29. julij 2024

V razmerju do prejšnjih generacij smo mi srečna generacija, glede na to, da imamo bistveno več materialnih dobrin kot naši predniki. Potem pa se pojavlja dvoje vprašanj: smo zato srečnejši in ali nimamo preveč tega, česar ne potrebujemo, in premalo tega, kar resnično potrebujemo? To se ne nanaša samo na materialne dobrine temveč druge vidike življenja, kot so odnosi, čas ali izkušnje. Vsi poznamo teror izbire, kadar stojimo pred omaro, polno oblek, in se moramo odločiti, kaj bomo danes oblekli … V restavraciji s težavo izbiramo, kaj naj bi naročili, če pa je pred nami lista čudovitih jedi. A razlog za to ni pomanjkanje izbire temveč preveč izbire. Včasih se preprosto ujamemo v potrošniško miselnost in kupujemo stvari, ki nam ne prinašajo resnične koristi ali zadovoljstva. Pogosto se ne zavedamo svojih potreb in se ne osredotočamo na tisto, kar nam je resnično pomembno.

Če se poglobimo v to vprašanje, ugotavljamo, čeprav si tega ne želimo priznati, da nas to resnično ne osrečuje. Konzum in luksuz nas ne moreta trajno osrečevati. Če kupimo nepotrebno stvar, nas to sicer osreči za kratek trenutek, vendar se hitro spremeni v občutek normalnosti in vsakdanjosti in nas sčasoma začne celo motiti oziroma obremenjevati, ker izgubljamo čas in tisto, kar nas osrečuje kot najvrednejša življenjska vrednota, za nepomembne stvari v življenju.

V življenjskem hitenju pozabljamo na to, kaj je res najbolj pomembno za občutek notranje sreče in posegamo po zadovoljstvih, ki nas sicer trenutno osrečujejo, s tem da pozabimo in se izognemo premisleku o tem, kaj nas resnično osrečuje. Zato se nam poraja občutek, da živimo drugače, kot bi si dejansko želeli. Čutimo, da so naša življenjska pričakovanja iz otroštva in mladosti bila drugačna in se nam zdi, da iščemo izgubljeno srečo …, vendar na napačni poti potrošništva …

Suzana Pirtovsek

Še kako res drži.

Hoh Ing

Vaš stavek iz teksta “sreča”. Imamo prveč tega (materialnega) kar ne potrebujemo in premalo ostalega, bolj pomembnega za srečo. Najmanj polovico svetovne produkcije človek ne potrebuje. S tem samo smetimo naš planet in se zastrupljamo v tej rasti nepotrebne “proizvodnje”

Inge Markoli

Drži kot pribito!

etika#