26. november 2023

Bojim se, da izhajam iz generacije, ki je skoraj več ni in je zadnja, ki je bila prepričana, da je latinščina osnova vseh jezikov. Prav v času mladosti moje generacije je socialistična oblast ukinila klasične gimnazije (leta 1958), češ da so namenjene le buržoazni družbeni eliti. Res je, da so klasične gimnazije najbolj elitna oblika šolanja, vendar ne v smislu, kot je to interpretirala socialistična ideologija, temveč je to elitna oblika šolanja, ker daje temeljne osnove za uspešno poklicno, znanstveno in raziskovalno delo, pa ne samo na humanističnih in družboslovnih področjih
Po spremembi družbeno političnega sistema se počasi vračajo v življenje klasične gimnazije.
Pred dnevi je v Zagrebu umrl Zlatko Šešelj, profesor, ki je prvi ustanovil Zasebnno klasično gimnazijo s pravico javnosti leta 1996, da bi oblikovala tradicionalni program klasične gimnazije z novimi vsebinami, metodami in praksami.
Ne glede na ponovno minorno prisotnost klasičnih gimnazij tudi v Sloveniji, osebno menim, da je moja generacija vedela in bila prepričana, bolj kot današnja, da brez znanja in učenja ter izobraževanja nasploh posamezniku ni mogoče, da se izrazi kot osebna, ustvarjana osebnost in da družba ne more računati na družbeno prosperiteto, kot bi jo lahko imela z ustvarjalnostjo usposobljenih posameznikov v obliki človeškega kapitala med vodilnimi strukturami v družbi. V celotnem sistemu izobraževanja nimamo jasne opredelitve pomena človeškega kapitala kot temeljne družbene vrednote v razmerju do vseh ostalih področij družbene danosti. Morda kakšen korak nazaj v preizkušene civilizacijske vrednote humanosti ne bi bil odveč …?

Andrej Razdrih
Res je!

Metka Penko Natlačen
Vesela sem, da sem obiskovala klasično gimnazijo. Nikoli nisem obžalovala, da sem zato imela tri jezike. Vedno mi je pa latinščina prišla prav, ne le na Pravni fakulteti. In vsa širina, ki je oblikovala ta predmet.

Jolanda Mihaela Pinterič
morali bi kaj narediti v zvezi z vedenjem, da bedak v minuti poruši vse kar je pametni gradil stoletja…

Tatjana Frangež
Jaz pa vseeno razumem socialistično oblast. Kajti to je pač bilo dejstvo, da je znanje, z redkimi izjemami, dopuščeno bogatim. In še danes vidimo, da nekateri, ki pridejo iz kakšnih znanih elitnih univerz, še danes vidijo sami sebe kot nekaj več. Pa ne zaradi znanja, ampak prestiža. Se pa vsekakor strinjam, da je vaši generaciji, pa tudi še moji (živim dvakrat več življenja v kapitalizmu, sem pa odraščala v socializmu), znanje samo po sebi pomembnejše in dragocenejše kot sedanjim generacijam. Ki bolj stremijo za uspehom. Morda je razlog za takšne razlike tudi v tem, da ste se sami, pa naši starši še živo spominjali, kaj pomeni biti reven in zaradi tega biti izključen od možnosti izobraževanja. Pustimo mecene in cerkev, ki je že vedela, zakaj nekaterim vendarle dati možnost. Nič ni in nič ni bilo zastonj. Kakorkoli obrneš, šele življenje v socializmu je dalo sleherniku možnost izobraževanja. In razvejano javno šolstvo smo na srečo prevzeli tudi po osamosvojitvi. Je pa res, da marsikdo te možnost, da lahko ne glede na domače razmere dobiš možnost izobraževanja, ne zna ceniti, saj spomini na stare čase izginjajo.

Katarina Trojnar Krivic
Ja. Res je. Takih ne delajo vec dr. Ivanjko. Zal

Peter Hartman
Problem je da je znanje danes še bolj nevarno, kot v socializmu. Močne je zmeraj bolj strah, in se izgubljajo v brezumni požrešnosti.

Stojan Prošev
Spoštovani gospod profesor Šime Ivanjko, ko se osvobodimo udbo golobajzarije in potem njihovih gospodarjev, kar bo prej kot slej, ker večno ne bodo, bo šolski sistem spet takšen kot mora biti – pravo znanje za vse ljudi in ne samo za peščico, kot je zdaj!

Kati Min
In branje Marxovega Kapitala…👍

Lučka Laure
https://sl.m.wikipedia.org/wiki/Klasi%C4%8Dna_gimnazija
Namenoma sem prilepila seznam klasičnih gimnazij v Sloveniji. Ker jih imamo kar nekaj v različnih koncih naše dežele, nimam občutka da bi sposobnim in znanja željnim otrokom, (mislim njihovim staršem, ker se vzgoja in vzgled dogaja v družini) bilo kakorkoli manj dostopno elitno izobraževanje, kot se je izrazil prof. dr. Šime Ivanjko .
Se mi pa kljub določenim spremembam v zvezi s klasičnimi gimnazijami zdi, da je največja pridobitev v bivšem socialističnem sistemu ravno;
javno šolstvo in
javno zdravstvo,
čeravno mogoče z malo drugačnim naborom učnih programov.
Nič nimam proti zasebnim šolam niti zasebnim zdr ustanovam, a je popolnoma logično, da bodo le te polnili tisti družbeni sloji z debelimi denarnicami. In v tem ne vidim nič slabega.
Žal je pač tako, bilo in bo, da ljudje nismo vsi enaki, nimamo istih potreb in istih možnosti, pa če si to še tako želimo. Med ljudmi je še živ spomin, star skoraj 100 let, o velikih razlikah med izobraženim in neizobraženim ljudstvom. K sreči je naša družba dosegla takšen civilizacijski preskok, da te stare primerjave niso več mogoče. Zato podpiram vse dobre preizkušene izobraževalne pristope, pa ni pomembno če se izvajajo v zasebnih šolah, naj bodo le vrhunske. Pa še ena misel oziroma resnica in dejstvo, ni vseeno v kakšni družini se rodiš, kdaj se rodiš in na katerem koncu sveta se rodiš.

Drago Stanovnik
Ja tudi SDK so ukinili z namenom, da prikrijejo lastne kraje in s podobnim izgovorom….;-(

Johann Vlažnoprst Savinšek
Zakaj? Znate utemeljiti, zakaj je vaša generacija to verjela? Znanje latinskega jezika ti edino omogoča, da se izraziš kot oseba? Pred kom? Kdaj? V kakšnem kontekstu? Seveda, to je povezano z buržujskimi, a zastarelimi predsodki, da edino tako lahko delaš mednarodno kariero v dveh glavnih mednarodnih poklicih tedanjega časa, odvetništvu in duhovništvu. Danes, kot prvo, to ni res, ker sta atlanticizem in angleški jezik pojedla vse, drugo, tukaj se tudi vidi, zakaj je komunistična oblast, kar je contradictio in adiecti, bila proti šolam, ki ustvarjajo male globo buržuje. Contradictio, ker bi naj komunizem bil globo anarhizem, oblast pa je vedno na nek način fašistična. Mimogrede, sem maturant klasične gimnazije v Mariboru, letnik 2000.

etika#

30. november 2023

Grupa poslanika Državnog zbora Republike Slovenije ovih je dana podnijela u zakonodavni postupak, nakon više od dvadeset godina od priznanja postojanja pripadnika drugih narodnosti u Sloveniji, Prijedlog zakona o kulturnim pravima pripadnika nacionalnih zajednica bivše SFRJ, koji predviđa da će Ministarstvo kulture biti nadležno za realizaciju kulturnih projekata navedenih nacionalnih zajednica.
Prijedlogom zakona, predviđeno je, da sadašnji Vladin Savjet za pitanja nacionalnih zajednica naroda bivše SFRJ, koji nije bio mnogo aktivan, dobije status stalnog Vladinog savjetodavnog tijela. Vijećem od 12 članova predsjedat će ministar kulture, dok će potpredsjednike Vijeća birati članovi – predstavnici nacionalnih zajednica.
Prijedlogom zakona je obuhvaćeno financiranje odnosno sufinanciranje kulturnih projekata i programa nacionalnih zajednica naroda bivše SFRJ putem javnih natječaja iz javnog fonda za kulturne djelatnosti prenesenog na Ministarstvo kulture.
Predlagatelji zakona smatraju, da će tim zakonom biti omogućeno očuvanje nacionalnih, jezičnih i kulturoloških obilježja čime Slovenija jača poštivanje ljudskih prava i osigurava ravnopravnu integraciju novih manjina u slovensko društvo.
Godine 2011. donesena je Deklaracija o položaju nacionalnih zajednica naroda bivše SFRJ u Sloveniji, kojom je priznato postojanje nacionalnih zajednica bivše SFRJ, međutim samim priznavanjem činjenice da u Sloveniji živi oko 11 posto pripadnika narodnosti bivše države nije se ništa promijenilo u njihovom položaju.
Mnogi se boje, da je predloženi Prijedlog zakona još jedan deklarativni dokument, koji će služiti kao izgovor kako Slovenija jača poštivanje ljudskih prava i osigurava ravnopravnu integraciju novih manjina u slovensko društvo. Javnosti nije poznato, da bi spomenuti prijedlog zakona bio usuglašen sa predstavnicima spomenutih narodnosti.

