17. avgust 2021

Študentom sem, po spremembah družbenega sistema, govoril, kako je moja, danes starejša generacija, srečna, saj je po vsej verjetnosti malo generacij, ki so doživele toliko sprememb v družbi, da ne govorimo posebej o razvoju tehnologije v najširšem pomenu besede, saj je razvoj na tem področju nenehni proces sprememb. Le nekaj se ni spremenilo: človeška skeptičnost do novih idej. Ideje so tiste, ki spreminjajo svet.

V socializmu so bile ideje pod nadzorom in zato je družba v svojem razvoju bila omejena. Edini način, da so ideje našle svojo pot udejanjanja, je bil, da se jih je posredovalo vodilnim strukturam, tako da so te strukture bile prepričane, da so ideje njihove.

Danes ni omejitev idej, vendar je za njihovo uresničitev, enako kot v socializmu, treba najti način, kako jih prenesti vodilnim, ki jih lahko uresničijo. Danes moramo bolj potrpežljivo, spretno in ponižno nagovarjati nečimrnost oblastnikov, da bi si slednji ustvarili prepričanje, da je ideja njihova in jo kot tako uresničili.

Eden od študentov je poudaril, da je danes pri posredovanju idej drugim zaradi uresničitve stopnja naše ponižnosti v sorazmerju z povečano stopnjo nečimrnosti tistih, ki v družbi imajo besedo.

#študenti, #družba, #ideje, #nečimrnost

15. avgust 2021

Življenje politikov je kratko, tako kot komarjevo, vendar pa takrat ko živijo, so lahko hudo nadležni. Pravniki smo blizu politike, ko je ta najbolj nadležna. S politiko se spogledujemo, ker smo življenjsko tudi odvisni od nje. Zato nam mnogi očitajo, da pravo ni nič drugega kot malo bolj impregnirana oblika političnega hlapčevstva.

(Zapis sem našel med mojimi beležkami, vendar ne vem, ali sem ga od nekoga prepisal ali pa je to moja misel, ki je nisem (upal) imel kje objaviti.)

#politik, #pravnik

15. avgust 2021

O dobrih straneh starosti razpravljamo bistveno manj kot o slabostih in neprijetnih spremljevalkah tega neznanega in najmanj raziskanega obdobja življenja.

Znano je, da v starosti naše duševne in telesne sposobnosti neizogibno upadajo. Postajamo počasni in šibki. Ne vemo, ali se naj proti starosti borimo ali pa se z njo sprijaznimo.

Znanstveniki trdijo, da so tri stvari v življenju ljudi lahko življenjsko prijetne za posameznika in sočasno tragično povezane s trpljenjem in z nezadovoljstvom.

To so vprašanja, kako vzgajati otroke, kako opravljati oblast nad drugimi in kako živeti v starosti. Zanimivo je, da so to največje neznanke v življenju, vendar pa so vsi prepričani, da znajo vsi vse potrebno za opravljanje vloge staršev, politikov in ostarelih. Življenje v teh vlogah je lahko čudovito ali pa tragično.

V starosti praviloma na čudovito lepo in težavno vlogo staršev pozabljamo, k sreči nas (večinoma) vloga politika ni nikoli zanimala, v starosti, ki jo s hvaležnostjo sprejmemo, pa iščemo njene lepe strani, ki se sramežljivo skrivajo pred nami.

V starosti se končno zavedamo hvaležnosti, na katero v ihti življenja pozabljamo. Hvaležnost, da živimo, da smo, da imamo to, kar imamo, hvaležnost za srečo, katere smo bili deležni, in za radostne trenutke, ki nam jih je podarilo življenje. Dragocene izkušnje, dobre navade in življenjski vzorci nam pomagajo tako kot avtopilot, da vozimo v starosti varno in mirno po izruvani cesti. To je naše sidro v času neurij, ki so v starosti pogostejša, ker smo v življenju sami nedopustno onesnažili klimo življenja.

Zavestno uživamo v odkrivanju lepot narave, na katero nismo doslej bili pozorni. To je ta znana četrta dimenzija, ki nas vodi k občutku spokojnosti.

