12. januar 2022

V Franciji je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek upravičencev iz življenjskega zavarovanja očeta, ki je umrl zaradi posledic cepljenja proti covidu-19. V obrazložitvi svoje sodbe se sodišče sklicuje na določbo v zavarovalnih pogojih, ki izključuje kritje smrti, ki je povezana z nepreverjenimi metodami zdravljenja. Po mnenju sodišča je cepljenje proti covidu-19 nepreverjena metoda in dodaja, da je pokojnik vedel, da gre za cepljenje s cepivom, ki še vedno spada v nepreverjena zdravila. Sodišče se tudi sklicuje, da cepljenje ni obvezno.

V splošnih pogojih za življenjsko zavarovanje slovenskih zavarovalnic ni najti tako izrecne izključitvene klavzule, kot je to v Franciji, vendar je v slovenskih pogojih govora o izključitvi kritičnih bolezni, ki se povezujejo s HIV.

Da ne bi v Sloveniji zavarovanci življenjskega zavarovanja živeli v negotovosti glede izključitve izplačila zavarovalne vsote v podobnih primerih (možna je razlaga, da gre pri cepljenju za »kritično bolezen« oziroma nepreverjeno zdravljenje), bi bilo primerno, da zavarovalnice javno podprejo cepljenje z izjavo, da so morebitne posledice cepljenja in zdravljenja covida-19 krite z življenjskim zavarovanjem. Primer razmišljanja francoskega sodišča je nevaren z vidika oviranja splošnega prizadevanja, da bi s cepljenjem preprečili širjenje okužbe.

#zavarovalništvo, #cepljenje

11. januar 2022

Na IZOP – Inštitutu za zavarovalništvo in pravo v Mariboru vsak dan prejemamo prošnje za svetovanje prizadetim družbenikom izbrisanih družb v obdobju 1999 – 2008 v skladu z novo sprejetim Zakonom o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (ZOKIPOSR). Država je končno po 22 letih priznala, da je sprejetje Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) bila huda pravna napaka, ki je oškodovala deset tisoče družbenikov praviloma v družinskih podjetjih.

IZOP-Inštitut za zavarovalništvo in pravo v Mariboru je od svoje ustanovitve aktivno sodeloval pri pripravi vseh dosedanjih poskusov odprave posledic tega zakona. Bil je uspešen zlasti 2011. leta pri odpravi tega zakona za bodoče izbrise družb. Z ZOKIPOSR pa je podana možnost, da oškodovani družbeniki uveljavljajo delno odškodnino za škodo, ki jim je bila povzročena na način in po postopku, ki ga ne pozna nobena država.

Kako so bili upniki, ki so dobili 1999. leta kot darilo države na podlagi ZFPPod, vztrajni pri uveljavljanju poplačila svojega darila, dokazuje vloga oškodovanca NN, ki se je obrnil na IZOP.

Oškodovanec NN, kateremu je bila družba izbrisana leta 2000, je zaprosil IZOP za pomoč, ker je dobil pred dnevi sklep o izvršbi za plačilo obveznosti njegove izbrisane družbe iz 1996. leta.

Naj takoj pojasnim, da je sklep pravno pravilen in v skladu z zakonom ter ga ni mogoče ovreči s kakršnim koli pravnim sredstvom.

Obveznost je bila iztožena zoper družbo že ob koncu 1999. leta, vendar družba ni imela sredstev za plačilo, družbenik pa ni bil dolžan plačati dolgov družbe d.o.o. Leta 1999 je bil sprejet ZFPPod, na podlagi katerega je bila njegova družba izbrisana in z izbrisom je prešel dolg družbe ex lege na družbenika, kar je v nasprotju z vsemi korporacijskimi standardi. Prehod dolga bi bil mogoč samo na podlagi sodne odločbe o spregledu pravne osebnosti, kar pa ni bil slučaj.

Upnik je dobil takrat podatek v oglasnem delu Uradnega lista, da je družbenik po ZFPPod postal dolžnik omenjene obveznosti izbrisane družbe. Takoj je vložil predlog za izvršbo (obveznost iz sodbe zoper družbo iz 1999. leta je po zakonu prešla na družbenika kot univerzalnega naslednika, kot je razlagalo Ustavno sodišče.)