Nikola Vlahović
Spoštovani profesor Ivanjko.
Tako kot vedno objavite zanimive stvari iz slovenskega prostora.
Zanima me kateri so to poslanci podali ta predlog. Vnaprej se Vam zahvaljujem.

Šime Ivanjko
Spoštovani prijatelj Vlahović, prvo podpisana sta; Matej T. Vatovec in poslanka Svobode Sandra Gazinkovski. Sopodpisali so vsi poslanci koalicije.

Marjan Čander
Vprašanje priznanja pravic drugih narodnosti v Sloveniji je dokaj težko, če že ne brezupno delo, saj je v Evropi in tudi drugje po svetu, vse bolj prisoten ekstremni nacionalizem. Mali narodi pa s(m)o še posebej ranljivi, vsaj v očeh ekstremistov. Včeraj je veleposlanik BiH navedel, da živi v Sloveniji sto tisoč drž. BiH s stalnim (?) bivališčem in delovno vizo ter vsaj sto tisoč ljudi 2. in 3.generacije… . Tudi sam sem v zaporu imel sodelavca iz BiH, na IKŠ pa smo vabili učence iz BiH za šolanje za poklice v naši (mariborski/ TAM … ) industriji.
Le toliko k vašim zanimivim in aktualnim zapisom spoštovani dr. Šime Ivanjko.

pravo#

30. november 2023

Ko kot starejši razmišljamo o svoji preteklosti, se vedno srečamo z dejstvom, da je takratno razmišljanje o bodočnosti bilo zgrešeno, saj je praviloma prihodnost bila drugačna, kot smo si jo zamišljali. Pri tem je težko odgovoriti na vprašanje, ali je resnična bodočnost boljša ali slabša od tiste, o kateri smo razmišljali. Naša napaka je bila v tem, da smo o prihodnosti razmišljali na podlagi svoje preteklosti. To pa je kot vremenska napoved. Kakšno bo vreme čez en teden, ni mogoče zanesljivo napovedati. Prihodnost je nepredvidljiva. Kdo je lahko pričakoval pandemijski pohod korona virusa, napadalno vojno na Ukrajino, najnovejše tragične dogodke v Izraelu, pojav in razmah umetne inteligence idr.?
Z veseljem naj bi se pripravljali za prihodnost na podlagi trenutnih trendov, digitalizacije in umetne inteligence in pričakujemo, da se bomo vozili s samovozečimi avtomobili ter da bomo delali le nekaj ur tedensko in da bomo srečni v Sloveniji po letu 2050, kot je to napovedala naša oblastna struktura.
Kako točno se bo tehnologija razvijala, ni mogoče napovedati pri najboljši volji na svetu. Vse to se lahko zgodi, ni pa nujno.
Tako nas politiki prepričujejo, da bo naš zakonodajalec določil, kakšna bo naša bodočnost.
Starejši vemo, da so nas zakonodajalci v preteklosti praviloma prenašali okrog in da se je uresničilo malo dobrega, kar se je pričakovalo ali pa bilo obljubljeno.
Nekateri menijo, da je napovedovanje prihodnosti na podlagi preteklosti podobno kot hitenje po avtocesti z 200 km/h ob pogledu v vzvratno ogledalo.
Namesto razmišljanja o prihodnosti na podlagi trendov iz preteklosti je treba v sedanjosti zagovarjati kreativno in odprto soočanje s prihodnostjo, zlasti pa ostati prilagodljiv, kar še posebej velja za nas starejše …

Milka Knezevic
Da, upravu ste.
Lijepi pozdravi Vama i Vašoj obitelji

Jasna Kontler
Odličen tekst!

Vida Osolin
Bolje, da se ne obremenjujemo, kaj bo, raje živimo, to zivljenje tako kot ga želimo, v ljubezni do sebe in vseh na tem planetu. Mislim na nas, ko smo že nekaj časa na tem svet.

Marija Fortič
Všec mi je in res je napisano.
Ampak moj odgovor je, ves ta napredek, znanost z vsem zgoraj napisanim bi lahko bil blagoslov.
Samo eno je narava zgrešila, da se človek rodi s pohlepom, sovrastvom, sebičnostjo itd. in vsemi ostalimi vrlinami. Z pametjo in zato vse dobrine, katere iznajde zlorabi močnejši na račun šibkejšega.To je zame vsa znanost in filozofija.
Pohlep je najhujši, da človek nima nikoli dovolj ima vse pa hoče ves svet zase.
Tu ni pomoči, pa obracamo kakor koli.

Zeljka Vovk
Čestitke za dober tekst!
Ampak nič se ne bo in ne more spremeniti/pravijo da usoda ima prste za vsakega posameznika! A tista borba nas samo izcrpljuje, ker mi starejši že kmamo boj z boleznimi! Pa želim iz srca srečnejšo prihodnost!

Barbara Bračič
Napoved prihodnosti je, kot bi verjel pogledu v stekleno kroglo!
Počakajmo in bomo videli ter doživeli. Vsak dan sproti! Korak po koraku!

Katarina Vinkec Vinkec
Dobro razmišljanje. Vendar smo ljudje, ki smo pričakovali pandemijski pohod. Ne samo to, vzporedno smo pričakovali tudi poplave, potrese, razglas o vojnah, sploh med južnim kraljem in severnim kraljem. Sicer nekateri pravijo, da so potresi, poplave že bile, moramo pa biti pozorni na intenzivnost dogajanja. Pričakujemo tudi razglas o miru in varnosti, ki bo le navidezen, kakor vsak do sedaj. Veliko nobelovih nagrajencev za mir, miru pa od nikoder!

Anton Dobrovolec
Lepo napisano gospod Šime. Marsikdo razmišlja sedaj z svojo glavo samo sedej je že prepozno za nas male smrtnike.cKonkretno mi nismo krivi zato kaj so nam vse vzeli in niso usklajevali pokojnine.vPovejte vi meni če je normalno da so nekateri dobili odpremnine nas pa so nagnali na zavod za zaposlovanje.vZakaj nam niso izplačali vsem ko so prodali hale ki smo mi gradili.

Ana Lončar
Da, često živimo za budućnost, pri čemu zaboravljamo da je jedino sigurno to sada, danas i voditi se starom izrekom , danas je bolje nego jučer, a sutra će biti bolje nego danas’, možda…

etika#

1. oktober 2023

Danes, 1. oktobra, je mednarodni dan starejših, s katerim že 33. leto zapored zaznamujemo dejstvo, da so starejši sestavni del naše družbe. Med »starejše« se štejejo osebe, stare 65 let ali več. Ta status ima med prebivalci Slovenije več kot 450.000 ljudi, vendar nisem zasledil, da bi bil kdo posebej pozoren na to dejstvo. Tudi to je dokaz položaja starejših v naši družbi, saj vemo, kako se proslavljajo dan mladih, dan žena in drugi prazniki posameznih skupin ljudi.
Sanjalo se mi je, da so predstavniki ljudstva na današnji dan vsem starejšim (tudi sam sem član starejših) brez posebnih zaslug čestitali ob dnevu starejših in objavili čudovito spodbudno novico:
»Ob današnjem Mednarodnem dnevu starejših, drage sestre in bratje, prejmite čestitke in na podlagi verodostojnih statističnih podlag vas obveščamo, da ste na vaš današnji praznik v naši družbi lahko srečni, ker:
1) je zagotovljena dostopna in kakovostna zdravstvena oskrba starejših;
2) na voljo je socialna podpora, ki vključuje možnosti za druženje, klepet in medsebojno pomoč, ki vključuje tudi programe za boj proti osamljenosti;
3) pripravljena so primerna stanovanja in domovi za ostarele, ki ustrezajo njihovim potrebam, so varni, čisti in udobni;
4) poskrbljena je finančna varnost starejših oseb, vključno s pokojninskimi programi, socialno pomočjo in drugimi oblikami;
5) omogočena je možnost za aktivno in vključujoče življenje, vključno s priložnostmi za izobraževanje, prostovoljstvo, kulturne dejavnosti in rekreacijo;
6) zagotovljeno je spoštovanje starejših in njihovo vključevanje v družbo s podporo vsem tistim, ki želijo družbeni skupnosti prispevati svoje izkušnje in znanje;
7) enostavno je dostopanje do potrebnih storitev, informacij in tehnologije, ki vam lahko olajša življenje;
8)zagotovljena je posebna pozornost, namenjena duševnemu zdravju starejših;
9) v ustavo je zapisano varovanje pravic starejših ljudi in strogo sankcioniranje diskriminacije na podlagi starosti in
10) vsi oblastni organi in družbeni podsistemi so primarno dolžni ustvarjati prijazno in vključujočo družbo za starejše ljudi.«
Ko sem se zjutraj navdušen prebudil in pogledal koledar, sem opazil datum 1. oktober 3023!

