Uvod

Kot je mlajšim generacijam danes morda manj znano, je bila v socialističnem sistemu nekdanje Jugoslavije UDBA (srbohrvaško Uprava državne bezbednosti, slovensko Uprava državne varnosti) politična tajna policija socialistične Jugoslavije. Njen temeljni cilj ni bil klasičen kriminalistični pregon, temveč politični nadzor, preprečevanje domnevnih »ideoloških odklonov« ter nadzor nad intelektualci, Cerkvijo, emigracijo, študenti ter obvladovanje univerz in znanstvenih ustanov.

Profesorji in univerzitetni kadri so bili za tak sistem posebej zanimivi, ker so oblikovali javno mnenje, vplivali na študente, imeli stike s tujino ter sodelovali pri ustanavljanju ali reformah univerz.

Tajni nadzor univerzitetnih profesorjev v Mariboru

V prilogi knjige Igorja Omerze Edvard Kocbek – osebni dosje št. 584 je objavljen Seznam aktivnih tehničkih sredstev z dne 6. maja 1977, ki vsebuje 333 oseb, nad katerimi je izvajala nadzor Služba državne varnosti.

Gre za dokument republiške ravni Socialistične republike Slovenije, ki predstavlja del takratnega sistema nadzora nad posamezniki, ki jih je oblast razumela kot družbeno ali politično relevantne. V seznamu so navedena imena nadzorovanih oseb, razlogi za njihov vnos ter različne kratice, ki označujejo vrsto nadzora.

Med navedenimi so tudi profesorji Univerze v Mariboru: Tine Lah, Danilo Požar, Danilo Vezjak, Bogomir Deželak, Mate Šimundić in Šime Ivanjko.

• Tine Lah je vpisan pod št. 183, z opombo liberalizem in zveze v tujini.
• Danilo Požar je vpisan pod št. 184, z opombo liberalizem.
• Danilo Vezjak je vpisan pod št. 185, z opombo liberalizem.
• Bogomir Deželak je vpisan pod št. 186, z opombo liberalizem.
• Šime Ivanjko je vpisan pod št. 187, z opombo nacionalize
• Mate Šimundić je vpisan pod št. 209, z opombo nacionalizem.

Pri vseh je kot vrsta nadzora navedena kratica PK, ki se običajno razlaga kot politično kompromitiran, partijsko kritičen ali posebna kategorija. Pomen kratic v dokumentu ni pojasnjen, zato njihova razlaga ni nedvoumno potrjena.

Posebna skrb tajnih služb za soustanovitelje univerze

Kot je splošno znano, je bilo visoko šolstvo z vidika takratne oblastne ideologije razumljeno kot potencialno »nevarno« okolje. Profesorji, ki so sodelovali pri institucionalnem oblikovanju univerze, so bili za oblast posebej občutljiva skupina, saj so soustvarjali vrednostne temelje nove ustanove, vplivali na generacije študentov ter pogosto zagovarjali večjo avtonomijo znanosti.

Ta zapis objavljam kot osebni spomin upokojenega univerzitetnega profesorja, ki je bil v sedemdesetih letih dejaven v akademskem prostoru in je danes naveden v arhivskem dokumentu nekdanje Udbe. Zapis ni namenjen obtoževanju, temveč razmisleku in spominu.

To so razmišljanja starejšega človeka.
Ne razočaranega.
Ne utrujenega od življenja.
Ampak dovolj starega,
da ve,
da to jutro ni samoumevno.

V meni ni žalosti.
Je hvaležnost.
Da sem toliko doživel.
Da sem hodil dolgo.
Da sem videl več, kot sem si nekoč upal misliti.

Prvo jutro novega leta.
Nič se ni spremenilo,
razen številke.
Tišina je ista kot včeraj,
misli tudi.
Pa vendar vem,
da je to začetek.
Ne novega življenja,
ampak novega gledanja.

“Pot nastane s hojo.”
— Antonio Machado

Danes ne razmišljam več veliko.
Misli pridejo same
in tudi gredo.

