23. maj 2023

Vsi veliko govorimo o sreči, o njej se veliko piše in objavlja, vsi težimo k njej, vendar kaj sreča dejansko je, tega pa ne vemo. Tudi če poskušamo na Googlu najti odgovor na to vprašanje, ne bomo našli enotne definicije. Ni sporno, da je sreča najbolj individualna izkušnja človeka, kot subjektivni občutek dobrega počutja, ki ga čutimo, ko si prizadevamo udejanjiti svoje možnosti.
Svetovno znani ameriški psiholog Martin E. P. Seligman, poznan po delu na teoriji o naučeni nemoči, pojem sreče povezuje s tremi merljivimi sestavinami: veselje, angažiranost in namen. Avtor opozarja na napačno rezoniranje večine ljudi, ki so prepričani, da je uspeh pogoj za srečo, namesto pravilnega pojmovanja ki je dokazano s strokovnimi dognanji; sreča je pogoj za uspeh. Znano je, da negativna čustva omejujejo naše misli in dejanja in da v tem stanju ni mogoče pričakovati uspešnega ustvarjanja in nasprotno, pozitivna čustva nas naredijo bolj produktivne, počutimo se močnejši in bolj motivirani in zdi se nam, da smo pametnejši.
Iz lastnih izkušenj vem, da študenti, ki so dobre volje in prešerno razpoloženi, opravljajo izpite mimogrede, medtem ko imajo zagrenjeni in slabovoljni vedno težave.
Skratka potrebno je spremeniti našo paradigmo v osebnem in poklicnem življenju; ne iskati uspehov, da bi bili srečni, temveč se je treba navaditi videti pozitivne strani v vsaki situaciji in nazadovanja videti kot priložnosti za osebno rast, ki je pogoj za uspeh, karkoli že to subjektivno pomeni …

Boris Gašparin
Ste velik mislec.

Bernarda Zgonec
Sreča je notranji mir in tega čuti vsak posameznik najprej v sebi.

sreča#

27. maj 2023

V že porumenelem arhivu sem našel kratek zapis v mariborskem časopisu Večer iz leta 1964 pod naslovom »Prezgodaj doštudiral«, obvestilo o prvem študentu v Mariboru, ki je (na današnji dan 27. 5.1964) diplomiral v Mariboru kot izredni študent pred koncem rednih predavanj.
Zanimivo je, kako je Maribor takrat živel povezan s študenti, da je lokalni časopis objavljal tovrstne informacije, ki jih danes pogrešamo. Mesto Maribor živi, kot da v njem ni več kot dvajset tisoč študentov, ki so bodočnost Maribora. Ne vem, zakaj je ukinjen naziv »Maribor univerzitetno mesto«, čeprav je bila ustanovitev Univerze nekaj, kar se mu je zgodilo kot najboljše za njegov razvoj v preteklih sto letih. Ni sporno, da pogrešamo tesno skupno sodelovanje med Univerzo, mjestom in mlado generacijo študirajočih Mariborčanov, povezanih z vsem kar spada v univerzitetno mesto.
Na Univerzi je opuščeno aktivno prizadevanje za izvajanje študija ob delu, ki je sicer možen, vendar se mu danes ne posveča nobene pozornosti, tako da je to postala domena zasebnih visokošolskih institucij, čeprav je mariborsko visoko šolstvo zraslo na izrednem študiju.
In končno, zakaj Univerza nima nobenega priznanja ali nagrade za študente, ki hitreje končajo študij ali pa vsaj v rednem roku. Prepričan sem, da bi bila objava imen študentov, ki so pred ali pa ob rednem roku končali študij, zanje velika spodbuda in priznanje za njihovo samozavest in trdo delo, zlasti pa bi jim morali biti hvaležni, da so sprostili mesta na Univerzi, razbremenili svoje starše in da so hitreje vstopili na trg dela.
Tovrstne predloge sem osebno dajal v preteklih letih, vendar za to ni bilo posluha, saj je v naši družbi, ne vem zakaj, ustaljena praksa, da koristne predloge lahko dajo le politiki, institucije in personalno pomembne družbeno-politične osebnosti …
Večer je 20. 6. 1964 objavil kot novico dneva…

Milan Robič
Odlično! Bravo čestitke!

Nikola Vlahović
Najprej čestitke Vam spoštovani profesor Šime Ivanjko za predčasni uspešen študij. Na tedaj Višji tehnični šoli v Mariboru, je (sedaj pokojni) prof.dr. Jože Lep spodbujal študij ob delu. Tedaj je Maribor imel skripte prilagojene mariborski industriji. Veliko profesorjev je imelo svoje pisarne v mariborskih podjetjih, svoje asistente in tako so pomagali razvoju podjetij. Prav tako Maribor je imel (ko sem študiral Prvo stopnjo strojništva) projekt Dva tisoč mladih raziskovalcev do 2000 leta. Veliko profesorjev je imelo ob svojem rednem delu še šest do sedem študentov in so na ta način pomagali študentom. Maribor je imel tudi odlične študijske programe, tako, da so od drugod (tudi iz Ljubljane) hodili v Maribor na študij ob delu. Ne Ekonomsko poslovni fakulteti so bili znani prof.dr. Davor Savin, prof.dr. Davorin Kračun, prof.dr. Anton Hauc, prof.dr. Rebernik. Na tedaj Visoki tehnični šoli so bili odlični profesorji: prof.dr. Mikan Kac, prof.dr. Ljubomir Črepinšek, prof.dr. Maks Oblak, prof.dr. Milovan Popović, prof.dr. Leopold Škerget, prof.dr. Želimir Dobovišek, prof.dr. Anton Černej in še veliko jih je ko bi jih moral z velikim spoštovanjem omeniti.