Barbara Bračič
In vsi, ki menijo, da smo stari breme in odveč pozabljajo, da bodo tudi oni nekoč stari. ČE BODO IMELI SREČO!

Senka Miro Ziherl Špindler
Hvala za vaš zapis. … Bom zapisala, kot so včasih rekli: “Iz vaših ust v božja ušesa” .

Hoh Ing
To naj bi bilo 10 zapovedi, a nobena se ne uveljavlja, ne spoštuje, celo nam priviligiranci in paraziti očitajo da imamo privilegije mi ?
Naštevajo nam bus in vlak “zastojn”.
Ta Vlada nam bo podarila tudi Falkona za letenje v nebesa.
Stalo nas bo samo zadnjo penzijo.

Ivan Gabrovec
Gospod profesor! Poskrbeli bodo za starejše. Z evtanazijo.

Stanislav Zavec
Tudi sam sem(že) v “klubu” v nekih dobrih starih časih je veljalo pravilo, da morajo otroci poskrbeti za svoje (starejše) starše. Poznali smo preužitek. Današnji “sodobni” čas pa je povozil vse dobre pridobitve (pravice) civilizacije. Preveč je egoizma.

Milan Skerbinek
Dragi profesor! Tako kot se to, o čem ste sanjali, sedaj razvija, se bojim, da še leta 3023 ne bo bolje😎

Kukovec Zlatko
Janez Musek, Celje:
“Da vam pišem, DRAGI NAŠI OTROCI,
ki smo vam UDARNIŠKO zgradili TOVARNE in FAKULTETE,
na katerih ste študirali z NAŠIM DENARJEM,
stanovali v NAŠIH študentskih domovih,
PREJEMALI ŠTIPENDIJE,
ki smo jih MI ZASLUŽILI,
in JEDLI HRANO, dostikrat VELIKO BOLJŠE KOT MI,
ki smo vam vse to omogočili.
Vse to smo vam DALI Z VESELJEM, z RADOSTJO v očeh, …
Vi ste NAŠE največje bogastvo, vi ste BODOČNOST,
v katero smo VLAGALI,
vi ste BOLJŠI JUTRI o katerem smo SANJALI IN POSLUŠALI v času socializma ….”
POZABILI ste na nas, DRAGI NAŠI OTROCI.
POZABILI STE, da smo VAS MI HRANILI, ŠOLALI in poslali v ŽIVLJENJE.
KAJ PA DELATE VI, DRAGI NAŠI OTROCI?
Nikogar od VAS NE ZANIMA, da si po 40 LET DELOVNE DOBE NE MOREMO KUPITI KURJAVE, …!”

Matjaž Hanžek
Jaz sem že deset let med starejšimi pa ne potrebujem zato nobenih posebnih čestitk. Predvsem pa ne zaradi starosti, ker zanjo pač nimam nobene zasluge. Da sem tako stat/mlad so krivi starši, ki so me takrat naredili. Njim pa je malo težko čestitati, ker dvomim, da jih je veliko živih. Stvari, ki jih želimo za starejše, pa bi si morali želeti tudi za mlade, ki nimajo službe ali pa s plačo ne zmorejo kakovostno preživeti otroke, nimajo nekaj sto tišoč na banki, da bi si kupili stanovanje in plačujejo oderuške najemnine za neprimerna stanovanja. Pa še vrsta problemov je, ki zaevajo vse generacije .

Nataša Kajba Gorjup
Tudi teden otroka se je pričel danes. Ljubezen, vzgoja in spoštovanje do in z otroki je naložba za boljše življenje starejših.

Neza Mejac
Jaz sem pa prepričana, da stari imamo večino teh ugodnosti. Mogoče se pa še nismo naucili jih prepoznati.

starost#

2. oktober 2023

Kot otroci smo radi slišali pohvale, da smo pridni. Tudi kot odrasli radi pohvalimo otroke, kako pridni so, čeprav ne vem, kaj to natančno pomeni. Znana psihoterapevtka dr. Saša Krajnc meni, da je priden tisti otrok, »ki je neviden, neslišen in brez ugovarjanja izpolnjuje zunanje zahteve in pričakovanja. Z drugimi besedami, kdor ugaja drugim in pri tem zanemarja svoje potrebe«. Sicer pa gospa Krajnc razmišlja, da »bi morali pohvale pogosteje ubesediti še kako drugače«.
Izhajajoč iz omenjene opredelitve pojma pridnost so najbolj »pridni« starejši, saj so, sicer prisiljeno zaradi družbenega okolja, prav to: nevidni, neslišni in brez ugovarjanja izpolnjujejo zahteve in pričakovanja družbenega okolja. Posebej pa so starejši prisiljeni ugajati drugim in zanemarjati sebe. Stroka opozarja na škodljive posledice pretirane pridnosti, kadar gre za otroke, ne pa tudi kadar gre za starejše.
Ne glede na to, da starejšim ne pritiče lastnost pridnosti, pa kljub temu izkazujejo svojo pridnost še v večji meri kot otroci, kot to lastnost lepo opisuje strokovnjakinja. Starejši z »ljubeznijo obsipajo druge, sami pa živijo v pomanjkanju skrbne ljubezni do sebe. S težavo sprejemajo podporo, nežnost in prijaznost. S težavo sprejemajo tudi ostale dobre stvari, kot so komplimenti, pomoč, darila. Odrekajo si podporo, ker mislijo, da zmorejo vse sami. Za druge skrbijo bolje kot zase. S težavo rečejo »ne«, ko mislijo ne in »da«, ko mislijo da. Za druge počnejo tisto, kar zmorejo narediti sami. Poskušajo opraviti vse, po možnosti popolno. Občutijo lahko, da bo kar konec sveta, če ne bodo vsega opravili. Nalagajo si preveč dela, potem pa se ženejo čez vse meje, dokler niso povsem utrujeni, izčrpani ali ne izgorijo«.
Osebno še nisem slišal, da bi kdo starejšemu/ši gospodu oziroma gospe rekel, da je priden/na. Strokovnjakinja ima prav, da je treba poiskati drugo besedo za pridnost starejših, vendar je vprašanje, ali se to sploh splača, glede na to, da družba pridnosti starejših sploh ne opazi, še manj pa jo ceni. Pogled tistih, ki vodijo družbo, je usmerjen le na oddaljene, natančno fokusirane horizonte in postanejo pozorni na starejše le takrat, kadar jim slednji s svojo pridnostjo meglijo leče daljnogleda …

Metka Penko Natlačen
To je vendar nesprejemljivo, da obravnavati pridnost starejših “se ne splača”. Ravno to razmišljanje je potrebno prebuditi, saj se starejši kot potisnjeni v ozadje počutijo nekoristne in neljubljene in zato trpijo. Starejše kulture so gojile posebno skrb za starejše in onemogle, kot izraz kulture in priznanja naroda.

Anča Holobar
Odlično zapažanje. Odlično napisano.

Tatjana Rasic
Imam prijateljico, s katero se pogosto slišiva in si poveva, kaj sva počeli in si znava reči druga drugi, da sva pridni…

Fedor Šlajmer
To kar misli dr Saša Krajnc je popolnoma ne bistveno. Na daleč se vidi, kot bi rekli Hrvati, da je glasno govornik globalistične agende. K temu, da so ubogljivi bi morala dodati, da so še cepljeni in gensko spremenjeni. Če bi jo vprašal o starejših, nedvomno zagovarja evtanazijo.

Vesna Tripković Sancin
Besedo pridnost je treba rehabilitirat.

