9. februar 2023

V času mojega poklicnega dela s študenti je v razpravah o aktualnih družbenih in pravnih vprašanjih v zvezi s pravniškim poklicom prihajalo do zanimivih vprašanj, ali lahko za pravnika rečemo, da je kot posameznik napreden, tako kot to običajno rečemo na primer za kmeta, ki svojo kmetijo vodi na sodoben, kvalitetnejši in uspešnejši način v skladu s sodobnim razvojem na področju kmetijstva.
Ta moj zapis nastal v začetku 90-ih let v zvezi s takratno razpravo v družbi, ali so socialistične strukture še napredne, čeprav so se zavzemale za obstoj socialističnega sistema s »človeškim obrazom».
Po vsej verjetnosti je nekdo od študentov postavil vprašanje, ali so naprednejši tisti, ki se zavzemajo za odpravo socializma, ali pa tisti ki se zavzemajo za kvalitetnejši socializem. Vprašanje je bilo zelo aktualno v obdobju razprav v letih 1985 – 1988 o odpravi Zakona o združenem delu (ZZD), ki je veljal kot delavska ustava in je bil temelj delavskega samoupravljanja. Ob teh razpravah so se zagovorniki ene in druge variante šteli kot napredni. (Medklic: osebno sem bil na strani tistih za odpravo ZZD in sem sodeloval kot član slovenskega dela jugoslovanske komisije za pripravo Zakona o podjetjih (ZP), ki je bil sprejet 31.12. 1988 in je začel veljati takoj drugi dan (1. 1. 1989). Za mnoge je to početje bilo nekaj revolucionarnega, vendar pa ne vem, ali bi bilo mogoče trditi, da je delo na pripravi ZP bilo pravno strokovno napredno.)
Dvomim, ali je za pravnika mogoče reči, da je lahko napreden v svojem poklicu. Slišal sem za naprednega kmeta, politika, naprednega podjetnika in druge, vendar pa nisem slišal za naprednega pravnika.
Po slovarjih pomeni biti napreden: »hoditi v korak s časom, iti v korak s časom, iti vštric s časom oziroma stopati v korak s časom … in podobno«.
Po vsej verjetnosti to ne velja za pravnika, saj pravnik mora iti v korak z zakonom in drugimi pravnimi predpisi, ki pa največkrat zaostajajo za časom, pa tudi sprejemajo jih ljudje, ki pogosto nimajo dolgoročnih vizij in tudi niso vedno dobronamerni. Neusklajenost zakonskih in drugih predpisov s časom se dokazuje zlasti v naši praksi z izrazito poudarjenim stampedom usklajevanja predpisov s potrebami in zahtevami časa skozi različne spremembe in dopolnitve in to še vedno z zamudo. Pravnik je pri svojem poklicnem delu vedno v času, ko je nastajal predpis, in ga sam ne sme prilagajati aktualnim potrebam časa.
Pravnik se mora »držati« zakona in ga ne sme niti kritizirati ali zavrniti njegove veljave. Res je, da ima pravnik – sodnik možnost povprašati ustavno sodišče, ali je nekaj v skladu z ustavo ozirom na s spremenjene okoliščine vendar to v naši praksi ni prisotno.
Prepričan pa sem, da se bodo v bodočnosti našli tudi napredni pravniki, ki bodo imeli vizijo bodočega prava kot družbenega pojava, ki bo temeljil na humanih osnovah do ljudi in na načelu pravičnosti ter umske razsodnosti pametnih ljudi. Pravniki naj ne bi bili služabniki volje oblasti, dvignjene na raven zakona, temveč služabniki »umetnosti dobrega in pravičnega« (Ius est ars boni et aegui).
Osebno menim, da je tudi danes, ko je pravo še daleč od umetnosti dobrega in pravičnega, napredni pravnik tisti, ki prepoznava vsebinsko nepravične pravne predpise oziroma postopanja državnih organov ter si prizadeva za njihovo odpravo oziroma za odpravo njihovih škodljivih posledic.
Ko bo enkrat v bodočnosti večina pravnikov naprednih, bo verjetno tudi za pravo in pravnike predvidena Nobelova nagrada …

pravo#

9. februar 2023

Starejšim ljudem se priporoča, da pred dokončno poslovitvijo pospravijo stvari in jih odvržejo na odpad, da ne obremenjujejo naslednje generacije. Ker sledim temu življenjskemu priporočilu, pospravljam stare zapise, nekdanje objave v časopisih, in jih odnašam na odpad kot odpadni papir. Pri prebiranju starih časopisov sem naletel na precej poudarjen naslov »Zagovarjam model dr. Šimeta Ivanjka!« v mariborskem Večeru, z dne 20. aprila 1991, ki ga je objavil znani pomurski novinar Branko Žunec na podlagi intervjuja z gospodarstvenikom Milanom Bratkovićem.
To je bila takrat edina pozitivna medijska objava o »škodljivosti« ti. »Ivanjkovega modela«, kot so mariborski sindikalni voditelji in lokalni politiki imenovali moja svetovanja v zvezi s sanacijo takratnih mariborskih podjetij v težavah in pri tem zatrjevali, da gre za hudo nevaren pristop za delavce in podjetništvo. O tem spornem modelu, ki je dobil naziv »Programirani stečaj«, glede na to, da bi se naj težave podjetij reševale z delnim stečajem glavnega podjetja in ohranitvijo zdravih jeder, oblikovanih v novih gospodarskih subjektih.
To so bili burni časi iskanja rešitev propadajočega visoko tehnično razvitega mariborskega gospodarstva ob prisotnosti mnogih zablod, nerazumevanja in ideološkega medsebojnega nasprotovanja. Za takratno obdobje je bilo posebej značilno obsojanje posameznika kot krivca za nastale težave, kar sem poskušal v obrambi pred neutemeljenimi očitki zapisati in pojasniti v v različnih objavah zlasti pa v članku »Živeti s stečaji« v Večeru, 14. 5. 1991.
V problematiko mariborskih stečajev sem bil vključen, mimo svoje volje, ob prvem mariborskem stečaju Mariborske tovarne LILET, ker sem, kot takratni profesor gospodarskega prava, javno oporekal načinu vodenja stečaja. Takrat je pojem stečaj bil neznanka, saj v socialističnem dogovornem gospodarskem sistemu ni bilo stečajev, čeprav smo imeli zakon o stečajnih postopkih.
Ker so se v Mariboru začeli vrstitvi stečaji, za katere je veljalo pravilo, da je treba v stečaju prodati le podjetniško premoženje dolžnika, poplačati upnika in ga »čim prej spraviti pod rušo«, sem takšno uničenje podjetja poskušal preprečiti z metodo ohranjanja zdravil jeder in z ustanovitvijo novih gospodarskih družb ter s prenosom dela premoženja na novo družbo, ki bi naj ostala v stoodstotni lastnini stečajnega dolžnika. Upniki bi se naj poplačevali iz prihodkov poslovanja, ne pa iz premoženja. V novi družbi naj bi se zaposlili najbolj sposobni delavci. Ta ideja o zaposlitvi najbolj sposobnih, ne pa najbolj socialno ogroženih, je izbila dno in je spodbudila takratne sindikalne voditelje, da so v tem modelu videli napad na temeljne vrednote socializma. Moje mnenje je bilo, da mora država poskrbeti za socialno ogrožene delavce, najboljšim pa dovoliti, da nadaljujejo dejavnost podjetja v skladu s temeljnimi tržnimi zakonitostmi. Danes je to vsem razumljivo, vendar je bilo takrat to pojmovanje ideološko nesprejemljivo.
Medijske kritike omenjenega modela in odpor do te vrste reševanja podjetij so spodbudili Slovensko obveščevalno-varnostno agencijo (SOVA), da je v začetku devetdesetih let izdelala posebni elaborat o delovanju tujih agentov pri uničenju slovenskega gospodarstva, v katerem mi je bilo pripisano ustanoviteljstvo kriminalne združbe za uničenje slovenskega gospodarstva. Omenjeni elaborat je obravnaval Državni zbor na posebni zaprti seji. Novinarju je uspelo na tej seji »ukrasti« omenjeni elaborat in ga objaviti v takratnem Magu (vsebina elaborata je bila objavljena tudi v knjigi »Kučanov klan«).
V posledici teh dejstev in javne kritike je vodstvo Univerze v MB menilo, da se moram odstraniti iz kroga zaposlenih na univerzi, da ne bi moja prisotnost škodila Univerzi, in sem zato več let opravljal le predavanja kot prvi zasebni visokošolski učitelj, registriran pod št. 1. v Registru zasebnih visokošolskih učiteljev.
V tistem obdobju me je Republika Hrvaška imenovala za častnega konzula v Mariboru, vendar nisem dobil dovoljenja od Republike Slovenije za opravljanje konzularnega dela, kot persona non grata. (Odklonitev dovoljenja za opravljanje konzularne funkcije se v diplomatskem svetu vedno opravi z molkom, tj. da država sploh ne odgovori na predlog države, ki je imenovala določeno osebo na konzularno ali diplomatsko funkcijo. To je za kandidata posebej neprijetno, zlasti če novinarji zvedo, zakaj je določen kandidat neprimeren, on sam pa tega nikoli ne izve, kot je bilo v mojem primeru.)
Zoper neresničnost obtožb v omenjenem elaboratu SOVE sem vložil tožbo zoper Republiko Slovenijo in po sedmih letih sodnega spora se mi je Republika Slovenija javno opravičila v medijih, in na podlagani drugega ponovnega imenovanja s strani Hrvaške mi je Republika Slovenija podelila dovoljenje za opravljanje funkcije častnega konzula. Še danes se sprašujem, zakaj se mi je to zgodilo …
Paradoks pri tem pa je, da je omenjeni, toliko osovražen in kritiziran model reševanja podjetij pred stečajem in pred uničenjem najvrednejše vsebine podjetništva (dobri delavci, uspešni programi in »knjižica telefonskih številk« poslovnih partnerjev) danes urejen v slovenskem stečajnem pravu kot osnovni model reševanja zdravih jeder pred uničenjem podjetja kot takega. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) – podrobneje ureja omenjeni model v okviru prisilne poravnave s prestrukturiranjem z izčlenitvijo (221.o člen et all.)
Ker verjamem v rimski rek “Historia magistra vitae est” (Zgodovina je učiteljica življenja), objavljam ta zapis zaradi mladih generacij, ker zna biti zanje morda tudi poučen …

