11. september 2024

Včeraj, 10. september, je bil svetovni dan preprečevanja samomora (World Suicide Prevention Day), posvečen preventivi samomorov. Ta dan je Mednarodna zveza za preprečevanje samomora (IASP) prvič obeležila leta 2003, v sodelovanju s Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO). Namen tega dneva je ozaveščanje o pomembnosti preprečevanja samomorov, zmanjšanje stigme, ki je povezana z duševnimi boleznimi, in spodbujanje mednarodnega sodelovanja pri prizadevanjih za zmanjšanje števila samomorov po vsem svetu. V osnovi se želi z omenjenim dnevom spodbuditi ljudi k odprti komunikaciji o duševnem zdravju in iskanju pomoči v stiskah posameznika, na katere je družbeno okolje nepozorno. V neki včerajšnji TV oddaji je bilo govora, kako smo zaprta družba in kako se namesto medsebojnega dogovarjanja »pogovarjamo z mobiteli«.

Kadar berem, ali je govora o samomoru, se vedno spomnim študentke, ki me je pred leti prosila, da ji dovolim izdelavo diplomske naloge o posledicah samomora na pravice zavarovalne pogodbe, ki je drugačna kot v drugih državah. Pravni vidiki tega vprašanja niso zapleteni. Ko sem se pogovarjal s študentko, zakaj želi obravnavati ta problem, se mi je izpovedala, da je močno prizadeta z dedkovim samomorom, ko je bila še otrok. Ta dogodek jo je močno obremenjeval in bi si želela osebno pomagati, če bi se s tem družbenim fenomenom začela ukvarjati brez osebne prizadetosti. Če se prav spomnim, je bila takrat stopnja samomorov v naši družbi zelo visoka, med 600 – 700 primerov letno. Danes je stopnja samomorov v naši družbi nekaj manj kot 400 letno. Kljub temu je to število enormno visoko in kot je znano, smo prav v Sloveniji na vrhu lestvice samomorov starejših oseb v EU. To, kar nas verjetno vse moti, je pojav velikega števila samomorov pri starejših osebah, to je v najbolj ranljivih strukturah naše družbe.

Slovenija ima eno najvišjih stopenj samomorov med starejšimi v Evropi, pri čemer so starejši ljudje (zlasti moški) izjemno ogroženi. Samomori med starejšimi predstavljajo velik družbeni izziv, ne samo na področju javnega zdravja temveč predvsem za neugoden občutek življenjskega sobivanja v družbi.

Dejavniki, ki prispevajo k visoki stopnji samomorov med starejšimi v Sloveniji, so zlasti osamljenost in socialna izolacija, s katerimi se starejši ljudje pogosto soočajo, kot pomanjkanjem socialnih stikov, zlasti na podeželju, kjer se ljudje lahko počutijo odmaknjene od družbenega dogajanja. Nesporno je, da so kronične bolezni, fizične omejitve in trajajoče bolečine pogosti dejavniki, ki vodijo v depresijo in občutke brezupa pri starejših, v povezavi s stigmo okoli iskanja psihološke pomoči. Po vsej verjetnosti tudi gmotne težave, zlasti nizke pokojnine in finančna negotovost, pripeljejo do občutkov nemoči in obupa in prispevajo k neizražanju čustvene stiske, zlasti med starejšimi generacijami. (V okviru mojega osebnega 25-letnega prizadevanja za odpravo posledic sprejetja /z zavajanjem poslancev/ Zakona o finančnem poslovanju podjetij leta 1999, s katerim je več deset tisoč slovenskih občanov izgubilo premoženje po sili zakona, na način, ki ga ne pozna nobena druga država, sem seznanjam z 12 primeri samomorov zaradi izgube zlasti družinskega premoženja. Več o tem v moji knjigi z naslovom: Zakaj ste nas kaznovali, Kulturni center, Maribor, 2021).

Čeprav naša družba še vedno nosi visoko breme glede samomorov pri starejših, se s pomočjo nacionalnih strategij in programov ozaveščanja, zmanjšanja stigmatizacije duševnih bolezni in s spodbujanjem iskanja strokovne pomoči, število samomorov počasi zmanjšuje. Več različnih organizacij nudi svetovalne linije in programe za duševno zdravje, kot je telefon za pomoč v stiski in programi psihološke podpore. Posebno pozitivno vlogo, namenjeno starejšim, ki so ogroženi zaradi socialne izključenosti, osamljenosti in zdravstvenih težav, opravlja Projekt MoST (Mobilna strokovna skupina).

Pri preprečevanju razmišljanj o samomoru pri starejših osebah je pomembno, da se osredotočimo na skrb za svoje duševno in čustveno zdravje, pa tudi na tiste, s katerimi živimo v družinski ali drugi skupnosti. Ohranjanje rednih stikov z družino, prijatelji ali sosedi je ključnega pomena. Nepogrešljiva je redna telesna dejavnost, tudi če gre samo za hojo. Poiskati je treba smisel v življenju s sodelovanjem pri dejavnostih, ki posameznika veselijo ali mu dajejo občutek smisla, na primer prostovoljstvo, učenje novih veščin ali skrb za hišne ljubljenčke idr. O težavah se je treba pogovarjati s prijatelji, družinskimi člani ali s svetovalcem. V skupnostih, v katerih živimo, je treba prepoznati opozorilne znake, kot so izolacija, ko se posameznik začne odmikati od družine, prijateljev in socialnih dejavnosti, opušča aktivnosti, v katerih je prej užival, ali ko zaznamo zanemarjenje osebne nege, pogovore o smrti, umiranju, ali o svoji nekoristnosti v svetu. Pravnikom je znan pojav nenadne skrbi za oporoko, razdelitev premoženja ali pisanje poslovilnih pisem. Pogosto izražanje občutkov brezizhodnosti ali obupa nad življenjem, pogosto omenjanje želje po smrti.

Skratka, ljudje nismo odgovorni samo zase, temveč tudi za druge okoli nas, še posebej ko opazimo, da so v težavah. Skupnost in solidarnost sta ključna elementa človeške izkušnje v sobivanju z drugimi. Dolžni smo ustvarjati sočuten svet, katerega osnova je pozornost za druge v težavah …

Marija Fortič

G. Šime zelo lepo napisano in lepe želje, samo to je za druge prebivalce ne za ljudi. Pravljica kako bi lahko bilo brez vseh negativnim lastnosti, katere ljudje imamo.

etika#