Marjana Pavliha
🌹

Bozica Stjepan Ivanjko
Kaj reći. Čestitke od srca.

Darja Kovačević
Čestitam!

Janja Hojnik
Profesor, jaz sem diplomirala brez absolventa in sem dobila mislim da enoletno Zoisovo štipendijo za nagrado, tisto, kar bi prejemala, če bi bila absolventka. Sem pa bila takrat že v službi.

Boris Gerjovič
Poznam še enega, ki se je vpisal na faks brez osebne kot nepolnoletna oseba ….. pa tudi končal prej kot 4 letih pa prav tako potem kot Šime bil v življenju kaznovan za nadpovprečno uspešnost…

Na MG
Bravo👏 g. profesor Šime Ivanjko

Vesna Potisk
💯👏👏👏

Lidija Brezavšček
Bravo, stric, za nazaj 🙂 !!!

Marjanca Osterc
Iskrene, iskrene čestitke spoštovani Gospod profesor!

Inge Markoli
Čestitke od srca,čudoviti spomini na prehojeno pot

Đuro Horvat
Čestitam profesore..!

Bruno Fras
Najlaže je reči: Tako pač je – in se obrniti v drugo smer ali stran
… Če bi bil mlajši – tako se pa preveč ne obremenjujem več s tem. Sodelujem v Mariborski literarni družbi, pri M. Pungartniku, in to mi zapolni moje skromne potrebe in želje. – Vse dobro vsem želim. Šimetu I. še veliko uspešnih trenutkov in zamisli.

študij#

28. maj 2023

Pred dnevi sem v neki televizijski razpravi slišal, če se prav spomnim, da je znana političarka izjavila, da politiki ne smejo slediti željam državljanov, temveč morajo primarno skrbeti za državo.
Ta izjava me je spomnila na opredelitev raznih držav s strani sv. Avguština, ki ni bil samo teolog temveč tudi mislec o državi. On je zapisal, da je država, ki je »polna ljubezni do same sebe in omalovažuje svoje državljane, roparska druščina, in to tista velika«. V svojih razpravah imenovani mislec zlasti opozarja na nujnost, da država deluje pravično do svojih prebivalcev, tako do posameznika, zlasti pa do različnih skupin.
Znano je, da država primarno deluje s sprejemanjem zakonov in drugih pravnih predpisov, ki jih naslavlja na občane, pri čemer nikoli ne pozabi zapisati, kako jih bo kaznovala, če ne bodo poslušni in sledili njeni volji. Kot pravnik pa v nobenem pravnem predpisu nisem zasledil, da bi se omenjala tudi beseda pravičnost.
Pravičnost predstavlja poseben, bistveni segment morale, vendar je splošno znano, da sta morala in pravičnost v obdobju ustvarjanja države žrtvovani na oltarju čaščenja državne moči oblastnikov iz vladajočih struktur, ki pogosto pozabljajo na temeljni pogoj sobivanja države in ljudi, tj. na načelo vzajemnega spoštovanja.
Moč in oblast nista edina učinkovita vzvoda delovanja države.
Družbeni pravni sistem mora sloneti na jasni moralni obvezi ali na prepričanju o vrednosti sistema samega, oziroma z drugimi besedami, sistem se ne more zanašati le na golo moč avtoritete države nad človekom. Kazenske grožnje, zahtevana poslušnost, omaložavanje drugih, vsiljevanje volje in želja določenih imensko in funkcionalno pomembnih osebnosti niso dovolj za razumevanje osnovne podlage pravnega sistema in ideje veljavnosti pravnih in moralnih norm.
V tem kontekstu se zdi izjava gospe političarke težko razumljiva za nas državljane, ki smo vsaj malo tudi del države …

Tone Potocnik
Nikoli nisem in ne bom spoštoval politike in politikov, ki niso spoštljivi in ponižni do svojih državljanov. Oni so zame samo servis državljanov…..
V resnici, so velikokrat, če jim ne uspe se ponovno prišlepati na oblastno strukturo ene uboge izgubljene duše.
Največkrat so nezaposljivi v realnem sektorju…, ker ne poznajo realnosti funcioniranja vsakodnevnega življenja in problemov…
Obstajajo izjeme, vendar redko…, žal.