Mario Vetrih
Marsikdo se mogoče ne bo strinjal, ampak tudi jaz pravim: preteklost je preteklost (in jo je treba počistiti, sledove odstraniti). Zgodovinarji bodo definitivno proti, ker živijo od preteklosti. Tudi tista, da se iz preteklih dejanj kaj naučimo, je zelo za lase privlečena. Tako pač jaz, drugi (drugače misleči) izvolite po svoje. In gospod Šime, niste prav ravnodušni do preteklosti, kot je to mogoče si misliti na začetku vašega pisanja, ker če bi to bilo res, bi bila dovolj vaša prva dva stavka. Pa brez zamere.

Nikola Vlahović
Spoštovani profesor Ivanjko, tako kot vedno objavite poučen prispevek, ki nam pove da je vsaka sedanjost ogledalo ene preteklosti. 2018 leta je v Velenjski knjižnici dr. Boštjan M. Turk predstavil svojo knigo 101 Črno belo, belo črno. Tekom predsatvitve dr. Turk je omenil Titoizem. Dr. Turk je bil prvi Slovenec, ki je omenil Titoizem. Titoizem je vzgojil ljudi, da razmišljajo s polnim želodcem in s prazno glavo. Vi ste razmišljali pošteno in ne s polnim želodcem, nego s praznim želodcem. Zato niste imeli razumevanja pri tedanjih oblastnikih. V prejšnjem sistemu so nas učili pri predmetu Osnove Samoupravnega Socialističnega Samoupravljanja, da mora država izumreti, da mora država biti v izumiranju. Prav tako tedanja vladajoča oligarhija je mislila, da mora vse unučiti in pokrasti in se znebiti ene socialne strukture. Danes pa imamo drugačno socialno strukturo, katera pride v Slovenijo, in je takoj deležna socialne pomoči in vseh oblik privilegij. Ko človek vse sešteje in naredi povzetek vsega, kar se nam dogaja v prelepi Deželi Sloveniji imamo občutek, da še vedno veljajo sklepi IV Kongresa KPJ održanog u Drezdenu 1928 godine. IV Kongres je potekal od 3 do 15 novembra in na tem kongresu so vse dorekli kako bo z Jugoslavijo.

Boris Grivic
Zakaj nikoli ni bilo modela, da upniki odpisejo terjatve in postanejo druzbeniki?

Šime Ivanjko
Boris Grivic prav to je bil namen, kot sem zapisal, da upniki postaneje družbeniki nove družbe in se v tej vlogi tudi poplačujejo svoje terjatve…

Rahela Vdovic
Zakaj vse na smeti? To je del vašega življenja, vaše znanje, vaš trud, ki bo nekoč zelo cenjeno in stavki bodo zlata vredni. Morda bo kakšna spominska soba?…..Žal, cenijo te, ko te ni. S spoštovanjem!

Dragutin Perčić
Spoštovani gospod Ivanjko, prebrano vse napisano.
To se ne pospravlja, hrani se neglede kaj kdo misli.
Čas je potrditev da ste imel prav in so našli vas kod krivca da zavarujejo prave krivce.Vedelo se in vemo kdo so. Mi iz Metalne in v TAMu vemo da je formula divjega lastninjenja, bajpasi in podobno od tistih pri koritu s pomočjo takratnega sodstva dobila vse in na koncu načrtno uničila tudi ta dva ponosa Maribora.

