25. avgust 2022

Splošno je znano, da mediji in govorice v ospredje postavljajo negativne vsebine o drugih, ker pritegnejo več pozornosti, zlasti če gre za informacijo, ki jo je mogoče razlagati na različne načine. Pogosto pa so takšne objave posledica podzavestne ali zavedne zavisti, ki je prisotna v družbi in je globoko ukorenjena v sodobnem človeku.

Zavist je občutek, povezan s tem, da nekdo drug ima, zna, zmore, ima neko lastnost, mi pa ne.

Zavist se pogosto zamenjuje z ljubosumnostjo, glede na to, da sta oba pojava oziroma občutki podobni, a tudi različni. Ljubosumje je negativen občutek, ki nastane predvsem zaradi dejstva, da nismo dovolj ljubljeni s strani druge osebe.

Zavist nas dela nesrečne zaradi tega, kar ima nekdo drug več oziroma boljše, kar je nam nedosegljivo.

Normalno je, če si človek želi narediti svoje življenje lepše in boljše, in to ni zavist.

V sodobnem življenju smo pogosto bolj ali manj zavistni drugim zlasti zaradi »uspeha«, čeprav niti ne vemo, kaj je to uspeh v življenju.

Filozof Bertrand Russell (The Conquest of Happiness) zatrjuje, da je zavist temelj demokracije in vzrok številnih družbenih sprememb in tragičnih dogodkov v razvoju civilizacije. (Socializem se je ohranjeval zaradi zavisti siromašnih do bogatih.) Bistvo demokracije, kot so jo pojmovali že stari Grki in je prisotna še danes, je, da nihče ne sme biti prvi. (Znanec mi je rekel, da to danes ne drži v politiki, ker se mnogi borijo, da bi bili prvi.)

Pogubnost zavisti ni samo v tem, da želimo drugemu, da bi izgubil tisto, kar ima, zna ali zmore temveč tudi poskušamo delovati zlonamerno v tej smeri, zlasti če je to delovanje mogoče prikriti pred drugimi in ni predmet kaznivosti. (Znana je kletev: »Imel, pa ne imel.«)

Pri tem pa primarno delamo škodo nam samim, saj se počutimo nesrečne, ker drugi imajo to, česar mi nimamo. Namesto da bi delovali v smislu doseganja lastne sreče na podlagi tega, kar imamo ali smo, postajamo ujetniki razdiralnega občutka zavisti drugim.

Če ne obvladamo strasti zavisti drugim, nam zavist zasenči tudi tiste naše lastne prednosti in vrline, ki jih imamo in smo zaradi njih lahko ponosni nase.

Bertrand Rassell zatrjuje, da je zavist posledica civilizacijske zablode posvečanja velike pozornosti razvoju razuma in uma, zanemarjen pa je razvoj srca.

Človek je nesrečen, ker razume, pozna in ve , da obstaja nekaj, kar je boljše ali več, vendar ne ve, kako to najti in doseči in zato usmerja svojo zavist na drugega, ki je prav tako nesrečen zaradi zavisti drugim, ki so še bolj uspešni, imajo ali znajo še več …

»Tudi svetniki so zavidni bolj svetim«, trdijo v Hrvatskem Zagorju.

#mediji, #zavist

22. avgust 2022

V obdobju socializma ni bilo primerno in priporočljivo v pedagoškem procesu razpravljati o verskih oziroma religioznih vprašanjih. Kljub temu sem bil mnenja, da je potrebno študentom prava pojasnjevati razliko med vero v smislu človekovega osebnega odnosa z Bogom in religijo kot civilizacijskim in stalno prisotnim družbenim pojavom, ki ima še kako tesno povezavo s pravom in se je z njim, zlasti v preteklosti, tudi pogosto prekrival. Pojem religije izhaja iz latinske besede »religare«, kar pomeni ponovno povezovanje človeka z božanstvom in podrejanje celotnega osebnega in družbenega življenja pričakovanjem raznih oblik božanstva, kar je bilo za takratno pravno in družbeno oblast absolutno nesprejemljivo.