Ker prva izvršba ni bila uspešna, je vlagal vsakih nekaj let nove predloge, tako da njegova terjatev ni zastarala vse do decembra 2021, s katerim je sedaj podaljšana obveznost družbenika ponovno za deset let. (Po zakonu upnik vedno z vsakim novim predlogom za izvršbo podaljšuje zastaralni rok za deset let.)

(Da gre za resnični primer, navajam le št. sklepa o izvršbi 3190 I 2092/2020 z dne 8. 10. 2020 Okrajnega sodišča v …)

Po dosedanjih ugotovitvah bo ta družbenik uspel doseči, da bo država plačala to obveznost na podlagi prevzema dolga v skladu z možnostjo, ki jo ponuja ZOKIPOSR, čeprav družbenika čakajo še pravni zapleti, o čemer bom poročal enkrat pozneje.

Uveljavljanje odškodninskih zahtevkov po ZOKIPOSR je zelo zapleteno in negotovo zaradi spornih določb, ki so bile vnesene v zakonski tekst z amandmaji v postopku sprejemanja zakona v Državnem zboru.

Janez Mohorič

Kdor je spremljal prizadevanja za sprejem zakona o popravi krivic,… je danes najmanj kar je – razočaran. Zakaj tako drastičen poseg z amandmaji v predlog zakona katerega je pripravil DS vedo verjetno samo tisti, ki imajo moč in cilj, da se dokaže, da je bil ZFPP leta 1999 sprejemljiv in neoporečen. Zanimivo je da večina vrhunskih pravnikov , tudi večina nekdanjih ustavnih sodnikov, priznava da je bilo z ZFPP nekaj hudo narobe, tudi velika večina ostalih eminentnih pravnikov se zaveda napake ki je bila storjena, je pa – lahko rečemo lobistična skupina ki je pripravljena da naredi vse da se njeno delo pri pripravi predloga ZFPP ne bi omadeževalo, neverjetno kako gredo dobesedno preko trupel – oškodovancev, ne priznati za vsako ceno. Je to strah pred očitki strokovnosti, je strah pred izgubo moči… Pravniki naj bi spoštovali pravna načela etike, morale… Nekaj pa vseeno moramo vedeti, vsaka napaka, vsak zakon ki ima znake kršitve človekovih pravic se prej ali slej prizna in popravi, tako bo tudi v tem primeru, saj je država le priznala napako, z amandmaji je sicer popolnoma spremenila koncept zakona o popravi krivic – ZOKIPOSR, ja žalostno je da se morajo državljani boriti z vsemogočno državo oz. proti lobijem, ki odgovorne v državi prepričajo v kršitve naše Ustave in EU prava…

#zavarovalništvo, #izbrisane družbe, #pravo, #zakonodaja

Zdaj je pol petih zjutraj, 3. julija 2026. Pravkar sem končal ogled tekme med Hrvaško in Portugalsko v Torontu za osmino finala svetovnega prvenstva v nogometu.

Ne pišem zaradi rezultata. Hrvaška je izgubila in končala nastop na prvenstvu, Portugalska je zmagala in napredovala – to je šport. Ponosen sem na hrvaško enajsterico. Igrali so odlično, sodnik je sodil korektno. Toda prvič po nogometni tekmi zapisujem občutek, ki me ne zapusti.

Nogomet sem imel vedno rad tudi zato, ker so ga igrali ljudje in ker so o njem odločali ljudje. Tudi sam sem ga rad igral. Sodnik se je lahko zmotil. Lahko sem se jezil nanj, se z njim ne strinjal ali ga imel za krivičnega. Toda njegova odločitev je bila človeška. Bila je del igre.

Danes pa sem imel občutek, da so o ključnih trenutkih odločali zasloni, črte in algoritmi. Enajstmetrovka po pregledu posnetka. Razveljavljen gol zaradi nekaj centimetrov prepovedanega položaja. Pravilno? Morda. Toda nekaj se je izgubilo.

Izgubilo se je spontano veselje ob golu in tudi tista pristna žalost ob porazu. Ob vsakem odločilnem trenutku smo čakali, kaj bo rekla tehnologija. Kot da ne zaupamo več svojim očem, svojim čustvom in ljudem na igrišču. Čustveni tok igre se prekine. Nihče ne ve več, ali naj se veseli ali naj še počaka.