Dolgo sem nosil preveč.
Nahrbtnik je postal del mene.
Kamni v njem so imeli imena,
a jih ne izgovarjam več.

Nekatere napake ostanejo.
Ne zato, da bi bolele,
ampak zato, da me upočasnijo.

Ni vsega treba popraviti.
Nekaj je treba samo odložiti.

Ne sprašujem se več,
kam pot vodi.
Vprašam se,
kako hodim.

In kdo hodi ob meni.

Knjige, ki sem jih imel rad,
bodo ostale,
tudi če jih nihče ne bo odprl.
Tako kot nekatere besede,
ki jih nisem izrekel.

Nič ne gre v temo.
Gre naprej.
Tišje.

Če je kaj drugače,
je to pogled.
Ne gledam več daleč.
Gledam pot.

In

Naj ostane tako.
Kot dih, ki še traja.

V sodobni družbi je vse bolj prisoten sindrom nevidnega človeka. To je človek v naši bližini – osamljen, tih in brez tistih, ki bi ga imeli radi. V preteklih adventnih dneh je hodil mimo nas, pa ga nismo želeli opaziti. Pričakoval je prijazen pozdrav, morda stisk roke, a smo brezbrižno šli mimo.

Želel nam je povedati, da je tudi on z nami, da je del naše skupnosti. A mi smo hiteli dalje – k znancem, k obveznostim, k sebi. Hiteli smo na srečanja, ujeti v svoj vsakdan.

Morda je bil lačen, pa nam niti na misel ni prišlo, da bi bil ob naši sitosti sploh kdo lačen. Po njegovem obrazu sodeč je bil žalosten, toda v dneh veselja se nam ni zdelo primerno, da bi bil nekdo žalosten.

Podzavestno smo se zavedali, da je to naš človek – naš brat. A zdelo se nam je, da nam ni koristen. Njegova prisotnost nas je motila. Kljub temu pa je bil on srečen že zato, ker je bil v naši bližini, četudi ga mi nismo opazili.

Vsak izmed nas se lahko spomni nevidnega človeka v svoji bližini. Vendar … vendar se pogosto odločimo, da pogledamo stran.

Morda je božični in novoletni čas priložnost, da se ustavimo. Da odpremo oči in srce. Da naredimo majhen korak – pozdrav, nasmeh, prijazno besedo. Nevidni človek ne potrebuje veliko. Potrebuje le to, da ga opazimo. In s tem znova postane viden – nam in svetu.

PS:
Na letošnji božični večer je pred mariborsko stolnico, ob vhodu, v mrazu na tleh sedel vidni človek. Za mnoge vernike, ki so prihajali k polnočnici, pa je ostal neviden. Ta utrinek posvečam njemu – in osebi, ki se je ob njem ustavila, z njim spregovorila in mu podarila nekaj denarja.

Utrinki v božičnem jutro; dve rdeči jabolki

Prebujam se v božično jutro, 25. decembra 2025.  Po noči je zapadlo precej snega. Povsod je prisotna  tišina jutra, ki jo prinese debela snežna odeja, in ni drobnih snežink, ki plešejo v zraku, medtem ko lučke na smrečici nežno utripajo.

Tišina dneva, ki se je šele prebudil, me objame kot topla odeja spominov in razmišljanj.

Razmišljam o preteklosti, o vseh božičih, ki so bili, in o tistih, ki jih morda ne bo več. Občutim hvaležnost za trenutke veselja, za toplino družinskih srečanj, za prešeren smeh nas otrok, ko smo nekoč tekali okoli smrečice, na kateri je bilo obešenih nekaj jabolk in orehov. Oče je prinesel in razprostrl po mizi nekaj suhega sena, mama pa to prekrila z belo hodno plahto. Spomin na rojstvo Jezuščka na slami v Betlehemu.

