31. julij 2024

Kako bi bil čudovit svet in življenje med ljudmi, če ne bi bilo medsebojnih žalitev, obsodb ali insinuacij, ki prizadenejo nas ali mi druge. In kaj storiti, ko nas je nekdo prizadel? Imamo tri možnosti: maščevati se, oprostiti ali pozabiti.

Maščevanje je v praksi najbolj prisotna oblika reagiranja na neprijetnosti, ki nam jih povzročajo drugi. Je pa to tudi najslabša odločitev, ker se nobena naša bolečina ne da zdraviti s povzročanjem bolečine drugemu. To je oblika reakcije na našo prizadetost in je znana iz preteklosti civilizacije kot »zob za zob« oziroma »oko za oko«. Tudi v sodobnem času vojne in vojaški spopadi temeljijo na tem civilizacijsko primitivnem načinu reševanja sporov. Žal pravniki, ki smo vedno tako ali drugače povezani s spori med ljudmi, pogosto posegamo s svetovanjem po tej obliki iskanja zadoščenja. Pogosto ga tudi spodbujamo in smo za to še dobro nagrajeni, čeprav to ni naša osebna zadeva. To je slaba stran pravniškega poklica. Pri pravnikih naj bi vse imelo svoj zaključek in to praviloma v odločitvi sodišča. Ob tem pa je znano, da medčloveški odnosi po naravi stvari nimajo končnega zaključka. Z zaključkom preneha dialog, kar pa je z vidika človeške potrebe po dialogu z drugimi najslabša stran. Tudi zaključki v umetnosti ogrožajo njen razvoj.

Oprostitev je dejanje odgovornosti, zahteva dialog med partnerstvom oziroma gre za medčloveško razmerje. Oproščanje je v civilizaciji posledica najbolj globoke človekove potrebe po samoohranitvi in nasprotni strani ni potrebno pojasnjevanje. Oproščanje je dejanje odgovornosti in mora se pojasnjevati, da se sporno dejanje ne bo nadaljevalo. Pri tem mora obstajati medsebojni odnos, ki temelji na razmerju »dam – daš”Z ene strani gre za obveznost oprostitve in z druge strani obveznost, da se to ne bo ponovilo.

Pri pozabljanju pa ne gre za medsebojno razmerje, ni potrebe po dialogu in ni treba nobenega pojasnjevanja.

In kaj je najbolj primerno?

Vsak posameznik ima svoje razloge in motivacijo za odpuščanje ali pozabljanje, zato je pomembno, da se osredotočimo na tisto, kar nam najbolj ustreza. Gre za monolog, za razliko od dialoga pri oprostitvi oziroma maščevanju, ki je najmanj sprejemljivo, ker se sporno razmerje samo poglablja.

Odpustitev zmanjša čustveno breme in stres, ki ga povzročajo negativna čustva, pomaga pri obnovitvi odnosov, prispeva k boljši samopodobi in razumevanju sebe, zmanjšanju jeze in sovraštva, koristi duševnemu zdravju in povečanju empatije.

Pozabljanje na pretekle bolečine omogoča, da se osredotočamo na sedanjost in prihodnost, kar lahko vodi k srečnejšemu življenju, osebni rasti in notranjemu miru, čeprav je ta oblika najtežja in jo zmorejo le zgrajene osebnosti.

Nika Jan

Pogosto je prisotno mnenje, da je oproščanje značilnost šibkih, vodljivih značajev. To je napačno stališče, saj odpuščanje drugim ne pomeni, da drugi lahko hodijo po tebi, temveč je zavestno in aktivno dejanje, ko človek razumsko presodi, da z vztrajanjem v zamerah škodi najprej sebi kakor tudi odnosu. Gre za zavestno odločitev, da jeze in zamere ne bomo več nosili v sebi, ker s tem predvsem dušimo lastno življenje in z vztrajanjem v zameri plačujemo previsoko ceno za majhno »zadoščenje«. Oprostitev je razumsko spoznanje, da je energijo, ki smo jo usmerjali v premlevanje bolečine preteklosti, bolje usmeriti v ohranjanje notranjega miru in izboljšanje naše sedanjosti in prihodnosti. Odpuščanje torej ni znak šibkosti, temveč nasprotno, je znak notranje moči. Kadar odpustimo, pomeni, da smo zmožni vedenja, pri katerem za svojo zaščito ne uporabljamo jeze in sovraštva.

Dejanje odpuščanja je neizogiben sestavni del življenja, saj se skoraj vsak dan znajdemo v položaju, ko moramo nekomu nekaj odpustiti: partnerju, otroku, sodelavcu, staršem … idr. Brez odpuščanja ne preživi noben odnos.

etika#