Igor Triller
Prevečkrat tudi pozabljamo, da so se ljudje spomnili narediti državo in ne država ljudi! Upravljvci države so torej podrejeni, tako državi, kot ljudem! Lastiti si državo s strani upravljalcev je čista deviacija. Tudi sami suvereni niso lastniki države, čeprav so lahko lastniki dela njenega teritorija.
Država je last vseh državljanov. Podelitev državljanstva je akt, s katerim vsi državljani odstopijo nekomu del svojega lasniškega deleža.
V principu je država svobodna asociacija vseh državljanov, da združijo izvajanje določenih pravic, dolžnosti in suverenih postopkov izbranim organom in se zavežejo financiranju teh organov s pravico postavljanja in odstavljanja izvajalcev.
Politiki ergo izvajajo naloge in dela, ki jim jih predajo državljani, torej morajo prvenstveno slediti željam in volji državljanov. Za državo pa morajo, po navodilih politikov skrbeti uradniki, ki praviloma nimajo političnih opredelitev, so pa, s svojimi znanji in sposobnostmi, sposobni izvajati ta navodila ne gleda na trenutno večinsko politično voljo državljanov (vojska, policija, javni mediji, komunikacije itd itd ).
Po načinu izvajanja političnih usmeritev pa ločimo avtoritarne, strankokratske in demokratske sistem in sistem ZDA, ki ni ne eno ali drugo in ga vodi lastništvo kapitala!

Stanislav Zavec
Zadnjih 30 let je skrb za njihove želje edina preokupacija. Enkrat bo državljanom tega dovolj.

Nikola Vlahović
Aristotel je rekel:”Zakaj ljudje ustanavljajo državo. Zato ker sami sebi niso dovolj”. In kakšna bo država. Takšna, kakršni bodo ljudje v njej.

etika#

29. maj 2023

Razprave z bruci na začetku študija prava so se mi vedno zdele najbolj zanimive. Tako sem nekoč zaprosil študente, da napišejo nekaj stavkov, kaj so v osnovni in srednji šoli izvedeli o pravu in kaj o seksu.
Seveda je bilo o seksu napisanih veliko več stavkov kot o pravu. V zvezi s prvim je bilo govora predvsem o spolnih boleznih, nezaželeni nosečnosti, preprosto običajno srečanje z nečim »nevarnim«.
Podobno je bilo tudi njihovo pojmovanje o pravu: pravo je nerazumljivo, odtujeno od človeka, nevarno, povezano s kaznovanjem, strahom pred policijo, sodiščem, z rubeži, zajedljivimi odvetniki in drugo.
V obeh primerih so bila razmišljanja brucev povezana z nevarnostmi in s poudarjenim negativnim predznakom, čeprav gre za življenjsko pomembni področji, ki vsebujeta veliko lepega in za človeka kot družbeno bitje predstavljata bistveni sestavini življenja.
V nadaljnjem razgovoru sem študente vprašal, kakšne poglede pa so oblikovali o seksu ob branju klasičnih literarnih del o velikih ljubezenskih razmerjih, ter o pravu ob gledanju filmov o zmagah odvetnikov, ki so reševali obdolžene pred smrtjo, ali pa o pravičnih sodnikih, ki so izrekali pravične kazni …
Vsi pogledi in odgovori študentov na ta vprašanja so bili bistveno drugačni in pretežno pozitivni. Pri tem so študenti znali povedati veliko lepega in spodbudnega tako o vsebini literarnih del kot o filmskem prikazovanju pravniškega dela. Neka študentka je pripomnila, da so ji bili bliže klasični ljubezenski romani, ki so se končali pred vrati spalnice, kot pa sodobni romani, ki se začenjajo v spalnici. Njen kolega pa je povedal, da se je odločil za študij prava, ko je gledal filme ali bral romane o velikih pravnikih, ki so bili uspešni pri pregonu in kaznovanju kriminalcev in v obrambah žrtev kaznivih dejanj.
Takšen razkorak med znanjem, pridobljenim v okviru institucionalnega izobraževanja, oziroma znanjem pridobljenim izven neposrednega izobraževanja in na osnovi lastnih izkušenj, obstaja na številnih področjih.
Danes posvečamo daleč preveč pozornosti akademski izobrazbi, bistveno manj pa neformalni izobrazbi za življenje v prihodnosti, čeprav slednja temelji na dediščini iz preteklosti. Zdi se, da institucionalno izobraževanje teče po enem tiru, kjer so vagoni polni socializacije in kopičenja znanja, ki ni in tudi ne bo uporabno za življenje v bodočnosti. Človek mora neredko plačati visoko ceno, da sam poveže in uskladi z izobraževanjem pridobljeno znanje s potrebami življenja.
Ko gre za pravo, vem, da so predavanja pravnih strokovnjakov iz prakse bolj številčno obiskana s strani študentov kot pa predavanja vrhunskih profesorjev, ki so znanja pridobili le iz knjig, ki po naravi stvari obravnavajo pravo, ki so ga ustvarili politiki o zamišljenem, ne pa realnem življenju ljudi.
(Verjetno bi bilo enako bolj zanimivo predavanje o seksu s strani strokovnjaka iz prakse kot pa predavanja naučena le iz knjig …)

Kukovec Zlatko
Za slovenske pravnike: https://www.rtvslo.si/izjava-dneva/ernest-petric/276405
8. februar 2012
Predsednik ustavnega sodišča dr. Ernest Petrič:
“Pravna država niso le predpisi ter organi pravosodja in pregona,
ampak tudi občutek v ljudeh, kaj je pravično, moralno, pravno.
Če tega ni, če vlada nek relativizem, ki ga vodi pohlep, je družba v globoki krizi! …
Naša poštenost je INTAKTNA in neodvisna od tega, ali bi nam dali več sredstev ali manj,
ali bi bil naš sogovornik pravosodni minister ali kar predsednik vlade sam,” je zatrdil v pogovoru za STA.