pravo#

10. februar 2023

Francoski mislec in sociolog Gabriel Tarde je pred približno 130 leti opozarjal, da se človek kot »homo economicus« ne odziva zgolj na dražljaje iz okolja temveč primarno na svoje želje, in zlasti na zaupanje. Poskušal je dokazovati, da morajo vse ekonomske teorije upoštevati človeške lastnosti, glede na to da človek ustvarja in usmerja gospodarstvo. Opozarjal je na nujnost omejevanja potrošnje naravnih virov, saj je zaradi njihove omejenosti pričakovati hude spore v zvezi z njihovo delitvijo pomanjkanja, kar spodbuja strah in zmanjšuje zaupanje.
Zanimiva je njegova zgodba z zlatom, o katerem se danes še posebej razpravlja kot o sredstvu za najboljšo naložbo. Nesporno je, da ima zlato vedno določeno vrednost in ceno, ki ni odvisna primarno od njegove uporabnosti temveč prvenstveno od želja in zaupanja ljudi v zlato kot vrednost. Enako je s papirnatim denarjem, ki nima praktično nobene vrednosti razen vrednosti papirja. Vrednost denarja je odvisna od njegove uporabnosti kot plačilnega sredstva, ki pa ga določi država. Temu smo bili npr. priča pred nekaj dnevi na Hrvaškem, ko je kuna z odločitvijo države izgubila vlogo plačilnega sredstva in ima samo še vrednost odpadnega papirja. Vrednost določene stvari na trgu je torej posledica subjektivnih verovanj, želja, idej in hotenja posedovati stvar. Cena določenega blaga je praktično sporazumni dogovor kupca in prodajalca o njeni vrednosti. Cena določene stvari torej temelji na prepričanju in verovanju, da bi določen proizvod lahko bil koristen, ne pa da je koristen. Torej gre pri ceni primarno za čustveno kategorijo, ki je posledica človekove skrbi, čustvene prizadevnosti in truda, da se olastnini in poseduje. Že v starem Rimu so vedeli da se z zakonom ne morejo urejati cenovna razmerja.
Po mnenju strokovnjakov, sledilcev omenjenega misleca Tarda, smo tudi danes bistveno premalo ozaveščeni, da kupujemo stvari zaradi naših želja ne pa potreb. Vsiljiva reklamna sporočila pa umetno stopnjujejo naše želje in upe ter spodbujajo našo nagnjenost k enačenju z drugimi, ne da bi se sploh tega zavedali. Skrajni čas je že, da se temu upremo, če že ne zaradi nas samih in našega počutja pa vsaj zaradi zaustavljanja vrtoglave inflacije. Ne samo država, temveč vsak od nas lahko prispeva k obvarovanju pred umetnim, za posameznika in družbo škodljivim stopnjevanjem potreb in želja po materialnih dobrinah, ki po naravi stvari ne morejo osrečiti človeka.
Oskar Wilde je zapisal, da sta na svetu samo dve tragediji: »Ena je, da se ne dobi, kar se želi, in druga je, da se dobi, kar se želi.“

etika#

13. februar 2023

Moj stari znanec mi je zatrjeval, da so današnji mladi fantje preveč pozorni do dekleta, ki bi se ji radi približali. On je na podlagi svojih izkušenj prepričan, da ima fant več možnosti pri svoji izbranki, če posveča določeno pozornost njeni prijateljici, ki je v njeni bližini. Baje velja tudi to za dekleta.
Žal mi je, da tega njegovega recepta nimam več priložnosti preizkusiti, vendar pa menim, da to ni slab nasvet, glede na izkušnje mojega znanca…

življenje#

14. februar 2023

Ko sem pred dnevi na FB objavil moje čudenje nad prodajo in nakupom NKBM, me mnogi sprašujejo, kako je bila pravno ta prva prodaja ameriškemu skladu sploh opravljena, glede na to, da nad banko ni bil opravljen stečaj, kar pomeni, da NKBM ni prenehala kot pravna oseba. Nasprotno, po medijskih poročilih je bila vedno likvidna in je pri poslovanju ustvarjala dobiček. Banka kot pravni subjekt lahko preneha, in delničarji izgubijo svoje delnice, s stečajem in redno likvidacijo, s pripojitvijo oziroma združitvijo z drugo pravno osebo pa dobijo delnice novo nastalega subjekta. Vsega tega pri NKBM ni bilo do prve prodaje ameriškemu kupcu.
Tudi pri prodaji NKBM naši oblastniki niso prodali bančnega premičnega in nepremičnega premoženja, temveč so prodali banko kot pravno osebo d. d. Pravno je možno prodati gospodarsko družbo, kot tudi banko, le s prodajo delnic pri d. d. ali poslovnih deležev pri d.o.o. Druge pravne možnosti ni ali pa mi kot pravniku z omejenim znanjem ni znana. Pri prodaji delnic pa njihova cena ni bistvena, ker je to stvar dogovora med prodajalcem in kupcem.
Tudi če delnice niso nič vredne, se simbolno v praksi prodajo za en euro.
Mnogi me vprašujejo, kako je bila podpisana pogodba o prenosu delnic oziroma delniških pravic nad NKBM kot pravno osebo in kdo je kasiral 250 milijonov evrov.
Vprašanje enega od spraševalcev mi je še kako razumljivo, ko je zapisal: «Kupil sem, tako kot mnogi Mariborčani, delnice NKBM in sem postal delničar skupaj državo, z enakimi pravicami in obveznostmi v sorazmerju glede na število delnic, katerih lastnika sva bila z državo. (Spomnim se, da ste nam vedno dopovedovali na predavanjih, da delničar ni solastnik družbe, temveč je le lastnik delnice kot stvari, na podlagi katere ima pravico do odločanja na skupščini, o izvolitvi nadzornega sveta, o uporabi dobička, in v primeru prenehanja ima pravico do dela premoženja, ki ostane po poplačilu upnikov. Nikoli nam niste predavali, da bi glavni delničar lahko manjšinskim delničarjem odvzel delnice in jih skupaj s svojimi delnicami prodal kupcu ter kupnino v celoti pospravil v le svoj žep.)
V primeru NKBM smo mi manjšinski delničarji 1. julija 2015 le iz časopisa Dnevnik zvedeli, da nas je država »prenesla okrog«, ker je svoje in naše delnice skupaj prodala, »sicer z grenkim priokusom«, za 250 milijonov evrov. Pri tem je časopis Dnevnik prikazal fotografijo podpisnikov pogodbe o prodaji, na licih katerih ni videti nobenega grenkega priokusa, temveč nasmehi in sreča podpisnikov, tako kupcev kot tudi prodajalcev.
Kot dolgoletni profesor gospodarskega prava vas prosim za odgovor, kako je bilo to pravno mogoče, da mi je država odvzela delnice, jih prodala tretjemu, ne da bi me sploh obvestila o odvzemu in o prodaji in zakaj ni kupnine za delnice v višini 250 milijonov evrov razdelila med delničarje sorazmerno številu njihov delnic?«
Ker kot pravnik ne znam odgovoriti na to vprašanje, ga objavljam na družbenem omrežju prepričan, da bodo mojemu prijatelju na FB odgovorili srečni podpisniki prodajalci na fotografiji, objavljeni v časopisu Dnevnik z dne 1. julij 2015. (sic?!)

Božidar Mithans
Spoštovani profesor, ne se nadejati odgovoru. Zadeva je že izbrisana iz spomina akterjev prodaje. Tako kot so bili izbrisani: delničarji NKBM, državljani repubilike Slovenije, imetniki deviznih vlog, lastniki in solastniki pravnih oseb, imetniki napotnic ali osebnega zdravnika itd.

Marta Leljak
Dr.sime Ivanjko vi dobro veste kaj se je dogajalo tudi z izbrisanimi s.p. in d.o.o. veliko ste pripomogli s svojim strokovnim znanjem zato sem vam hvaležna, da pišete o nepravilnostih verjetno pa tisti, ki so krivi za nepravilnosti, korupcijo teh vaših strokovnih zapisov ne bodo prebrali. Vam pa res iskrena hvala za strokovno obrazložitev kar se ne bi smelo dogajati.

David Lukman
Spoštovani Šime Ivanjko, v vašem odgovoru, da ne veste odgovora, kako je to možno, sem zaznal (upravičen) sarkazem. Upam, da se bo komu od ustvarjalcev npr. Tarča (ali podobne oddaje, če obstaja), zdel vaš zapis dovolj zaskrbljujoč, da morda oni konkretno pozovejo dotične na “predstavitev in zagovor”. Stil odgovorov na takšna in podobna vprašanja nam je najbrž vsem znan, bo pa vsaj zanimivo spremljat, če so vmes pripravili kakšne bolj tehtne izgovore…

Ignac Pečoler
Tile “izbrisovalci” in kasneje “prodajalci” sedijo v vladi. Opeharjeni državljani ste jih sicer pustili pred parlamentom, pa jih je, od Vas izvoljena, Svoboda, pripeljala nazaj v vlado. Sem se kje zmotil?