Še danes se zavedam, zakaj sta mi v spominu ostali na vejah smrečice obešeni dve rdeči jabolki, ki sta bili darilo in okras hkrati. Želel sem, da bi ju lahko že takoj pojedel. Mama je to še kako vedela. Zdi se, da mi je tiho prišepnila: »Počakaj na božično jutro, ko so jabolka najbolj slastna.« Ne spomnim se, ali sem ju sploh pojedel, saj nas je bilo sedem otrok …

Danes, ko gledam svoje življenje, se mi zdi, da sem se prav iz tistih preprostih božičev naučil ceniti to, kar je resnično pomembno. Ljubezen, povezanost, toplina doma – to so darovi, ki so večni. In čeprav si danes lahko privoščimo več, se tistih dveh jabolk na smrečici spominjam z največjo hvaležnostjo. Bili sta simbol preproste sreče in pričakovanja, ki je zame še vedno najlepši spomin na božični čas.

Ob spominih na otroštvo pa me danes na božično jutro obsedejo misli na ljudi, ki so ta božični dan preživeli v samoti, v vojni, v stiski. Vprašujem se, kako majhna in krhka je moja sreča, ko jo primerjam z njihovim trpljenjem.

Obenem pa božično jutro nosi upanje. Upanje, da kljub vsemu, kar nas razdvaja in bremeni, še vedno obstaja prostor za dobroto, za čudeže, za priložnost, da vsak izmed nas naredi svet malo boljši.

Morda je božično jutro tisto, ki me najbolj opomni, da je življenje kratko, a dragoceno. Da je čas, ki ga imamo, darilo, ki ga ne smemo zapraviti. In da je ljubezen – tista, ki jo dajemo in prejemamo – edina moč, ki nas resnično povezuje in presega vse razlike.

Naj bo to božično jutro za vse nas trenutek miru in globoke hvaležnosti, da smo tu in da živimo …

Opomba

Ob današnji objavi spomina iz otroštva, ko sem kot otrok segel po jabolku na smrečici, mati pa mi je z nežno odločnostjo obljubila, da ga bom dobil šele po božični noči, se še jasneje razkriva tiha moč njene modrosti in potrpežljivosti. Ta droben dogodek, ki se mi je vtisnil v spomin, danes razumem kot del širše zgodbe o materi, ki me je skozi preprosta vsakdanja dejanja učila čakanja, zaupanja in notranjega reda.

Prav v božičnem času takšni spomini oživijo z večjo toplino. V njih se prepletajo otroške želje, materina skrb in vrednote, ki ostajajo žive tudi desetletja pozneje. V času nenehnega hitenja in občutka, da bi lahko kaj zamudili, nas ti spomini nežno ustavijo in spomnijo na bistveno.

Ob tem danes ne morem mimo tudi včerajšnjega srečanja pripadnikov hrvaške skupnosti pri polnočnici v cerkvi sv. Alojzija, kjer se nas je zbralo okoli 80. Ob pozdravu in božični čestitki navzočim sem kot častni konzul Republike Hrvaške v Mariboru omenil dogodek pred 35 leti, ko smo se prvič srečali na hrvaški polnočnici v isti cerkvi.

V preteklih letih se je marsikaj zgodilo, vendar ostaja veselje, da je hrvaška skupnost uspela ohraniti medsebojno povezanost v Hrvaškem kulturnem društvu, Matici hrvaški ter v katoliški misiji blaženega Alojzija Stepinca. Tako kot se ohranjajo osebni spomini na mater in otroštvo, se ohranja tudi skupnost – skozi srečanja, tradicijo in skupne vrednote.

Srečen božič!

FOTO ; AI

Moja starejša generacija je do onemoglosti garala za »svetlo bodočnost«. Odrekali smo se vsemu, kar je dišalo po življenju, gradili hiše, študirali ob delu, vdanо služili sistemu. In zdaj? Zdaj smo tu. Prihodnost je prišla — hladna, tuja — mi pa stojimo pred njo z občutkom, da smo življenje nekje na poti zamenjali za obljubo, ki se nikoli ni zares izpolnila. Da je šlo mimo nas, medtem ko smo bili preveč zaposleni, da bi to sploh opazili.

