Pred majhno vrsto z lastnimi rokami grajeno  hišo stoji drevo, ki ga opazujem že štirideset let. Vsak dan ga vidim skozi okno. V vseh teh letih sem spremljal njegovo prebujanje spomladi, bujno rast poleti, spreminjanje barv jeseni in njegovo zimsko goloto.

Zdaj, ko se približuje dan mrtvih, je moje drevo polno listja, ki počasi odpada.

Zanimivo je, kako drevo izgublja svoje liste. Ne vseh naenkrat. Nekateri odpadejo prej, drugi vztrajajo še nekaj dni. Kot da bi drevo samo odločalo, katerih listov ne potrebuje več in katere bo še nekaj časa obdržalo.

Vem, da gre za naravne zakonitosti, vendar se ob opazovanju ne morem izogniti misli, kako podobno je življenje drevesa življenju človeka.

Tudi človek z leti izgublja marsikaj, kar je nekoč predstavljalo pomemben del njegovega življenja. Opušča dejavnosti, položaje, navade, pričakovanja in včasih tudi odnose. Nekatere prostovoljno, druge zaradi okoliščin, na katere nima vpliva.

Drevo se ne upira izgubljanju listja. Človek pa se pogosto upira izgubljanju tistega, kar je nekoč imel in kar je bil.

Ko odpade zadnji list, ostane drevo golo. Toda ali je zato manj vredno? Ali je izgubilo svojo lepoto?

Morda je prav nasprotno. Šele takrat lahko vidimo njegovo pravo zgradbo, njegove veje in deblo, ki je desetletja nosilo vse njegovo zelenje.

Ali ni podobno tudi s človekom? Ko odpadejo zunanja znamenja njegove družbene pomembnosti, ostane tisto, kar je v resnici postal v svojem življenju.

Ob pogledu na moje drevo se zato ne sprašujem več samo, koliko listov bo še odpadlo, temveč tudi, kaj bo ostalo.

Drevo bo, če mu bodo okoliščine naklonjene, spomladi znova ozelenelo. Človek pa ne ve, koliko pomladi mu je še namenjenih.

Toda morda prav zato ne bi smel žalovati samo za odpadlim listjem svojega življenja.

Drevo odvrže listje, ki ga ne potrebuje več. Ali zna tudi človek v starosti zavestno odvreči tisto, kar mu je postalo nepotrebno – zamere, tekmovalnost, željo po priznanju, strah pred mnenjem drugih – in s tem postati notranje svobodnejši?

Morda je prav to ena največjih možnosti, ki nam jih ponuja starost: da se naučimo razlikovati med tem, kar smo v življenju imeli, in tem, kar v resnici smo.

Starost ni zgolj čas izgubljanja listov. Je tudi čas, ko se lahko pokaže resnična podoba drevesa našega življenja.

Cogitare est vivere.