Kukovec Zlatko
dr. Saša Krajnc meni, da je priden tisti otrok, »ki je NEVIDEN, NESLIŠEN in brez ugovarjanja izpolnjuje ZUNANJE zahteve in pričakovanja. Z drugimi besedami, kdor UGAJA DRUGIM in pri tem ZANEMARJA svoje potrebe«. ———————————–Ne morem verjeti kaj piše? ———————————dr. Krajnc, »To velja samo na Balkanu, “znajti se je treba, MALO DELAŠ, MALO NISI PRIDEN (KRADEŠ SODELAVCE, …) IN POŠTENO ŽIVIŠ!”————————————- Od 4 leta starosti sem bil najbolj priden otrok, dijak, mladinec, sin, nečak, vnuk, prijatelj, sosed, … tudi delavec. Do 1987 leta vse mi je bilo vrnjeno z dobroto (pri 18-tem mi je oče podaril Hrošča, …), s spoštovanjem, priljubljenostjo, pohvalami v službi, nagradami … dobro plačo. ……………………………….. In potem pride demos-“demokracija”: pajdaški kapitalizem, divja privatizacija-tajkuni, NOVI MILIJONARJI, BANČNE “LUKNJE”, STEČAJI, TOTALNO UNIČENO MARIBORSKO GOSPODARSTVO (NAJVEČJE V SFRJ), KRAJA ELEKTRIČNE ENERGIJE DRAVSKIH ELEKTRARN, …., DELOŽACIJE (tudi za 65 EUR), KRALJI ULICE, JAVNE KUHINJE, LAČNI OTROCI, …!!! ————————-DANES BITI PRIDEN, RES POMENI BITI: »Z drugimi besedami, kdor UGAJA DRUGIM in pri tem ZANEMARJA svoje potrebe«!!!

Jožica Šmerc Kovačič
Odličen zapis

Božidar Mithans
Podobno kot za otroke velja tudi za starejše ljudi v domovih. Pogosto so mi negovalke in sestre poročale, da je bila moja mama danes pridna: “Vse je pojedla”, “Lepo je pospravila sobo” itd. ali pa, včeraj pa je bila vaša mama poredna: “Zvečer je šla sama na sprehod izven doma.”. Torej na stara leta biti priden zopet postane sinonim za biti ubogljiv.

Davorin Letonja
Spoštovani Šime, dejansko bi potrebovali vsi pohvale skozi vse življenjske cikluse, ker le srečni ljudje vidijo in znajo deliti vso svoje in sebi drugim. Čestitam vam ker je vedno več ljudi ki podobno razmišljajo kot vi.

starost#

3. oktober 2023

Splošno je znana ljudska modrost, ki pravi, da prijatelje spoznaš v stiski. Ta rek je resničen in ima svojo vrednost. Osebno pa menim, da so prijatelji tudi tisti, ki se jim lahko pohvalimo, da smo nekaj dosegli s svojim delom ali pa preprosto da smo srečni. Ljudje imajo pogosto potrebo po tem, da se pohvalijo ali izrazijo svoje dosežke. Ta potreba izhaja iz različnih vzrokov, med katerimi so lahko želja po potrditvi, zadovoljstvu ali iskanju priznanja. Ali je to pozitivno ali negativno, je odvisno od okoliščin, načina izražanja in pogostosti tega vedenja.
O tem, da ljudje potrebujejo, da se lahko drugemu pohvalijo, izhajam iz lastne izkušnje. Pred 6o-imi leti sem se zaposlil kot kurir l pri Zavarovalnici Maribor in začel s študijem ob delu na Višji pravni šoli. Ko sem ob delu preprosto uspešno opravljal izpite, nisem imel tega nikomur povedati razen dekletu (sedanji ženi) in mojemu bratu ter njegovi družini. Imel sem občutek, da bi pohvala svojega uspeha, kot prišleku, južnemu bratu, bila verjetno negativno sprejeta. Zavedal sem se in mi je to bilo znano tudi iz študija filozofije, da so lastne pohvale mnogokrat obremenjujoče za druge. Prav tako ko sem na Pravni fakulteti v Ljubljani po hitrem postopku končal študij in mi je delavka v administraciji izročila diplomo preprosto kot list papirja, sem čutil potrebo, da to nekomu povem. Ker nisem poznal nikogar v Ljubljani, komur bi se pohvalil, sem spontano to omenil sopotnikom v vlaku. Pri tem nisem mislil, da je to nekaj negativnega temveč nasprotno, pri neznanih sopotnikih sem občutil empatijo do moje izpovedi. To je bil tudi razlog, da sem kasneje kot direktor na Višji pravni šoli v Mariboru uvedel obliko svečane podelitve diplom. In vedno sem užival ob mladih diplomantih/kah, ki so se veselili svoje diplome skupaj s starši in prijatelji.
Izražanje ponosa za dosežke ali prizadevanja je po mojem mnenju pozitivno, saj okrepi našo samozavest, pripomore k izgradnji pozitivne samopodobe in spodbuja motivacijo za nadaljnje prizadevanje. Če se mi zgodijo dobre stvari in čutim, da se tudi prijatelji tega veselijo, potem je to dvojno zadovoljstvo. Okrepljena samozavest in izgradnja samopodobe vpliva pozitivno tudi na prijatelje, da ne govorimo posebej tudi o utrjevanju medosebnih odnosov in povezovanju med ljudmi.
Če kdo nenehno poudarja svoje dosežke ali se pohvali na račun drugih, pa lahko to vodi v občutek arogance in odtujitve od drugih. Prav tako je pomembno, da se pohvala ne izraža na škodo drugih ljudi ali da ne povzroča zavisti oziroma rivalstva. Razumljivo je, da pohvala lahko postane negativna, če se ponavlja in izvaja prepogosto ali nesramno. Izražati jo je treba spoštljivo, občasno in iskreno in to tistim prijateljem, ki se tega skupaj z nami res veselijo.
Na potrebo, da sporočamo prijateljem, da smo dosegli nekaj s svojim delom, zlasti v današnji kulturi uspeha in omalovaževanja neuspeha, kažejo tudi eksplozivne objave na družbenem omrežju. Večina osebnih objav med prijatelji na Facebooku se nanaša na objave o vsakodnevnih uspehih in o srečnih majhnih trenutkih, ker jih to veseli. Ob številu lajkov se bolj ali manj počutijo sprejete v družbenem okolju. Pred pojavom družbenega omrežja te možnosti ni bilo. Nekateri se sicer posmehujejo objavam na omenjenem omrežju, osebno pa v tem vidim določen pozitiven učinek prav v zadovoljevanju potrebe, da sporočimo prijateljem, da smo v nekem določnem trenutku srečni in zakaj ne bi tega sporočili tistim, ki jih imamo za prijatelje in se veselijo skupaj z nami. Če prijatelji sočustvujejo z nami v naših težavah, potem je logično, da s prijatelji delimo tudi naše veselje, če pa jih naša sreča ne veseli, potem pa itak niso vredni našega prijateljstva …

Tanja Vrhovnik
Zelo lepo napisano … se strinjam s sporčilom …. Lep pozdrav😘

Metka Penko Natlačen
Lepo in celovito ste napisali. Veseli me, da imam somišljenike. Se pa tudi držim tega, da druge rada pohvalim. Včasih so presenečeni. Takrat mi je še ljubše, da sem opazila njihov trud.

Marija Fortič
Zelo lepo in resnično.

Katica Pavkić Špiranec
Bravo!