Ob tem sem pomislil na nekaj širšega. Ali ni to podoba sveta, ki prihaja? Sveta, v katerem bo vedno več odločitev prepuščenih tehnologiji. Morda bodo natančnejše. Toda ali bodo tudi bolj človeške?

Mislim, da me ne skrbi samo nogomet. Skrbi me vprašanje, kaj se zgodi z našo družbo, če vedno več odločitev sprejema tehnika. Če algoritmi določajo, kdo dobi posojilo, kdo službo, kdo je odgovoren za prometno nesrečo ali kdo je upravičen do določene storitve – komu se potem človek sploh obrne? Na koga je lahko jezen? Kdo nosi moralno odgovornost?

Tehnologija lahko izboljša natančnost, ne more pa nadomestiti človeškega občutka za pravičnost, sočutje in odgovornost. Človek se lahko zmoti, vendar lahko tudi prizna napako, se opraviči in razume okoliščine. Tehnologija tega sama od sebe ne zmore.

Seveda je res tudi, da so bile številne sodniške napake v preteklosti krivične. Zaradi ene napačne odločitve so ekipe izgubljale prvenstva. Zato je razumljivo, da si želimo več pravičnosti. Morda pravo vprašanje ni, ali naj tehnologija pomaga, temveč koliko prostora ji smemo prepustiti.

Nepredvidljivost ni zgolj napaka – je bistvo vsake igre in tudi del življenja. Popolnoma predvidljiv svet bi bil morda učinkovitejši, vendar tudi manj človeški. Nogomet je bil dolgo tako priljubljen prav zato, ker je ostal igra ljudi z vsemi njihovimi vrlinami in slabostmi.

Današnja tekma me ni pretresla zaradi rezultata, ampak zaradi občutka, da človeka vse bolj nadomešča tehnika. Ko je sodnik zmotljiv človek, se lahko z njim ne strinjamo, se nanj jezimo ali mu odpustimo. Ko pa odloča tehnologija, se zdi, da ni nikogar več, s komer bi bili v dialogu.

Dobimo več natančnosti, vendar izgubimo del človeške zgodbe.

Bojim se, da se to ne dogaja samo v nogometu. Morda postaja podoba prihodnje družbe, v kateri bodo o vedno pomembnejših stvareh odločali sistemi in algoritmi. Vprašanje ni le, koliko bomo s tem pridobili, ampak tudi, kaj bomo izgubili. Morda nekaj zelo dragocenega – občutek, da svet ustvarjajo ljudje in da zanj tudi odgovarjajo.

“Glas vpijočega v puščavi” je svetopisemski izraz. Izvira iz Izaijeve knjige (Iz 40,3), pozneje pa ga prevzamejo vsi štirje evangeliji, kjer se nanaša na Janeza Krstnika, ki pripravlja pot Jezusu: »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze.«

Ta misel se mi je utrnila ob razmišljanju o sodobnem pokončnem pravniku in njegovem poslanstvu v družbi.

V izvirnem pomenu pomeni glas, ki kliče k spremembi, vendar ga večina ne sliši ali pa ga noče slišati. Danes se ta izraz uporablja za človeka, ki opozarja na pomembne probleme, a ostaja osamljen ali prezrt. Starodavna biblična podoba tako ni več le verski simbol, temveč simbol človeka, ki vztraja pri resnici, čeprav ga mnogi ne poslušajo.

V času politične polarizacije, hitrih sodb in prevlade strankarskih interesov se poraja vprašanje: Ali je sodobni pravnik postal glas vpijočega v puščavi? Ali njegova beseda še sooblikuje pravno kulturo ali pa se izgublja v hrupu dnevne politike?

Pravi pravnik s svojim poslanstvom opozarja na kršitve prava in pravičnosti tudi takrat, ko je to neprijetno ali nepopularno. Njegova naloga je, da njegov strokovni glas tudi v času politične razdeljenosti ne utone v ideoloških spopadih, četudi zaradi tega ostane osamljen.

V izvirnem svetopisemskem pomenu glas vpijočega v puščavi ni glas poraza, temveč glas upanja in priprave na spremembo. Tudi pravnik postane glas vpijočega v puščavi takrat, ko vztraja pri vladavini prava, čeprav nosilci politične moči zaradi kratkoročnih interesov niso pripravljeni slišati glasu prava.