Predbožični večer, kot ga nosim v spominu

Predbožični večer (hr. badnjak), je bil v preteklosti na vasi v Hrvaškem Zagorju nekaj povsem drugega, kot ga poznamo danes. Danes se zdi, da se večina priprav zgodi v trgovinah – v naglici, med policami, v iskanju daril. Takrat pa se je božič začel doma, v hiši, v družini in v tihem pričakovanju.Obrazi staršev in starejših se mi danes vračajo jasneje kot marsikaj drugega. Oče je stal ob mizi, resen in tih, z rokami, utrjenimi od dela. Njegov glas pri molitvi ni bil glasen, a je imel težo. Ko je blagoslovil jedi na mizi, se ni mudilo nikamor. Vse je potekalo počasi, zavedno. Nato je nekaj hrane odnesel še v štalo. Tudi živali so bile del tega večera – kot da brez njih praznik ne bi bil popoln.

Materin obraz je bil drugačen. Mehkejši, topel, a utrujen. V očeh se je videlo, koliko dela je bilo za tem večerom. In vendar je v njenem pogledu bilo nekaj spokojnega. Ko sem kot otrok kasneje zaspal v  na polnočnici  v cerkvi v njenem naročju, sem čutil le njeno toplino in varnost. Takrat nisem razumel, danes pa vem: nosila nas je – ne le fizično, tudi skozi življenje.

Starejši bratje so sedeli tišje, z manj besedami. Njihovi obrazi so bili zaznamovani z leti, z izgubo, z delom in skromnostjo. A v njih ni bilo zagrenjenosti. Bilo je sprejemanje. Kot da so vedeli, da je prav to – ta večer, ta tišina, ta skupnost – tisto, kar ostane.

Otroci smo bili nemirni, radovedni, polni pričakovanj. Daril skoraj ni bilo. Na smrekici kakšno jabolko, morda dva ali trije okraski. Pod njo pa so bile jaslice zbite iz starih lesenih delov z dvema ali tremi figuricami. O teh jaslicah smo otroci večkrat slišali kako so stare izdelane od pradedka in da jih je reba ohraniti kot družinsko pomemben predmet. Nismo jih odpirali. To je bila svetinja. Že njihova prisotnost je bila dovolj, nekaj pomembnega, če že ne svetega. .

Povsod je dišalo po jelki, po dimu, po hrani. Suho, dimljeno meso je bilo skrito na podstrešju, ob dimniku, pod očetovim ključem. Oče ga je ponosno predal materi. Kako smo meso občudovali zaprto v »viriču« mali pleteni košari. Včasih so nas sorojenci pregovorili, da smo s svojimi majhnimi rokami segli v pleteno košaro  in prinesli na plano  kakšen košček mesa. Seveda ni bilo za nas, ampak za starejše. A nismo bili užaljeni. Ravno nasprotno – bili smo ponosni, da smo uspeli, da smo sodelovali, da smo bili del skrivnosti.

Miza je bila pokrita z doma tkanim »hodnim« posebnim platnom, ki se je uporabljalo le ob tej priložnosti. V sobi je bilo razpostrto seno. Nič ni bilo kot okras brez pomena. Vsaka stvar je govorila svojo zgodbo.

In potem pot v cerkev ob polnoči. Tema, mraz, globok sneg. Hodili smo dolgo. Otroci smo v cerkvi zaspali, zviti v naročjih mater. Molili smo – preprosto, iskreno. Na poti v cerkev na Vinagori  se pomnim veselja starejših,  ki ga  ni prekinjalo nič razen škripanja snega pod nogami. Pred tem smo skrbeli za lanterne, zavijali baterije, da jih mraz ne bi ugasnil.

Ko so ponoči kmečki pevci zapeli pod okni, se je svet za trenutek ustavil. Njihove pesmi niso bile popolne, a so bile resnične. In prav v tem je bila njihova moč.

Danes, ko se vse vrti okoli nakupov in daril, to vzdušje pogosto pogrešam. Ne zaradi pomanjkanja stvari, temveč zaradi pomanjkanja tišine, časa in bližine. Tisto, kar smo imeli takrat, ni bilo veliko – a je bilo dovolj. In prav zato je bilo dragoceno.

