Zakaj državni organi še vedno ne pojasnijo nastanka najbolj spornih določb ZFPPod?

Pred dnevi sem prebral odgovor  št. Murk Slavko -TMS d.o.o. PDF -157 Ministrstva za pravosodje z dne 28. oktobra 2026, ki ga je gospod Slavko Murk prejel v zvezi s posledicami Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) iz leta 1999.

Gre za še enega v dolgi vrsti odgovorov državnih organov na pobude in opozorila oškodovancev, ki že sedemindvajset let poskušajo doseči pojasnilo, zakaj in kako je država z zakonom tako globoko posegla v njihovo premoženje in življenje.

Ob prebiranju teh odgovorov se težko izognem občutku, da državni organi že leta ponavljajo skoraj enaka pojasnila. Navajajo odločbe Ustavnega sodišča, sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice in zakonodajne poskuse odpravljanja posledic izbrisov gospodarskih družb.

Vse to je znano. O tem je bilo že veliko napisanega.

Toda o vprašanju, ki ga imam za najpomembnejše, državni organi še vedno ne dajejo zadovoljivega odgovora.

• Kaj se je v resnici zgodilo maja 1999?

Kot profesor gospodarskega prava sem sodeloval pri pripravi prvotnega, tako imenovanega mariborskega osnutka ZFPPod, ki je bil predmet večmesečne javne razprave. Ta koncept je bil pozneje nadomeščen z vsebinsko drugačno zakonsko rešitvijo o kateri ni nikoli nihče razpravljal javno.

Vendar danes ni najpomembnejše vprašanje, zakaj je prišlo do zamenjave koncepta.

Bistveno je, kako sta se v predlogu zakona znašla četrti in peti odstavek 27. člena, ki sta omogočila izjemno daljnosežen poseg v premoženjski položaj družbenikov izbrisanih gospodarskih družb.

Arhivska dokumentacija, ki sem jo pridobil in preučeval, kaže, da besedilo predloga zakona, ki ga je maja 1999 obravnavala Vlada Republike Slovenije, teh določb ni vsebovalo. V besedilu, ki je bilo nato posredovano Državnemu zboru, pa sta se pojavili.

Kako je do tega prišlo?

Kdo je pripravil sporni določbi? Kdo je odločil o njuni vključitvi? Ali je bila Vlada s spremembo seznanjena in jo je odobrila? Ali so poslanci vedeli, da odločajo o določbah, ki jih v predhodno obravnavanem vladnem besedilu ni bilo?

To niso zgolj vprašanja pravne zgodovine. Gre za vprašanja pravilnosti zakonodajnega postopka, odgovornosti državnih institucij in zaupanja v pravno državo.

Če sta bili določbi vključeni po potrditvi vladnega besedila brez ustreznega pooblastila, bi to pomenilo izjemno resen problem zakonodajnega postopka.

Če pa je bila sprememba odobrena, je treba pojasniti, kdo jo je odobril, po kakšnem postopku in zakaj njene okoliščine niso bile ustrezno dokumentirane oziroma predstavljene.

Ne trdim, da danes poznamo vse odgovore. Trdim pa, da imamo dovolj dokumentiranih razlogov, da jih od države zahtevamo.

• Sodišča so presojala posledice. Kdo je presojal nastanek določb?

Ustavno sodišče je večkrat odločalo o ustavnopravnih vprašanjih ZFPPod. Evropsko sodišče za človekove pravice je obravnavalo zadevo Lekić proti Sloveniji. Redna sodišča so odločala v številnih sporih, ki so nastali zaradi izbrisa gospodarskih družb.

Toda po mojih dosedanjih ugotovitvah neskladje med besedilom, ki ga je obravnavala Vlada, in besedilom, posredovanim Državnemu zboru, ni bilo predmet samostojne in vsebinske sodne presoje.

Pozneje pridobljena arhivska dokumentacija zato odpira pomembno vprašanje: ali so sodišča ob odločanju poznala vse okoliščine nastanka spornih določb?

Ne moremo vnaprej trditi, da bi odločila drugače. Lahko pa upravičeno vprašamo, ali so imela na voljo vsa pravno pomembna dejstva.

