9. oktober 2024

Seveda smo osemdesetletniki ponosni, da smo doživeli ta leta, vendar podzavestno čutimo, da tega ponosa ne deli z nami tudi družbeno okolje.

Ponos na svoja leta je izraz spoštovanja do lastne življenjske poti, izkušenj in modrosti. V družbi, kjer je mladost pogosto idealizirana in se ceni le produktivnost, ne pa tudi srčnost, je izjava starejše osebe, ki ponosno sprejema svoja leta, kontraproduktivna.

V sodobni družbi pogosto obstajajo negativni stereotipi o staranju, kot so ideje, da so starejši ljudje “breme” za družbo, da ne prispevajo več k družbeni koristi in da bi se morali umakniti ter »izprazniti prostor” mlajšim, kar se odraža v negativnih stališčih do starejših ljudi. Pritiski na pokojninske sisteme in socialne storitve lahko privedejo do percepcije, da so starejši ekonomsko breme. Saj vsi vemo, kako se oblast otepa razprav o povečanju oziroma usklajevanju pokojnin.

V družbi smo nepripravljeni za soočanje s staranjem. Starost nas opominja na našo lastno minljivost, kar je mnogim neprijetno. Namesto da bi se soočili s staranjem kot naravnim delom življenjskega cikla, obstaja tendenca, da se starejše ljudi potisne na rob, stran od oči in misli mlajših generacij. To ni sporno, čeprav tega ne bo nihče jasno povedal, kar je še bolj obremenjujoče zaradi nespornega zavestno ali podzavestno prisotnega občutka odvečnosti pri starejših. Staranje je pogosto prikazano kot proces fizične in mentalne degradacije, kar vodi v marginalizacijo starejših in njihovo simbolno “izrinjanje” iz središča družbenega življenja.

Starejši ljudje, že upokojeni, niso več dojemani kot “prispevalci” h gospodarstvu, temveč kot “porabniki” socialnih storitev. To ustvarja občutek, da so manjvredni za družbo. Vsi se spomnimo občutkov v času korone, kako smo se odzivali precej drugače, če je umrl mlajši ali stanovalec v domu upokojencev.

Pravica do dostojne starosti, vključno s pokojninami in zdravstvenim varstvom, so ključni vidik socialne pravičnosti, katere pomen in vsebina v naši družbi ni vedno dobrodošla …

Božo Mijatovic

Drži kot pribito. Vedno več je starejših 80, 90+. Veliko je takšnih kateri niso doživeli niti 30. To je življenje. Trenutno 62, upam da pridem v vaša leta. Lp

Vojko Runjak

Zelo lepo in pozitivno razmišljanje. Le korajžno naprej spoštovani profesor.

Vlasta Sagadin

Milčinski je napisal: Nekatera peresa hvalijo starost. Ta peresa so osli.

Starost je vse sorte. Lepo obdobje, če je zdravje. Če ga ni, pa lahko težko obdobje za starostnika in svojce. Vsak dan molim, da bi bila kos preizkušnjam, ki bodo s starostjo sigurno prišle.

Cvetka Vrabič

Boleča resnica. Že v družini in v vzgojnih inštitucijah se pogovarja o ” tisti stari”, “starci”, …kar otrokom in najstnikom,… pomeni ” tisti ki so “odveč”. Kdo nam že vzgaja mladino… …sami.

Marko Pavliha

Dragi Šime, jaz sem ponosen nate in vesel, da se poznava. Upam, da bom doživel tvoja leta in bil tudi tako ustvarjalen kot si ti

Ana Četkovič Vodovnik

Hvala vam, dr. Šime Ivanjko, za vaš prispevek k razmišljanju, tako posameznikov kot družbe, o nas, ki smo njen starajoči se, žal, odmirajoči del. Naša zapuščina pa bo vendarle na svoj način pomagala njenemu nadaljnjemu razvoju in obstoju.

Vera Krivec

Spoštovani vsi starostniki! Ni dvoma, da je vse kar je gospod profesor napisal, res. Samo 80 je samo 10 več kot 70. 70 je samo 10 več kot 60……Tisti, ki smo pri teh letih še vedno aktivni, ne štejemo številk, ampak uspehe. Kaj je uspeh? Je vir energije, ki je neuničljiv,.je zadovoljstvo, da si borec,ki lahko še vedno premagaš drugače misleče, je veselje, ki ga v mladosti nisi poznal, je samozavest in samospoštovanje do samega sebe, je visoka stopnja ljubezni do sočloveka, je najlepši nasmeh, ki ga podariš sebi in ga vidijo drugi. Spoštovani gospod profesor, vidimo vaš nasmeh.

starost#