Marko Pavliha
Bravo Šime, toda v današnjih časih neznosne lahkosti varovanja človekovih pravic, prezrtih dolžnosti in svetohlinske politične korektnosti, si pred študenti niti ne upam več izreči besedice “seks”, kaj šele, da bi jih spraševal o izkušnjah.

pravo#

30. maj 2023

Danes, 30. maja 2023, je v Senatni sobi Pravne fakultete Univerze v Mariboru potekala predstavitev rezultatov študentskega projekta »Nevarnosti pravnih tveganj na spletu kot posledica pravne nepismenosti starejših”. Pod mentorstvom prof. dr. Suzane Kraljić (PF) in dr. Mihaele Kežman (Zavod Prosum) so pri izvedbi projekta sodelovali študenti Asja Lešnik,Iza Beširović, Onja Livič, Miha Červek (PF), Ajda Detiček (FGPA), Ana Kuhelj (FT), Brin Pšunder (FERI) in Sara Lazar (MF).
Bilo je zanimivo poslušati poročila študentov o razgovorih z več sto starejšimi osebami o njihovih pogledih in težavah pri srečanju s sodobno tehnologijo in digitalizacijo, zlasti pa pri vključevanju v opravljanje spletnih storitev. Študenti so posebej opozarjali na nevarnosti s katerimi se srečujejo starejši na spletu. Splošna ugotovitev študentov je, kar sem tudi ob čestitki študentom za izveden projekt, tudi sam poudaril v zaključni besedi, da družbeno okolje posveča premalo posveča pozornosti starejšim kot posebej ranljivi skupini pri uvajanju sodobnih tehnologij v življenje. Projekt je predvsem opozoril na nujnost varstva starejših pred nevarnimi pastmi spletnega poslovanja. Ugotovitve izvajalcev projekta bodo v jeseni objavljene v posebni publikaciji.

Little Su
Spostovani profesor, hvala za vso podporo in tople besede danes

Milka Knezevic
Iskrene čestitke mladim studentima.

študij#

5. april 2023

Velika noč je največji krščanski praznik, ko kristjani praznujemo Jezusovo vstajenje od mrtvih. Vernikom pomeni praznik veselja in upanje na večno življenje, saj verujemo, da je Jezus s svojim vstajenjem premagal telesno in duhovno smrt ter nam je obljubljeno vstajenje po smrti. Praznik obuja čudovite spomine na naše otroštvo, družinam omogoča skupna družinska srečanja, kulturnim delavcem pa je to priložnost, da ustvarjajo umetniška dela vseh vrst na podlagi velikonočne snovne in nesnovne kulturne dediščine v povezavi s tradicionalnimi običaji in šegami. Politikom pa je to priložnost, da političnim nasprotnikom sežejo v roke in se pogovorijo o skupnih vprašanjih, kako naj pomagajo ljudem, da bi živeli v miru in medsebojnem sožitju.
Razmišljam, kaj ta in drugi verski prazniki ponujajo ateistom in agnostikom, saj ateistično negiranje obstoja Boga ali nevidne višje sile oziroma agnosticistično gledanje, da človeku ni dostopen odgovor o obstoju ali neobstoju Boga, ne pomeni drugega, razen da je to praznik, tako kot ostali neverski prazniki, ko imajo ljudje dela prost dan. Mnogih tudi ne zanima, zakaj so sploh določeni prazniki opredeljeni in kakšen je njihov pomen.
Tudi tistim, ki ne verjamejo v Boga, verski prazniki lahko ponudijo veliko več kot samo dela prost dan, kar ne velja za veliko noč, saj je ta praznik vedno na nedeljo. Verski prazniki so v človeških družbah spodbudili ljudi, da so v preteklosti ustvarili čudovite stvaritve, in jih še vedno ustvarjajo, in zakaj ne bi tudi ateisti uživali v dosežkih, ki so povezani z omenjenimi prazniki. Negiranje obstoja verskih praznikov in njihove vloge v družbi je bilo v času socializma škodljivo in nesmiselno, da ne govorimo posebej o neučinkovitosti ideološke borbe zoper vsega, kar je povezano z religijo. Ob tem pa se tudi socializem ni odrekel vsem čudovitim zgradbam, pesmim, obredom in praznikom, povezanim z vero, razen v trdem boljševističnem obdobju komunizma.
Zanimivo je, da je na naših tleh socialistična oblast in ideologija ustvarjala tako imenovano socialistično moralo, katere vsebina je bila enaka ali pa vsaj zelo podobna moralnim vrednotam in predstavam o dobrem življenju ter kako naj ravnamo z drugimi ljudmi. Dobra moralna pravila nikakor niso zgolj verska zadeva – brez Boga so prav tako koristna in dobra za družbo.
Ni sporno, da nekateri obredi in ideje bogatijo naša življenja. Nič ni narobe, če imamo različne vere, saj med njimi ni velikih razlik glede temeljnih pravil o smislu življenja in medsebojnih odnosih med ljudmi.
Verska praznovanja, kot je velika noč, so pogosto dobrodošla priložnost za srečanje z ljubljenimi, ki danes živijo daleč od primarnih družin, in za njihovo skupno preživljanje kakovostnega časa.
Prazniki spodbujajo občutek skupnosti tudi na druge načine, ki smo jih danes pogosto izgubili. V verskih institucijah – cerkvi, sinagogi ali mošeji – se ljudje zberejo pod enakimi pogoji in se osredotočajo na vprašanja skupnega sožitja.
Na verskih obredih nikomur ni treba skrbeti za socialne ali osebne razlike, saj so na teh srečanjih v ospredju temeljne vrednote medsebojnega življenja. V verskih skupnostih se ljudje ne samo združujejo z isto vero in istim kanonom vrednot, ampak to ljudi tudi zbližuje in kljub različnosti med njimi ustvarja tovarištvo. Praznična srečanja vernih in nevernih ljudi ob verskih praznikih ponuja okolje za medsebojno oprostitev in odpuščanje tistim, ki so jim storili krivico. Prazniki, kot je v krščanstvu velika noč, ustvarjajo ne samo občutka pripadnosti v bogoslužju, temveč prispevajo k miru in koheziji v družbeni skupnosti. Občutek skupnosti daje vernikom varnost in podporo, ki ateistom neredko manjka.
Danes, ko smo pogosto preobremenjeni z veliko svobodo, ki jo imamo, in smo posledično pogosto preveč egoistični, nas verski prazniki opominjajo na zdrava pravila o sobivanju z drugimi ljudmi.
V smislu navedenih vrednot praznika velike noči vsem čestitam z željo, da poglobimo ljubezen do svojih najbližjih in oplemenitimo odnos do sočloveka, verujočim pa tudi, da utrdijo svoje upanje na večno življenje …