Pravnomočne sodne odločbe je treba spoštovati. Toda njihovo spoštovanje ne odvezuje državnih organov dolžnosti, da pojasnijo okoliščine nastajanja zakona.

• Molk tistih, ki bi lahko pojasnili okoliščine

O spornih okoliščinah sprejemanja ZFPPod sem že javno pisal, med drugim tudi v Delu, in pozval tedanje udeležence zakonodajnega postopka, naj pojasnijo, kaj se je zgodilo.

Podobne pobude so podajali tudi oškodovanci.

Kolikor mi je znano, ti pozivi niso prinesli vsebinskih pojasnil, ki bi razjasnila nastanek spornih določb.

Molk posameznika seveda ni dokaz njegove odgovornosti. Toda kadar gre za zakon, ki je tako globoko posegel v življenje številnih ljudi, bi pričakovali pripravljenost vseh, ki poznajo okoliščine njegovega nastanka, da prispevajo k razjasnitvi dejstev.

To ni samo vprašanje morebitne pravne odgovornosti, temveč tudi osebne, moralne in institucionalne odgovornosti.

• Odškodninski zakon obstaja. Kaj pa odprava krivic?

Posebej me je zmotil zaključek najnovejšega odgovora Ministrstva za pravosodje.

Ministrstvo navaja, da je bil sprejet Zakon o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra (ZOKIPOSR), ki upravičencem pod zakonskimi pogoji omogoča uveljavljanje odškodnine.

To je formalno pravilno.

Toda navedba, da je bil zakon sprejet, sama po sebi še ničesar ne pove o njegovi dejanski učinkovitosti.

Po informacijah, s katerimi razpolagam, doslej ne poznam primera oškodovanca, ki bi na podlagi tega zakona dejansko prejel odškodnino.

Če ima ministrstvo drugačne podatke, bi bilo prav, da jih javno predstavi: koliko zahtevkov je bilo vloženih, koliko jih je bilo rešenih in koliko odškodnin je bilo dejansko izplačanih?

(Ministrstvo pri citiranju odločbe Ustavnega sodišča U-I-307/11 z dne 12. aprila 2012 navaja, da so bili razveljavljeni členi od 1 do 17 Zakona o prekinitvi postopkov proti družbenikom izbrisanih družb (ZPPDID).

To ni pravilno.

Ustavno sodišče je s to odločbo razveljavilo 1. do 17. člen ZPUOOD iz leta 2011, ne ZPPDID iz leta 2018.

Gre za pomembno napako v uradnem odgovoru, saj ministrstvo prav s sklicevanjem na pretekle zakonodajne rešitve utemeljuje svoje stališče).

• Sprejetje zakona o odpravi krivic še ne pomeni, da so bile krivice tudi odpravljene.

Razlika med zakonsko obljubo in njenim dejanskim uresničenjem je bistvo problema.

Država odgovarja, vendar ne na bistveno vprašanje

V sedemindvajsetih letih so oškodovanci prejeli številne odgovore različnih državnih organov. Ti praviloma pojasnjujejo veljavno zakonodajo, pristojnosti institucij in vsebino sodnih odločb.

Toda ključno vprašanje ostaja:

Kdo je odgovoren za to, da sta bili leta 1999 v predlog zakona vključeni sporni določbi, ki ju po razpoložljivi arhivski dokumentaciji ni bilo v besedilu, ki ga je predhodno obravnavala Vlada Republike Slovenije?

Ne zahtevamo spreminjanja pravnomočnih sodb. Ne zahtevamo poseganja v neodvisnost sodnikov.

Po sedemindvajsetih letih ni več dovolj naštevati, kaj vse je država poskušala storiti za odpravo posledic ZFPPod.

Treba je pojasniti tudi, kako so nastale zakonske določbe, ki so te posledice omogočile.

Ne gre za iskanje krivca za vsako ceno. Gre za ugotovitev dejstev in odgovornosti v zakonodajnem postopku.

Odgovori niso pomembni samo za oškodovance. Pomembni so za vse državljane, saj zadevajo zaupanje v način nastajanja zakonov in delovanje državnih institucij.

