9. oktober 2024

Nekoč sem študentom z veseljem delil aforizme o pravu, za katere nisem bil vedno prepričan, da so jih takrat razumeli. Danes, ko bivše študentke in študente z veseljem in spoštovanjem srečujem kot ugledne pravne osebnosti na sodišču, v odvetništvu, tožilstvu, gospodarstvu, državni upravi, pravni znanosti (hvala bogu manj v politiki), omenjene aforizme ponovno objavljam, ker sem prepričan, da jih bodo veliko bolj razumeli…!

Pravniki s svojimi postopki pri vodenju sodnih sporov prispevamo h kulturi karnevala v družbi. Za razliko od literatov pravniki fetišizirajo institucionalno pravno kulturo in zavračajo vse njene odklone. Kljub temu pa uživajo v parodiji in satiri, ki jo ustvarjajo s svojimi tožbami, sodbami in pripravljalnimi spisi.

Podobno kot literati v svojih delih mrcvarijo z detajlnimi opisi žensko in njeno obnašanje v srečanju z moškim, tako pravniki mrcvarijo pravo in pravico v srečanju s človekom. Književniki manipulirajo z ženskostjo enako kot pravniki v pravu s pravico. Razlika med literati in pravniki je v dejstvu, da literati poskušajo prikazati ženskost mimo nje same, pravniki pa nikdar ne poskušajo pravice iskati mimo prava. Kot je ženska neizbežna resničnost preživetja človeške vrste, tako je pravica neizbežna resničnost preživetja prava.

V slovenski literaturi avtorji jasno opisujejo razlike med političnimi zaporniki v zaporu in kriminalci. Za pravnike pa so vsi zaporniki enaki.

Moj že pokojni znanec Dušan Mevlja je v knjigi »Norčavo zrcalo smeha« našteval koristne poklice, vključujoč tudi vlačugo, ki je prepričana, da opravlja usmiljeno delo, ker zadovoljuje možem skrite nagone, in pri tem dodal: »Moj bog je nima rad, in ima skoraj prav.« (stran 191) Med koristnimi poklici pa ni omenil pravniškega.

Tako kot so krščanski misleci v preteklosti razvijali in utrjevali krščansko dogmo o »nevarni ženski«, tako sodobni pravniki še vedno razvijajo dogmo o nevarni pravici v pravu.

V socializmu se je politika polastila ekonomije in prava. V kapitalizmu v slovenskih razmerah pa politika počasi pušča ekonomijo, si pa še bolj lasti pravo.

Že imenovani znanec Dušan Mevlja je tudi zatrjeval, da »mnogi citirajo druge v svojih objavah, da lahko pobirajo honorar«. To ne velja za pravnike v znanosti, ki morajo po zakonu veliko pisati in še več citirati, da bi lahko bili citirani in bi tako dobili naslov profesorja«.

Nikoli mi ni jasno, zakaj sodniki ne govorijo o tem, kaj osebno delajo v sodnem poslopju, ker vedno uporabljajo izraz »sodišče vas je obsodilo«, kar pomeni, da sebe istovetijo s sodiščem.

Med pravniki so tudi takšni, ki se profesionalno ukvarjajo z alkoholizmom.

Mariborskim in drugim »provincijskim pravnikom« je po mnenju ljubljanskih pravniških elit potreben face lifting, da bi bili pravno in profesionalno uspešni.

Za mnoge pravnike sodnike je izrek težkih sodb za kazniva dejanja relativno bistveno lažja zadeva kot pa poznejše življenje s spominom na to sodbo in na človeka, ki leta in leta ostaja v zaporu.

Pri nekaterih pravnikih se človeške vrednote, ki so jih dobili kot otroci v domu svojih staršev, v času poklicnega življenja naenkrat spremenijo na glavo kot v cameri obscuri.

Matija Halas

Šala stoletja bi bila,ko bi vice o pravnikih objavili njihovi klienti ali ali tretje stranke!In to po redosledu,od sodnega osebja do advokatov in drugih,ki jih ljudje ne opazijo!

pravo#