3. avgust 2021

Moj znanec me vedno preseneča s svojimi vprašanji ali z idejami. Pred dnevi mi je prinesel zanimiv stavek, ki ga je prebral v neki hrvaški knjigi, češ da gre za biblijski stavek. »Ja tada razmotrih sva svoja djela što ih načiniše ruke moje i trud što ga uložih da to načinim: i gle, sve je to ispraznost i hvatanje vjetra, i nema od toga koristi pod suncem.“ Prosil me, je ali vem, v kakšnem kontekstu je ta stavek napisan v Bibliji. Ko sem ga vprašal, ali bere Biblijo, mi je odgovoril, da mu jo je sicer podaril oče v mladosti, vendar je menil, da je to skup verskih pravljic iz davne preteklosti, kar ga ni posebej zanimalo. Danes pa pogosto sliši, da to ni primarno verska knjiga temveč najbolj brana civilizacijska knjiga o življenju človeške civilizacije, prevedena v največje število jezikov.

Pojasnil sem mu, da je to pogosto citirani znani stavek najmočnejšega in modrega kralja Solomona v biblijskem Propovedniku, ob njegovem razmišljanju o nečimrnost življenja. Ko sem mu prebral celotno besedilo iz prvega poglavja Pripovednika, sva ugotovila, da kralj Salomon pripoveduje, kako je bil velik kralj nad Izraelom in Jeruzalemom, preiskoval in zasledoval vse, kar se godi pod nebom, imel obilo modrosti in spoznanj o nespametnosti in neumnosti, vendar je spoznal, da je to le lovljenje vetra. Na koncu Salomon ugotavlja, da ni nič novega pod soncem in da kopičenje znanja množi bolečino človeka.

Po razmisleku o prebrani vsebini sva se oba vprašala, če je ta najmodrejši kralj pred več kot 5000 leti ugotovil, da je vse to, kar je dosegel v življenju, le „lovljenje vetra“ oziroma nečimrnost, kakor naj mi danes razumemo poveličevanje sodobnih povzpetnežev na lestvici materialnega bogastva, politične moči, ljudskega čaščenja, medijske popularnosti in drobnih domnevnih poklicnih uspehov.(?)

„Vse je nečimrnost”, je zapisal v davnih časih neznani avtor v Bibliji.

#življenje, #nečimrnost

2. avgust 2021

V obdobju prehoda iz socializma v t.i. kapitalizem oziroma tržno gospodarstvo, ki še vedno traja, sem poskušal študentom pojasniti sistemske razlike med socializmom in novo ureditvijo.

Takrat mi ni bilo jasno, kot tudi danes ne, v čem je bistvena razlika med obema sistemoma z vidika malega človeka – delavca ali kmeta, ki se ne zanima za politični sistem, temveč živi v večnem strahu, kako bo preživel sebe in svojo družino.

Študentom sem ponavljal znani aforizem: v kapitalizmu človek izkorišča človeka, v socializmu pa je to obratno. Uporaba omenjenega aforizma je bil izhod iz neznanja in nemoči, da bi bilo takrat mogoče jasno pojasniti omenjene razlike mladim, ki so bili še vedno pod pritiskom v času socializma splošno sprejetih floskul o slabostih kapitalizma in prednostih socializma. Po enakih metodah so se v obdobju prihajajočih sprememb razlagale slabosti socializma in prednosti kapitalizma.

Ne glede na spremembe v pojmovanju nekaterih družbeno ekonomskih sprememb sem pred in po družbenih spremembah opozarjal na določene nesmisle v socializmu, ki so še danes prisotni v naši družbi, ki bi naj bila že v sistemu kapitalizma. Tako na primer je nesmiselno razmišljati, da se lahko pomaga malemu človeku, če se napadajo z intelektom nadarjeni ljudje, da je delavcem mogoče zvišati plače, če se napada delodajalce, da siromašni postanejo bogati s tem, da se bogate sovraži in odstrani iz družbe z revolucionarnimi in drugimi ukrepi, da je sožitje med ljudmi mogoče ustvariti z vzbujanjem sovraštva med posameznimi strukturami v družbi (npr. bogatimi in siromašnimi), da država ali posameznik lahko zagotovi socialno varnost in neodvisnost, če najema kredite v drugih državah oziroma bankah, da se spodbuja kreativnost ljudi, če so iniciative pridržane državnim institucijam ali političnim strankam, da je drugim mogoče trajno pomagati, če delamo to, kar bi morali drugi sami opraviti zase in podobno.