Pravna država ni samo država, v kateri se zakoni uporabljajo in sodbe spoštujejo. Je tudi država, ki je pripravljena pojasniti, kako so njeni zakoni nastali, ter priznati in popraviti morebitne napake svojih institucij.

Oškodovanci ne prosijo več za razumevanje. Zahtevajo pojasnilo.

In po sedemindvajsetih letih bi jim ga bila država dolžna dati.

Cogitare est vivere!

Pred majhno vrsto z lastnimi rokami grajeno  hišo stoji drevo, ki ga opazujem že štirideset let. Vsak dan ga vidim skozi okno. V vseh teh letih sem spremljal njegovo prebujanje spomladi, bujno rast poleti, spreminjanje barv jeseni in njegovo zimsko goloto.

Zdaj, ko se približuje dan mrtvih, je moje drevo polno listja, ki počasi odpada.

Zanimivo je, kako drevo izgublja svoje liste. Ne vseh naenkrat. Nekateri odpadejo prej, drugi vztrajajo še nekaj dni. Kot da bi drevo samo odločalo, katerih listov ne potrebuje več in katere bo še nekaj časa obdržalo.

Vem, da gre za naravne zakonitosti, vendar se ob opazovanju ne morem izogniti misli, kako podobno je življenje drevesa življenju človeka.

Tudi človek z leti izgublja marsikaj, kar je nekoč predstavljalo pomemben del njegovega življenja. Opušča dejavnosti, položaje, navade, pričakovanja in včasih tudi odnose. Nekatere prostovoljno, druge zaradi okoliščin, na katere nima vpliva.

Drevo se ne upira izgubljanju listja. Človek pa se pogosto upira izgubljanju tistega, kar je nekoč imel in kar je bil.

Ko odpade zadnji list, ostane drevo golo. Toda ali je zato manj vredno? Ali je izgubilo svojo lepoto?

Morda je prav nasprotno. Šele takrat lahko vidimo njegovo pravo zgradbo, njegove veje in deblo, ki je desetletja nosilo vse njegovo zelenje.

Ali ni podobno tudi s človekom? Ko odpadejo zunanja znamenja njegove družbene pomembnosti, ostane tisto, kar je v resnici postal v svojem življenju.

Ob pogledu na moje drevo se zato ne sprašujem več samo, koliko listov bo še odpadlo, temveč tudi, kaj bo ostalo.

Drevo bo, če mu bodo okoliščine naklonjene, spomladi znova ozelenelo. Človek pa ne ve, koliko pomladi mu je še namenjenih.

Toda morda prav zato ne bi smel žalovati samo za odpadlim listjem svojega življenja.

Drevo odvrže listje, ki ga ne potrebuje več. Ali zna tudi človek v starosti zavestno odvreči tisto, kar mu je postalo nepotrebno – zamere, tekmovalnost, željo po priznanju, strah pred mnenjem drugih – in s tem postati notranje svobodnejši?

Morda je prav to ena največjih možnosti, ki nam jih ponuja starost: da se naučimo razlikovati med tem, kar smo v življenju imeli, in tem, kar v resnici smo.

Starost ni zgolj čas izgubljanja listov. Je tudi čas, ko se lahko pokaže resnična podoba drevesa našega življenja.

Cogitare est vivere.

V medijih beremo, kakšno premoženje imajo kandidati za mariborskega župana. Podatek je zanimiv, vendar koliko nam pove o človeku, ki mu bomo zaupali vodenje mesta?

Kandidati predvsem pripovedujejo, kaj bodo storili, če bodo izvoljeni. Precej manj izvemo o tem, kakšni so kot ljudje, kaj so doslej storili, kako so ravnali s sodelavci in kako so jih sprejemali ljudje v okoljih, kjer so delovali.

Zanima me, ali je kandidat pošten, ( kot dokaz ne zadošča, da ni bil obsojen), sposoben samostojne presoje, pripravljen poslušati drugače misleče in ali zna osebne, poslovne ter strankarske interese podrediti skupnemu dobremu.

