V medijih beremo, kakšno premoženje imajo kandidati za mariborskega župana. Podatek je zanimiv, vendar koliko nam pove o človeku, ki mu bomo zaupali vodenje mesta?

Kandidati predvsem pripovedujejo, kaj bodo storili, če bodo izvoljeni. Precej manj izvemo o tem, kakšni so kot ljudje, kaj so doslej storili, kako so ravnali s sodelavci in kako so jih sprejemali ljudje v okoljih, kjer so delovali.

Zanima me, ali je kandidat pošten, ( kot dokaz ne zadošča, da ni bil obsojen), sposoben samostojne presoje, pripravljen poslušati drugače misleče in ali zna osebne, poslovne ter strankarske interese podrediti skupnemu dobremu.

Posebej pomemben se mi zdi njegov odnos do malega človeka – delavca, upokojenca in vseh, ki se vsak dan srečujejo z življenjskimi težavami.

Veliko osebno premoženje je lahko dokaz podjetnosti in uspešnosti, ni pa nujno dokaz sposobnosti za odgovorno upravljanje javnih zadev. Prav tako skromno premoženje ni dokaz poštenosti in manjše sposobnosti ljudi.

Zato bi želel o kandidatih izvedeti manj o tem, koliko imajo, in več o tem, kakšni ljudje so ter kaj so s svojim dosedanjim delovanjem dokazali.

Mesto ne potrebuje samo gospodarskega razvoja, temveč tudi človečnost, pravičnost in zaupanje.

Župan ne sme biti samo uspešen upravljavec mestnega premoženja, temveč predvsem odgovoren predstavnik vseh občanov.

Ali lahko človek uspešno vodi mesto, če zna ustvarjati bogastvo, ne zna pa razumeti ljudi, ki od tega bogastva nimajo koristi? Kandidatovo sposobnost lahko ocenjujemo po njegovih dosežkih, njegov značaj pa predvsem po načinu, kako je te dosežke ustvarjal in kako je pri tem ravnal z drugimi ljudmi.