To je del zgodbe o moji materi. In o očetu. In o vseh tistih, ki so z majhnimi dejanji ustvarjali velike spomine.

FOTO; AI

V zadnjih letih so se predstavniki oškodovanih družbenikov, katerih družbe so bile v obdobju 1999–2011 izbrisane iz sodnega registra brez njihove volje, večkrat sestali s predstavniki zakonodajne in izvršilne oblasti. Ob teh priložnostih so bila izražena zagotovila, da bo vložena v zakonodajni postopek že pripravljena novela zakona, s katero bi se odpravile obstoječe ovire za uveljavitev delne odškodnine, ki jo zakon že predvideva.Obvestilo o stališču oblasti glede reševanja problematike izbrisanih družb

V zadnjih letih so se predstavniki oškodovanih družbenikov, katerih družbe so bile v obdobju 1999–2011 izbrisane iz sodnega registra brez njihove volje, večkrat sestali s predstavniki zakonodajne in izvršilne oblasti. Ob teh priložnostih so bila izražena zagotovila, da bo vložena v zakonodajni postopek že pripravljena novela zakona, s katero bi se odpravile obstoječe ovire za uveljavitev delne odškodnine, ki jo že ureja Zakon o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (ZOKIPOSR). Uradni list RS, št. 186/21.

Kljub navedenemu v zadnjih treh letih ni bila vložena nobena zakonska novela, ki bi omogočila dejansko uresničitev te pravice. Na to dejstvo smo prizadete družbenike ves čas opozarjali in poudarjali, da politične izjave same po sebi ne predstavljajo zagotovila za zakonodajne spremembe.

Dne 22. decembra 2025  smo iz Kabineta predsednice Državnega  zbora Republike Slovenije prejeli uradno pisno obvestilo, v katerem je navedeno, da je bila v okviru usklajevanj s Ministrstvo za finance in koalicijskimi strankami opravljena presoja možnosti nadaljnje obravnave te problematike. Ob upoštevanju odprtih vsebinskih vprašanj, razhajanj v pristopih ter časovnih omejitev je bilo sprejeto stališče, da v aktualnem mandatu nadaljnje aktivnosti v zvezi s to tematiko niso načrtovane.

To obvestilo razumemo kot jasno informacijo, da v tem mandatu ne bo vzpostavljenih pogojev za odpravo zakonskih ovir, zaradi katerih je že obstoječa zakonska pravica do delne odškodnine neizvedljiva. Ne gre za uveljavljanje novih zahtev, temveč za vprašanje uresničevanja zakona, ki je bil sprejet, a se v praksi ne more izvajati.

Oškodovani družbeniki ostajajo zavezani iskanju pravno predvidljive, sorazmerne in za vse deležnike sprejemljive rešitve. O nadaljnjih korakih bo javnost in prizadeti družbeniki pravočasno obveščeni.

Priloga obvestila

Spoštovani,

obveščamo vas, da je bila v okviru usklajevanj med predstavniki Ministrstva za finance in koalicijskih strank v Državnem zboru opravljena presoja možnosti nadaljnje obravnave predmetne problematike v aktualnem mandatu. Ob upoštevanju obstoječih vsebinskih odprtih vprašanj, razhajanj v pristopih ter časovnih omejitev, povezanih z zaključkom koledarskega leta in iztekom mandata, je bilo ugotovljeno, da v tem obdobju ni več mZakon o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (ZOKIPOSR). Uradni list RS, št. 186/21.ogoče zagotoviti ustreznih pogojev za iskanje celovite oziroma dokončne ter za vse deležnike sprejemljive rešitve. Upoštevaje navedeno prenašam informacijo, da je bilo sprejeto stališče, da nadaljnje aktivnosti v zvezi s predmetno tematiko v tem mandatu niso načrtovane.

Ob tem se vam iskreno zahvaljujemo za vaše dosedanje sodelovanje, razumevanje in pripravljenost na dialog.