prijateljstvo#

4. oktober 2023

V zvezi z izbrisanimi pravnimi osebami v obdobju 1999 – 2011 je po 24 letih še vedno veliko odprtih vprašanj. Da je izbris pravnih oseb bila groba napaka slovenskega zakonodajalca, sploh ni sporno, kajti sam državni zbor je to večkrat potrdil. V vseh teh preteklih letih borbe posameznikov za odpravo posledic Zakona o finančnem poslovanju podjetij, ki je bil sprejet z zavajanjem poslancev, je najbolj očitna nesprejemljiva in nerazumljiva indiferentnost države, da vsaj odpravi hudo škodljive posledice omenjenih izbrisov več deset tisoč pravnih oseb. V tem času se je izmenjalo toliko oblastnih struktur, velikih političnih osebnosti, za katere so bili značilni poniževalni ignorantski odzivi do škodljivih posledic zakonodajalčeve zablode in slepega sledenja sodišč, ki so bila predlagatelj postopkov izbrisa, izključno zaradi strahu pred povečanim delom, ki jim ga je nalagal Zakon o gospodarskih družbah iz leta 1993, da po uradni dolžnosti opravijo postopke stečaja ali redne likvidacije.
Zadnjih 14 dni zbuja določeno pozornost slovenski državljan, oškodovanec zaradi izbrisa iz sodnega registra brez postopka likvidacije njegove uspešne gospodarske družbe, ki že 14. dan gladovno stavka pred predstavništvom Republike Slovenije v drugi državi. To je že njegova tretja stavka. Prvi dve sta bili v Ljubljani. Zadnja 10-dnevna gladovna stavka leta 2013 je bila pred prostori Slovenske razvojne družbe na katero je bil, na podlagi Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe, prenesen družbeni kapital družbenih podjetjih, ki so bila v državni lasti.
Takrat je skupina njegovih prijateljev dosegla v razgovoru z gospodom Murkom v kabinetu predsednice takratne Vlade Republike Slovenije, gospe Alenke Bratušek, da bo njegov primer raziskan nevtralno po nevtralnih strokovnjakih in če bo ugotovljena napaka državnih organov, da bo dobil odškodnino. Bilo je obljubljeno, da bo skupno delovno telo 4. ministrstev raziskalo zadevo in ugotovilo ali prim njem bila storjena napaka. Osebno sem bil priča te svečane obljube, ki je sicer ni dala osebno gospa Alenka Bratušek, je pa bila obljuba dana in zapisana v njenem imenu v prisotnosti njenih najožjih sodelavcev v njenem kabinetu. O takratni stavki in o spornih vprašanj povezanih z g. Murkom je bila tudi seznanjena sedanja predsednica države gospa Nataša Pirc Musar v funkciji informacijske pooblaščenke.
Od takrat je preteklo 7 let in ničesar od obljube ni bilo storjenega. Gospod Slavko Murk je v tem obdobju pisal najvidnejšim predstavnikom države in jih osebno obiskal, da bi se ta obljuba izpolnila, vendar od obljube ni ostala niti črka O.
V hrvaških medijih, ker gladovno stavko slovenski mediji ignorirajo, beremo njegove izjave, da ga je slovenska država oškodovala za nekaj milijonov evrov, da je bil izigran s strani mnogih političnih veljakov, češ da bo njegov problem raziskan in bo dobil določeno odškodnino, če se ugotovi, da mu je bila storjena KRIVICA.
Gospod Slavko Murk nima prijateljskih stikov v visokih elitnih strukturah družbe, čeprav se je obračal na vse dosedanje predsednike države in na vrsto političnih osebnosti, vendar so mu vsi zatrjevali, da oni pač s tem nimajo ničesar. Pri nas se je uveljavil fantastičen izgovor političnih in državnih oblastnikov, ki se glasi: »Za to nismo pristojni …« Ker izgubil vse premoženje ni mogel najeti odvetnikov.
Pred nekaj dnevi sem govoril z visoko ugledno politično osebnostjo in mu poskušal pojasniti, da bi država le morala uradno preučiti gospodov primer in odgovoriti njemu in javnosti, ali mu je bila storjena krivica. Takoj me je zavrnil in rekel, da je to že vse pravno zastarelo in da se pravno ne more ničesar rešiti.
Pritrdil sem mu, da je morebitni odškodninski zahtevek zastaral, vendar sem ga opomnil, da zastaranje ni nobena prepreka, da se njegov primer razišče in ugotovi obstoj ali neobstoj napake države in njenih institucij. Če se ugotovi, da je bila storjena napaka, plačilo domnevne odškodnine ni ovira, saj pravo že od rimskih časov pozna obstoj t. i. naturalne obveznosti, na katero zastaranje ne vpliva.
Priznanje naturalne obveznosti in plačilo te obveznosti je izraz pokončnosti, moralnosti in poštenosti dolžnika. Še posebej to velja za državo, ki s priznanjem naturalne obveznosti pokaže svojo avtoriteto in poštenost v odnosu do »malega« človeka. Da se sodno izterja naturalna obveznost tudi pred sodiščem, ni treba ničesar posebej storiti, razen, da se dolžnik ne sklicuje pred sodnikom na zastaranje. Sodnik ne bo nikoli zavrnil zahtevka, ki je zastaral, če dolžnik tega ne bo zahteval.
Ne morem trditi, ali ima gospod Murk prav ali ne, sicer pa mnenje posameznika nič ne pomeni, četudi temelji na neizpodbojnih temeljih.
V konkretnem primeru bi bilo mogoče in korektno pričakovati od sedanjih oblastnih organov, da se na podlagi uradnega nevtralnega ugotavljanja preteklih domnevnih kršitev države končno jasno zavzame stališče, ali je bila državljanu gospodu Murku storjena krivica ali ne. Če se ugotovi, da je bila krivica storjena, bo vedno možno najti način, da se s poravnavo razreši sporno razmerje in seznani javnost, da je oblast pripravljena ponuditi roko posamezniku in skupaj z njim ugotavljati resničnost ali neresničnost določenih spornih dejstev. Prepričan sem, da bi tokrat, po tolikšnem času in tolikih obljubah, le bilo treba s strani države jasno in nesporno ugotoviti, kaj se je zgodilo gospodu Murku, ne pa se ignorantsko sklicevati na zastaranje. Sicer pa sobili vsi zahtevki v postopku denacionalizacije so pravno bili zastarani, vendar je država sledeč načelo pravičnosti vrnila premoženje upravičencem, ki jim ga je odvzela bivša oblast.
Proučitev utemeljenosti trditev gospoda Murka, da mu jebila storjena krivica, narekuje ne samo dolžnost demokratično izvoljenih oblastnikov temveč tudi občečloveška vest …
Res je, to bi bilo pričakovati v državi, ki je v službi ljudi, ne pa v državi, katere oblastniki so prepričani, da so ljudje v službi države in oblastnikov …

Vincenc Petruna
Gospod Ivanjko, nisem sicer pravnik, a vaše razmišljanje mi je zelo blizu…ob takih kiksih, kot si jih je privoščil državni zbor s sprejetjem tako zakona o izbrisanih kot zakona o izbrisu gospodarskih družb, me čudi, kaj je delala pravna stroka takrat in še posebej, kaj parlamentarna pravna služba. Kolikor vem, mora vsak predlog zakona prestati presojo skladnosti z zakoni in ustavo. Zakaj tega ni storila, mi je uganka. Verjamem, da poslanci niso vedno sami sposobni sprejemati kvalitetnih odločitev in da imajo v ta namen službe, ki jim pripravijo gradivo, a pravna služba je v teh primerih očitno hudo zatajila in zato nas sedaj boli glava. Druga plat pa je obnašanje funkcionarjev po dokazanih napakah zaradi zakonodaje. Namesto zahteve po promptni spremembi slabe zakonodaje in popravi krivic nojevsko tiščijo glavo v pesek, kot da niso voditelji države, temveč pevsko društvo.

Janez Mohorič
Vincenc Petruna Problem je v stroki ki je zakon predlagala, ga zagovarjala, za izvajala in ga z vso močjo branila, tudi z zavajajočimi primerjavami, npr. 394 čl. v primerjavi z 27. čl. ZFPP, s to nepopolno primerjavo so uspeli prepričati tako DZ kot vso sodstvo, obenem pa je ta stroka dokazovala, da ima podobne rešitve kot jih ima ZFPP tudi Nemški gospodarski zakon, kar se je izkazalo za popolno laž, ja tako je ko se stroka odloči, da predlaga nekaj kar je v nasprotju z splošno znanimi korporativnimi pravili, pravo družb EU.

Zdenka Krajnc
Ko bi le bilo več takšnih oseb kot se vi.

Jasna Vodnik Uršič
Z vsem spoštovanjem, ampak jaz visoko ugledne politične osebnosti v Sloveniji sploh ne najdem več.

Spomenka Valušnik
Veliko ljudi je zaradi tega zakona padlo v hude socialne stiske. Hvala za zapisano.

Franc Mihič
Koliko je verjetno, da se na primeru izbrisanih podjetnikov kaj “zgodi”, naj se presodi na tem primeru Alenke Bratušek, ki je opisan in objavljen na več mestih, a ni dobil niti enega “všečka”, niti javnega zanimanja? Prevara in korupcija sta znak neznanja in pohlepa, ne znak uspeha iz lastnega dela!
“Ministrica Alenka Bratušek je nedavno v DZ RS priznala, da je hotela s “prevaro” dobiti več dodatnih Evropskih sredstev za poplavno obnovo, zato je bila tudi sama škoda previsoko ocenjena. Bratuškova meni, da bi temu morali “ploskati”, medtem, ko Marjan Šarec v vlogi Serpentinška javnost prepričuje, da je strokovnjak za marketing.”
Prevara oz. priznana nameravana prevara, -pridobiti več sredstev pomoči od EU, kot je dejansko škoda na poplavnem območju, kar se še javno pove kar v DZ – RS, preko medijev slovenski javnosti-, je dejanje, ki Slovencem sporoča: “Lažite in kradite, varajte svoje donatorje, da bomo Slovenci bolje živeli, kot si zaslužimo«.
To je vendar (bila) očitna namera RS, da izkoristi EU, da pridobi več sredstev za poplavno obnovo, kot je dejanska potreba. Ministrica pa še pripominja, da bi morali(?) ploskati takim “plemenitim poslom« RS. Njen kolega, minister Šarec, pa še doda, da gre za dober marketing, čeprav gre za (namero) goljufanje EU.
Tako poslovanje vlade, škodi RS in “poštenim Slovencem« odreka perspektivo. V pravni državi to terja odstop vlade, najmanj pa obeh ministrov. Demokracija deluje le, ko državljani cenijo poštenje. Ne pa prevare!