Posebej pomemben se mi zdi njegov odnos do malega človeka – delavca, upokojenca in vseh, ki se vsak dan srečujejo z življenjskimi težavami.

Veliko osebno premoženje je lahko dokaz podjetnosti in uspešnosti, ni pa nujno dokaz sposobnosti za odgovorno upravljanje javnih zadev. Prav tako skromno premoženje ni dokaz poštenosti in manjše sposobnosti ljudi.

Zato bi želel o kandidatih izvedeti manj o tem, koliko imajo, in več o tem, kakšni ljudje so ter kaj so s svojim dosedanjim delovanjem dokazali.

Mesto ne potrebuje samo gospodarskega razvoja, temveč tudi človečnost, pravičnost in zaupanje.

Župan ne sme biti samo uspešen upravljavec mestnega premoženja, temveč predvsem odgovoren predstavnik vseh občanov.

Ali lahko človek uspešno vodi mesto, če zna ustvarjati bogastvo, ne zna pa razumeti ljudi, ki od tega bogastva nimajo koristi? Kandidatovo sposobnost lahko ocenjujemo po njegovih dosežkih, njegov značaj pa predvsem po načinu, kako je te dosežke ustvarjal in kako je pri tem ravnal z drugimi ljudmi.

Starejši se pogosto pritožujemo, da nihče več ne misli na nas.

Pred dnevi smo se o tem pogovarjali v krogu starejših prijateljev. Eden izmed njih pa nas je presenetil z izjavo:

»To sploh ni res! Še kako mislijo na nas!«

Začudeno smo ga pogledali in vprašali, kdo vendar misli na nas.

»Davčna uprava redno misli na nas in preverja, ali smo plačali davke. Banka takoj pomisli na nas, če zamudimo s plačilom enega obroka. Komunalna podjetja nas nikoli ne pozabijo, ko je treba plačati položnice. Policija se nas hitro spomni, če storimo prometni prekršek.

Politiki se nas še posebej radi spomnijo pred volitvami. Tudi prijatelji se spomnijo na nas, kadar ne izpolnimo kakšne obljube. Da o tistih, ki nas nimajo radi, sploh ne govorimo. Ti včasih mislijo na nas celo pogosteje kot naši prijatelji!«

Ob teh besedah smo se vsi nasmejali.

Potem pa smo začeli razmišljati.

Na nas torej misli veliko ljudi in ustanov. Nekateri zelo pogosto, drugi celo vsak dan.

Toda koliko je med njimi takšnih, ki mislijo na nas zato, ker bi nas radi osrečili?

Koliko jih pomisli, da bi nas razveselili s prijazno besedo, pogovorom, obiskom ali preprostim vprašanjem, kako se počutimo?

Morda se starejši res  motimo, ko pravimo, da nihče ne misli na nas.

Na nas mislijo mnogi. Toda razlika je med tistimi, ki od nas nekaj pričakujejo, in tistimi, ki nam želijo nekaj dobrega.

In še nekaj: ali tudi mi, starejši, dovolj mislimo drug na drugega?

Morda bi bil svet lepši, če bi manj razmišljali o tem, kaj nam drugi dolgujejo, in več o tem, kako lahko drug drugega osrečimo.

V starosti ni najpomembnejše, koliko ljudi misli na nas, temveč koliko jih misli na nas z dobroto v srcu.

Osebno sem tudi jaz želel dodati svojo misel, pa se nisem upal, ker bi se začela brezkončna razprava. Tukaj pa lahko zapišem  moje vprašanje; »Ali smo v sodobni družbi starejši bolj zanimivi kot plačniki in volivci kakor kot ljudje«? Razprav lahko začne, vendar brez mene…

Starorimski pravnik in filozof Ciceron se je že pred več kot dva tisoč leti zavedal, da človek v starosti lahko najde posebno zadovoljstvo v spominih na dobro preživeto življenje.Zapisal je: »Conscientia bene actae vitae multorumque bene factorum recordatio iucundissima est.«»Zavest o dobro preživetem življenju in spomin na številna dobra dejanja sta vir največjega zadovoljstva.«

V mladosti razmišljamo predvsem o tem, kaj bomo v življenju še dosegli. V starosti pa vse pogosteje razmišljamo o tem, kaj smo ustvarili, komu smo pomagali in kaj smo s svojim delom prispevali k življenju drugih.