Znano je, da je bilo v socialističnem obdobju našega družbenega življenja prisotno zavračanje religije, vendar se je nejevoljno tolerirala vera, kot osebna pravica človeka. Res je, da vera in religija nista identični, vendar pa po naravi stvari tudi ne moreta biti popolnoma ločeni, saj se med seboj dopolnjujeta. Ta pojav je še danes prisoten v družbi in se pravniki še kako radi izogibamo razpravam o veri in religiji oziroma religioznosti in njuni vlogi v življenju ljudi ter tudi v povezavi s pravom.

V razpravah s študenti o religiji se je pogosto pojavljalo tudi večno vprašanje, ali Bog obstaja ali ne. Doslej sta filozofija in teologija našli vrsto metod dokazovanja božjega obstoja in prav tako so ateisti in agnostiki našli vrsto nasprotnih argumentov, da Bog ne obstaja.

Jasno je, da obstoja ali neobstoja Boga ni mogoče znanstveno dokazati.

Da bi se izognil tej razpravi, ki je po vsebini interesantna, vendar je bila v tistem času neprimerna, sem študentom pojasnjeval, da za resničnega religioznega vernika vprašanje obsoja ali neobstoja Boga ni pomembno, temveč je bistvenega pomena, ali človek kot vernik v razmerju do drugih misli, deluje in živi v vsej svoji življenjski razsežnosti, kot da Bog obstoja.

Pri tem sem študente opozarjal na razmišljanje misleca Blaise Pascala, ki ponuja preprost, vendar pa zelo sprejemljiv nasvet o določeni obliki stave v štirih korakih, o katerih se lahko razmišlja in tudi neskončno razpravlja, ne da bi to koga motilo.

1. Oseba verjame, da Bog obstaja, izpolnjuje njegove zapovedi in živi tako, da po smrti doseže nebesa.

2. Oseba verjame v Boga in se trudi za nebesa, a Bog ne obstaja, zato po smrti ni ne nagrade ne kazni.

3. Oseba ne verjame v Boga, se ne trudi za nebesa, a Bog obstaja, zato osebo čaka kazen.

4. Oseba ne verjame v Boga, se ne trudi za nebesa, Bog ne obstaja, zato ni ne nagrade ne kazni.

Nazadnje Pascal sklene, da se je ne glede na to, ali Bog zares obstaja ali ne, bolje truditi za nebesa, da nas nazadnje ne bi čakala kazen in bi se veselili v nebesih, če Bog obstaja.

V osnovi nam Pascal ne ponuja nasveta, naj verjamemo v obstoj Boga, temveč nam priporoča, da se trudimo za nebesa, pri čemer praviloma to koristi tudi drugim in družbi.

#religija, #vera

22. avgust 2022

Študentom sem pogosto govoril, da se ideja pravne države in vladavine prava lahko uresničuje le, če se pravniki in pravna stroka umesti v vsakodnevno življenje ljudi kot sestavni del širše družbene infrastrukture, ne pa, da se etablira kot del ozke družbene elite. Glede na današnje stanje prava in pravne države v naši družbi sem vsak dan bolj prepričan, kako sem bil v zmoti.