Najskromnejša hrepenenja postanejo resnično dragocena šele v starosti, ker ne vemo, kako pogosto nam bo to še podarjeno. Čutimo čarovnijo trenutka, ki nam je bila dolgo časa neznana. Male življenjske radosti, kot so spomini, pogovori, srečanja … doživljamo intenzivneje. Morda še želimo tekmovati, vendar ne razmišljamo o medaljah.

V starosti spreminjamo lestvico vrednotenja, pri čemer na vrh vrednot postavljamo izvrstnost in ekspertnost. Veliko smo se učili, vendar sedaj vemo, kaj želimo in kaj zmoremo. Zavedamo se, da so naše zmožnosti vedno omejene z besedo »še«.

Ni se nam težko opravičiti, če nam to naša vest narekuje. Vemo tudi, da se naše perspektive v končnici le združujejo v eno točko, o kateri nam ni ničesar znano ali pa bomo prijetno presenečeni.

Seneka je zapisal, da je starost polna veselja, če jo le znaš uporabljati.

Čutim, da bi sodobni starejši ljudje radi okolju glasno povedali: »Dovolite nam, da starost uporabimo za veselje, ne za … (žal, tukaj je nastopila starostna senilnost).

Želim vsem, zlasti pa starejšim, lep današnji praznik Marijinega vnebovzetja.

#starost

13. avgust 2021

Da nas ogroža vsakodnevni in povsod prisoten hrup ni sporno. Sodobni način življenja vedno povečuje našo izpostavljenost hrupu, ki škodljivo vpliva na zdravje in sluh. Posebej pa nas, kot govoreča bitja, obremenjuje ne samo glasnost govora temveč tudi preveč govorjenja brez vsebine in povezanosti s potrebami medsebojnega komuniciranja med ljudmi. Preprosto preveč govorimo, kot da želimo z govorjenjem prikriti našo notranjo praznino in žejo po poglobljenem človeškem druženju s samim seboj in z drugimi. Pogrešamo tišino, da bi lahko preprosto razmišljali, kajti za človeka kot razumsko bitje je razmišljanje bistveno bolj pomembno kot govorjenje, zlasti če je namenjeno samemu sebi.

Zamišljam si, kako bi bila čudovita tišina za razmišljanje, če bi ljudje govorili samo to, kar znajo in poznajo. Sprašujem se, zakaj ne podarjamo več tišine drugim …

#tišina, #razmišljanje

12. avgust 2021

V starosti se praviloma pritožujemo zaradi zdravstvenih težav, ignoriranja družbenega okolja, životarjenja na obrobju družbe in podobno. Ne zavedamo pa se čudovitega darila, ki smo ga brez naših zaslug prejeli; to je darilo starosti, ki vsebuje podarjeno modrost in čudovit občutek zavedanja vrednosti življenja. Svoje preteklo življenje lahko gledamo za nazaj in za naprej z določene višinske razdalje, kot potnik v letalu, ki vidi lepoto širne pokrajine brez motečih podrobnosti. Življenje se nam šele v starosti zdi smiselno in celovito v nasprotju z občutkom razbitosti in nesmiselnosti, ki nas je spremljal v aktivnem življenju. Prvič se začenjamo zavedati, da ni bistveno, kaj imamo in kaj smo dosegli v življenju, temveč da smo navzoči v življenju tukaj in zdaj. Preprosto se prvič zavedamo, da smo vrednota, zato ker smo in kar smo.

Začenjamo dvomiti o viziji pesnika A. Aškerca: »v delih svojih živel bodeš večno«, ki nas je spodbujala v življenju, in se z zavedanjem dopolnjenosti življenja približujemo končnemu cilju, kot je to zapisal prof. dr. Anton Trstenjak.

#življenje, #starost

12. avgust 2021

Vedno sem bil v zadregi, ko sem želel študentom pojasniti bistvo prava. Običajno so bili začudeni, da pravniki ne poznamo definicije prava, čeprav je pravo v človeštvu ne samo prisotno tisočletja, temveč je eden od najpomembnejših dejavnikov razvoja človeštva. Vloga prava v družbi je raznovrstna. Nedvomno je pravo najbolj prisotno v zavesti človeka kot sredstvo za kaznovanje tistega, ki krši pravna pravila.