Vesna Pomlad
Spostovani profesor, ce dovolite, kancek mojega razmisljanja…super ste napisali in to se ne bi smelo vec dogajati..
Toda v razmislek Pravo slucajno ni vec “pravo” v cilju pravicnosti, kot bi si laicno predstavljali..ravno tako ga je preveva duh neoliberalizma.
Vse zakone so kovali, snovali pravniki, z izkusnjami, znanji in potem so ta isti pravniki postali uspesni odvetniki, kako da ne, imeli so vedenja kako so pristopili k pripravi zakonov, kaj so zeleli prepreciti, doseci…
Ni lahko…. eticnost profila je premalo, tudi zdravniki so pozabili na Hipokrata.. ta bi moral biti na celu nase drzave dokler jo bomo se imeli.

Veselin Djurovič
Pri tej akviziciji je bilo od samega zacetka vse zavito v temo.
Skrbno nacrtovan projekt najvecje bancne kraje na ozemlju EU.
In sklad Apollo.Pozabite,gre za pescico slovenskih izbrancev ki je bila dovolj predrzna in je izkoristila nesposobnost dveh slovenskih vlad ki je to barabijo dopustila.
Upam le da bo EU tozilstvo odreagiralo.
In kupnina 250 mio eur?Odpeljana na razlicne nacine iz te iste banke.
Sramota.
Jaz vem kdo so.
In ne samo jaz.

Anton Gajšak
Slovenska policija / The Slovenian police Okrožno Državno Tožilstvo V Ljubljani pomagajte z odgovorom. Trenutno premorete dovolj kadra, leve in desne politične opcije, da seznanite oškodovance v kateri fazi kazenskega pregona je zadeva?

Boris Grivic
Drzava je suverena, dela kar hoče. Naj kdo toži. Enak šmorn je bil z Banko Celje.

Sabina Markoli
Spoštovani Šime, vse predsednike vlad, guvernerje,…, ki so kakorkoli sodelovali pri prodaji Nove KBM in drugih bank oz.njihovih deležev bi bilo potrebno poklicati na odgovornost( milo rečeno), ker so oškodovali državo in njene državljane.In to po mojem laičnem pravnem znanju v pravnih aktih celo obstaja. Ker država brez svojega finančnega sistema oz.bank-e praktično ne more obstajati. Bodite dobro in zdravi.

pravo#

17. februar 2023

Moj znanec je zanimiva osebnost in čeprav ni pravnik, se že nekaj let, kot upokojeni podjetnik, zanima za tiste podjetnike, ki so bili medijsko izpostavljeni v smislu negativne kritike in obsojanja zaradi domnevnih napak na področju podjetništva in zoper katere je bila vložena ovadba oziroma sprožen kazenski postopek, v katerem so bili oproščeni ali pa je bil postopek ustavljen zaradi umika obtožbe.
Pri tem se osredotoča na primere z območja mariborskega oziroma štajerskega gospodarstva, pri čemer je zlasti spremljal objave v časopisu Večer in v drugih sredstvih javnega obveščanja, v katerih so avtorji prispevkov tekmovali med seboj v prikazovanju podjetnikov, domnevnih storilcev kaznivih dejanj, v negativni luči in z odebeljenim tiskom poudarjenim izpisanim imenom hipotetičnih akterjev. Mediji so zlasti spremljali kazenske postopke in podrobneje prenašali svojim bralcem negativne vrednostne ocene iz obtožnic. Če je sodišče izreklo obsodilno sodbo, so jo tudi mediji objavljali, z opombo da so prvi pisali o tej zadevi. Če se je postopek končal brez obsodilne sodbe, mediji praviloma tega niso objavljali, vendar se je moj znanec do tega dokopal po drugih poteh.
Pred nekaj dnevi me je presenetil s podatkom, da je v precejšnjem številu začetih postopkov, medijsko pospremljenih z negativno konotacijo, bila obtožba umaknjena ali pa se je postopek končal z oprostilno sodbo.
Pri tem me je vprašal, kako bi po pravni poti lahko dobil podatke od pristojnih organov o predkazenskih oziroma kazenskih postopkih na področju podjetništva, ki niso končali z obsodilno sodbo. Po njegovem mnenju ni sporno, da je vsak domnevni storilec kaznivega dejanja osebno močno prizadet in je okrnjeno njegovo dobro ime ter poseženo v njegovo čast že s samo ovadbo organov pregona. Moj odgovorov je bil negativen, ker pravno ni možnosti, da bi dobil od pristojnih organov omenjene podatke, čeprav bi to bilo za naše okolje primerno, saj je z medijskim poročanjem o začetih postopkih ustvarjeno za podjetništvo negativno ozračje. Posebej je nevarno splošno medijsko ustvarjeno vzdušje, da je vsak stečaj posledica kriminalnih ravnanj poslovodstva, čeprav je stečaj naravni pojav v podjetništvu. (V zvezi s to problematiko sem že objavljal ugotovitve Vrhovnega sodišča o izpostavljenosti mariborskega pravosodja o povečanem številu postopkov, ki niso končali z obsodilno sodbo.)
V razgovoru o omenjeni problematiki sva se oba z znancem vprašala, ali ne bi bilo človeško primerno in v skladu s spoštovanjem človeškega dostojanstva, da bi organi pregona našli način, da vsaj v primeru umika obtožbe izrečejo stavek: »Opravičujemo se.«
Oba se zavedava, da je to v naši družbi nemogoče pričakovati, čeprav bi ta izjava, ki ne gre nikakor iz ust predstavnikov državnih institucij, morda pomenila obdolžencu več kot kakršna koli izjava o pripravljenosti povrnitve stroškov postopka. Izjava »opravičujemo se« bi največ prispevala k spoštovanju države in njenih organov in dala vedeti, da je država v službi občanov, ki so njena največja vrednota …
Za medije pa je znano, da se jim nikoli ni treba opravičevati za njihove obsodbe, ki so pogosto težje kot sodbe sodišča, saj jih javni mediji izrekajo v imenu »svobode govora«, zoper katero je uspešna obramba le zatiskanje ušes in oči ob tovrstnih objavah…

Tone Potocnik
Znacajsko so ljudje,ki delajo v organih pregona in pravosodju najveckrat v velikem pomanjkanju širine duha,srčne kulture in osnovnih postulatov bontona v najširšem smislu besede.Enako menim tudi za novinarje.Vrok tega je treba iskati v družbeni klimi,ki je bila posledica napacnega kadrovanja partije,szdl-ja.Na vodilne pozicije so postavljali poslušne in upogljive.Zlasti v Mariboru,so vse,ki so štrleli nad povprečjem preganjali in onemogočali.In to se je zažrlo v vse pore pomembnejših institucij,sodišča,bank….
Obubožani delavski razred,pa so krmili in tolažili z insiniranimi aferami po znanem receptu…kruha in iger….In temu so prodani novinarji in njihova naivna publika nasedali.Iskali so krivce,zajca v grmu,kjer so vedeli,da ga ni…in preusmerjali pozornost na neprave stvari.
Odgovornost za klavrno sliko gospodarstva,nkbn in nekaterih pomembnejsih institucij je treba iskati v negativni selekciji kadrov.
Od sposobnih in modrih voditeljev je odvisna največkrat tudi usoda državljanov,prebivalcev nekega območja.
Žal Štajerci tu niso imeli srece oziroma so placali visoko ceno.
Bojim se,da se niso iz tega nič naučili…,da imajo se vedno kratek zgodovinski spomin.