Politična povratnika “blestita” kot še nikoli: o goljufanju EU in marketingu po Serpentinškovo

pravo#

7. oktober 2023

Zakonodajalec bi na področju davčne zakonodaje moral z davčnimi olajšavami podpirati tiste davčne zavezance, ki se hranijo in vozijo vozila izpod svojih finančnih zmožnosti, oblačijo v skladu s svojimi prejemki, za zakonca in otroke pa se razdajajo nad svojimi finančnim in drugimi zmožnostmi.
Davčni organi pošiljajo odločbe o davčnih obveznostih siromašnim ljudem brez predhodnih vprašanj o njihovem premoženju, bogatim pa pošiljajo predhodno vprašanja, da bi šele na podlagi njihovih odgovorov pripravili odločbe o davčnih obveznostih.
Davčni organi ne morejo pri siromašnih nikoli ugotoviti obsega siromaštva in enako ne morejo pri bogatih ugotoviti obsega njihovega bogastva.
Bogati si v naši družbi ne morejo nikoli nadeti pozlačene krone človeškega občudovanja na svoje bogastvo, ki je skromnost.

Vesna Pomlad
Res je, to vse smo že obdelali a zgleda da velja, da se zgodovina ponavlja!

Anton Dobrovolec
Sem bil na zavodu za zaposlovanje in so mi poslali za plačilo davka.

pravo#

8. oktober 2023

Ob koncu 60-ih let preteklega stoletja sem bil pravnik v velikem svetovno znanem mariborskem podjetju Metalna, ki je, enako kot druga podjetja, trpela zaradi pomanjkanja delavcev. Velika večina proizvodnih delavcev so bili »južni bratje« in eden od njih sem bil tudi sam.
Gospodarstveniki so takrat pri zakonodajalcu izsilili sprejem zakona, po katerem je delavec bil dolžan plačati nekaj mesečnih plač delodajalcu, če je zapustil delo brez odpovednega roka. Večina delavcev je takrat prek noči odhajala v Nemčijo brez odpovednega roka. V nekem konkretnem primeru sem na sodišču zastopal Metalno zoper delavca iz Bosne, ki je odšel v Nemčijo, imel pa je ženo in tri mladoletne otroke. Postopek na sodišču je bil enostaven; Metalna je zahtevala plačilo 3 plač in ponudila dokaz, da je delavec zapustil delovno mesto brez odpovedi. Razprava na sodišču je bila kratka, sodba o plačilu odškodnine je bila izrečena takoj. Po razpravi je k meni pristopila delavčeva žena in v joku glasno rekla: »K vam bom pripeljala tri otroke …« Tisti, ki so na hodniku sodišča slišali najin razgovor, so verjetno domnevali, da gre za kakšen družinski spor.
Osebno priznam, da sem takrat imel slabo vest in spomnim se, da smo pozneje na delavskem svetu (to je bil v socializmu najvišji organ upravljanja, v katerem so bili pretežno delavci, ki so imeli več posluha za tovrstne situacije kot administrativni delavci) uspeli sprejeti sklep o ustavitvi tovrstnih sodnih postopkov.
Na ta dogodek se spomnim vedno, kadar vidim, kako se veselijo stranke in njihovi odvetniki, ali državni ali zasebni tožilci, kadar uspejo na sodišču doseči odločitev v svojo korist in na škodo drugega. Čeprav je sodni spor posebna vrsta igre, v kateri zmaga »boljši igralec«, mi je vedno žal tistega, ki v tej igri doživi poraz. Tako kot na drugih področjih ljudje nimamo človeške pokončnosti, da bi se vživeli v občutke poraženca, se postavili v njegovo vlogo, ne samo v pravdnih sporih temveč tudi v drugih podobnih življenjskih situacijah. Tuje nam je poistovetenje z drugo osebo in poskus predvideti poraženčeve občutke in misli. Manjka nam empatije in tudi nikoli nismo pozorni na nujnost občutenja čustvene resonance do drugih, ki so v neugodni situaciji, h kateri smo prispevali tudi mi. Bojimo se stopiti iz sebe in se postaviti v vlogo drugega, da bi spoznali možnost razločevanja in določanja čustvenih stanj drugih.
Če bi bili sprti stranki sposobni stopiti v čevlje druga druge in se domišljijsko zavedati emocij drugega, bi spor hitro končali na način, v katerem bi bili obe sprti stranki zmagovalki, tako pa sta pogosto, tudi po dolgotrajnem in napornem tekmovanju, v pravdnih zadevah obe stranki poraženki.
Znano je, da ob popredmetenju občutij drugih povratno spoznamo sami sebe.
Obsojajoči in podcenjujoči glasovi o drugih iz naše notranjosti blokirajo in ovirajo naše svobodno nastajanje, da obvladujemo življenje in tlakujemo skupno pot ustvarjalnosti kot smisla življenja …

Majda Kotnik
Zelo rada berem vaše kolumne, ki so polne življenjskih modrosti in z jasnimi sporočili!

Fedor Šlajmer
Na sodišču se empatija konča s sodnimi stroški.

Marija Fortič
Res lepo g. profesor, če bi to imeli bi bil raj na zemlji.
Ali ni Bog rekel, da je zemlja solzna dolina, zato je ljudi z vašo empatijo in mišljenjem tako malo.Pozdrav

Božo Mijatovic
Drži kot pribito….. Empatije na sodišču ni, zmaga “boljši igralec” 😰, zavajalec, lažov in …… 💸.

Simona Štravs
Res je profesor. Tudi v gospodarstvu med delodajalci in delavci zelo manjka razumevanja. Verjetno sem bila generacija zadnjih pravnikov v socializmu in delavski sveti so imeli vpliv tudi na odnose in kadrovske situacije.
Teh momentov danes ni, sinikati so na ravni države, v manjših podjetjih jih ni. Rada betem vaše kolumne in na predavanjih vas večkrat citiram.

Breda Rožič
Intuicijo imamo ljudje za to, da jo poslušamo, ji sledimo in jo razvijamo. Ko Ego preglasi intuicijo, ko uveljavlja svoj prav za vsako ceno, se obetajo težave. To se ne dogaja samo na sodišču. To se dogaja v življenju vsakega posameznika tudi odvetnikov, tožilcev in sodnikov. Na tej točki se rojevajo problemi posameznikov in množice. Ljudje smo naravna bitja in intucija ob rojstvu je darilo narave, potrebno jo je le spoštovati in upoštevati. Vsak posameznik, ki slavi zmago zaradi ega, slej ko prej občuti poraz zaradi intuicije.

Mira Gojak Planinc
Um mora biti u srcu, onda pravilno radimo.

Kukovec Zlatko
Spoštovani profesor, prosim pošljite to na ministrstvo za pravosodje, ustavnem, vrhovnem , … in vsem DELOVNIM SODIŠČEM! DRŽAVA SLOVENIJA PROTI LJUDEM
https://www.dnevnik.si/1042716143
dr. Andraž Teršek: “Država vse bolj deluje, kot da bi bili ljudje njeni sovražniki! (3. Ustave RS: -LJUDSTVO-OBLASTNIKI?)
Pravne prakse so prešle mejo absurda. V tem smislu je v Sloveniji skoraj perverzno govoriti o pristni pravni državi oziroma o vladavini prava.
Vladavina prava ni uresničena.
https://www.dnevnik.si/1042770366/slovenija/priznajmo-to-ocitno-ni-drzava-vladavine-prava-zato-se-nekaj mora-zgoditi
dr. Andraž Teršek: »V najboljšem primeru živimo v zakonski in/ali sodniški državi.
V državi zakonističnega legalizma, legalističnega zakonizma in zakonopisnega prečrkarjenja.«

Vesna Pomlad
Kot smo različni ljudje, smo različnih nazorov, družbena ureditev daje kompas!

Janja Deutschmann
Zelo resnicno! Bravo!

Mira Kokolj
imam občutek, da je sodišče ustanova, ki prodaja svoje storitve in so udeleženci plačani po rešenih primerih. Kot v trgovinah samo brez množic….