V obdobju korone pa se ta predstava vloge prava spreminja, kar nas pravnike spravlja v zadrego. Ne kršimo pravnih pravil, pa vendar smo kaznovani, ker ne ravnamo tako, kot bi lahko. Cepljenje ni pravno obvezno, pa smo kljub temu pravno kaznovani, da ne smemo biti tam, kjer bi želeli, npr. na določeni prireditvi. (Da ne bo pomote; sam sem cepljen in cepljenje podpiram kot najprimernejši ukrep osebne zaščite in zaščite drugih pred okužbo.)

Ne znajdemo se v tej zmedi spreminjanja vloge prava, zlasti kadar se pravo uporabi za to, da nas prisili biti boljši, kot smo. Doslej je bila nesporna primarna vloga prava, da prepreči, da bi bil slabši, ne pa da bi bili boljši. Znani francoski filozof Jean-Jacques Rousseau, kolikor se spomnim, je zapisal: »Človek je lahko angel ali pa žival. Če se ga prisiljuje, naj bo angel, bo postal žival.«.

Ta nova vloga prava je hudo nevarna, pa ne samo v obdobju vladavine Korone. Slednji je že prisoten v naši praksi, na drugih področjih, kjer se je naš zakonodajalec s pridom poslužuje. Eklatantni primer za to je »pravni izum izbrisa« fizičnih oseb, pravnih oseb, imetnikov hranilnih vlog in še bi se kaj našlo.

Da vas, dragi moji prijatelji na družbenem omrežju, ne bi zjutraj obremenjeval z razmišljanjem, naj povem, da so na podlagi prava in z uporabo prava kaznovani izbrisani vseh vrst zato, ker bi lahko bili boljši, če bi storili nekaj, kar bi lahko, čeprav niso bili dolžni. Pozor, da me ne boste napačno razumeli; ni bila napaka pri izvajanju izbrisov, če izbrisani ne bi dobili določenih pravic, ki bi jih pridobili, če bi opravili določeno od družbenega okolja pričakovano, ne pa dolžno dejanje. Pri izbrisih je bila storjena napaka, ker so izbrisani bili kaznovani z odvzemom pravic, ki so ji imeli.

Pri pripravi zakona o odpravi krivic družbenikom izbrisanih družb in knjige o tej problematiki ne morem mimo ugotovitve, da je nesmiselno in nesprejemljivo izbrisati družbo s 16 zaposlenimi in naložiti družbeniku, da iz zasebnega premoženja plača obveznosti družbe le zaradi tega, ker ni v dveh letih oddal letnega poročila ali pa je zamenjal naslov sedeža, ne da bi to pravočasno sporočil državnim, pogosto bolj birokratskim organom. Za takšne kršitve obstaja vrsta bolj primernih sankcij, kot je uničenje podjetja in družine.

Če bi lahko kaj svetoval, bi povedal, naj nas država ne prisiljuje s pravom, da bi bili boljši, temveč naj uporablja pravo, kot ga je doslej civilizacija uporabljala tisočletja, tj. da ljudi kaznuje, če niso dobri.

V socializmu je veljala ideja, da je s pravom mogoče prisiliti človeka, da bi bil dober. Če se ne motim, smo se zavestno odločili, da ta sistem opustimo, vendar ne takoj temveč nekoč v daljni bodočnosti …

#pravo

8. avgust 2021

Konzulat Republike Hrvatske v Mariboru je postal mesto, kjer iščejo pripadniki ne samo hrvaškega naroda temveč tudi drugih narodov iz balkanskih držav razne informacije, bodisi v zvezi s podjetništvom, z zaposlitvijo, delom, bivanjem, prihodom v državo, prehodom v druge države ipd. Vse več je vprašanj v zvezi s študijem, dedovanjem idr. V ospredju so zlasti vprašanja povezana z dobrimi in slabimi praksami na področju zaposlovanja in sobivanja z drugimi v družbenem okolju. Neprimerno je, če se priseljenci obravnavajo kot dobrodošla “delovna sila” in kot manj dobrodošli ljudje.

Če bomo priseljence, ki jih bo vsak dan več, obravnavali le kot delovno silo, ki nam je potrebna, bomo imeli ne samo slabo vest, temveč jih bomo potiskali na obrobje družbe, kjer bodo oblikovali skupine, prežete z neprijaznim odnosom do večinskega družbenega okolja.

Razmišljati moramo o integracijskih procesih, brez uporabe prisilnih ukrepov asimilacije.