Jana Goriup
Spoštovani g.profesor: ali se res ne da nič “premakniti”? Ker, tudi, ko sodišče ugotovi nedolžnost, je človek “obsojen” in zaznamovan.

Marko Salmič
Lepo izpostavljen problem, da oprostilne sodbe ne popravijo nastale življenjske škode vnaprejšnjega “linča”. Problem se zdi še zlasti stanje duha o neverodostojnosti samih oprostilnih sodb.

pravo#

21. februar 2023

Znano je, da je s pripovedovanjem zgodb iz preteklosti najlaže lagati in zavajati, povzdigniti svoj ego, omalovaževati druge in z načinom pripovedovanja doseči določene cilje, ki so lahko dobri ali pa tudi slabi.
Vsem nam je jasno, da se z zgodbami iz preteklosti zanesljivo ustvarja več pozornosti, kar zlasti koristijo politiki na političnem odru, da pozornost spremenijo v oblastno moč. Zgodbe so veliko močnejše od informacij in obljub. Takšni pripovedovalci zgodb preprosto znajo izkoristiti človeško nagnjenost in interes za pripovedovane zgodbe, povezane s konflikti in čustvi, ki vedno zbujajo pozornost. Pri ustvarjanju konflikta je nujno potreben jasno opredeljen negativec, da bi politik lahko sebe prikazal kot boljšega na vseh področjih. Ker so politični nasprotniki predvsem nevarno zlo – Satanov zarod, se politik predstavlja kot rešitelj, ki bo ljudstvo zaščitil pred »slabimi nasprotniki«. Ob tem pa mora na tej poti reševanja ljudstva premagati pustolovske izzive, kot so razne afere in obtožbe o napakah v preteklosti, proti katerim se on in njegovi privrženci junaško borijo. Skratka, kontrast, podoben pravljicam iz hollywoodskega filma, kjer se dobro bori proti zlu. Pri tem se vedno vključuje še dobra zgodba o osebnem vzponu iz nič v človeško politično veličino. Sledi narativna obljuba skozi zgodbe o spremembah, ki jih prinaša ljudem; vse bo spremenjeno in vrnjeno v normalno stanje. Ponavlja se zgodba o pravljičnem »stricu 21. stoletja«, ki bi naj zagotovil preživetje ljudstva. Ljudstvu se zdi, da zaradi fikcionaliziranja političnega diskurza med političnimi strukturami živijo v različnih svetovih. Ob tem se mnogi sprašujejo, kako se naj sprte politične strukture v interesu skupnega dobrega sploh pogovarjajo, če se celo politično pošteno ne prepirajo in se niti ne strinjajo o skupni realnosti?
Narod se zaveda že preizkušenega dejstva, da vsakršni novi ukrepi in reforme močno vplivajo na življenje nižjih družbenih struktur, elite pa vedno ostajajo nedotaknjene.
Uporaba oziroma zloraba pripovedovanja lastnih zgodb iz preteklost, zlasti če so povedane preko medijev na vznemirljiv način, je lahko zabavna in navdihujoča – a včasih izjemno nevarna. Tisti, ki so znali oziroma znajo dobro pripovedovati zgodbe, so bili in so v sedanjem obdobju pred ostalimi.
Niso samo politiki ujeti v pripovedovanje zgodb. So tudi mediji. Vsi pripovedujemo zgodbe iz preteklega življenja po istem scenariju in s podobnim namenom usvojiti pozornost drugih in postati pomembnejši kot dejansko smo. V osnovi se želimo s pripovedovanjem naših zgodb preobraziti, pri čemer vedno obstaja »prej« in »potem«. Zgodbe so zelo učinkovit način za zajemanje in sporočanje sprememb. Pripovedni vzorec se lahko sicer spreminja, vendar namen je vedno pridobiti določeno prednost pred drugimi, ki ni daleč od laganja in zavajanja …

Peter Hartman
Drži. A vseeno zgodbe, še posebej pravljice, obudijo v človeku mističnost iz preteklosti v prihodnjost. Ogromno je manipulacij, ega, teorij zarote itd. A nauki nekako vseskozi ostajajo. Kritična misel v okvirju, ki nam je dan. Zavest o sebi in vsej realnosti. In občutki ali kakorkoli kdor poimenuje to. Vsak se mora zavedat sebe v okvirju, a morda tudi kje zunaj njega…

Jolanda Mihaela Pinterič
o kakšnih zgodbah konkretno govorite? precej zavajajoč zapis…kot pravnik bi lahko napisali, da grobišča najdena iz povojnih let govorijo konkretno “zgodbo”, katerih dejstvo je, da niso umrli sami in da niso žrtve okupatorjev 2.svetovne vojne…so po vaši logiki naredili samomor, kot Danilo Slivnik, ki je samega sebe ustrelil v hrbet, prej pa še v nogo, da ne bi sam sebi pobegnil…vam je to manj izmišljeno?

Božidar Mithans
Jolanda Mihaela Pinterič Ko se navaja splošne vzorce ravnanja politike, jim je težko oporekati, saj so empirično dokazani. Ko pa preidete na konkretno, pa je takoj množica ugovorov. Kolikor koli so povojni poboji tragični, nesmemo mimo dejstva, da je po vojni šlo za izredno kaotične razmere brezvladja, ne samo v Sloveniji ampak povsod po Evropi, in za kruto maščevanje okupatorjem in njihovim sodelavcem, izdajalcem, kolaborantom in podpornikom agresorja, za desetine miljonov pobitih, za stotine miljonov razseljenih, za genocid določenih narodov, za popolno uničenje domov, mest in industrije in za storjena nepojmljiva grozodejstva v šestih-sedmih letih druge svetovne vojne. Navedeno ni opravičilo, omogoča pa razumeti, zakaj je bilo maščevanje tako obsežno in tako neizprosno v kaotični povojni Evropi in seveda tudi v Sloveniji. Uradna Slovenija ne taji povojnih pobojev in se je zanje tudi opravičila, ne bo pa dopustila, da se zgodovinska dejstva o herojskem odporu okupatorju in hkratnem narodnem izdajstvu potvarjajo, spreminjajo in obračajo. Glede Slivnika pa, upam, da ste si prebrali uradne zapise prizkovalcev, veste več kot vsi ostali.

Marko Salmič
Zgodbe preprostih resnic so, tako kot enostaven humor, nezahtevne pesmice in preproste vizualne podobe, le orodje za pomiritev in posledično obvladovanje čutov že dojenčkov in nato mlajših ter starejših. Ostalo je samo nadgradnja na različnih nivojih življenja. Zato so boji za “uradne štorije” tako pomembni. Nekdo je pred kratkim javno zatrjeval, da je po njegovem umetnost le to, kar je lepo in vsem razumljivo…

Marta Leljak
Dr. Šime Ivanjko pozorno in z velikim spoštovanjem do vas sem prebrala vas zapis politikih iz sedanjosti in preteklosti, ego je za njih zelo pomemben, enako manipulacija. Hvala za vaše zapise brez leporecenja.