Dokler bo obstajal vsaj en pravnik, ki bo pravo postavljal pred oblast, resnico pred korist in vest pred politično lojalnost, glas vpijočega v puščavi ne bo utihnil.

Morda je prav danes bolj kot kdaj koli prej čas, da pravniki ne sprašujejo, kaj je koristno za oblast ali politične stranke, temveč kaj je pravično in skladno s pravom. Odgovor na to vprašanje ne določa le ugleda pravniškega poklica, ampak tudi prihodnost pravne države.

(Razmišljanje profesorja prava po petdesetih letih poučevanja).

Ko me kdo vpraša, ali poznam dobrega strokovnjaka, ga najprej vprašam, za katero področje ga potrebuje. Dober strokovnjak je namreč tisti, ki ima ustrezno znanje, izkušnje, ugled in sposobnost reševati probleme na področju, zaradi katerega ga nekdo išče.

Precej težje pa odgovorim na vprašanje: »Ali poznate dobrega (pravnika) odvetnika?« Vedno se namreč najprej vprašam: Kaj sploh pomeni biti dober odvetnik?

Večina ljudi meni, da dober odvetnik ni le odličen poznavalec prava. Od njega pričakujejo veliko več. Pričakujejo, da bo pošten, da bo znal poslušati, razumeti človekovo stisko, jasno pojasniti pravni položaj, varovati zaupnost, biti odziven, zavzet in prepričljiv. Želijo si človeka, ki bo znal oblikovati pravo strategijo, se pogajati, kadar je to v korist stranke, in odločno zastopati njene interese pred sodiščem ali drugim organom. Nad vsem tem pa pričakujejo še poklicno integriteto – da bo ravnal zakonito, etično in v skladu s svojo vestjo.

V javnosti se pogosto pojavljajo tudi zmotne predstave. Nekateri menijo, da je dober odvetnik tisti, ki vedno zmaga, ima veliko medijsko prepoznavnost, visoko ceno svojih storitev ali dobre zveze z vplivnimi ljudmi. To niso zanesljiva merila kakovosti. Tudi najboljši odvetnik ne more zagotoviti uspeha, saj je izid postopka odvisen od dejstev, dokazov, veljavnega prava in odločitve sodišča.

Dober odvetnik zato ni tisti, ki obljublja zmago, temveč tisti, ki stranki pošteno predstavi njen pravni položaj, vestno varuje njene interese ter z znanjem, izkušnjami in etičnim ravnanjem izkoristi vse zakonite možnosti za dosego najboljšega možnega izida.

To spoznanje odpira širše vprašanje: ali pravne fakultete bodoče odvetnike res pripravljajo na vse, kar ljudje od njih pričakujejo?

Tisti, ki smo odgovorni za izobraževanje študentov prava, se zavedamo, da ni dovolj, da jih naučimo zakonov in sodne prakse. Profesorji praviloma uspešno prenašamo pravno znanje, precej manj pa sistematično razvijamo poklicne vrline, ki odločajo o tem, ali bo nekdo v očeh ljudi res postal dober odvetnik. Znanje je nujen pogoj, ni pa zadosten. Razlika med dobrim poznavalcem prava in dobrim odvetnikom je pogosto prav v osebnostnih in etičnih lastnostih, ki jih formalni študijski programi le redko obravnavajo.

Razlogov za to je več. Pravni študij je tradicionalno usmerjen predvsem v prenos pravnega znanja. Številni profesorji prihajajo predvsem iz akademskega okolja in odlično poznajo pravno teorijo, nimajo pa nujno dolgoletnih izkušenj z odvetniškim poklicem. Poleg tega je poklicne vrline bistveno težje poučevati in ocenjevati kot poznavanje zakonov ali sodne prakse. Znanje lahko preverimo z izpitom, poštenosti, empatije, sposobnosti poslušanja, presoje ali osebne integritete pa ne moremo ocenjevati na enak način.

Pa vendar prav te lastnosti odločajo o zaupanju ljudi. Dober odvetnik zna predvsem poslušati. Zna postavljati prava vprašanja, prepričljivo argumentirati, spoštljivo komunicirati in ostati miren tudi v najzahtevnejših sporih. Njegova moč ni v povišanem glasu, ampak v moči argumentov.

