba bo zato vse pogosteje soočena s primeri presoje sposobnosti odločanja pri bolnikih s kroničnimi boleznimi, kot je srčno popuščanje.

Paradoks sodobne medicine

Razvoj medicine razkriva pomemben paradoks: medicina uspešno podaljšuje življenje, hkrati pa povečuje število ljudi, ki živijo z dolgotrajnimi kroničnimi stanji.

Uspeh medicine tako ne pomeni manj bolezni, temveč pogosto več ljudi, ki potrebujejo dolgotrajno, usklajeno in posamezniku prilagojeno oskrbo.

Srčno popuščanje je značilen primer, ki kaže, da mora sodobno zdravstvo poleg zdravljenja razvijati tudi:

• rehabilitacijo,
• spremljanje bolnikov na domu,
• paliativni pristop pri napredovali bolezni,
• podporo družinam.

Razvoj medicine razkriva pomemben paradoks: medicina uspešno podaljšuje življenje, hkrati pa povečuje število ljudi, ki živijo z dolgotrajnimi kroničnimi stanji. Uspeh medicine tako ne pomeni manj bolezni, temveč pogosto več bolnikov, ki potrebujejo dolgotrajno, usklajeno in posamezniku prilagojeno oskrbo.

Srčno popuščanje je značilen primer, ki kaže, da mora sodobno zdravstvo poleg zdravljenja razvijati tudi rehabilitacijo, spremljanje bolnikov na domu, paliativni pristop pri napredovali bolezni ter podporo družinam.

Srčno popuščanje, samomorilne misli in evtanazija

Med srčnim popuščanjem ter evtanazijo ali samomorilnimi mislimi ni neposredne vzročne povezave. Obstaja pa posredna povezava, ki izhaja iz psiholoških, socialnih in eksistencialnih dejavnikov.

Pri bolnikih s srčnim popuščanjem želja po končanju življenja ni nujno posledica zgolj telesnega trpljenja. Nanjo lahko pomembno vplivajo osamljenost, odvisnost od drugih, občutek bremena za družino ter pomanjkljiva zdravstvena in socialna podpora. V takšnih okoliščinah lahko posameznik začne razmišljati o koncu življenja predvsem zaradi občutka brezizhodnosti.

Občutek, da je posameznik breme svojim bližnjim, predstavlja pomemben dejavnik pri razmišljanju o smrti. Pri bolnikih s srčnim popuščanjem je obremenitev svojcev dobro dokumentirana. Družbena osamljenost, izguba samostojnosti in odvisnost od pomoči tako delujejo kot pomembni posredni dejavniki želje po smrti.

To odpira ključno etično vprašanje: ali je odločitev za končanje življenja res povsem avtonomna ali pa je vsaj deloma posledica pomanjkanja podpore okolja. Zato vprašanje evtanazije ni zgolj individualno, temveč tudi izrazito družbeno vprašanje, ki zahteva razmislek o ustrezni pravni ureditvi.

Etično vprašanje torej ni le, ali posameznik želi umreti, temveč tudi, kakšno pomoč in podporo je pred tem prejel.

Pomen paliativne oskrbe

Napredovalo srčno popuščanje lahko pri nekaterih bolnikih povzroča veliko telesno in psihično breme. Zato je ključnega pomena:

• zgodnje prepoznavanje depresije,
• odprta in iskrena komunikacija z bolnikom,
• pravočasna vključitev paliativne oskrbe,
• podpora družini in socialnemu okolju.

Paliativni pristop pomembno prispeva k zmanjšanju občutka brezizhodnosti ter k izboljšanju kakovosti življenja.

Srčno popuščanje pri starejših tako ni zgolj medicinski problem, temveč kompleksen družbeni pojav, povezan z načinom, kako družba obravnava starost, bolezen in odvisnost.

Razprava na posvetovanju, ki je potekala v polni dvorani rektorata Univerze v Mariboru, je pokazala, da gre za področje, ki zahteva tesnejše sodelovanje med medicino, pravom in socialnimi vedami.

Zaključek

Srčno popuščanje predstavlja pomemben izziv sodobne družbe. Njegova obravnava zahteva celosten pristop, ki presega zgolj medicinsko zdravljenje in vključuje tudi pravne, etične ter socialne vidike.

Posebno pozornost je treba nameniti kognitivnim spremembam ter njihovemu vplivu na pravno sposobnost, pa tudi družbenim dejavnikom, ki lahko vplivajo na odločanje ob koncu življenja.

Le s celostnim pristopom je mogoče zagotoviti dostojanstveno in posamezniku prilagojeno obravnavo starejših bolnikov.

Ključne besede

Srčno popuščanje; starejši bolniki; kognitivne motnje; pravna sposobnost; delirij; paliativna oskrba; evtanazija; družbeni vidiki; etični vidiki; kronične bolezni