To so razmišljanja, ki imajo trajno naravo, ne glede na to, ali se nanje opozarja v socializmu ali v kapitalizmu.

Ta in podobna razmišljanja niso nova. Del teh razmišljanj se pomotoma pripisuje ameriškemu predsedniku Lincolnu, vendar jih je napisal duhovnik Wilijam Botecker 1916. leta kot argumente zoper takratno razmišljanje o socializmu kot sistemu, ki bi naj osrečil ljudi. Te misli niso izgubile na svoji aktualnosti tudi danes v naši družbi.

#študenti, #družbeni sistem

1. avgust 2021

V starosti sem končno rešil dilemo, ki me je spremljala iz časa študija ob delu, torej več kot 60 let. Vedno sem se soočal z vprašanjem, ali profesor naredi študentu/ki več veselja, ko mu vrhunsko znanje oceni z najvišjo oceno, ali pa bolj študent/ka osreči profesorja s svojim odličnim znanjem.

Odgovor sem našel v tem, da danes pogrešam zadovoljstvo, ki sem ga občutil, ko sem po izpitu v indeks zapisoval veliko desetko.

Danes vem, da sem delal napako, ker se za meni tako podarjen prijeten občutek veselja nisem zahvalil …

#študenti, #profesor, #ocena, #dilema

31. julij 2021

Da bi študentom pojasnil razliko med ceno blaga ali storitve in vrednostjo, sem jim povedal to, kar trdijo ekonomisti: “Cena je denar, to, kar plačam drugemu, vrednost pa je to, kar plačam sebi.”

Problem je v tem, da vse vemo o ceni, ker se z njo ukvarja ekonomska veda, o vrednosti pa ne vemo ničesar ali pa zelo malo, ker se z njo nihče ne ukvarja.

Nek študent je ob tem pripomnil: ”To velja za vsa področja življenja: miniciozno smo pozorni na to, kar dajemo drugim in nonšalantno brezskrbni glede tega, kar dajemo sebi.

In študentka, ki je sedela za njim, je dodala: ”Še posebej to velja v prijateljstvu in v ljubezni.”

#študenti, #cena, #vrednost

30. julij 2021

V starosti ne vemo, ali nas bolj žalosti, da slasti življenja ne moremo odnesti s seboj na večni počitek, ali pa nas tolaži osvoboditev od vseh zemeljskih bremen.

Ne glede na to dilemo pa nas veseli, da lahko še doživimo jutrišnji dan.

#starost

28. julij 2021

Naše sodobne, vedno imensko pomembne oblastnike bodo zanamci zagotovo pozitivno ocenjevali zaradi genialnega izuma izbrisa;

– svojih sester in bratov, ko so po 50-ih letih ugotovili, da le ti niso z njimi v krvnem sorodstvu;

– tistih, ki so v skupnih bankah imeli “umazan” denar v tuji valuti;

– tistih, ki so se upali pojaviti na trgu kot zasebni podjetniki in so vznemirjali velika državna podjetja;

– tistih, so bili prepričani, da so nacionalizacije zasebnih bančnih delnic stvar socialistične preteklosti;

– in bodočih pričakovanih izumov, ki jih ni mogoče izključiti zaradi neznosne lahkotnosti odkrivanja novih izumov.

Če pa bodo zanamci le ugotovili, da ti izumi niso bili posrečeni in da niso bili veliko vredni na trgu, ker se jih ni dalo patentirati, pa bodo izumiteljem postavljali spomenike zaradi njihove genialnosti, kako so znali prepričati ljudstvo, da je verjelo v koristnost omenjenih izumov.