Pravna fakulteta zato ne bi smela oblikovati zgolj poznavalcev zakonov, ampak tudi ljudi, ki razumejo, da je odvetništvo služenje človeku in pravičnosti. Pravo brez značaja lahko ustvari odličnega pravnega tehnika, ne pa nujno dobrega odvetnika.

To vprašanje me je spremljalo vse moje profesorsko življenje. Pogosto sem se spraševal, ali bi moral študente učiti tudi o človeški in etični razsežnosti pravniškega poklica, ne le o pravu. Vendar za to pogosto nisem našel dovolj poguma.

Dolga leta sem imel občutek, da mi ne pritiče govoriti o življenjskih vrednotah študentom, med katerimi so bili številni iz uglednih in premožnih družin. Bal sem se, da bodo takšna razmišljanja razumeli kot moraliziranje, ne kot sestavni del priprave na pravniški poklic. Zato sem največkrat ostal pri tem, kar se je od profesorja pričakovalo – pri razlagi prava.

Danes menim, da je bila to zamujena priložnost.

Študente prava učimo zakonov, sodne prakse, pravnih institutov in metod pravnega razmišljanja. To je nujna podlaga, ni pa dovolj. Lastnosti, ki jih ljudje pri dobrem odvetniku najbolj cenijo – poštenost, sposobnost poslušanja, empatija, komunikacija, pogajalske spretnosti, sposobnost pridobiti zaupanje, odzivnost, strateško razmišljanje in osebna integriteta – ostajajo v študiju prava pogosto v ozadju.

Teh lastnosti ni mogoče osvojiti zgolj z branjem zakonov, strokovnih člankov ali opravljanjem izpitov. Razvijajo se z zgledom učiteljev, z mentorstvom, praktičnim delom, samorefleksijo in predvsem z življenjskimi izkušnjami.

Pravo se ne uči samo iz knjig. Uči se tudi iz življenja. Študent, ki se srečuje z resničnimi problemi ljudi in organizacij, pogosto drugače razume pomen pravnih pravil kot tisti, ki pozna le učbenike. Idealni pravnik združuje oboje – trdno teoretično znanje in bogate življenjske izkušnje.

Poklicna odličnost ni sestavljena samo iz znanja, temveč tudi iz značaja, poštenosti, spoštovanja ljudi, sposobnosti poslušanja in občutka za pravičnost.

Ko danes gledam nazaj na svoje profesorsko delo, se mi zdi, da človekove poklicne vrednosti ne določata njegov družbeni izvor ali premoženje, temveč njegovo znanje, značaj in odnos do ljudi. Pravo je mogoče zelo dobro poznati, vendar brez človečnosti ni mogoče biti resnično velik pravnik.

Med svojimi zapiski sem našel misel, katere avtorja ne poznam, vendar po mojem prepričanju v eni sami povedi povzema bistvo pravniškega poklica:

»Pravnik je dober človek, ki pozna tudi pravo.«

Če ta misel velja za pravnika, velja še toliko bolj za odvetnika. Znanje prava je nujen pogoj, ni pa zadosten. Dober odvetnik je najprej človek, ki razume človeka, šele nato vrhunski poznavalec prava.

Moja, danes starejša generacija, je živela v zelo zanimivem času. Mladi nam to včasih celo zavidajo. Šele zdaj, po petinosemdesetih letih življenja, počasi dojemam, zakaj nam je starejši profesor latinščine v gimnaziji pogosto ponavljal staro misel, ki jo danes žal znam povedati le še po vsebini:

»Bog, varuj nas, da bi živeli v zanimivih časih.«

Takrat teh besed nisem razumel. Kako naj bi bili zanimivi časi nekaj slabega? Zdelo se mi je, da je največja sreča živeti v obdobju velikih dogodkov, sprememb in zgodovinskih prelomov.

Danes razumem drugače. Zanimivi časi so pogosto časi negotovosti, sporov, strahov in velikih preizkušenj. So časi, ki pišejo zgodovino, vendar od ljudi zahtevajo visoko ceno. Mirni časi so manj opazni, redkeje pridejo v učbenike, vendar ljudem omogočajo nekaj veliko dragocenejšega – da preprosto živijo svoje življenje, vzgajajo otroke, delajo, ljubijo in se starajo v miru.