Pri tem ni najpomembnejše, koliko priznanj smo prejeli, temveč ali smo zadovoljni s tem, kar smo storili.Kljub temu pa skrbno hranimo in na družbenem omrežju objavljamo vsa možna priznanja, kot da to ima posebno vrednost.Dobra dejanja ne izgubijo vrednosti, četudi jih drugi pozabijo. Ostajajo del naše življenjske zgodovine in naše vesti.

Morda je prav v tem ena najlepših posebnosti starosti: da lahko človek ponovno doživlja veselje ob dobrem, ki ga je nekoč storil.

Starost ni samo čas, ko se spominjamo dobrih dejanj, temveč tudi čas, ko lahko z izkušnjami, znanjem in modrostjo še naprej delamo dobro. Spomini starejšemu dajejo zadovoljstvo, možnost nadaljnjega ustvarjanja pa smisel.

Osebno pa ne vemo, ali je za zadovoljno starost pomembnejša zavest o tem, da smo v življenju storili veliko dobrega, ali občutek, da smo še danes potrebni in koristni drugim? Ni pa sporno, da nam spominska zavest o dobrem, ki smo ga opravili v življenju daje notranji mir, zavest, da smo še lahko koristni drugim pa nam daje voljo za življenje… Zato smo starejši hvaležni, če družbeno okolje na to našo potrebo ne pozablja…

Umetna inteligenca bo nedvomno pomembno spremenila pravniški poklic. Prepričan sem, da bo pravnikom postopoma prevzela velik del sedanjega rutinskega dela, zlasti pri pripravi pravnih aktov, analizi predpisov, preučevanju sodne prakse in razlagi pravnih norm. Delo, ki danes zahteva veliko časa in strokovnega znanja, bo mogoče opraviti hitreje, natančneje in dostopneje.

Verjetno bo pravo postajalo bolj enotno, njegova razlaga pa bolj standardizirana. Vse pomembnejšo vlogo bodo imeli standardi ravnanja, ki bodo dopolnjevali tradicionalne pravne norme. Upati je, da bo pravo s tem postalo tudi razumnejše, preglednejše in bližje ljudem.

Toda ob tem se postavlja pomembnejše vprašanje: kakšna bo prihodnja vloga pravnika, če bo umetna inteligenca sposobna opravljati velik del njegovega današnjega strokovnega dela?

Menim, da se bo težišče pravniškega poklica postopoma premikalo od poznavanja in razlage predpisov k razumevanju človeka in njegovih odnosov z drugimi ljudmi ter družbo. Pravnik prihodnosti bo verjetno vse manj zgolj razlagalec pravnih norm in vse bolj svetovalec pri reševanju zapletenih življenjskih, družbenih in moralnih vprašanj.

Morda bo pravnik prihodnosti bolj filozof kot pravnik v današnjem pomenu besede.

Zelo blizu mi je zamisel o novem tipu pravnika, ki bi ga lahko poimenovali pravnik enciklopedist. V njem bi se združevale tri zgodovinske podobe človeka, ki je znal pomagati drugim: grški filozof s svojo modrostjo in sposobnostjo kritičnega razmišljanja, rimski pretor s svojim občutkom za pravičnost in praktično reševanje sporov ter duhovnik s svojo sposobnostjo razumevanja človekovih stisk, sočutja in moralne odgovornosti.

Seveda ne gre za dobesedno združevanje teh treh poklicev, temveč za povezovanje njihovih temeljnih vrednot in načinov razmišljanja. Pravnik prihodnosti naj bi bil človek širokega znanja, življenjske modrosti in razumevanja medčloveških odnosov.

Pri tem se pojavlja zanimiv paradoks. Bolj ko bo umetna inteligenca sposobna prevzemati intelektualno zahtevna pravna opravila, pomembnejše bodo postajale tiste človekove lastnosti, ki jih tehnologija ne more v celoti nadomestiti.

Med njimi ima posebno mesto empatija.