Če pa bi, bog ne daj, zanamci menili, da so to bile neumnosti, pa bodo zagotovo našim izumiteljem priznali, da so vedno imeli pri tem zelo pametne razlage.

Torej, na naše oblastnike – izumitelje smo lahko ponosni, saj njihovih imen ne bo prekril zgodovinski prah.

#oblastniki, #zanamci

28. julij 2021

V času družbenih sprememb v začetku 90. let preteklega stoletja sem s študenti vodil razpravo o tem, ali so imeli tisti, ki so bili v prejšnjem sistemu drugorazredni in bolj ali manj odrinjeni na obrobje družbe, kakšne prednosti ali koristi po družbenih spremembah. V razpravi je večina študentov menila, da nimajo po spremembah nobene prednosti. Spomnim se sklepnega razmišljanja neke nadobudne študentke, ki je bolj v jeznem tonu povedala: »Ne samo da nimamo nobene koristi, ker so prvorazredni še vedno to, kar so bili, temveč nas želijo še prepričati, da nam je dovolj imeti dober osebni občutek, da smo bili na pravi strani.«

Ko se danes tega spomnim, sem prepričan, da je študentka imela popolnoma prav.

#drugorazredni, #prednosti, #koristi

28. julij 2021

Zgodovinsko gledano vsa velika ali mala ustvarjalna dela posameznika propadajo ali se spreminjajo, čeprav so v času pozitivnega delovanja predmet občudovanja in hvale. Ko pa se začne obvezni in nujni proces njihovega propadanja oziroma prenehanja, se začne z neznansko lahkotnostjo kritika njihovega ustvarjalca. Ob tem se vse, kar je ustvarjeno dobrega, pozabi in dobi za ustvarjalca negativni predznak. Nihče ne želi videti v tem procesu objektivnih okoliščin in dejstva, da bo tudi v bodoče del koristnih učinkov ostal v družbi. Podobno se dogaja ob velikih družbenih spremembah, zlasti pa je to prisotno v podjetništvu. Trenutno je v našem širšem prostoru ogromno kritike znanega podjetnika, katerega sistem je doživel konec in mu okolje ne more oprostiti izjave, da je ponosen na ustvarjeno, čeprav ne more nadaljevati tako kot doslej. O tem, da pa je v preteklih deset in več letih storil tudi kaj koristnega za širšo družbo in tisoče delavcev, pa bog ne daj, da bi se kdo spomnil ali pa javno omenil.

#uspeh, #kritika, #občudovanje, #pozaba

26. julij 2021

V zvezi s pripravami za izdajo knjige o posledicah izbrisa gospodarskih družb 1999. leta zbiramo v CINIP-u resnična pričevanja prizadetih družin, ki so ostale brez vsega premoženja zaradi mačehovskega zakona države in manjše skupine imensko pomembnih politikov.

Danes sem prejel odgovor ene od prizadetih oseb na vprašanje v obrazcu, poslanem članom CINIP-a.

9. vprašanje: Opišite, kaj vas je pri izvajanju omenjenih zakonov najbolj prizadelo in ali menite, da Vam je država storila krivico:

Odgovor: “Zaradi lastništva d.o.o. in opravljanja gospodarske dejavnosti enega od družinskih članov je družina izgubila vse svoje premoženje. Dobesedno smo bili razlastninjeni. Izbrisani je verjel v to, da mu država zagotavlja, da za d.o.o. ne odgovarja s svojim osebnim premoženjem. Počuti se popolnoma izigranega in prevaranega. Plačuje dolgove iz let 1994, 95 …, ki so v veliki meri tudi obresti (kot glavnica) in je že povsem nejasno, koliko obresti od obresti od obresti je dolžan plačati. Na račun višine in načina obračuna obresti so dolgovi poskočili v nebo. S pravno akrobatiko ni glede tega praktično nikakršne omejitve. Dolžnik si doživljenjsko. Nobene zaščite ni. Nihče se ne ubada z dolžniki. Vse je le v korist in zaščito upnikov. Pri čemer pa nihče tudi ne upošteva, da izbrisani družbenik svojih terjatev ne more več uveljavljati. Sodnikom sploh ni treba soditi, ker se le sklicujejo na zakon ali sodbo ESČP. Izbrisani se pritožuje, kolikor zmore sam. Na Vrhovno sodišče mu je pot zaprta, ker ne more najeti odvetnika. Državno tožilstvo ga glede predloga za varstvo zakonitosti zavrne, ker da so sodišča pravilno uporabila veljavni zakon … Ustavno sodišče ga zavrne zaradi neobstoječega pravnega interesa in v podtonu še zagrozi s kaznijo, če bi vztrajal pri postopku … Grozljivo!

