6. oktober 2024

Pogosto sem na začetku predavanj spodbujal študente, da se ne smejo zadovoljiti s povprečnim znanjem, ki ga dobijo na fakulteti, in da poskušajo preseči povprečnost ter se povzpeti na višje vrhove pravne in družboslovne znanosti. Pripovedoval sem jim svetovno znano pripoved o orlu, ki se ni nikoli zavedal svoje moči, da lahko leti svobodno in visoko nad vsemi ostalimi ptiči.

Pripoved je preprosta in je najverjetneje nastala nekje v Afriki.

Kmet je v zapuščenem gnezdu orla našel orlovo jajce in ga položil v kokošje gnezdo, kjer se je izvalil orlić, ki je bil prepričan, da je kokoš. Orel, ki je odraščal med kokošmi, ni nikoli spoznal svoje prave narave in sposobnosti, ker je bil obdan z okoljem, ki ga je omejevalo, da bi spoznal svoje moči.

Kmet je nekega dne zgodaj zjutraj odpeljal orla na visoko goro. Ko sta prispela na vrh, ga je dvignil visoko v zrak in mu dal pogledati naravnost v svetlo jutranje sonce ter ga bodril z besedami: »Ti si orel. Rodil si se, da svobodno letiš, da dosežeš sonce. Lahko premagaš ogromne razdalje in se igraš z vetrom. Ne boj se! Poskusi! Razširi svoja krila in poleti!«

Orel, osupel nad veliko svetlobo, je počasi razprl svoja velika krila in poletel z zmagoslavnim krikom. Letel je vse višje in višje, dokler ga končno ni bilo več videti na obzorju …«

Zgodba nas na splošno spodbuja, da razmislimo o svojih sposobnostih, da se ne bojimo odleteti v višave in da sledimo svojim sanjam, namesto da bi se zadovoljili z udobnostjo znanega.

Ta pripoved ima za študente posebno pomembno sporočilo.

Študenti neredko podcenjujejo svoje sposobnosti in pogosto ne prepoznajo, da imajo edinstvene talente in sposobnosti, ki jih lahko izkoristijo v študiju in kasnejšem življenju. Ne prepoznajo vedno svojih pravih potencialov, ker se prilagajajo pričakovanjem okolice in verjamejo v omejitve, ki jim jih postavljajo drugi. Mnogi, tako kot orel v pripovedi, ne raziskujejo svoje identitete in tudi ne vedo, kaj želijo postati in koliko zmorejo. Praviloma se prilagajajo pričakovanjem drugih. Pustijo se omejiti z mnenjem drugih, namesto da bi verjeli vase in se trudili za svoje cilje. Ne postavljajo si visokih ciljev in si ne prizadevajo zanje. Čeprav bi lahko poleteli visoko kot orel, se zadovoljijo s stanjem v svojem okolju in niti ne poskušajo preseči omejitev, ki jim jih nalaga okolje, zlasti pa se ne odločijo slediti svojemu notranjemu glasu.

Pri študentih sem poskušal spodbuditi premislek o tem, da bi z zaupanjem v svoje sposobnosti lahko poleteli kot orli in da izkoristijo vsako priložnost za rast in učenje.

Predlagal sem jim, da na vidnem mestu v svojih beležnicah zapišejo kmetov stavek, ko je spodbujal orla, da je odletel: »Kdor se rodi s krili, mora z njimi leteti« …

Drago Stanovnik

Enako, kot ni vse zlato, kar se sveti, tudi ni vse kultura, kar si nadene to ime. Če je torej na videz brezmadežna kultura nasprotje kulturi naših prednikov in torej zaradi vpliva zunanjih okupatorjev taji ali negira korenine naših prednikov in je torej tudi v nasprotju z zdravo pametjo in Zlatim pravilom, je to proti kultura oziroma nekultura. Praktični primer. Vrtci, šole, stroka in lokalna skupnost smo združili moči in skupaj sestavili zbornik Železnica skozi Občino Brezovica. Otroci so povprašali o tem svoje dedke in babice stroka pa je dodala tehnične in druge podatke. Nastal je zanimiv vsestransko koristen produkt. Stare sile so ukrepale in so zato, da pedagoški kader ne bi več sodeloval s stroko in lokalno skupnostjo tudi na drugih področjih, ustanovil svoje kulturno društvo – pevski zbor, v katerem lahko pedagoški kader potroši svoj prosti čas, če ga ima. Torej ustanovitev z namenom, da naj delujejo v svojem društvu, kjer so pod kontrolo, ne pa v težje nadziranih lokalnih skupinah zunaj ali znotraj RKC. Pevski zbor jim vzame več dni na teden za vaje in nastope. Neobdelana pa ostajajo zato vsa druga kulturna, naravna, tehnična in druga področja v sestavnih delih lokalnih skupnosti… Tudi šolski učni programi učijo o tuji navlaki. Kulturna dediščina naših lokalnih skupnosti pa je v njih še vedno prepovedana. Naš kraj ima največ narodnih noš, a na srečanju praporščakov, noš in uniform, ni skoraj nobene. Skratka Samostojna Slovenija bi upravičila svojo samostojnost šele takrat, ko bi bili dejansko sposobni preklopiti iz temeljev socializma na temelje in izkušnje naših prednikov izpred leta 1941.

Spoštovani. Želim vam vse dobro in vse lepo pozdravljam.

etika#