S spoštovanjem,
Kabinet predsednice

Kabinet predsednice
Šubičeva 4, 1000 Ljubljana, Slovenija | T:+386 1 478 9437 | E: kabinet@dz-rs.si | Splet: www.dz-rs.si

Pravkar sem prejel zadnjo številko pravnega časopisa Pravna praksa skupaj z revijo Odvetnik, ki jo izdaja Odvetniška zbornica Slovenije. Priznam, da sem bil prijetno presenečen nad zanimivo vsebino in kakovostno opremo obeh publikacij. Iskrene čestitke odgovornima urednikoma – mag. Sandiju Kodriču pri Pravni praksi in Andreju Razdrihu pri Odvetniku. Pravniki smo lahko upravičeno ponosni na raven našega strokovnega časopisja.

Ob prebiranju zadnje številke Odvetnika (5/25), ki je posvečena 39. Dnevu slovenskih odvetnikov na Ptuju, sem naletel tudi na aktualne statistične podatke o številu odvetnikov v Sloveniji: 1.921 odvetnikov, 107 odvetniških kandidatov in 206 pripravnikov.

Ne vem natančno, zakaj me je to spodbudilo k razmišljanju o tem, ali je odvetnikov premalo ali preveč, kakšen je njihov položaj in funkcija v družbi ter ali smo v preteklem obdobju izobraževanja pravnikov dovolj pozornosti namenjali posebnostim odvetniškega poslanstva. Pred menoj se je odprlo ključno vprašanje: ali večje število pravnikov – odvetnikov pomeni tudi močnejšo pravno državo ali zgolj večjo konkurenco znotraj poklica?

Pogosta poenostavitev je, da več odvetnikov avtomatično pomeni več pravne varnosti. To ni nujno res. Pravna varnost se ne meri zgolj v številu odvetnikov, številu sodb ali hitrosti postopkov, temveč predvsem v dostopnosti kakovostne pravne pomoči, predvidljivosti sodne prakse ter dejanski enakosti orožij med državljanom in državo. Večje število odvetnikov lahko zagotavlja boljšo teritorialno pokritost, večjo specializacijo, nižje stroške in večjo izbiro za stranke, kar vse prispeva k utrjevanju pravne varnosti. Hkrati pa obstaja tudi nevarnost razdrobljenosti trga, cenovnega dumpinga in povečane negotovosti mladih pravnikov.

Nesporno pa velja, da pravna država brez močnega in dostopnega odvetništva ne obstaja. Odvetniki niso zgolj »zastopniki strank«, temveč korektiv oblasti, varovalka pred samovoljo države in prostor, kjer pravice postanejo dejansko uveljavljive. Premajhno število odvetnikov vodi v elitizem in zaprtost, preveliko število brez jasnih standardov pa lahko vodi v razvrednotenje poklica. Utrjevanje pravne države zato ni vprašanje »koliko«, temveč predvsem »kako«.

V primerjavi z drugimi državami sem se, tudi s pomočjo sodobnih orodij, seznanil s podatkom, da ima Slovenija ob približno 2,1 milijona prebivalcev okoli 915 odvetnikov na milijon prebivalcev. Spolna struktura je skoraj izenačena, prisotni pa so tudi številni kandidati in pripravniki, kar kaže na generacijsko prenovo poklica. Čeprav je gostota odvetnikov na prebivalca nižja kot v večini zahodnoevropskih držav, je število glede na potrebe pravnega sistema trenutno zadovoljivo. Vendar pa bodo nadaljnja rast števila in vse večja kompleksnost sodnih ter poslovnih zadev v prihodnje zahtevale dodatne kapacitete in specifične specializacije.

Ta razmišljanja so v meni dozorela z določene časovne in življenjske distance. Moj osebni premislek se lahko razlikuje od današnjih sodobnih pedagoških pristopov in razumevanja univerzitetnega prostora. Ne gre za kritiko posameznikov ali institucij, temveč za razmislek o lastni vlogi in o širšem kontekstu pravne stroke v razmerju do odvetniške funkcije v naši družbi, ki je bila zlasti v polpreteklem obdobju pogosto na obrobju akademskega zanimanja.