Umetna inteligenca lahko analizira človekove težave, prepoznava čustvene okoliščine in predlaga razumne rešitve. Ne more pa v človeškem pomenu doživljati stiske drugega človeka, nositi osebne moralne odgovornosti ali na podlagi lastnih življenjskih izkušenj presojati, kaj je v konkretnem primeru pravično in človeško sprejemljivo.

Pravo namreč ni samo sistem predpisov, temveč tudi način urejanja odnosov med ljudmi. Ti odnosi bodo v prihodnosti verjetno še bolj zapleteni, zlasti zaradi tehnološkega razvoja, sprememb družbenih vrednot in novih oblik človekovega sobivanja.

Zato menim, da umetna inteligenca ne pomeni konca pravniškega poklica, temveč lahko omogoči njegovo vsebinsko prenovo.

Pravnik se bo morda po stoletjih vse večje specializacije ponovno približal antičnemu idealu vsestransko izobraženega človeka, ki ne pozna samo pravil, temveč razume tudi njihov namen in posledice za posameznika.

Pravnik prihodnosti ne bo predvsem tisti, ki najbolje pozna pravo, temveč tisti, ki ob pomoči umetne inteligence najbolje razume človeka in zna pravo uporabiti v službi njegovega dostojanstva.

Morda bo prav v tem največji prispevek umetne inteligence k razvoju pravniškega poklica: da bo pravnika razbremenila rutinskega dela in mu omogočila vrnitev k njegovemu prvotnemu poslanstvu – iskanju pravičnosti v odnosih med ljudmi.

Prihodnost prava zato ni samo v razvoju umetne inteligence, temveč predvsem v razvoju človeške modrosti pri njeni uporabi.

Starejši ljudje imamo za seboj dolgo preteklost, pred seboj pa praviloma krajšo prihodnost. Toda to ne pomeni, da prihodnosti nimamo. Prihodnost namreč ni samo vprašanje trajanja življenja, temveč tudi njegove vsebine. Dokler človek razmišlja, ustvarja, se veseli, pričakuje in načrtuje, ima prihodnost.

Prav v starosti lahko naša preteklost postane poseben vir bogatenja sedanjega življenja.

Zbiranje življenjskih spominov ni zgolj obujanje tistega, kar je minilo. Je tudi ponovno odkrivanje pomena lastnega življenja. Dogodke, ki smo jih nekoč doživljali kot vsakdanje, lahko danes razumemo drugače. Šele čas nam pogosto omogoči, da prepoznamo njihovo resnično vrednost.

Spomini zato niso samo bogastvo naše preteklosti, temveč lahko postanejo tudi novo bogastvo sedanjosti.

Ko starejši zbiramo, zapisujemo in pripovedujemo svoje spomine, ne bogatimo samo sebe. Svoje življenjske izkušnje, spoznanja in doživetja prenašamo na druge. Tako naša preteklost postaja del prihodnosti ljudi, ki prihajajo za nami.

Spominjanje zato ni nujno umik iz življenja, temveč je lahko posebna oblika ustvarjalnosti. S tem lahko starejši soustvarjamo prihodnost tudi takrat, ko sami v njej ne bomo več neposredno sodelovali.

Pri tem ni pomembno samo življenje velikih znanstvenikov, umetnikov, politikov ali drugih znanih osebnosti. Tudi življenje povsem običajnega človeka vsebuje izkušnje, ki so lahko dragocene za prihodnje rodove.

Posebnost življenjskih spominov je tudi v tem, da predstavljajo drugačno obliko dediščine od materialnega premoženja.

Premoženje zapuščamo tistim, ki nas dedujejo po zakonu ali naši oporoki. Spomine pa lahko podarjamo tudi ljudem, ki jih nikoli ne bomo srečali in katerih imen ne bomo poznali.

V tem vidim posebno plemenitost spominjanja: svojo preteklost brez pričakovanja povračila darujemo prihodnosti.

Seveda vsi osebni spomini še niso kulturna dediščina v strokovnem ali pravnem pomenu. Lahko pa z zapisovanjem, ustno predajo in ohranjanjem za prihodnje rodove postanejo dragocen del skupnega zgodovinskega spomina in nematerialne zapuščine družbe.

