5. junij 2024

Prostorska stiska mariborskih višjih in visokošolskih zavodov v 60-ih in 70-ih letih preteklega stoletja je bila vedno prisotna, pri čemer smo pravniki vedno bili v ozadju. Višja pravna šola je vse od ustanovitve leta 1960 delovala v neprimernih prostorih. Od leta 1968 do 1978 je gostovala na 600 kvadratnih metrih v prostorih zdravstvenega doma v Žitni ulici. Stavbo v Mladinski ulici 9 je Višji pravni šoli dala v upravljanje Občina Maribor. Objekt je bilo potrebno obnoviti, kar je zahtevalo precej denarja. Sredstva sta delno zagotovili Republiška izobraževalna skupnost in Univerza v Mariboru, vendar je bilo nujno tudi najeti kredit, ki smo ga zaprosili pri Kreditni banki Maribor. Banka je zahtevala garancije, Občina pa ni dovolila vpisa hipoteke.

Spomnim se, da sem na Svetu šole predlagal, da banki ponudimo lastne menice, ki bi jih podpisali profesorji do višine dveh do treh letnih plač. V razmerju do kredita je skupni menični znesek verjetno predstavljal kakšnih 15 % meničnega zavarovanja. Profesorji smo pristali in ta predlog sem moral pojasniti vodstvu banke. Seveda sem predlog poskušal obrazložiti z našo veliko željo, da obnovimo stavbo. Ideja, da profesorji s svojimi menicami zavarujemo kredit, je bila nemajhno presenečenje in verjetno se je to zgodilo prvič v Sloveniji. Celotna razprava na upravi banke je izzvenela v smeri, da bi bilo povsem neprimerno, da mariborska banka prejme od profesorjev menice za kredit, namenjen obnovi stavbe, češ da je tudi banka dolžna pomagati razvoju mariborske univerze. Kredit smo dobili brez menic in brez kakršnega koli zavarovanja, in spomnim se, da smo ga tudi pošteno vrnili.

To so bili časi, ko smo profesorji z navdušenjem živeli za našo mariborsko univerzo in bili zanjo pripravljeni žrtvovati tudi osebno premoženje. Pri tem je vse nas na univerzi še kako spodbujalo dejstvo, da Maribor in mariborsko gospodarstvo živita z univerzo, kar se je izkazalo tudi pri konkretnem vprašanju obnove stavbe današnje Pravne fakultete.

Bili smo še kako ponosni na NAŠO banko, ker nam je zaupala, da bomo kredit pošteno vrnili.

Pred nekaj leti, ko ta banka ni bila več NAŠA BANKA, mi je njena uprava zavrnila osebno prošnjo za kredit v višini 3.000 evrov, ker so ugotovili, da ji dolgujem dva evra. Ker sem o tem pisal na družbenem omrežju, sem prejel od uprave prijazno opravičilo. Tudi to je nekaj!!

Res bi me zanimalo, kako bi ta banka, ki je danes še manj NAŠA, obravnavala predlog, da profesorji za kredit, namenjen obnovi zgradbe fakultete, ponudijo lastne menice …

etika#