Ko danes spremljam razprave o številu odvetnikov, o položaju mladih pravnikov in o vlogi prava v družbi, se pogosto vprašam, ali smo profesorji prava študente res pripravljali na poklicno življenje ali predvsem na akademsko uspešnost. Pravo smo poučevali kot sistem norm, kot intelektualno disciplino, ki zahteva natančnost, analizo in razumevanje, manj pa kot poklic, ki se vsakodnevno sooča z ljudmi, njihovimi stiskami in konflikti z oblastjo ali drugimi nosilci moči.

Odvetništvo je bilo na področju študija prava pogosto siva pega. Študentom nismo dovolj jasno povedali, kako izgleda življenje odvetnika, kaj pomeni odgovornost do stranke, kako se gradi zaupanje, pisarna in ugled ter kako pravo dejansko deluje zunaj učbenikov. Če iskreno razmišljam pro domo sua, tudi sam odvetništva nisem vedno predstavljal kot pravniški ideal. Pogosto je bilo implicitno razumljeno kot »manj čisto« od akademskega prava ali kot poklic, zanimiv šele takrat, ko so druge poti zaprte.

To ni naključje. Gre za posledico akademskega pogleda, ki prakso dojema kot sekundarno, kar je povezano tudi z dejstvom, da velik del profesorjev prava nikoli ni opravljal odvetniškega poklica, ga ne pozna iz prve roke in ga zato ne razume kot enega izmed nosilnih stebrov pravne države, temveč kot eno izmed možnosti na trgu. Brez teh izkušenj študentom težko približamo poklicno etiko odvetnika, pojasnimo njegovo vlogo kot protiutež državi in jih navdušimo za poklic, ki zahteva pogum, samostojnost in osebno izpostavljenost. Študenti tako pogosto zaključijo študij brez jasne poklicne vizije, odvetništvo pa spoznajo prepozno – pogosto šele v praksi, ko so že razočarani ali prestrašeni. Poklic se jim zdi tvegan, negotov in brez sistemske podpore.

Odvetniški poklic je bil v študiju sicer prisoten, vendar večinoma posredno. Redko kot osrednja tema razmisleka in še redkeje kot poklicna identiteta, ki bi jo študenti lahko ponotranjili. Pravo so zato pogosto dojemali kot vstopnico v varne in urejene kariere, ne pa kot področje, kjer sta potrebna tudi osebna izpostavljenost in odgovornost.

Sčasoma sem začel opažati še nekaj drugega: odvetništva kot poklica je v javnem prostoru razmeroma malo. O aktualnih družbenih vprašanjih, o stanju pravne države in o temeljnih pravnih jamstvih praviloma ne govori organiziran glas odvetništva, temveč posamezni odvetniki in pravniki. Ti nastopi so dragoceni, a osamljeni. Kot kolektivna sila, ki bi sooblikovala javno razpravo, odvetništvo pogosto ostaja tiho.

Ta odsotnost javnega glasu ima posledice. Mladi pravniki težko razvijejo poklicno identiteto v poklicu, ki ga v družbi ne prepoznajo kot aktivnega, vplivnega in odgovornega. Poklic, ki ni prisoten v javni razpravi, težko postane privlačen za tiste, ki iščejo smisel in ne zgolj varnosti.

V tem kontekstu danes bolje razumem, zakaj nekateri odvetniki vstopajo v akademski prostor in zakaj je med njimi tudi velik interes za članstvo v Slovenski akademiji za pravne znanosti. Ne gre za beg iz prakse, temveč za iskanje prostora za razmislek, javno besedo in vpliv na razumevanje prava v družbi. Kot profesor bi lahko večkrat in bolj jasno spregovoril o odvetniku kot varuhu posameznika in kot enem od nosilcev pravne države. Lahko bi pogosteje odviral vprašanja poklicne odgovornosti, etike in javne vloge pravnikov. Tega nisem storil dovolj. Pravo sem učil – poklica pa ne.

Ta zapis ni samoobtožnica, temveč priznanje. Pravo ne živi le v zakonih, sodbah in učbenikih, temveč v ljudeh, ki ga uresničujejo. Če želimo močno pravno državo, potrebujemo samozavestno, javno prisotno in odgovorno odvetništvo ter študij prava, ki študente na to vlogo pripravi ne le z znanjem, temveč tudi z razumevanjem smisla poklica.