Katarina Pevec Stajnko
Čudovit zapis, gospod profesor!

Nika Jan
Za nas, ki smo bili rojeni kot “otroci socializma”, je sporočilo velike noči, da je ljubezen močnejša od sovraštva in da dobro zmaguje nad zlom. V tem smislu nas praznovanje napolni z novim upanjem, vero v življenje in notranjim mirom.
Vesele velikonočne praznike!

etika#

6. april 2023

Priznam, da sem zaljubljen v klasične misli velikih mislecev v davni preteklosti. To mi je ostalo od moje »skrajšane« klasične gimnazije, ki sem jo, žal, končal le z opravljanjem izpitov četrtega letnika in mature, ker je bivša Jugoslavija v letu 1958 ukinila klasične gimnazije, češ da so klasična znanja nepotrebna za takrat »sodobno in napredno mladino« … Bojim se, da tako tudi danes mnogi razmišljajo, saj po njihovem mnenju ni treba brati in izgubljati časa za klasično izobraževanje, dokler imamo pametne telefone in Google …
Osebno pa sem prepričan, da nam zanemarjanje znanja iz preteklosti o človeku in njegovih medsebojnih odnosih lahko škodi, saj se človek v zadnjih nekaj tisoč letih ni bistveno spremenil.
Vzemimo primer razmišljanja Marka Avrelija (rimski vojskovodja, cesar in filozof, rojen v letu 121), ki je v svojih samorefleksijah čudovito razmišljal o človeku in njegovem življenju v družbi, pri čemer se spomnim njegove primerjave med ljudmi in čebelami: »Ljudje smo kot čebele v čebeljem panju. Vsaka poškodba panja vpliva tudi na posamezno čebelo. In kar je dobro za čebeljo družino kot celoto, ne škodi niti posamezni čebeli.«
Čebele so slovenski ponos in združevalni element in se simbolno povezujejo s solidarnostjo in medsebojno pomočjo med ljudmi.
Čebele so še vedno solidarne, česar pa ne moremo vedno reči za ljudi.
Živimo v času, ko ljudem ni lahko izkazati solidarnosti. Danes v poklicnem življenju šteje le uspešnost. V politiki se vsak dan povečuje delitev in nasprotja in se povečuje prepad med ideološkimi tabori. Pozabljamo na sočloveka in se ne zavedamo, kako smo med seboj povezani, in smo kot posamezniki del večje celote – družbene skupnosti. Skušnjava, da bi skrbeli le za lastno dobro počutje, je velika, in pozabljamo na druge. Za skupno dobro nam je malo mar. Čeprav je primerno in nujno, da moramo med seboj uskladiti svoja dejanja in impulze, da bi skupno dobro imelo najvišjo prioriteto, pa na to pogosto pozabljamo. Politiki pogosto prikazujejo kot skupno dobro le stvari, ki so v njihovem strankarskem ali osebnem interesu.
Vsak od nas mora težiti primarno za skupno dobro, kajti če je nekaj dobro za družbeno skupnost kot celoto, potem je dobro tudi za posameznika, kot je to preprosto in jasno povedal že cesar Avrelij pred okoli 1900-timi leti.