Nekatera spoznanja pridejo pozno. Toda prav zato imajo posebno vrednost.

Zanimivi časi ustvarjajo zgodovino, mirni časi pa ustvarjajo srečne ljudi.

Med 14. in 16. junijem v Mariboru gostuje večja skupina upokojencev iz mesta Pag. Mariborčani že desetletja tradicionalno obiskujemo Pag zaradi njegovega čudovitega morja, tokrat pa so naši prijatelji z otoka prišli raziskovat zeleno naravo in znamenitosti našega mesta. V sklopu obiska so gostje obiskali Konzulat RH v Mariboru, kjer so se srečali z vodstvom Društva upokojencev Center Maribor. Predsednik društva Oton Štrucl jim je predstavil delovanje in položaj starejših pri nas. V odprtem pogovoru so ugotovili, da se upokojenci v obeh državah soočajo s podobnimi izzivi nizkih pokojnin in oskrbe, ki šele zoreva.Srečanje je imelo tudi globoko zgodovinsko noto. Imel sem čast predavati o položaju hrvaške skupnosti v Mariboru ter o bolečih povojnih pobojih maja 1945 v okolici mesta, kjer je brez sojenja življenje izgubilo okoli 15.000 pripadnikov hrvaškega naroda. Kultura spomina nas uči in povezuje. Jutri si bodo gosrje ogledali Mariborsko Pohorje, o katerem so že veliko slišali!

Naj to srečanje še dodatno okrepi vezi med zelenim štajerskim biserom in modrim jadranskim otokom.

#Maribor#OtokPag#Prijateljstvo#Slovenija#Hrvatska#Pohorje#KulturaSjećanja#Turizam

Mostovi prijateljstva između Maribora i otoka Paga!

Od 14. do 16. lipnja u Mariboru gostuje veća skupina umirovljenika iz grada Paga. Stanovnici Maribora već desetljećima tradicionalno posjećuju Pag zbog njegova prekrasnog mora, a ovaj put su naši prijatelji s otoka stigli istražiti zelenu prirodu i znamenitosti našega grada. U sklopu posjeta, gosti su obišli Konzulat RH u Mariboru, gdje su se sastali s vodstvom Udruge umirovljenika Center Maribor. Predsjednik udruge Oton Štrucl predstavio im je djelovanje i položaj starijih osoba kod nas. U otvorenom razgovoru sugovornici su zaključili da se umirovljenici u objema državama suočavaju sa sličnim izazovima niskih mirovina i skrbi za starije koja je tek u povojima.Susret je imao i duboku povijesnu notu. Imao sam čast održati predavanje o položaju hrvatske zajednice u Mariboru te o bolnim poslijeratnim stradanjima u svibnju 1945. u okolici grada, gdje je bez suđenja život izgubilo oko 15.000 pripadnika hrvatskog naroda.

Kultura sjećanja nas uči i povezuje.

Sutra će gosti će posjetiti Mariborsko Pohorje o kojemu su već puno čuli! Neka ovaj susret dodatno ojača veze između zelenog štajerskog bisera i plavog jadranskog otoka.

#Maribor#OtokPag#Prijateljstvo#Slovenija#Hrvatska#Pohorje#KulturaSjećanja#Turizam

Včeraj 13. 6. 2026 sem se počutil posebej zadovoljnega. V Mariboru sem se pred Pravno fakulteto srečal s številnimi kolegicami in kolegi, člani Pravniškega društva v Mariboru, je bilo ustanovljeno kot Društvo pravnikov v gospodarstvu, katerega soustanovitelj sem bil pred natanko 62 leti.

Čas je naredil svoje. Žal danes med nami ni več nobenega od ustanoviteljev društva. Ostali so spomini, delo in tradicija, ki jo nadaljujejo mlajše generacije. Včerajšnje srečanje je bilo del vsakoletnega tradicionalnega druženja pravnikov, ki so pretežno zaposleni v gospodarstvu.

V času, ko smo društvo ustanavljali, politične razmere niso dopuščale ustanovitve samostojnega društva pravnikov v gospodarstvu. Zato smo najprej ustanovili podružnico hrvaškega Društva pravnikov v gospodarstvu v Zagrebu, nekaj let pozneje pa smo se osamosvojili in začeli delovati kot samostojno Pravniško društvo v Mariboru.