Ksenija Tusek Bunc
Da pravnik govori o empatiji……

etika#

10. oktober 2023

Mnogi, ki so prebrali to pismo, so mi svetovali, naj ga naslovim na prve osebnosti v naši državi, kot so: Nataša Pirc Musar, predsednica države, dr. Robert Golob, Predsednik vlade Republike Slovenije, Urška Klakočar Zupančič, predsednica Državnega zbora, Peter Svetina, varuh človekovih pravic, na vodje političnih strank, poslance DZ, medije in druge.
Zavrnil sem ta predlog, ker so vse naštete visoke osebnosti seznanjene s problematiko izbrisanih pravnih oseb, vem pa tudi, da so številni člani CINIP-a pisali pisma omenjenim osebam, vendar so iz njihovih kabinetov vedno prejemali pavšalne vsebinsko prazne odgovore, kako se zavedajo težav, vendar ne morejo ničesar pomagati, ker reševanje tovrstnih vprašanj ni v njihovi pristojnosti ali pa da se ne želijo vključevati v zadeve, ki so sodno že bile rešene, ali pa da je vse skupaj že zastarelo in podobno.
Namesto nanje se obračam na vas, prijatelje na družbenem omrežju, ki vas je več kot 20.000 (Facebook, Linkedlin, spletna stran IZOP), in zlasti na moje bivše študente, da po svoji človeški poklicni plati poskušate storiti kaj, da se ustvari določeno javno mnenje o tem, da je treba reševati napake iz preteklosti. Ker gre za konkreten primer ogroženosti zdravja in življenja posameznika, ki iz obupa ne vidi druge možnosti, vas prosim, da skupaj vplivamo na gladovno stavkajočega g. Slavka Murka, da opusti ravnanje, ki ogroža njegovo življenje, in spodbudimo pristojne v državi, da po dvajsetih letih ignoriranja njegovih poskusov dokazovanja, kako mu je bila storjena krivica, država le ugotovi, ali mu je bila res, in v kolikor je bila storjena napaka, v primeru odgovornosti države slednja odpravi škodljive posledice. Za vsako dobro besedo in spodbudo, da se začnejo v naši družbi reševati odprta vprašanja domnevno zgrešenih ravnanj v preteklosti, ki obremenjujejo družbo in posameznike, se vam zahvaljujem, drage prijateljice in spoštovani prijatelji na družbenem omrežju.
Uvodno razmišljanje
Iz zgodovine je znano, da so bile gladovne stavke orožje šibkih in nemočnih ljudi v borbi proti oblastem. Gladovni protesti so na prvi pogled obupana dejanja samopoškodovanja, ki stavkajočega oslabijo in onesposobijo ter lahko pripeljejo do smrti.
Odnos oblastnikov do gladovno stavkajočih je različen, od poskusov razumevanja težav stavkajočega do odnosa, ki se pripisuje ruskemu generalu Mezencevu, ki je leta 1878 sporočil javnosti o skupini stavkajočih: »Naj umrejo; za vse sem že naročil krste.«
Ob medijskih poročilih, da slovenski državljan g. Slavko Murk že 20. dan gladovno stavka pred veleposlaništvom Republike Slovenije v Zagrebu in da se v reševanje njegovega zdravja vključuje hrvaška Varuhinja človekovih pravic in o tem obvešča tudi Varuhinjo EU ob molku slovenskih pristojnih organov, ne moremo mimo dejstva, da se ne bi vprašali, ali je ta gladovna stavka povezana z napakami državnih institucij Republike Slovenije.
Murkov primer spremljam že 20 let in ob prebiranju tisoče dokumentov, strokovnih mnenj, pisanj državnih organov, objav medijev in podobnem, sem kot korporacijski pravnik prepričan, da je bil gospod Slavko Murk oškodovan zaradi ravnanj raznih državnih organov in oblastnih političnih struktur Republike Slovenije.
Družbena omrežja niso primerna za obsežne pravne razprave, zato bom poskušal strniti temeljna dejstva in dati pravne odgovore, razumljive tudi pravnim laikom.
A. Nesporna dejstva
1. Gospod Murko ustanovi leta 1985 gradbeno obrtno podjetje Zidarstvo, ki se po spremembi gospodarskega sistema konstituira v TMS d.o. in v 90-ih letih postaja uspešno podjetje, ki posluje doma in v tujini pretežno kot kooperant velikih gospodarskih državnih slovenskih sistemov, zlasti sistema Smelt.
2. Za opravljeno delo mu Smelt ne plačuje redno njegovih terjatev. Zanemarjanje plačil kooperantom s strani velikih sistemov je bil splošno znan pojav v Sloveniji v 90-ih letih in se je ta problem poskušal reševati s posebno vladno uredbo, s pravico kooperantov da so primarno poplačani, vendar v praksi to ni imelo učinkov zaradi dominantnega položaja velikih sistemov.
3. Ministrstvo za drobno gospodarstvo, s sedežem v Mariboru, ugotavlja ta problem in naroči Pravni fakulteti v Mariboru, da pripravi osnutek zakona o varstvu kooperantov. Osnutek z imenom Zakon o finančnem poslovanju podjetij(ZFPPod) sem pripravil podpisani v januarju leta 1999 in osnutek zakona je bil v javni razpravi do maja 1999. V tem osnutku ni nobene besede o izbrisu gospodarskih družb.
4. Na zadnji seji, ki je bila na Ministrstvu za pravosodje koncem maja 1999, je stekla zadnja razprava o omenjenem osnutku zakona, ob prisotnosti do tedaj neznanih Tez o izbrisu gospodarskih družb, ki jih je na tej seji (verjetno nepoklican) predložil takratni predsednik Sodniškega društva. V Tezah o izbrisu pravnih oseb je bilo predvideno, da se vse neaktivne in neusklajene družbe izbrišejo iz sodnega registra brez postopka likvidacije in da se obveznosti izbrisanih družb prenesejo na ustanovitelje (družbenike in delničarje). Na tej seji omenjene teze niso bile sprejete kot predlog za nadaljnji postopek, je pa takratni minister za finance gospod Gaspari predlagal, da bo njegovo ministrstvo združilo oba zakona in gradivo kot enotni zakon vložilo v zakonodajni postopek. To se je tudi zgodilo šestindvajsetega junija 1999, s tem da je predloženi združeni(!sic)predlog zakona, o katerem so glasovali poslanci DZ po hitrem oziroma nujnem postopku, vseboval le ime Zakon o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), tekst pa je v celoti vseboval vsebino iz Tez o izbrisu gospodarskih družb. Poslanci niso bili pozorni na to, da je bila vsebina predlaganega zakona podtaknjena pod imenom zakona, ki je že bil v javni razpravi. (Podrobneje je sporni postopek sprejema omenjenega zakona opisan v knjigi: Š. Ivanjko, Zakaj ste nas kaznovali, Maribor 2021.)
5. Ob koncu 90-ih let je Murkovo družba TMS zaradi že omenjenega neplačevanja njegovih terjatev za opravljanje dela (v višini več kot 300 milijonov SIT) zapadla v finančne težave in zoper to družbo ni bil uveden stečaj, temveč je bila družba izbrisana po omenjenem ZFPPod, ne da bi se ob tem vodil likvidacijski postopek in uredila pravna razmerja s poslovnimi partnerji TMS. (Če bi bil nad TMS izveden stečajni postopek v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah (ZGD), bi stečajni upravitelj takrat obvezno uveljavljal terjatve TMS zoper dolžnika Smelt. Gospod Murk je po izbrisu svoje družbe poskušal doseči poplačilo terjatev izbrisane družbe kot fizična oseba (torej lastnik premoženja izbrisane TMS), vendar mu pri tem sodišče ni priznalo aktivne legitimacije. Pravica do terjatve izbrisane TMS je bila g. Murku, kot fizični osebi in edinemu družbeniku, priznana z odločbo arbitraže Gospodarske zbornice Slovenije šele v letu 2002, ko je njegov dolžnik Smelt internacional končal v stečaju in je stečajna masa že bila prodana.
B. Pravna podlaga odgovornosti države
1. Sprejetje ZFPPod in izbris gospodarskih družb iz sodnega registra brez likvidacije, kot je to bilo storjeno TMS, je bila napaka, ki je ugotovljena in priznana s strani zakonodajalca v znanih zakonih 2007, 2011 in 2021, s katerimi se je poskušalo odpraviti škodljive posledice izbrisa.
2. Sistem Smelt je bil državna gospodarska tvorba, katere delnice oziroma poslovne deleže je imela v lasti republika Slovenija, ki jih je prepustila v upravljanje Slovenski družbi za razvoj. Poslovanje Smelta kot sistema in posameznih delov, ki so se preoblikovali v samostojne družbe zaradi privatizacije, je bilo v izključni domeni vladajočih političnih struktur. Pri tem je nesporno, da je o vsem, kar se je dogajalo v zvezi s Smeltom, in zlasti s privatizacijo njegovega (družbenega) premoženja, odločala RS oziroma njeni organi v njenem imenu in za njen račun.
3. ZGD-1 je glede odgovornosti za obveznosti gospodarskih družb v lasti države jasen: Družba Smelt in njeni pravni nasledniki (nastali z njegovim preoblikovanjem) so odgovorni za plačilo terjatev družbe TMS in po njenem izbrisu g. Murku kot fizični osebi. Smelt se je preoblikoval in končal v stečaju in je bilo stečajno premoženje prodano na podlagi odločitve države oziroma Slovenske razvojne družbe, ki je upravljala z družbenim premoženjem. Na podlagi 263. člena ZGD-1 upniki, ki niso bili poplačani, lahko uveljavljajo plačilo od vseh tistih, ki so soodgovorni za neplačilo obveznosti in za stečaj; to je v tem primeru nesporno država, ker je slednja neposredno ali posredno preko Slovenske razvojne družbe odločala o vsem. Na podlagi 8. tč. 262. člena ZGD-1 se šteje, da ima Republika Slovenija prevladujoč vpliv neposredno ali posredno preko druge osebe javnega prava posamično ali skupaj, če ima večinski delež vpisanega kapitala, večino glasovalnih pravic ali pravico imenovati ali odpoklicati večino članov poslovodstva ali nadzornega sveta.
4. Razen tega je RS pridobila korist v več vrednem premoženju Smelta, ki ga je pridobila in razpolagala z njim kot njegova »lastnica« (ker iz tega premoženja ni bila plačana obveznost g. Murku). To ravnanje države je bilo storjeno namerno, saj je Razvojna družba imela terjatev g. Murka v svoji evidenci premoženja obveznosti , in ni storila ničesar, da bi nesporna obveznost države bila plačana. (Pri tem je treba upoštevati, da je RS odgovorna tudi za izbris Murkove družbe, kot je omenjeno zgoraj, kajti če ne bi bila izbrisana in bi prenehala v stečaju, se njegova terjatev ne bi »zgubila«, kot se to sedaj zatrjuje v dokumentaciji DSU v 100-odstotni lasti Republike Slovenije, ustanovljena leta 2001 v okviru postopkov preoblikovanja in prenehanja Slovenske razvojne družbe, d. d.
5. Dejstvo, da je bilo premoženje Smelta, povečano za vrednost neplačane terjatve Murku, izgubljeno skozi dvomljivo privatizacijo, je za Murkovo izterjavo terjatve popolnoma irelevantno.
6. Torej na podlagi skopo opisane problematike je jasno, da je Murkova terjatev nesporna in da je v osnovi podana zakonsko opredeljena odgovornost RS za njeno plačilo.
7. Nekorektno in nepošteno je s strani demokratične države, da se sedaj po 20 letih ignoriranja brani plačila s sklicevanjem na zastaranje in s tem preprečuje možnost, da bi o osnovi in višini plačila odločalo sodišče. Nikjer ni predpisano, da se država mora sklicevati na zastaranje, če se ugotovi, da obveznost obstaja kot naturalna. V tem primeru je sklicevanje na zastaranje strahopetno dejanje države, kot skrivanje Goljata pred Davidom. Čas je, da bi se po dvajsetih letih Republika Slovenija srečala z trditvami in argumenti g. Murka na sodišču ne pa se izogibala z sklicevanjem na zastaranje, ki je ovira, da bi sodišče odločilo temelju in višini terjatve. ( O pravni problematiki zastaranja in naturalnih obveznosti glejte mojo razpravo ma spletnih straneh IZOP v Mariboru, Ignorantski odziv države na domnevno krivico, https://www.zavarovanje-osiguranje.eu/).
8. Če odgovorni v naši državi nimajo sposobnosti, moči, volje, znanja, da sami ugotovijo obstoj in utemeljenost naturalne obveznosti do g. Murka, naj odločitev o tem prepustijo sodišču, s tem da opustijo ugovor zastaranja in bo sodišče obravnavalo zadevo kot vsako drugo, ki ni zastarala. Osebno ne dvomim v pokončnost in poštenost slovenskega sodstva, da bi pravilno ugotovilo dejanski stan in pravično odločilo na podlagi jasnih načel korporacijskega prava.
Sklepno:
Ne glede na to, kako bo sodišče odločilo, bo ugled Republike Slovenije ohranjen pred domačo in tujo javnostjo in bo zagotovo pomirjen tudi g. Murk, saj ga po vsej verjetnosti bolj obremenjuje 20-letna ignoranca države in pristojnih institucij kot zgolj morebitna želja po odpravi materialne škode.
Ta primer domnevne napake žal odpira vrsto vprašanj naše bližnje preteklosti, zlasti glede izničenja podjetniško funkcionalno organiziranega družbenega kapitala, ki so ga ustvarjale starejše generacije, zavedajoč se, da se materialna škoda ne more nadoknaditi, lahko pa je koristno, da se v bodoče to ne bo več dogajalo in spravljalo ljudi v dvom o pravni državi.