Tone Potocnik
Dragi Šime,do takega razmišljanja se dokoplje samo človek širokega srca in duše. Človek, ki jadra kot orel in vidi gozd, ne posameznega drevesa. Za to so potrebni km prehojene poti, vloženega veliko truda, znoja in solz in seveda talenta, posluha, da pride človek do takega spoznanja. Takih ljudi je pa malo…, žal so redki.
Zato z zanimanjem in veseljem delim tvoja razmišljanja in poglede in mi to vedno znova napolni srce s toplino.

Igor Triller
Iz lastnih izkušenj vem, da je, z ukinitvijo “nižje gimnazije” in pretvorbo v OŠ – razred 5 – 8 ostali nespremenjeni klasični razredi s poukom latinščine in starogrščine na O.Š. Prežihovega Voranca v Ljubljani, od l. 1959 pa tudi na O.Š. Majde Vrhovnik v Ljubljani. Program je bil enak, kot v dotedanji klasični gimnaziji. Kako je bilo to v Mariboru pa ne vem.
V “višji gimnaziji”, po letu 1958 imenovani “gimnazija” so obstajali klasični razredi iz razredi s klasičnim poukom na I. Gimnaziji na Šubičevi in na Poljanski gimnaziji. Med živečimi sodobniki je cela vrsta znanih oseb, predvsem zdravnikov in pravnikov, ki so bili maturanti klasičnih gimnazij – generacija 1966 in naprej!
To objavljam, da bi kdo ne mislil kakšno duhovno blagostanje je prinesla II. Socialna revolucija v Sloveniji.

Andreja Brezovnik
Pa poglejmo iz druge ptičje perspektive. V panju vlada naraven red, kjer ima vsak svojo vlogo. Troti so na videz nepomembni a opravijo ključno nalogo, saj je njihovo poslanstvo oplojevanje matice. Mar pa je sedanje stanje le dober prostor za razširitev, obuditev in spremembo v družbenem pomenu. Ne morem se strinjati da šteje samo uspeh v poslovnem/poklicnem svetu, šteje dodana vrednost in doprinos posameznika k družbi, ampak na žalost današnji sistem vzame delovnemu človeku več kot mu lahko ponudi, kar pomeni, da to vodi v neravnovesje, tegobe, sebičnost.
Ampak Svet je Lep in vedno dopušča možnost razvoja, možnost spoznanja, da so tudi pred nami živeli učenjaki in da bodo živeli tudi za nami. Mi pa imamo trenutno v rokah pero in papir ali Facebook in tipkovnico.
Vse dobro 😊

Davorin Letonja
Spoštovani profesor verjamem da klasična znanja temeljijo na globokem razmišljanju posameznika ki se zaveda da je le del celote naj bo ta celota zdrava bi tudi družba zdrava.

etika#

8. april 2023

»Ko sem se upokojil, po več kot 50 letih dela, sem bil prepričan, da bom končno miroval, bral le zanimive knjige, se srečeval s prijatelji, da ne bom v nenehni tekmi z delom, da me ne bo skrbelo poklicno napredovanje in da se ne bom več počutil krivega, če nisem dal vsega od sebe. Tempo mojega aktivnega življenja je bil praviloma izsiljen in podoben dirki, pri kateri so bili cilji vedno različni in se še bolj odmikali. Obseden sem bil z roki, na katere nisem imel vpliva, s sestanki, za katere sem bil prepričan, da so nepotrebni, ali pa se nisem pravočasno pripravil, da bi na sestanku aktivno sodeloval, opomini za plačilo računov so me jezili, ker sem bil vedno v zamudi, vznemirjali so me telefonski klici, še zlasti če se na moje klice ni nihče oglasil … Vedno sem odlagal misel na sprostitev in prenehanje nadzorovati sebe in druge.
Razmišljanje o smislu takega življenja sem zavračal, še manj pa sem vedel, kakšen cilj naj bi imel v življenju. Kljub osebnemu in poklicnemu življenju med ljudmi, ki so me spoštovali in me imeli radi, sem se čutil notranje osamljenega. Nisem ločeval časa za delo in za počitek. Pričakoval sem bolj izpolnjeno in vredno življenje, dočakal pa sem starost in notranjo praznino ter zunanjo osamitev. Šele sedaj v starosti čutim potrebo po čudoviti naravi, ki ji v ihti življenja nisem nikoli posvečal pozornosti. To, da sem bil zdrav, da sem bil oče, mož, član ožje lokalne skupnosti, sem sprejemal kot nekaj vsakodnevnega, samoumevnega, kar mi je bilo dano in sem imel do tega pravico. Za tragedije in težave drugih, četudi sem jih zaznal, se mi je zdelo, da se to meni ne more zgoditi. Vera me ni zanimala, saj so mi mnogi govorili, da je to le »opij za ljudi v težavah in nemočne«, sedaj pa me je le začela zanimati, saj so njeni nauki in pričakovanja nekaj, kar človeka spodbuja, da bi bil dober, da razmišlja o sebi in o odnosih do drugih in tudi o tem, ali je res vsega konec s tem, da te preselijo na bolj ali manj lepo urejeno pokopališče. Vse bolj se mi vsiljuje vprašanje, ali je res, da toliko milijard ljudi živi v zmoti, ker verujejo, da je smrt le ena od prestopnih postaj življenja …?«
Znančeva razmišljanja, predvsem pa vprašanja, so primerna za današnji turoben dan, kot mnogi med nami ocenjujejo svoje življenje v starosti.
Po prijetnem pogovoru pa sva oba sklenila, da smo v življenju mnogo dobrega spregledali in opustili oziroma storili tudi kaj slabega, kar bi danes popravili in spremenili. Vendar se ne oziramo z obžalovanjem na prehojeno pot, saj smo vse, kar smo storili dobrega ali slabega, storili z dobrim namenom v danih okoliščinah.
Velika sobota je dan žalosti in ker za žalostjo praviloma prihaja veselje, se bova jutri, na velikonočno nedeljo, oba veselila sporočila iz Jeruzalema, da je smrt le rojstvo novega življenja …
Ob tem spodbudnem in zaupanja vrednem sporočilu prejmite iskrene čestitke…