Društvo je bilo skozi desetletja zelo dejavno. Posebno pozornost smo namenjali mladim pravnikom in diplomantom prve stopnje, ki so šele vstopali v poklicno življenje. Hkrati smo si prizadevali za strokovno povezovanje in izmenjavo izkušenj. V letih našega delovanja smo obiskali več kot 35 držav ter se srečevali in pogovarjali s pravnimi strokovnjaki različnih pravnih sistemov. Ta srečanja so nam širila obzorja in potrjevala, da pravo ni le skupek pravil, temveč tudi del kulture in družbenega razvoja.

Na včerajšnjem srečanju sem prepoznal le še nekaj članov starejše generacije. Še posebej pa me je razveselilo veliko število mlajših kolegic in kolegov, ki so se med seboj spoznali pri svojem poklicnem delu. Njihova prisotnost je dokaz, da strokovno povezovanje še vedno živi.

Res je, da danes opažamo manjšo potrebo in željo po poklicnem druženju, saj sodobne tehnologije omogočajo hitre stike in dostop do informacij. Kljub temu ostaja nekaj, česar ne more nadomestiti nobena tehnologija – osebni stik, izmenjava izkušenj, prijateljstvo in občutek pripadnosti stroki.

Če bi bil danes ponovno v položaju, da skupaj s kolegi ustanavljam takšno društvo in v njem delujem več kot šest desetletij, bi to storil znova. Zato me veseli, da mlajše generacije postopoma odkrivajo, da takšna srečanja niso le koristna, temveč tudi dragocena. Prek njih spoznavajo, da je poslanstvo pravnika v gospodarstvu mnogo širše od poznavanja zakonov – je tudi odgovornost za poštene poslovne odnose, za pravno varnost in za zaupanje, brez katerega ne more uspešno delovati nobena družba.

Po 62 letih lahko z zadovoljstvom rečem: vrednost takšnih druženj ni v tem, da se spominjamo preteklosti, temveč v tem, da povezujemo generacije in ohranjamo zavest o pomenu pravniškega poklica za prihodnost.

Zahvaljujem se predsednici Zveze društev pravnikov v gospodarstvu Slovenije prof. dr. dr. h. c  Vesni Rijavec  in predsedniku Pravniškega društva v Mariboru  dr. Klemnu Drnovšek za vabilo in odlično organizacijo letošnjega srečanja.

»Društva ne ustvarjajo prostori in statuti, temveč ljudje. Ko se srečajo različne generacije pravnikov, se ne prenaša le znanje, temveč tudi poklicna kultura, ki je ni mogoče zapisati v noben zakon.«

Hrvatsku zajednicu u Mariboru posjetilo je 11. lipnja 2026. godine 19 članova Koordinacije vijeća i predstavnika nacionalnih manjina iz Zagreba.

Prema popisu stanovništva iz 2011. godine, u Republici Hrvatskoj živjelo je 328.738 pripadnika nacionalnih manjina: Albanaca 17.513, Austrijanaca 297, Bošnjaka 31.479, Bugara 350, Crnogoraca 4.517, Čeha 9.641, Mađara 14.048, Makedonaca 4.138, Nijemaca 2.965, Poljaka 672, Roma 16.975, Rumunja 435, Rusa 1.279, Rusina 1.936, Slovaka 4.753, Slovenaca 10.517, Srba 186.633, Talijana 17.807, Turaka 367, Ukrajinaca 1.878, Vlaha 29 i Židova 509. Taj broj se bitno nije mijenjao.

S ciljem unaprjeđivanja, očuvanja i zaštite položaja nacionalnih manjina u društvu, pripadnici nacionalnih manjina biraju, na način i pod uvjetima propisanim Ustavnim zakonom, svoje predstavnike radi sudjelovanja u javnom životu i upravljanju lokalnim poslovima putem vijeća i predstavnika nacionalnih manjina u jedinicama lokalne i područne (regionalne) samouprave.

Radi usklađivanja i promicanja zajedničkih interesa, dva ili više vijeća nacionalnih manjina mogu osnivati koordinacije na lokalnoj, područnoj ili državnoj razini te na taj način zajednički zastupati interese svojih zajednica.

