3. junij 2024

Ko v starosti razmišljamo o preteklem življenju, ne moremo mimo dejstva, da smo delali (tudi) veliko napak. Če bi danes imel priložnost pogovarjati se z mladimi, zlasti s študenti, bi jih verjetno z večjim poudarkom opozarjal, naj ne delajo napak, ki smo jih delali mi starejši in jih danes obžalujemo, ker jih ne moremo več popraviti. Tako kot vedno pri osebnih razmišljanjih gre predvsem za subjektivno gledanje na lastne napake, ki se lahko pojavljajo tudi pri drugih, vendar ni nujno. Razumevanje teh pogostih obžalovanj starejših, ki so bolj ali manj splošna, lahko pomaga nam in drugim sprejemati bolj premišljene odločitve v sedanjosti, da bi v prihodnosti živeli življenje z manj obžalovanji in večjo izpolnitvijo. To so napake, ki se nanašajo na različna področja, kot so kariera, medosebni odnosi, zdravje in osebni razvoj.

Mnogi obžalujemo neizkoriščene poklicne priložnosti, ker nismo sprejeli določenih kariernih odločitev oziroma nismo sledili svojim sanjam in strastem na področju poklicnega dela ali pa nismo imeli poguma izpostaviti se nevarnosti neuspeha.

V naravi človeka je, da pogosto želi doseči več, ne glede na svoje že dosežene poklicne uspehe. Ta želja po napredku in izboljšanju je del človeške narave in ima več psiholoških in družbenih razlogov. Človeška narava in razvoj potrebujeta predvsem samouresničitev, ki je po Maslowovi hierarhiji potreb na vrhu piramide, kar pomeni, da si ljudje prizadevamo doseči svoj polni potencial in se stalno razvijati. Pri tem nas žene radovednost in iskanje izzivov raziskovati nove stvari in to koristiti za osebno rast. Pri tem so zlasti pomembni psihološki dejavniki, kot je želja po uspehu, ki ima za posledico občutek zadovoljstva in nagrade, kar krepi motivacijo za nadaljnje dosežke. Ko dosežemo en cilj, pogosto začnemo razmišljati o naslednjem, kar vodi v nenehno iskanje novih ciljev in dosežkov.

Pri poklicnem razvoju je pogosto prisoten strah pred poklicno stagnacijo in napredovanje drugih. Zaradi tega se mnogi trudimo nenehno napredovati, da bi se izognili občutku, da smo obstali na mestu. Ta strah igra pomembno vlogo pri srečanju s starostjo. V starosti je zlasti težko sprejeti dejstvo, da poklicno zaostajamo za drugimi in se s tem v zvezi pojavlja več vprašanj glede osebne vrednosti in smisla. Ta občutek lahko vodi do frustracije, nezadovoljstva in celo do depresije.

Vendar je to stanje potrebno obvladati in najti zadovoljstvo kljub občutku zaostajanja. Tukaj nam lahko pomaga razmislek o svojih dosedanjih dosežkih in karierni poti, ki temelji na ocenjevanju svojega celostnega življenja, ne le skozi poklicne uspehe ali neuspehe. Zavedati se moramo naše unikatnosti in različnih dejanskih okoliščin, ki so vplivale na naše dosežke. Ne smemo pozabiti na hvaležnost za to, kar smo dosegli. Vsak dosežek posebej in vsi skupaj so pomembni in hvalevredni.

Namesto da razmišljamo o neizkoriščenih možnostih v življenju, se raje osredotočimo na iskanje smisla zunaj poklicnih dosežkov, kot so družina, prijatelji, skupnost, zlasti pa različni interesi, ki nas veselijo in nam prinašajo zadovoljstvo. Ne glede na starost nikoli ni prepozno za učenje in za velikodušno podarjanje svojih izkušenj in znanj mlajšim generacijam. Že ta pripravljenost pomagati mladim, ne glede na to ali pomoč sprejmejo ali ne, deluje na nas izpolnjujoče in nam daje občutek pomena in prispevka.

Soočanje z občutkom poklicnega zaostajanja v starosti je izziv, vendar z uporabo primernih pristopov lahko najdemo načine, kako se s temi občutki učinkovito spoprijeti; razumsko spoznanje svoje omejenosti, pozitivna ocenitev lastnih dosežkov in iskanje novih virov smisla in zadovoljstva v svojem življenju.

Človek se mora prej ali slej naučiti »izpuščati«, »ne zadrževati«, ničesar »se oklepati«. Ničesar nimamo v trajni lasti; to velja tako za družbene položaje, vloge, ugled, naše zdravje, telesne in psihične sposobnosti, znanje in izkušnje, imetje, leta starosti, mladosten videz, ljubljene osebe, ki jih imenujemo za »svoje«, in celo za življenje samo. Vse teče, se spreminja in odhaja … Izgubljanje je sestavni del življenja, in prej ko se naučimo izpuščanja, brez prehudega (ob)žalovanja za izgubljenim, laže se bomo soočili z neobhodnimi spremembami in v končni fazi brez prehude tragike izpustili iz rok tudi svoje lastno življenje.

Hoh Ing

Z napakami je tako, večina se jih neda popraviti, ostanek za popravilo narejenih napak je dolgotrajen, prej obupamo in ostanenjo nepopravljene.

življenje#