Božidar Mithans
Še pomembnejše in še bolj zlorabljene od zgodb o preteklosti so obljube o prihodnosti: o večnem življenju, o enekopravni družbi, o družbi enakih možnosti, o lepši prihodnosti itd. itd.

etika#

23. februar 2023

V starosti se srečujemo s težavami: biti sam in biti osamljen, kar sta različni stanji. Da starejši pogosto živimo sami, okolje hitro opazi, da pa smo osamljeni, pa ni navzven tako opazno in tudi okolje je manj pozorno na osamljenost starejših kot na življenje starejših brez fizične prisotnosti drugih. Tisti, ki v starosti nimajo otrok ali partnerja, se kolju pogosto »smilijo«, ker živijo sami, kar pa ni nujno, da je to slabo. Mnogi imamo radi, da smo sami, ker lahko v miru razmišljamo in predelujemo stvari ter si organiziramo življenje, ki je lahko koristno in primerno našim zmožnostim.
Osamljenost človeka, kot pomanjkanje bližine s sočlovekom, je bistveno bolj problematična, zlasti če je sočasno povezana sfizično samoto. Osamljeni pa smo lahko tudi takrat, ko smo sicer v fizični bližini drugega, vendar pa smo od njega čustveno odtujeni.
Danes se vse več ljudi, tudi če se ne štejejo med starejše, počuti izolirane in socialno odrezane.
V naši družbi, kjer se podpira individualizem in samoodločanje, je naravnost neprimerno izpovedovati hrepenenje po povezanosti.
Ker smo ljudje po naravi družabna bitja, je jasno, da nismo ustvarjeni za samoto, še manj pa za osamljenost. Osamljenost je eden od pogostih vzrokov smrti v sodobnem zahodnem svetu. Medicinska znanost se zaveda, da osamljenost spodbujabolezni, npr. raka in depresijo ter predstavlja tveganje za srčne napade in možgansko kap. Raziskave kažejo, da osamljenost dolgoročno pomembno vpliva na duševno in telesno zdravje.
Na to, da živimo sami, ne moremo vedno vplivati, ker je to praviloma odvisno tudi od drugih in od materialnih okoliščin, v katerih živimo.
Za našo osamljenost pa smo pogosto odgovorni sami. Če se pravočasno potrudimo, nam ni treba biti osamljen na stara leta. Zdravilo proti osamljenosti je odprtost in želja za nova poznanstva ter aktivno delovanje, da se približamo drugim ljudem, zlasti z navezovanjem socialnih stikov. Mnogi priporočajo, kot učinkovito zdravilo za osamljenost, prostovoljstvo, ki je hkrati tudi koristno za druge. Prostovoljna pomoč drugim je čudovito sredstvo za utrjevanje samozavesti o naši koristnosti in sočasno osrečuje nas same in druge. Danes, ko je vse podrejeno denarju, so prostovoljci, ki svoje znanje in veščine uporabijo za nekaj dobrega, zlata vredni, da ne govorimo posebej o tem, da pri svojem delu spoznajo ljudi, izkusijo njihovo hvaležnost in toplino medsebojnega sožitja. Pri tem so možnosti raznolike in segajo od neposredne pomoči starejšim, in drugim pomoči potrebnim, ali pa poučevanja mladih v najširšem pomenu besede.
Aktivna prisotnost starejših na družbenem omrežju je blagodejna za mnoge osamljene ljudi. Iz osebnih izkušenj vsi, ki smo aktivni na tem omrežju, dobro vemo, kako nam sodobna tehnologija pomaga spoznavati nove ljudi in stopiti z njimi v stik ter se med seboj pogovarjati o različnih vsebinah, pri čemer bogatimo svoje znanje in se počutimo sprejete od drugih. Res je, da na družbenih omrežjih prevladujejo stilizirane samopodobe, s katerimi se dejansko poistoveti zelo malo ljudi, pa vendar razumski pristop k omrežju pomaga pri razbijanju vse bolj prisotne osamljenosti. Zaradi osamljenosti ljudje še težje navežejo čustvene stike, kar v posledici pomeni krepitev nezadovoljstva in izolacije.
Zanimivo je, da se v zadnjem času bistveno hitreje spreminja starostna struktura na družbenem omrežju v korist starejših, ki se vključujejo v ta omrežja predvsem zaradi potrebe po stiku z ljudmi.
Osebno sem se pred desetimi leti slučajno znašel na družbenem omrežju in sem spoznal tisoče ljudi ter v dialogu z njimi spoznal številna razmišljanja, ki mi približujejo realnosti življenja, katerih ne bi nikoli zvedel iz knjig in medijev.
Kot sem zapisal v mojem motu na Facebooku, mi razgovori s prijatelji na družbenem omrežju nadomeščajo pretekle razgovore s študenti, za kar sem hvaležen vsem sodelujočim in jih lepo pozdravljam.
Menim, da ne bi bilo odveč v okviru skrbi za starejše posvetiti več pozornosti fenomenu družbenih omrežij na področju prizadevanja zmanjševanja osamljenosti starejše generacije …

Darja Jarc
Dobro napisano! Sem sama a niti slučajno osamljena! Za sprehode pa imam psa!Lep dan vsem, ki berete!

Marko Uvera
Včeraj pa sem nekje slišal to:
-biti star je hudo
-biti star in sam je huje
-biti star, sam in bolan je še huje
-biti star, sam, bolan in brez denarja je pa najhuje.
Ko sem o vsemu malo razmislil, sem se kar strinjal.

Lojzka Furlan
Odlično ste zapisali, hvala Vam.

Joži Jagodic
Čudovit zapis. To je realnost.

Danica Bubnič
Zelo enostaven in lep zapis realnosti našega vsakdanjika. Z njo se, prej ali slej, srečamo vsi, ki dosežemo potrebno starost. Ja strinjam se z opismenjevanjem starostnikov s tem omrežjem, s katerim je možno vzdrževati stike, ki so nujni za vsakogar.

Mariza Prinčič
Lep zapis. Upam na to, da je veliko samih, a ne osamljenih.
Druženje z ljudmi pa kljub modernim časom, ne bo šlo nikoli iz mode.

Albina Štimac
Živjet sam, ne znači biti usamljen, i obrnuto..
Možeš s nekim živjeti i istovremeno biti usamljen, ako ne postoji “ono nešto “. A društvene mreže? Možda, na trenutak….

Danica Cmrečnjak
Zelo lepo napisano. Tudi sama bi to zapisala, če bi znala tako iskreno to povedati.
Pravijo, da je bolje biti sam kot v slabi družbi. Tega sem se “držala”. _al je rezultat tega, da sem sama in osamljena v letih, ko bi najbolj potrebovala družbo prijatelja ali prijateljice, s katerimi bi lahko iskreno govorila. Žal imam občutek v majhnem kraju, kamor sem se preselila iz MB, da so oni(e) izbrali nenehno, ne jaz njih. Usoda, Dragi Šime?

