Ta misel se pogosto pripisuje francoskemu filozofu d’Alembertu, vendar je pomembnejše od avtorstva samo dejstvo, da jo življenje vedno znova potrjuje. Pred 25 leti so naši politiki po nujnem postopku brez pravega razloga posegli v osebno premoženje lastnih državljanov s sprejetjem najbolj spornega zakona o finančnem poslovanju podjetij,ki ga nobena država ne pozna.  Potrebovali so 25 let, da so sploh priznali obveznost plačila delne odškodnine, potem pa z nerazumnim amandmajem poskrbeli, da oškodovanci v štirih letih ne dobijo niti centa.

Doslej so se politiki branili, da so za vse to dobili našo privolitev — naš glas, naš molk, našo vedno ponovno zeleno luč. Ob oškodovanju nam vsiljujejo še samokritiko: sami ste si krivi, saj ste vedeli. Najprej ti vzamejo, potem 25 let zavlačujejo, nato pa še preprečijo, da bi dobil pravično odškodnino. Zanimivo, da veliki zagovorniki človekovih pravic ( zlasti Varuh človekovih pravic) ne vidijo  kršitve načela pravičnosti in zaupanja v pravo , da  država 25 let zavlačuje s priznanjem krivice in nato še prepreči njeno dejansko popravo.To ni več pravna država, ampak politična samovolja, zavita v postopke in amandmaje.

Prihajajo nove volitve. Veliko dosedanjih poslancev zdaj prosi za novo dovoljenje, da bi lahko isto počeli naprej: zavlačevali, zavajali in prelagali odgovornost na oškodovance. V imenu tisočev oškodovancev sem, na začetku tega mandata,  osebno prosil mariborsko poslanko, naj se v državnem zboru zavzame za odpravo škodljivih posledic napake zakonodajalca izpred 25 let, pa sem bil grobo zavrnjen z besedami, da je kot poslanka poklicana za “pomembnejše zadeve”.

Danes se poslanci ne hvalijo zato, ker bi ravnali prav, ampak zato, ker bi od ljudi znova radi dobili privolitev, da lahko delajo narobe. In ko jim to dovolimo, nam potem še cinično rečejo: sami ste si krivi, saj ste vedeli.

Dvomim, da  dosedanji poslanci prosijo  za mandat, da bi služil ljudem, ampak za dovoljenje, da jih razočarajo  še enkrat. Pričakovati je, da tisti, ki je  25 let zavlačeval s popravo krivice bo to delal tudi v bodoče.

Bismarck je politiko videl kot umetnost. Vprašanje za volivce pa je, ali bomo še naprej dopuščali, da postane umetnost izmikanja odgovornosti.