Integracijski procesi so stvar nujnega zavedanja družbe in države, asimilacija pa je naravni proces počasnega nezavednega stapljanja priseljencev v družbo.

Asimilacija priseljencev ni mogoča brez postopkov njihove predhodne integracije v družbo, za kar je odgovorna primarno družba. Prisilni postopki asimilacije niso uspešni brez možnosti integracije.

To pa pomeni, da je v sedanjih migracijskih procesih potrebno primarno oblikovati pozitivno klimo za sprejem priseljencev in jim ponuditi možnosti, da sami preko ponujene integracije, predvsem na področju podjetništva, ustvarjajo podlage za svoje življenje, namesto da se jim le z asimilacijskimi postopki daje iluzija, da bodo izstopili iz skupine potrebne delovne sile.

#družba, #integracija, #asimilacija

7. avgust 2021

Strokovnjaki trdijo, da so naše sanje v zvezi z dogodki ali pojavi, ki so povezani z nami, našim delom oziroma z ljudmi, s katerimi se srečujemo.

Ker je sedaj, ne samo v našem okolju, aktualno vprašanje cepljenja proti kovidu 19, so moje sanje v pretekli noči bile povezane s cepljenjem, s katerim nimam nobenih težav. Med prvimi sem bil cepljen (ne po vezah, temveč ker sem starejši od 80 let, za kar nimam nobenih zaslug). Zagovarjam cepljenje ter s svojimi objavami spodbujam okoli 20 tisoč prijateljev na družbenem omrežju kot prostovoljno in moralno pozitivno vrednoten prispevek posameznika k skupni družbeni obrambi pred nadležnim in nevarnim virusom.

Sanjal sem namreč tudi kot pravnik, da je naš zakonodajalec, ki je dokazal, da je velik izumitelj pravnih institucij, kot je na primer izbris drugačnih vseh vrst …, sprejel zakon presenečenja po nujnem postopku o obveznem cepljenju vseh odraslih. Ko sem podrobneje pogledal vsebino zakona v Uradnem listu, sem ugotovil, da so za necepljene sprejete rigorozne sankcije. Tisti, ki ne bodo cepljeni do 31. decembra …, bodo s prvim januarjem izgubili delovna mesta in se sploh ne bodo mogli zaposliti in prejeti nobenega plačila. Vse obveznosti odraslih necepljenih oseb do tretjih morajo po tem zakonu plačati očetje, ki so imeli posebej radi te svoje otroke. Tisti očetje, ki so manj ali pa sploh niso skrbeli za njih, pa niso dolžni plačevati dolgov oziroma obveznosti svojih otrok. Upniki odraslih otrok lahko neposredno takoj rubijo premoženje ljubečih očetov. O materah v zakonu ni bilo nobenih omemb. Pogledal sem tudi obrazložitev v Poročevalcu DZ, v kateri je pisalo, da je ta zakon nujen zaradi splošne koristi, da bi se s trga odstranili tisti, ki bi lahko ogrozili zdrave ljudi.

V sanjah so se mi zdele te rešitve nesprejemljive in sem se zbudil, a ker nisem mogel nazaj zaspati, sem odšel v kabinet in nadaljeval delo na knjigi o izbrisanih podjetjih, ki mi kot pravniku ne dajo miru že več kot 20 let.

Ko sem, še malo zaspan, začel delati, pa glej ga zlomka.

Saj se je to, kar sem sanjal, res zgodilo 1999. leta, ko je bil sprejet Zakon o finančnem poslovanju, kot zakon presenečenja po nujnem postopku. Ker takratna podjetja niso dvakrat oddala pravočasno poslovnega poročila (v sanjah: »niso se cepili«), jih je sodišče izbrisalo iz podjetniškega življenja (v sanjah: »prepoved dela necepljenim«), in dolgovi so se prenesli na aktivne ustanovitelje (v sanjah: »prenos dolgov odraslih otrok na tiste očete, ki posebej ljubijo svoje otroke«). Obrazložitev v obeh primerih je podobna: splošna družbena potreba.