Zato menim, da je zbiranje življenjskih spominov ena izmed pomembnih ustvarjalnih možnosti starosti.

9. avgust 2021

V življenju nas stalno spremlja razpršena zaskrbljenost zaradi vsakodnevnih težav. Če se želimo rešiti strahu oziroma zaskrbljenosti, je nujno razumsko ugotoviti, ali obstoja rešitev za konkretni problem. Če je rešitev mogoča, je treba energijo vložiti v udejanjanje rešitve in ne v zaskrbljenost. Če rešitev ni mogoča, je treba sprejeti to dejstvo brez preplaha. Nesmiselno je, da nas skrbi nekaj, na kar ne moremo vplivati. Pri reševanju težav v življenju je bistveno za naše dobro počutje, da smo iskreni do sebe in motivirani pri iskanju rešitve, četudi nam pri tem spodleti. Motivacija mora biti usmerjena v človeško dobroto in v izogibanje škoditi drugemu.

#življenje, #težave, #skrbi, #reševanje

8. september 2021

Naša družba, tako kot človeštvo v celoti, je zaradi pandemije v hudi zagati. Ne vemo, kako to reševati, pa tudi ni enotnosti stališča, ali je cepljenje najučinkovitejši ukrep. Problem je v tem, da smo navajeni ali naučeni gledati na širši družbeni problem s stališča individualnega umovanja. Sociološke razsežnosti nas kot posameznike ne zanimajo veliko. Spreminjanje perspektive gledanja na širši družbeni problem ni samo notranji proces posameznika. Zamenjava lastnega ozkega pogleda na širši družbeni problem je mogoča le s sodelovanjem z drugimi ljudmi z občutkom odgovornosti do drugih. Navajeni smo govoriti o svetu z osredotočenjem na sebe. (Dalajlama) Reševanje družbene krize kot je pandemija, je mogoče le ob sočasnem spreminjanju nas samih ob upoštevanju stališč širše družbe. Sodelovanje med posameznikom in družbo mora temeljiti na vzajemnem zaupanju. Družbeni spori v zvezi s cepljenjem so posledica našega nezavedanja o skupnem bistvu vseh ljudi v družbi, ki odseva v prepričanju, da drugi želijo biti zdravi in srečni enako kot mi.

#družba, #pandemija, #zdravje, #sreča

5. september 2021

Vsakdanje težave je najlažje reševati s spremembo fokusa našega gledanja na problem oziroma videnja konkretne težave iz druge perspektive. V življenju je treba preprosto mnoge stvari zrelativizirati, kar je najlaže z menjavo gledišča. Ob srečanju z določenim življenjskim problemom se možnosti našega pogleda na rešitev zožijo, ker smo prepričani, da nihče drug nima enakih težav. Če pa na svoje težave pogledamo s širšega vidika, ugotovimo, da nismo edini s takšnimi oziroma podobnimi problemi. Nekateri problemi so še hujši. To spoznanje nam pomaga, da dobimo občutek, da je naša težava manjša in obvladljiva.

Ta metoda menjave gledišča nam ne pomaga le rešiti težave, temveč je tudi uporabna pri življenjskem uspehu, da se ne bi osebno precenili oziroma poveličevali, kar tudi ni v skladu z realnostjo.

Imeti sposobnost spreminjanja gledišča pa je nujna, kadar imamo določene predsodke ali ocene o drugih osebah. Če smo zaradi določenih slabih izkušenj v srečanju z drugimi ali če smo zvedeli o drugem, da je slab človek, moramo biti sposobni spremeniti naše mnenje o njem, kajti tudi ta »slab človek« ima zagotovo vrsto dobrih lastnosti, ki nam niso znane ali pa jih nočemo spoznati. Proces spreminjanja pogledov na razna dejstva in pojave iz druge perspektive ni nikoli intuitiven, temveč ga je treba s svojim razumom in umom usvojiti kot osebno karakterno lastnost zaradi dobrih odnosov z drugimi, in zaradi nas samih, da lažje in bolj realno gledamo na življenje.

#težave, #reševanje