#pravna država, #družba

20. avgust 2022

Človeško življenje je stalnica potovanja. Prvo obdobje potovanja je zaznamovano kot obdobje radovednosti in poskus bega od sebe v širni neznani svet odraslih oziroma svet drugih. Drugo obdobje je viharno potovanje po širokih, vendar nevarnih avtocestah, na katerih se lahko ustavljamo zaradi občudovanja narave le na mestih, ki jih je določil projektant ceste, ne pa tam kjer bi mi želeli. Potovanje po tej avtocesti nas izpolnjuje z občutkom iluzije svobode, ki pa je v osnovi od drugih vodeno potovanje v neznano, polno strahu pred nesrečami in številnimi zastoji, ki jih ustvarjajo slabi vozniki. Tretje obdobje življenjskega potovanja je polno kritičnega razmišljanja, ali nismo zgrešili načrtovane poti oziroma se nismo pravočasno razvrstili v kolono za izvoz, da bi nadaljevali vožnjo po stranskih neznanih poteh vrnitve k sebi oziroma vase v obdobju staranja. Pri tem spoznavamo, kako je življenje omejeno in nevarno, pogosto tudi brez smisla. Iz naših tudi bolečih življenjskih izkušenj nismo uspeli ustvarjati ničesar, kar bi lahko ocenili kot kreativno, koristno in lepo. Ne upamo pogledati, kaj se dogaja izven našega horizonta. Zavedamo se, da družbi nismo vrnili velikega dela tistega, kar nam je podarila. V starosti živimo od spominov, vendar ne kakršnihkoli. V aktivnem življenju smo lahko vsaj pričakovali, da bomo življenjske težave reševali skupaj z drugimi, česar v starosti ni mogoče pričakovati.

Kljub prisotnosti teh razmišljanj smo starejši odločeni, da življenje v obdobju, ko potujemo k sebi in v sebe, ne pomeni propadanja temveč uspešno in odločno ter zdravo povečujemo svoje lastne potenciale v smislu osebne rasti, čeprav pod radarjem družbe. Prisilno izločeni na družbeno obrobje in s prepovedjo, da bi s svojo radovednostjo posegali na področje, s katerim smo se poklicno ukvarjali, svojo radovednost usmerjamo v iskanje odgovora, zakaj sploh živimo, ker nam iskanje odgovora na to vprašanje ni bilo dovoljeno ali pa se ga zaradi življenjske hitre vožnje in hitenja sploh nismo zavedali.

»Ne postarajte se, ne glede na to, kako dolgo živite, vedno se obnašajte kot radoveden otrok pred veliko skrivnostjo, imenovano življenje,« nam svetuje Albert Einstein.

#življenje, #starost

12. avgust 2022

Pred enim letom sem na FB objavil kritiko mariborske novinarke, ki je v kratkem časopisnem poročilu o manjši tatvini 5-krat omenjala dejstvo, da je bil storilec pripadnik sosednjega naroda. Pred dnevi so mediji poročali, da je nemška policija na letalu, ki je bilo namenjeno v Hrvaško, ujela osebo, osumljeno kaznivega dejanja. Policija ni omenjala imena oziroma nacionalnosti osumljene osebe, vendar je novinar v svoji objavi zapisal njeno nacionalno pripadnost, verjetno pod domnevo, ker je bilo letalo namenjeno na Hrvaško.

Sprašujem se, zakaj mediji tako vztrajno omenjajo nacionalnost določene osebe, če je storila nekaj nezakonitega ali se obnašala v nasprotju z običaji naše družbe. Vsi vemo, katerih pripadnikov drugih sosednjih narodov oziroma narodnih skupnosti mnogi v naši družbi ne marajo oziroma so prepričani o njihovi manjvrednosti ali kulturni zaostalosti. Mediji to mnenje utrjujejo prav z objavljanjem nacionalne pripadnosti storilcev kaznivih dejanj (žal tudi domnevnih in še neugotovljenih) oziroma storilcev neprimernega vedenja.

V bistveno manj primerih zasledimo navajanja nacionalne pripadnosti tistih, ki so storili kaj dobrega ali pa prispevali k skupnemu družbenemu dobremu. Nekateri mediji se sicer izogibajo navajanja narodne pripadnosti s tem, da namerno zapišejo ime ali priimek, ki ni običajen v naši sredini.