Bogdana Bradac
Zelo lepo! Lepe praznike Vam želim!

Natalija Drolc
Vedno z veseljem prebiram vaše zapise, ta pa se me je še posebej dotaknil.
Lepe praznike želim.

Savina Bohak
Zapis, vreden, da ga preberemo. Hvala!

Toncka Trako
Dober zapis, kot vedno vredno branja..Želim Vam lepe praznike

Breda Rožič
Ni potrebe, da ljudje prehodijo tako dolgo pot, da pridejo do osnovnega spoznanja, da je življenje enostavno čudovito, ko se ga naučimo živeti. Mlade bi morali od ranih otroških dni vzgajati v tem duhu in svet bi bil dosti lepši🤗🍀Lepe praznike.

Janja Pušnik
Zelo globoke misli, ki so se me spet dotaknile, kot vedno. Hvala vam! Vesele in umirjene praznike vam želim💛

Suzana Pirtovsek
Dragi Šime kot vedno neprecenljive resnice življenja hvala za vse te globoke misli vesel praznik vsem 🐣

življenje#

12. april 2023

Včeraj, 11. aprila 2023, sta Zveza pravnikov v gospodarstvu Slovenije in Zveza pravniških društev Slovenije, ob sodelovanju Poslovne akademije Nebra, organizirali v Ljubljani zanimivo srečanje pravnikov ob 30. obletnici sprejetja in uveljavitve Zakona o gospodarskih družbah (ZGD). Ob tej priložnosti je bila tudi okrogla miza, na kateri so avtorji besedila predloga ZGD evocirali svoje spomine o večletnem delu na tem zakonu in o okoliščinah, ki so tako ali drugače vplivale na njegovo vsebino. ZGD je bil prvi sistemski in najpomembnejši zakon za izgradnjo pravnega sistema v samostojni Sloveniji, saj je urejal kompleksno celotni sistem gospodarskega življenja. Zakon je bil zaradi vstopa Slovenije v Evropsko unijo večkrat usklajen z evropsko zakonodajo in prenovljen leta 2006. Izvedene so bile številne spremembe in dopolnitve glede na razvoj korporacijskega prava v EU in zaradi posebnih potreb slovenskega gospodarstva, ki se je po evolutivni poti preoblikovalo iz dogovornega sistema združenega dela v učinkovito tržno gospodarstvo.
Udeleženci srečanja so ugotovili, da je pravna stroka že v osemdesetih letih preteklega stoletja aktivno pripravljala pravne podlage za spremembe, ki so bile opravljene v začetku 90-ih let. Zanimivo je, da se politika v času priprav vsebine zakona ni vtikala v vsebino zakona, ker je šlo za specifično nova znanja izključno pravnega značaja. Žal pa je pri uveljavitvi tega zakona politika injicirala vrsto sprememb, ki so bile škodljive, težko razumljive in so bile uvedene v prakso mimo temeljnih načel korporacijskega prava, kot na primer izbris pravnih oseb leta 1999 in prenos obveznosti na ustanovitelje kapitalskih družb, odprava tihe družbe, sodna razrešitev poslovodnih in nadzornih organov v primeru prisilne poravnave idr.
Zaradi nerazumevanja korporacijskih pravnih inštitutov je tudi sodna praksa pogosto šla mimo teh in je zasledovala cilje, ki niso bili v duhu in v skladu z bistvom korporacijskega prava in podjetniško tržnega sistema. Na okrogli mizi je bilo ugotovljeno, da je vrsta ovadb in kazenskih postopkov bila vodena predvsem zaradi domnevnih napak, ki pa so bile posledica nepoznavanja podjetniškega poslovanja v tržnem sistemu, ne pa zlega namena domnevnih obtožencev, k čemur so prispevali tudi mediji.
Na okrogli mizi sem posebej izpostavil pozitivno mnenje strokovnjakov Max Planck inštituta v Hamburgu o tem zakonu, glede na to, da na primer v Nemčiji še vedno ni stroki uspelo združiti korporacijskih predpisov v en zakonski predpis, kot je to uspelo avtorjem ZGD, in da je skupina slovenskih pravnikov uspela pripraviti zakon s takšno vsebino, ki se v posameznih državah praviloma pripravlja desetletja.
Pri pripravi besedila ZGD so neposredno sodelovali: Rado Bohinc Marko Ilešič, Mirko Ilešič (pok.), Šime Ivanjko, Marijan Kocbek, Hilda Marija Pivka (pok.), Krešo Puharič in Bojan Zabel, ki so včeraj dobili posebno priznanje. Priznanja so dobili tudi aktivni svetovalci: Franci Gerbec, kot pobudnik, in svetovalca za tuje pravo Roland Grilc (Avstrija) in Rado Race (Italija).
V zahvali za sprejeta priznanja sem posebej poudaril, da so k sedanjemu razumevanju zakona in njegovi uveljavitvi prispevali številni sodniki, odvetniki, pravniki v teoriji in praksi s svojimi sodbami, članki in praktičnimi rešitvami in jim za to tudi gre priznanje. Znano je, da zakonodajalec napiše en stavek v zakonu, pravna stroka pa številne knjige o tem stavku, v čemer je tudi čar prava. Opozoril sem, da naj pravna stroka ohrani ZGD brez vpliva politike, kadar gre za pravne institute, kar doslej ni bilo spoštovano. Politika naj določi cilje, pravno pot za njihovo uresničitev pa naj prepusti pravni stroki. Prepričan sem, da bo ta zakon, ob nujnem prilagajanju družbenemu in pravnemu razvoju, prisoten v pravnem sistemu Slovenije še desetletja, ker gre za stebrni zakon gospodarskega življenja, ki je bistvo vsake družbe.