Tone Potocnik
Odlicno in jasno napisano.
Moje skromno mnenje glede te problatike je, da imamo slovenci slabe voditelje, žal…, pa se tega niti zavedamo ne.
V kolikor ne bi bili opiti, beri pijani od oblasti bi lahko vsaj ena oblastna struktura to že zdavnaj rešila.
Sam pri človeku, ki svinja in je nekorekten do tretjih vem, da bom kmalu na vrsti tudi sam. Zato take ljudi izločam, jim onemogočam, ne morejo z mano niti na kavo, skratka vstran od mene… In to jim povem v obraz, duše pokvarjene.
Zato apeliram na vse ki to berete, da ohranite zgodovinski spomin in niste šleve in se ne obrnete vstran, zamahnete z roko pri svinjarijah in krivicah, ko ne gre za vas…
Vsaki dan dvignite glas, udarite po mizi, ukrepajte, ko vidite, da se dogaja krivica pri zdravniku, na uradu, na Fursu…
Več borcev, ne mevž, rabimo, sicer se nam slabo piše.

Marjana Pavliha
Spoštovani profesor.
Peticija, lahko spletna, podpis se potrdi na emailu posameznika, ki peticijo podpiše.
Zbrati je potrebno čimveč podpisov, ter jo s spremnim tekstom poslati vsem zgoraj naštetim in Odboru za peticije, posebej še poslanki Irglovi in Meira Hot.( predsednici in podpredsednici odbora za peticije)
Sestavite krajši tekst, ki bo zajemal bistvo. Moj predlog.
Prilagam link za spletno peticijo.
https://www.peticija.online/

Marija Fortič
Enostavna rešitev. Saj se ve kdo je v tem casu bil upravljalec in kdo je delal izbrise in zakaj.Saj ni bil izbris g. Murka edini.
Torej na odgovornost poklicati tiste osebe katere so takrat opravljale te posle.
Ne vidim, kaj ima tu država, seveda za poplačilo g.Murka, kar bi bilo edino pravično bomo zopet placali davkoplacevalci namesto tistih kateri so se omastili. No nekateri so že pokojni. To je problem, ker so vsi ti servisanti imenovani vodilni in v vladi brez odgovorbosti kot ves drzavni aparat, placujemo pa te goljufije reveži.
To je tako kot Jankovičem z levo roko odpisanih 45 milijonov.
Ni pa denarja za sanacijo poplav, vse se samo vleče kog jara kača. Kdaj se ji bo odsekala glava in se te svinjarije nehajo.
Ja g. Murko je žrtev in ne edini teh” postenjakov”. Naj ne tozi drzave ampak posameznike kateri so s tem upravljali.
Ti kateri so ga izbrisali in tisti, kateri so si razdelili Smelt na kazensko inpremozenjske poplacajo g. Murka in se kje odsluzijo kazen za tatvino.
Zakoni so jasni samo sodisca in sodniki ne bom rekla kaj.

Kukovec Zlatko
Prosim ovadite te “oblastnike”. Kazenski zakonik KZ-1
Kršitev pravice do pravnega sredstva ali peticije 144. člen
(1) Kdor pri opravljanju svojega dela prepreči drugemu, da bi uporabil svojo pravico do pritožbe, ugovora ali kakšnega drugega pravnega sredstva, do vloge ali predloga, ali da bi dal politične ali druge pobude splošnega pomena, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.
(2) Če stori dejanje iz prejšnjega odstavka URADNA OSEBA z ZLORABO SVOJEGA POLOŽAJA ali PRAVIC, se kaznuje z zaporom do dveh let.

Bojan Pravica
Logično bi bilo, da dobite vso podporo podjetnikov. Mojo zagotovo imate👍

Ifeta Turalić
Nori na dnar ,Nori od dnarja. Tko je to.

pravo#