To je razmislek za nazaj. Upam, da je lahko vsaj majhen prispevek k razpravi za naprej.

Drage kolegice in kolegi s področja prava, ki opravljate najlepši poklic na svetu – braniti človeka, kot se v duhu razsvetljenstva pripisuje Jean-Jacquesu Rousseauju (« La plus belle profession est celle qui défend l’homme ») – želim vam mirne božične praznike ter uspešno in pogumno odvetniško leto 2026.

iskrena hvala vsem, ki spremljate, berete, delite in soustvarjate vsebine spletne strani Misli profesorja. Vaša pozornost, razmišljanja in zaupanje dajejo tej strani pravi smisel ter navdih za nadaljnje delo.
V prazničnem času vam želimo mirne in tople božične dni, polne bližine, hvaležnosti in drobnih radosti. Naj vas novo leto spremlja z zdravjem, notranjim ravnovesjem, pogumom za nove korake ter odprtostjo za znanje, razmislek in dialog.
Vabimo vas, da tudi v prihajajočem letu ostanete del skupnosti Misli profesorja – da skupaj razmišljamo, se učimo, sprašujemo in iščemo odgovore na izzive časa, v katerem živimo.
Hvala, ker ste z nami.
Naj bo novo leto leto dobrih misli in dobrih dejanj.
S toplimi pozdravi in lepimi željami,
ekipa Misli profesorja

Predbožični čas je čas luči, blišča in besed o bližini. A hkrati je to tudi čas, ko se najostreje pokažejo razpoke v naši družbeni resničnosti. Med vsemi prazničnimi podobami se starejši pogosto znajdemo še bolj ob strani – v nekakšnem tihem, skoraj samoumevnem samoizgnanstvu.

To samoizgnanstvo ni odločitev, temveč stanje. Nastaja počasi, neopazno, skoraj naravno, kot da bi bilo logična posledica let. V resnici pa je odsev družbe, ki je izgubila potrpljenje za počasnost, za zgodbe brez takojšnje uporabne vrednosti, za modrost, ki ne kriči.

V prazničnih dneh je ta izrinjenost še bolj očitna. Družina, skupnost, toplina – vse to so besede, ki v predbožičnem času pogosto ostajajo simboli, ne pa izkušnja. Starejši smo velikokrat navzoči, a ne vključeni. Povabljeni, a ne slišani. Vidni, a prosojni. Zato se umaknemo. Ne iz zagrenjenosti, temveč iz občutka, da naš čas ni več čas sveta.

Filozofsko gledano gre za globlji problem: sodobna družba človeka vrednoti po njegovi funkciji. Ko ta oslabi, oslabi tudi njegova družbena prisotnost. Staranje tako ne postane modrost, temveč odvečnost. In človek, ki to začuti, se začne umikati sam – v tišino, v notranji prostor, v samoizgnanstvo, kjer vsaj še ohranja dostojanstvo.

Predbožični čas pa bi moral biti prav čas vprašanja. Ne vprašanja po darilih, temveč po odnosih. Po tem, koga smo pustili ob strani. Po tem, čigav glas smo preslišali. Starejši ne potrebujemo pomilovanja. Potrebujemo priznanje, da smo še vedno del zgodbe – ne preteklost, temveč sedanjost z dolgim spominom.

V tem času se pogosto govori o miru. A mir ni le odsotnost hrupa. Mir je tudi prisotnost smisla. In družba, ki starejše potiska v tiho samoizgnanstvo, izgublja prav to: občutek kontinuitete, globine in odgovornosti do same sebe.

Ta glas iz samoizgnanstva ni očitek. Je opomin. Opomin, da način, kako ravnamo s starejšimi danes, govori o tem, kakšno družbo bomo imeli jutri. In morda je prav pred božičem čas, da se ustavimo, prisluhnemo in si priznamo: brez poslušanja drug drugega ni ne skupnosti ne praznika…