Ta pojav objavljanja nacionalne pripadnosti v luči negativnega konteksta je nesprejemljiv, ker so se v EU združili narodi v enakopravno in enakovredno skupnost ljudi, kjer se pripadnost k določenemu narodu nikjer uradno ne evidentira in na podlagi narodne pripadnosti tudi ni posebnih pravic, razen kadar gre za pozitivno diskriminacijo ogroženih skupin, kar urejajo posebni zakoni. To je vidik podcenjevanja ljudi.

Medij, ki objavlja nacionalno opredelitev določene osebe, ne da bi mu to sporočila oseba sama, objavlja le nedokazano dejstvo in praviloma zavaja javnost. Žal mnogi tudi ne ločijo pojma državljanstva, kot uradno evidentirane pripadnosti posameznika določeni državi, ne pa tudi pripadnosti narodu, ki prebiva v tej državi. Državljanstvo je pomembno za odnos posameznika do države in države do njega, kar pa se ne more enačiti s pomenom narodnosti, ki je le osebno zavestno ali manj zavestno občutenje pripadnosti k značilnostim določene narodne skupnosti.

Na širšem prostoru našega ozemlja in ozemlja naših sosedov je prav poudarjanje pripadnosti k določenim narodom v preteklosti povzročilo družbene tragedije širših zgodovinskih razmer in zato bi bilo nujno, da mediji v javnosti opustijo navajanje nacionalne pripadnosti posameznih oseb z zavestnim namenom spodbujanja negativnih različnosti, ki so posledica znanih že ustaljenih predsodkov.

Za to objavo me je spodbudil znanec, ki ne more dojeti, da novinarji v naši državi praktično vsak dan zasedajo nove oblastne funkcije, pri čemer bi njihove navade navajanja in razlikovanja nacionalne pripadnosti posameznikov, pri opravljanju oblastnih funkcij, lahko bile občutno bolj nevarne kot objave v medijih.

#mediji, #nacionalna pripadnost

3. avgust 2022

Vedno mi je bilo žal študentov, ki so se soočili z nepričakovano življenjsko osebno ali družinsko oviro ter so izgubili motivacijo za nadaljnji študij. Ne želim govoriti o življenjskih poteh »faliranih študentov«, še manj pa jih obsojati. Nimamo podatkov, koliko študentov opusti študij, ker niso našli ponovne osebne motivacije bodisi v krogu študijskega okolja ali v krogu svojih najožjih družinskih članov. Obžalujem, da družba in visoko šolstvo ne posvečata pozornosti temu pojavu in da izključno študentom samim pripisujeta odgovornost za neuspehe pri študiju.

Vidna zunanja razigranost današnjih mladih generacij skrbno skriva težave mladih ljudi pri srečanju z realnim življenjem v času študija.

Izguba motivacije za določen študij pomeni, da se študent srečuje s težavo, glede katere je prepričan, da zoper njo ne more storiti ničesar. Praviloma ob tem ne išče krivca zunaj sebe, temveč krivi samega sebe, kar pomeni, da ponotranji problem z usodno posledico paraliziranja svojih sposobnosti in zlasti volje, da bi le nadaljeval študij. Pogosto k temu prispevajo tudi drugi, kot npr. profesorji, starši in širše družbeno okolje, s kritičnimi obtožilnimi opombami.

Da bi študent sebe ponovno motiviral, je nujno iskanje novih načinov motivacije, ki jo potrebuje za ukrepanje oziroma nabiranje nove energije za nadaljevanje študija. K spodbujanju ponovne motivacije pomaga tudi razgovor o uspešnih študijskih zgodbah brez opisovanja težav, s katerimi se srečujejo tudi uspešni študentje. Organiziranje tekmovanj v manjših študijskih skupinah je učinkovito sredstvo za utrjevanje motivacije. Študentu v težavah je treba jasno povedati, da študijske težave niso razlog za odnehanje študija. Znano je, da če človek vzame usodo v svoje roke, oziroma če je izzvan s težavami, najde tudi za to potrebno energijo, zlasti če ima v mislih jasen cilj, ki ga želi udejanjiti. Praktične vsakodnevne lastne prakse svetovanja študentom pri pripravah za izpite kažejo, da na motivacijo pozitivno deluje izdelava in izvajanje natančnega urnika študija oziroma priprav na izpite in to ne z razmišljanjem o izpitu temveč o vsebini študijskega gradiva. Izogibati se je treba negativnim mislim in pretirani samokritičnosti.