U razgovoru su predstavnici Hrvatskog kulturnog društva u Mariboru i Matice hrvatske istaknuli da Hrvati u Sloveniji, iako prema različitim procjenama njihov broj prelazi 50.000 osoba, nemaju status nacionalne manjine kakav uživaju talijanska i mađarska zajednica u Sloveniji.

Ne ulazeći u političke i povijesne razloge takvog stanja, sudionici razgovora s obje su strane naglasili da bi eventualno priznanje hrvatske zajednice kao nacionalne manjine predstavljalo dodatni most suradnje između slovenskog i hrvatskog naroda. Takvo bi rješenje moglo pridonijeti očuvanju hrvatskog jezika, kulture i identiteta među mlađim naraštajima, ojačati procese integracije Hrvata u slovensko društvo te istodobno smanjiti rizik njihove postupne asimilacije.

Posebno je istaknuto da suvremeni koncept zaštite manjina nije usmjeren na izdvajanje ili odvajanje od većinskog naroda, nego upravo na očuvanje kulturne raznolikosti, međusobno poštovanje i aktivno sudjelovanje svih građana u društvenom životu države u kojoj žive. Hrvati u Sloveniji tijekom desetljeća dali su značajan doprinos gospodarskom, kulturnom, znanstvenom i društvenom razvoju zemlje, zbog čega pitanje njihove institucionalne prepoznatljivosti ima i šire značenje od samog manjinskog statusa. Priznavanje identiteta ne umanjuje pripadnost državi. Naprotiv, građanin čiji se jezik, kultura i tradicija poštuju često razvija još snažniji osjećaj pripadnosti zajednici u kojoj živi. Zato je očuvanje manjinskih identiteta istodobno i ulaganje u društvenu povezanost, stabilnost i bogatstvo različitosti.

Razgovor je protekao u prijateljskom ozračju, uz zajedničku ocjenu da su hrvatska i slovenska zajednica kroz povijest razvile visoku razinu međusobnog povjerenja, suradnje i povezanosti te da upravo na tim vrijednostima treba graditi buduće odnose.

s posebnim zadovoljstvom Vam kot rednemu članu Združenja Slovenska akademija pravnih znanosti iskreno čestitam ob izvolitvi za člana Sveta Varuha človekovih pravic Republike Slovenije.

Vaša izvolitev je priznanje Vašemu dosedanjemu strokovnemu, znanstvenemu in družbenemu delu ter zaupanju, ki ga uživate v pravni in širši javnosti. Prepričan sem, da boste v tej pomembni funkciji uspešno povezovali pravna in teološka znanja ter tako prispevali k oblikovanju pravičnih, uravnoteženih in človeku prijaznih stališč na področju varstva človekovih pravic, človekovega dostojanstva in temeljnih svoboščin.

Posebna vrednost Vašega delovanja bo po mojem mnenju prav v sposobnosti povezovanja pravne argumentacije z etično razsežnostjo družbenih vprašanj. V času, ko se pogosto soočamo z napetostjo med formalno zakonitostjo in občutkom pravičnosti, so posebej dragoceni posamezniki, ki znajo oboje razumeti ter odgovorno povezovati v dobro človeka in skupnosti.

Verjamem tudi, da boste kot član Sveta Varuha človekovih pravic prispevali k utrjevanju kulture dialoga, medsebojnega spoštovanja in občutljivosti za položaj ranljivih skupin ter s svojim delom pomagali krepiti zaupanje državljanov v institucije pravne države.

Pri Vašem prihodnjem delu vidim posebno priložnost tudi v spodbujanju dialoga med pravom, etiko in družbeno odgovornostjo, saj sodobni izzivi človekovih pravic vse pogosteje zahtevajo celovit in interdisciplinaren pristop.

Varovanje človekovih pravic ni le vprašanje prava, temveč tudi vprašanje etike, sočutja in razumevanja človeka. Prav zato so v takšnih institucijah posebej dragoceni ljudje, ki znajo združevati strokovno znanje, moralno občutljivost in spoštovanje človekovega dostojanstva.

Želim Vam veliko uspeha, modrosti, poguma in osebnega zadovoljstva pri opravljanju tega odgovornega poslanstva.

S spoštovanjem

Zasl. prof. dr. Šime Ivanjko

Združenje Slovenska akademija pravnih znanosti