Če se ne bi prebudil, bi sanjal še naprej, kako bi se ob zakonu o obveznem cepljenju zmanjšalo število sporov na delovnem sodišču, ker nezaposleni nimajo delovne zaščite; kako bi ustavno sodišče našlo utemeljitev za usklajenost zakona z ustavo; kako majhno število ljudi bi se upiralo zakonu, ker bi jih okolje obravnavalo kot drugorazredno temo; in kako bi se jezili ljubeči očetje, da morajo plačevati dolgove svojih otrok, ker so jih imeli radi, in bi se veselili očetje, ki niso posebno marali svojih otrok, pa po zakonu zato niso obvezni plačati dolgov svojih otrok …

Pa mi naj kdo reče, da so sanje pač samo sanje …

#sanje

6. avgust 2021

Vedno si dopovedujem, da je treba v raznih vsakodnevnih beležkah o idejah, ki se samodejno porajajo oziroma so spodbujene z branjem, razgovorom ali opazovanjem, zlasti v starosti zapisati čim več vsebine. Vendar se tega ne držim.

Že od študija ob delu sem zapisoval na razne papirčke le posamezne besede ali pojme in sem se ob njihovem prebiranju moral prisiliti, da se spomnim, kaj naj bi to pomenilo (kvantno učenje).Ta metoda mi je omogočila, da sem vse stopnje študija od delu končal pred roki za redni študij. (Žal mi je bilo, da nisem uspel večjega števila študentov navdušiti za to metodo študija.)

Pred dnevi sem našel neko svojo beležko, zagotovo staro nekaj desetletij, na kateri sem zapisal stavek: »Živeti med včeraj in jutri«. Ob starostni senilnosti že nekaj časa razmišljam, kaj to pomeni.

Po vsej verjetnosti je povezano z razmišljanjem o smislu in minljivosti življenja. Praviloma govorimo, kako »živimo od danes do jutri«, kar je tipičen frazem, ki kaže na določeno obliko životarjenja v slabem, negotovem materialnem položaju, ne da bi mislili na prihodnost. Gre za pesimistični pristop k življenju.

Menim, da besedna zveza »živeti med včeraj in jutri« kaže na pozitiven pristop polnosti in vsestranosti življenja ob upoštevanju naše preteklosti, sedanjosti in bodočnosti. To ne pomeni »živeti danes«, ki se omejuje in izolira na časovno jasno opredeljeno obdobje življenja.

Živeti med včeraj in jutri izraža željo po življenju, po biti, preprosto živeti v stanju brez želja in obremenilne zaskrbljenosti zaradi nepotrebnih usedlin in vsebin, ki so jih naplavile čutne zaznave in napačne predstave. Pomeni biti pripravljen, kot čuteče bitje, na vse, kar življenje prinaša, vključujoč tudi smrt, brez strahu in obžalovanja ter mrzličnega iskanja varnosti in zatočišča.

Torej, živimo med včeraj in jutri, namesto – živimo od danes do jutri ali pa živimo samo danes.

#življenje, #živeti

4. avgust 2021

Čeprav sem ob raznih priložnostih iz vljudnosti poslušal ljudi, ki so mi govorili o pravu, ne da bi imeli potrebna pravna znanja, sem se od njih mnogo naučil, kako ljudje dojemajo pravo in kaj jim pomeni. Njihove razlage prava so bile pogosto zdravorazumske in preprosto enostavne.

Zato sem študentom svetoval, da ne zavračajo tovrstnih razgovorov z višine svoje strokovnosti, zlasti če so to ljudje, prizadeti s pravom.

Ob tem sem se spraševal, zakaj se pravniki “delamo pametne s svojim naučenim pravom iz knjig” in zakaj ne storimo ničesar, da bi pravo približali ljudem oziroma stopili na nižjo stopnico med ljudi in prisluhnili njihovemu razmišljanju o medčloveških odnosih, ki so v osnovi bistvo prava.

Ne vem, zakaj skrivamo pravo v zapletene težko razumljive dolgovezne razprave, v debele bukve, in pišemo obsežne zakone v vse obsežnejšem Uradnem listu in jih razlagamo v epskih komentarjih ter se pogovarjamo v ljudem nerazumljivem jeziku. Kot pravniki pa se skrivamo v velikih temnih zgradbah s policaji na vratih in se oblačimo v raznobarvne toge.

K sreči imamo danes družbena omrežja, kjer ugotavljamo, da je pravo lahko enostavno, razumljivo in blizu ljudem, saj je namenjeno njim, ne pa samo pravnim strokovnjakom … sic!

#pravo