Dvig samozavesti z razmišljanjem o svojih zmožnostih in sposobnostih v preteklosti, s spominjanjem na prijetne občutke po že opravljenih izpitih, vedno pozitivno vpliva na motivacijo.

Eden od najbolj pomembnih dejavnikov za vzdrževanje in obujanje motivacije je osebna disciplina vztrajnega opravljanja študijskih nalog. Osebni oziroma samodisciplini se danes posveča premalo pozornosti, čeprav jo nekateri opredeljujejo kot ljubezen do samega sebe.

V praksi se priporoča utrjevanje samodiscipline z nagrajevanjem samega sebe za uspešno opravljeno nalogo (več časa za določene prijetne aktivnosti) oziroma kaznovanje sebe za opustitev konkretne predvidene študijske naloge (opravljanje neprijetnega dodatnega dela).

Pri študentih prava je po mojih izkušnjah močan motivator za študij poslanstvo pravniškega poklica v smislu nudenja pomoči drugim in možnost široke osebne pokončnosti. Drugi razlogi, kot so možnost zaslužka pri tem poklicu, družbeni ugled, možnost zasedanja določenih visokih družbenih položajev, medijska izpostavljenost in določena stopnja »posvečenosti« pri opravljanju pravniških opravil, ki se izkazuje v raznih uniformiranih oblačilih idr., ni poseben motivator za študij prava.

Vedno sem si prizadeval, da bi univerza in družba posvečala pozornost tudi spremljanju in nudenju pomoči študentom ob pojavu opuščanja začetega poklicnega izobraževanja. Žal to ne zanima širše družbe in visokega šolstva, ki se posveča uspešnim študentom, čeprav je življenje sestavljenka uspešnih in manj uspešnih ter neuspešnih ljudi, ki pa so vsi vredni in si zaslužijo pomoč v lastnih težavah in kvalitetno življenje, čeprav ne vem natanko, kaj je to.

#študij, #študent, #motivacija

24. julij 2022

Pred dnevi so v Švici odprli poseben model pomoči starejšim, ki je v osnovi modifikacija že uveljavljenega kitajskega sistema v Pekingu. Gre za zbiranje posebnih podatkov o prostovoljni pomoči mladih oseb starejšim v obliki raznih storitev, ki jih ne more vedno zagotoviti socialna služba. To delo mladih se deponira (evidentira) na posebnih socialnih računih posameznika, ki mu po 60-em letu starosti prinaša določene bonitete v obliki pravice, da v starosti koristi pomoč od družbe (države) ali v obliki bonitet pri pokojnini. Te oblike pomoči starejšim prispevajo k povezovanju mladih in starejših v družbi in prinašajo koristi tako starejšim kot tudi mlajšim, kar je nedvomno novost, glede na to, da se je doslej tovrstna pomoč obravnavala kot enostranska pomoč. Novi pristopi prispevajo k zainteresiranosti mladih, da se vključujejo v razne oblike pomoči starejšim.

Pri nas ni pričakovati miselnega napora naših kabinetskih oblastnih uradnikov pri iskanju novih pristopov v skrbi za starejše, saj so jim v ospredju ideje o institucionalni centralizaciji »progresivnih ideoloških socialnih politik« v metropoli, kjer se dejanski problemi starejših v odročnih krajih naše države vidijo le preko zamegljenih leč daljnogleda.