Vojko Runjak
Veseli me in iskrene čestitke.

Barbara Toplak
Zasluženo 🏅Čestitam 🤩

Danica Mally
Čestitam, upam in želim, da se to prime tudi mladih pravnikov..

Marko Pavliha
Bravo Šime, čestitam.👏

Branka Neffat
Cestitke, obudili smo prehojeno pot in smo ponosni na vse, ki ste sodelovali

pravo#

14. april 2023

Od rojstva smo ujeti v čutenje in želje, ki nam jih vsiljujejo starši, sorodstvo, učitelji, delodajalci, mediji, oblast … in nam narekujejo, kaj moramo čutiti, misliti in želeti. Živimo v družbenem okolju, ki je polno globoko zakoreninjenih običajev in vrednot. Za naše lastne misli in občutke ni mesta v tem svetu. Njegove vrednote prevzemamo po navodilih oziroma svetovanju ali po vzorih od drugih ali pa nezavedno. Družba si je izmislila vrsto načinov, da nas kaznuje za odstopanje od ustaljenih norm in pričakovanj okolja, kako naj bi mislili, čutili in se ravnali. Vse je fokusirano k togemu sistemu prepričanj, ki nas oblikujejo kot poslušne »otroke«, ki bi naj bili vedno dobri in ubogljivi.
V svoji notranjosti se čutimo ujete, kljub povsod prisotni verbalno zveličavni osebni svobodi, svobodi izražanja misli in govora, svobodi vesti (vere), svobodi izobraževanja idr., kar je zapisano v ustavi. Ustava ne omenja svobode razmišljanja in čutenja. Čeprav je najvišji pravni akt nima moči posegati v naš notranji, zavedno ali nezavedno oblikovan svet moralno učlovečenih vrednot.
Iz omenjene ujetosti danih vzorcev in pričakovanj okolja nas rešuje pogled navznoter in osebna hrabrost, da začutimo tudi svobodo v svojem razmišljanju in čutenju v skladu z našim osebnim sistemom vrednot. Odklopiti se moramo od neštetih motenj okoli nas in se posvetiti tistim vrednotam, ki jih preprosto poznamo kot osebni moralni kompas do sebe in kot čuječnost do drugih.
Preprosto moramo prevzeti lastno odgovornost za svoje življenje in počutje.

Barbara Silva Pavlič
Veliko možnosti nam je dano, med njimi tudi možnost odločanja, ustvarjanja, izobraževanja, … – to je svoboda.

Nevenka Leban Orešič
Zelo lepo povedano. Zakaj se pravzaprav čutimo ujete? Ker pojem trenutka “zdaj in tukaj” preveč ločujemo od pojmov preteklosti in prihodnosti, vsi se namreč prepletajo in so še kako povezani.Res je, da preteklosti ne moremo spreminjati, jo pa še kako radi pestujemo in se iz nje zelooo redko kaj naučimo , hkrati pa je velika umetnost biti od nje ravno prav odvisen . Morda se tudi preveč ukvarjamo s prihodnostjo, ki nas s svojo spremenljivostjo vedno znova (večkrat neprijetno) preseneča. Spet je tu beseda “zmernost” izjemno dragocena vrednota, ki nam daje občutek svobode in kolikor toliko uravnoteženo vpetost v naš čas in prostor , skratka v smisel našega življenja v najširšem pomenu besede.

Božidar Mithans
Prosto po Ciceru: Če je največje zlo za človeka huda bolezen, je največje dobro za človeka njegovo krepostno življenje.

etika#