Nika Jan
Prelep zapis, ki me je vzpodbudil k nadaljnjemu razmišljanju.
Strinjam se, da je pomembna razlika med samoto (samostjo, ki je zunanje stanje) in osamljenostjo (čustveno praznino, ki je notranje stanje). Človek je lahko fizično sam, ne da bi bil osamljen. V svoji samosti se lahko kar dobro počuti in je čisto zadovoljen. Lahko pa te obkroža množica ljudi, s katerimi vzdržuješ vsakodnevne stike, a si kljub temu v svoji duši zelo osamljen. Osamljenost je torej notranji občutek, je znotraj in ne zunaj nas, zato ga ne moreš ozdraviti samo tako, da se podaš v svet, med ljudi. V množici se ljudje pogosto čutijo še bolj osamljene. Korenine sodobne osamljenosti, ne samo pri starejših temveč žal vse pogosteje tudi pri mladih ljudeh, so pogosto duhovne narave. Osamljenost, ki danes tare toliko ljudi, izvira iz duhovne praznine, iz bivanjske negotovosti in pomanjkanja temeljnega občutka varnosti.
Kaj pomeni, če rečemo, da niti prijateljstvo, niti partnerska ljubezen, niti zakon, niti skupnost ne morejo zatreti notranjega občutja praznine? To, da si more (in mora) človek najprej »pomagati sam«. Seveda je naravna želja vsakega človeka, da bi v samosti našel koga, ki bi ga objel in ob njem našel trenutke pomirjenosti ter izkušnjo, da je razumljen in sprejet. A to so neredko tudi iluzije, močnejše od resničnosti. Stvarno življenje je nekaj polovičnega, kompromis med ideali in uresničenjem.
Namesto da bi človek neumorno begal iz samosti, jo lahko tudi spremeni v kreativno samoto. Samota daje potreben čas in tišino za globje razumevanje sebe, drugih in sveta okrog nas. Prehod iz osamljenosti v rodovitno samoto je začetek duhovnega življenja, ker je prehod iz nemirnega občutka k spokojnemu miru, iz strahopetnega oprijemanja v sproščeno zaupanje. Samota se ne meri z razdaljo, ki ločuje človeka od njegovih prijateljev. Sreča je lahko tudi v samosti, ki je sovražnik blišču in hrupu; rodi se predvsem, ko uživaš tudi sam s seboj, ali potem iz naklonjenosti in pogovora z nekaterimi izbranimi ljudmi.
Ko so znano psihologinjo, pisateljico uspešnic, spraševali, katero vprašanje ji najpogosteje postavljajo bralci njenih priljubljenih knjig, je dejala, da jo ljudje najpogosteje sprašujejo: “Kaj je narobe z mano? Zakaj sem tako osamljen(a)?”
Nek novinar jo je zatem vprašal, kaj svetuje ljudem, ki jih muči taka težava. Tudi na to vprašanje je bil odgovor dokaj preprost: “Vključi se kam! Naredi kaj dobrega za druge ljudi!”
Ljudje, ki potrebujejo našo pomoč, so vsepovsod okrog nas. Kamorkoli boš pogledal, jih boš ugledal. Le kdor se nauči dajati namesto jemati, izpuščati namesto stiskati, lahko živi svobodno, srečno in brez strahu. Sreča ni odvisna prvenstveno od zunanjih okoliščin. Objektivno vedno obstaja nekaj, česar nimamo, ali pa mislimo, da bi lahko imeli več (imaš srečo, pa hočeš raj, imaš raj, pa hočeš nebesa … ).
Strinjam se, da socialna omrežja ponujajo številne možnosti navezovanja stikov in spoznavanja novih ljudi. Vendar ponujajo tudi številne pasti, v katere se lahko razočarano ujamejo ljudje z nerealnimi pričakovanji, ki postanejo odvisni od mnenj anonimne množice, hrepeneče preštevajo število »všečkov« … , da ne govorimo o tem, kako jih lahko prizadevajo posamezniki, ki v virtualnem svetu sproščajo lastne frustracije … in še … in še.
Torej tudi tukaj, kot v realnem življenju nasploh, ostaja osnovni pogoj za notranje zadovoljstvo človekova intelektualna in čustvena zrelost, osebna stabilnost in občutek za realnost. … Samo človek, ki zna biti srečen sam s seboj, je lahko srečen tudi z ljudmi, ki ga obkrožajo (osamljenost pa je čustvena praznina in en velik nič v srcu).

Marta Leljak
Dr. Šime Ivanjko tako zelo resnično in življenjsko ste napisali, prav dotaknilo se me je, takšno je življenje. Tudi mladi bodo nekoč stari morda osamljeni. Hvala dr. Ivanjko.

starost#

26. februar 2023

Če bi danes mladega človeka vprašali, v katerem obdobju svojega življenja bo najsrečnejši oziroma najbolj nesrečen, bi po vsej verjetnosti večina odgovorila, da bodo najsrečnejši, ko bodo imeli sanjsko službo oziroma družbeno ugledno in dobro plačano delovno mesto, imeli lastno hišo na obrobju mesta in svojo družino. Kot najbolj nesrečno obdobje življenja pa bi bilo pričakovano v starosti, ko bodo bolni, slabotni, sami in osamljeni. Tako zamišljeno »idealno življenje« pa ne odgovarja povsem realnosti.
Raziskave, ki jih je opravil znani strokovnjak David Blanchflower v 132-ih državah, kažejo, da se ljudje počutijo najbolj srečne v mladostnem obdobju do polnoletnosti, potem pa se občutek sreče zmanjšuje in doseže svoje dno pri sedeminštiridesetih letih, ko se začenja ti. kriza srednjih let. Nato se krivulja spet dvigne, tako da so starejši srečnejši od tistih v srednjih štiridesetih. Ta ugotovitev temelji na dejstvu, da se starejši počutijo osvobojene številnih zunanjih omejitev in živijo v relativno konstantnem partnerstvu. V starejšem obdobju se partnerja oziroma zakonca prilagodita drug drugemu in sta se, kot ugotavljajo sociologi, sprejela. V tem obdobju se ljudem praviloma ni treba več dokazovati, saj obvladajo svoje poklicno delo in jih okolje ceni zaradi njihovih izkušenj. Če nimajo določenih težjih težav, kot so bolezen, smrt v družini, ločitev, spori z družbenim okoljem, so praviloma v kasnejšem obdobju svojega življenja bolj sproščeni in srečnejši glede na to, da se tudi testosteron s starostjo zmanjšuje. Manj živijo pod stresom in ne čutijo potrebe po agresivnem obnašanju.
V razmerju do srednjega življenjskega obdobja postajamo starejši bolj sproščeni pri soočenju s samim seboj in se pomirimo z dejstvom, da nismo dosegli vsega tistega, kar smo v mladosti pričakovali. Ne grajamo se več za storjene napake, preživimo več časa sami s seboj, se bolj sprejemamo in smo v naših odnosih z drugimi bolj prilagodljivi. Selekcioniramo medsebojne konflikte, katere bomo reševali in katere ne. Razmišljamo o naši končnosti, ki je prisotna v naši podzavesti, čeprav vanjo težko verjamemo. Počutimo se zrelejše, manj nas prizadenejo zunanji pritiski in smo bolj pozorni na blagodat notranje vedrine.
Podobno ugotavljajo tudi raziskave v Sloveniji, saj se zelo nesrečne čuti le dober odstotek anketiranih in precej nesrečnih slabe tri odstotke, kot v raziskavi ugotavlja dr. Jože Ramovš z Inštituta Antona Trstenjaka. Pri tem so za srečo v starosti pomembni stiki z različnimi generacijami, dobri odnosi v družini z otroki in vnuki ter razumevanje s prijatelji. Z občutkom zadovoljstva doživljajo, da veliko ali vsaj nekaj svojih življenjskih izkušenj prenašajo na druge, zlasti na mlajše. Imajo stike z vsemi tremi generacijami. Zlasti pa doživljajo, da ima njihovo življenje smisel. Daleč najbolj jih osrečuje družina, še posebej otroci, vnuki, pa tudi razumevanje in prijatelji. Tudi zdravje in delo navajajo zelo pogosto, kot okoliščine sreče.
Z drugimi besedami: za srečo v starosti moramo poskrbeti sami s svojo zrelostjo in zavedanjem, da tudi v starosti živimo sorazmerno srečno tukaj in zdaj, polno življenje v vsej njegovi razkošni razsežnosti ne da bi čakali na “idealizirano srečo”.