#mladi, #starost, #pomoč

17. julij 2022

Konzulat Republike Hrvatske u Mariboru čestita mag. Marku Mandiru voditelju i članovima Klape Dalmari za nagradu publike i treće mjesto na jučerašnjoj 16.7.2022 završnoj večeri muških klapa 56. Festivala dalmatinskih klapa u Omišu. Klapa Dalmari djeluje kao ogranak Hrvatskog kulturnog društva u Mariboru, kojimu je u više mandata predsjedavao voditelj mag. Marko Mandir. U tv prijenosu završne večeri je bio i snimak Maribora u kojem živi više tisuća pripadnika hrvatskoga naroda.

Prof.dr. Šime Ivanjko, počasni konzul

#čestitke, #klape, #Omiš

10. julij 2022

Študenti prava se zavedajo velike poklicne konkurenčnosti na področju nudenja pravnih storitev in se za to neradi odločajo za poklicno pot samostojnega odvetništva. Vedno sem jih poskušal spodbuditi za tekmovanje z drugimi poklicnimi kolegicami in kolegi na področju poglabljanja strokovnega pravnega znanja in znanj o človeku.

Prijateljsko pa sem jim svetoval, da se opredelijo za tekmovanje z drugimi tam, kjer konkurence praktično ni ali pa je slaba in ne zahteva veliko napora.

Na njihovo radovedno vprašanje, katera področja so to, sem jih napotil na »njihove starše«, ko so jim že v otroštvu dali vedeti, kaj pomeni biti Dober človek.

#študenti, #človek, #konkurenca

6. julij 2022

Nespametno smo več govorili kot razmišljali. Sodelovali smo v razgovorih, ki nas niso zanimali, in bili razočarani nad plehkimi skupinskimi razgovori. Nismo si zastavljali vprašanj o pomembnosti dialoga z drugimi. Ker nismo bili dovolj jasni, nas drugi pogosto niso razumeli, o čem smo pravzaprav govorili. Pretvarjali smo se, se smejali in pripovedovali šale o svojem življenju ljudem, ki jim ni bilo mar za nas. Nismo se odzivali, ko so drugi čakali na naše odzive. Neredko so drugi pri nas opazili dolgčas in smo hitro izgubljali svojo privlačnost. Pozabljali smo biti dovzetni za nove izzive in projekte. Četudi smo se nekaj precej hitro naučili, smo za to hitro izgubili zanimanje.

Imeli smo težave s sprejemanjem odločitev ali pa smo se odločali spontano in po pameti. Nismo se vedno znali odločiti, ker smo imeli vedno neverjetno veliko možnosti, o katerih smo v glavah preigravali vse možne variante z njihovimi posledicami, in nato dolgo tehtali, katera pot je najboljša. Ko smo sprejeli odločitev, pa smo jo pogosto obžalovali. Zavidali smo tistim, ki so se znali odločati. Iskali smo vedno, kaj je »prav«, čeprav nihče ne ve, kaj je v bistvu “prav”!

Pogosto smo dvomili vase in to skrivali pred drugimi, čeprav to nikogar ne zanima. Zavedali smo se, da zaradi utrjevanja lastnega samospoštovanja potrebujemo pozitivne povratne informacije o naših dobrih idejah in odločitvah, vendar smo jih skrivali pred drugimi. Nismo zaupali drugim, ki so imeli enake težave, prepričani, da smo več vredni kot drugi in da nimamo pravice delati napak, narediti ali reči nečesa neumnega ali nepremišljenega. Preprosto si nismo dovolili tvegati.

V sporih z drugimi smo vedno potegnili ta kratko, ker nismo želeli razumeti stališč in razmišljanj nasprotnika. Ko so se spori, zlasti pred sodiščem, končali, pa smo ugotovili, kako nespametno je bilo voditi spore z ljudmi in se razgaliti pred javnostjo, ki je uživala v predstavi medsebojnega trpinčenja dveh (ali več) nespametnih oseb …

#življenje, #starost, #nespametno ravnanje