Kako naj človek zaupa in verjame takšni državi, ki ga zavestno, čez noč, brez utemeljenih podlag naredi za reveža??? Ničemur in nikomur ne moreš zaupati …”

P. s. Od objave obrazca na spletni strani CINIP-a smo doslej prejeli 75 poročil.

#država, #pravo, #zaupanje

25. julij 2021

Vsi imamo vrsto težav v življenju in v osnovi živimo v nenehnih kriznih obdobjih, polnih težav, ali pa v kratkih obdobjih med krizami. Nekatere krize so tipične za določena življenjska obdobja, kot so mladost, srednje odraslo obdobje, zaton poklicnega dela (upokojitev), začetek starosti in globoka starost. Določene težave so lahko pričakovane ali nepričakovane. Vsem je skupno, da so vedno posledica določenih dejstev, ki narekujejo potrebo po spremembah, ki jih podzavestno, po naravi stvari, ne želimo. Težave so lahko individualne ali pa družbeno kolektivne.

Ne glede na vrsto, obliko, čas njihovih pojavljanj so znana splošna pravila, kako se ravnati v težavnih oziroma kriznih obdobjih, jih reševati in jih izkoristiti za potrebne spremembe.

Najpomembnejše pri vseh težavah je, da jih sprejmemo in se zavedamo njihovih razsežnosti. Nobenih življenjskih problemov ni mogoče rešiti z ignoriranjem njihovega obstoja. Za rešitev težav moramo prevzeti osebno odgovornost. To velja tudi za kolektivne težave v družbi. Ob družbenih zdravstvenih težavah sedanje epidemije se izkazuje, da se moramo tudi kot posamezniki zavedati težav in sprejeti tudi del individualne odgovornosti za preprečevanje njene širitve in za odpravo njenih posledic. Neodgovorno od posameznika je, da negira obstoj epidemije in živi, kot da je epidemija le problem drugih. Težave je treba selekcionirati glede na to, ali zadevajo našo eksistenco ali samo kvaliteto življenja. Ne smemo dovoliti, da težave ogrožajo našo osebno integriteto tako v razmerju do nas samih kot tudi do drugih. Poiskati je treba pomoč okolja v obliki posvetovanja in seznanjanja, kako so drugi pristopali k enakim ali podobnim težavam. Pomembno je, kako mi sami, z visoko stopnjo kritičnosti, ocenjujemo težavnost krize in iščemo lastne poti za njeno reševanje. Upoštevati je treba lastne izkušnje reševanja svojih težav v preteklosti. Če so težave nastopile zaradi naših napak, moramo napake obravnavati z visoko stopnjo tolerance in se ne samoobtoževati, ker to ne prispeva k reševanju posledic napak. Pri iskanju poti iz življenjskih kriz je treba biti fleksibilen in jih reševati selektivno. V času kriznih obdobij ne smemo biti nestrpni in iskati bližnjic za njihovo rešitev.

Bližnjic v življenju ni, še najmanj pri reševanju življenjskih težav, čeprav danes živimo v kulturi iskanja bližnjic na vseh področjih in se ne zavedamo, da so bližnjice ena od največjih iluzij sodobnega človeka, ki temelji na napačni predstavi, da je življenje mogoče primerjati s približno 100-timi učinkovitimi bližnjicami na računalniških tipkovnicah.

#življenje, #težave