Nika Jan
Nekega stoletnika so vprašali, kako mu je uspelo dočakati tako visoko starost. Odgovoril je:
»Vsak dan sem izbiral, ali bom srečen ali nesrečen. Vedno sem izbral srečo.«

Tone Vrhovnik Straka
Odličen zapis, gospod Ivanjko, prav z veseljem se približujem tem časom. Kar me skrbi (ampak jaz sem, opozarjam, marksist), je, da nova kapitalistična stvarnost v človekovih izkušnjah ne vidi vrednote, nič ne pomeni, da je ljudem lažje, ker, kot pravite, ‘jih okolje ceni zaradi njihovih izkušenj’. Po najnovejši ‘Prava ideja!’ modi človek vse življenje začenja povsem iz začetka, kot spodnjice menja zaposlitve in kariere in ter se ne ustavi niti pod cipreso – in to prodajajo kot pozitivno vrednoto! Vidite, to naj nas vse skupaj skrbi, ta brezzgodovinskost. Hvala še enkrat za odličen zapis!

Veronika Lemut Mihelčič
Drži, vendar se tudi tekom mladosti razmišljanja in prioritete spreminjajo…. Ko sem bila zelo mlada, takoj po končani fakulteti je bila najbolj pomembna služba in kariera, kasneje sem spoznala moža, selitev, nova sluzba, otroci in lestvica vrednot se je krepko spremenila – tako potem tekom “mladosti” (trenutno sem “pripravnica” za abrahama) empirično ugotoviš, da za lepo in kvalitetno življenje ne potrebuješ toliko denarja kot si nekoč mislil, da ga. Prijazen pozdrav iz Vipavske doline, cenjeni in spoštovani prof.dr. Šime Ivanjko.

starost#

4. januar 2023

V svojih porumenelih in težko čitljivih arhivskih zapisih sem pred dnevi našel tudi zabeležko o mojem predlogu organom, takrat šele ustanovljene Univerze v Mariboru leta 1975, o tako imenovani možnosti akademskega pospeševanja. Ta izraz (Academic acceleration) sem našel v svetovno znani ameriški študiji Lewisa Termana, ki je desetletja preučeval razvoj nadarjenih otrok.
Pri akademskem pospeševanju gre za možnost, da bolj vestni, skrbni, delovni in tudi nadarjeni študentje lahko pospešijo svoj študij s tem, da ga dokončajo pred rednim rokom, predpisanim s statutom univerze ali z zakonom. V mojih arhivskih papirjih je zapisana zabeležka o predlogu takratnim organom naše univerze, da bi v statutu podrobneje opredelili možnost, da študentje lahko opravljajo izpite tudi pred rednimi izpitnimi roki oziroma pred dokončanimi predavanji. Preprosto, da imajo možnost hitrejšega prehoda iz enega v drugi letnik (kot ta možnost obstaja na nižjih stopnjah rednega šoanja). Izhajal sem iz lastne izkušnje pospešenega izobraževanja v klasični gimnaziji oziroma pozneje pri izrednem študiju prava. Tudi ko sem kasneje opravljal funkcijo kadrovskega direktorja v Metalni Maribor, sem vedno dajal prednost univerzitetnim diplomantom, ki so »hitro« končali študij, torej praviloma v rednih rokih. Zdelo se mi je, da je treba omogočiti mladim vestnim študentom, da čim prej končajo študij, brez kakršnihkoli popuščanj pri znanju, in jih motivirati za to, da čim prej stopijo na »trg dela«.
Vedno sem razmišljal, da če bi imel možnost vplivati na organizacijo študija, bi posvetil posebno pozornost »najboljšim« in »najslabšim« študentom, pri čemer seveda ne vem natančno, kdo so tisti »najboljši« in tudi ne kdo so »najslabši«. Vem samo za tiste številne, za katere mi je bilo vedno žal, da so vrgli »puško v koruzo« in prenehali študirati. Ocene v nobenem primeru niso edini izkaz o tem, kdo je boljši in kdo slabši. Izhajam iz dejstva, da obstajajo določene strukture študentov, ki lažje študirajo, so bolj motivirani in veliko več dela vlagajo v študij kot drugi. Ti si zaslužijo nagrado s tem, da čim prej zaključijo študij, na drugi strani pa si tisti najslabši zaslužijo pomoč.
Takrat ni bilo posluha za takšna razmišljanja in tudi ne vem, ali danes obstajajo na univerzi dostopne možnosti akademskega pospeševanja oziroma strokovne pomoči akademskemu zaostajanju ali opuščanju študija. Menim, da je velika škoda storjena tistim mladim, ki niso dokončali študija, pa bi ga lahko, ker to vpliva negativno na celotno življenje posameznika, da ne govorimo posebej tudi o družbeni škodi.
Ni mi poznano, ker ne spremljam neposredno študentskega življenja na univerzi, ali se tem vprašanjem danes posveča potrebna pozornost in ali obstajajo strokovne službe, ki se ukvarjajo s to problematiko, o kateri sem na družbenem omrežju sporadično že večkrat pisal.
Osebno ne verjamem v tezo, da obstajajo »rojeni geniji«, čeprav vem, da obstajajo bolj ali manj nadarjeni ljudje, pri katerih je opazna večja ali manjša sposobnost za študij. Verjamem, da sta družbeno okolje in zlasti volja posameznika odločujoča dejavnika, ali bo človek v življenju razvil svoje možnosti v vsej razsežnosti. Prav v omenjeni Termanovi študiji se navaja primer, da je sam avtor zavrnil dva otroka, češ da nista dovolj nadarjena, da bi ju vključil v svojo raziskavo, čeprav sta ta dva otroka v odraslosti dobila Nobelovo nagrado. Prav tako iz te študije izhaja, da poudarjanje v času otroštva, kako je otrok nadarjen, škodi temu otroku, ker ne razvije dovolj motivacije, da bi si prizadeval za znanje ali pa razvoj določenih sposobnosti, saj je prepričan, da je to njemu dano in si ni treba posebej prizadevati.
Bojim se, da sta sodobno izobraževanje in študij postala tehnicistična, organizacijsko merljiva in vrednotena, ne pa vsebinsko prilagojena potrebam človeka in njegovim lastnostim. Mnogi bolj ali manj nadarjeni, bolj oziroma manj vestni, so prepuščeni sami sebi in vrženi v danes zelo razburkano morje življenja. Ni tistih, ki bi jim pravočasno vrgli reševalni jopič …

Marjana Pavliha
Lepo profesor, bilo bi prav tako, kot ste napisali.

Milan Robič
najprej srečno, zdravo in uspešno ter nato dejstvo, da največ talentov (inteligenca, nadarjenost, ustvarjalnost) propade, nikoli niso na vrhu ker niso dovolj vztrajni/prizadevni pri iskanju poslanstva v panogi v kateri so zablesteli in kasneje pospešeno neslavno propadli.

Alenka Brnčič
V demokratičnih državah zahodnega tipa, je to vprašanje kar dobro urejeno in strokovnost se vzpodbuja, ne glede na politično pripadnost oz. svetovni nazor. Vi omenjate leto 1975, ko v Titovem režimu strokovnost in usposobljenost nista bili na prvem mestu in je obstajala politično strogo kontrolirana Univerza.

Nana Turk
Nekdo, ki je motiviran, dela v vzpodbudnem okolju bo lahko dosegel zelo dobre rezultate, četudi ni genij.

Albina Štimac
U nekim zemljama je već odavno riješeno..

Jožica Šmerc Kovačič
Izjemno dobro razmišljanje. Bilo bi potrebno na tem področju kaj narediti!

študij#