Pisanje spominov je zanimiva in dragocena izkušnja. Skozi porumenele zapise se v starosti pogosto vračamo k prijetnim trenutkom, ki nas spremljajo skozi življenje. Povsem drugače pa je, ko beremo spomine drugih – zlasti kadar ti pišejo o nas samih. Takrat se zgodba, ki smo jo živeli, pokaže v novi, pogosto nepričakovani luči.

Pred leti sem na družbenem omrežju opisal dogodek iz sedemdesetih let preteklega stoletja, ko je v mojo pisarno, v času mojega mandata kot direktorja Višje pravne šole, prišel študent (danes odvetnik v Mariboru). Prinesel je šopek rož in steklenico vina ter navdušeno povedal, da je prav tisti dan diplomiral. Izrazil je željo, da prav jaz podpišem njegovo diplomo. Dogodek se mi je zdel prijeten in nič nenavadnega ni nakazovalo na to, kaj bo sledilo. Manj prijetno je bilo spoznanje, da je isti študent le štirinajst dni pozneje obiskoval mojo taščo in sosede ter jih zasliševal o tem, kakšen človek sem in kakšen sosed naj bi bil.

Šele včeraj, 2. 12. 2025, sem v Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani dokončno razumel ozadje tega dogodka. Izkaže se, da je bil njegov obisk povezan z začetkom intenzivnega spremljanja mojega poklicnega in osebnega življenja s strani služb državne varnosti. To spremljanje se ni končalo z osamosvojitvijo Republike Slovenije, temveč se je nadaljevalo še nekaj let po njej – o tem pa bom podrobneje pisal drugič.

Včeraj sem imel v Ljubljani nekaj prostega časa in sem se — po predhodni najavi — odločil obiskati Arhiv Republike Slovenije. Želel sem vpogledati v svoj spis nekdanje Uprave službe državne varnosti (USDV) in njenih predhodnic. S pomočjo izjemno prijaznih zaposlenih sem izvedel, da je bila v letu 1975 zame odprta osebna mapa z oznako 14340. Iz originalne evidence, dostopne na spletni strani Arhiva (2871_401_579_1.pdf), je razvidno, da je moj dosje obsegal 139 strani, ki pa so bile v času družbeno-političnih sprememb uničene.

Kljub uničenju glavnega dosjeja so uslužbenci Arhiva med drugim gradivom našli nekaj zanimivih posrednih sledi, kjer se moje ime pojavlja izven osnovne mape. Tako je bil v arhivu najden zapis, povezan s pripravo geselskega članka za nastajajočo Enciklopedijo Slovenije. V njem je navedeno, da kot “idejni nasprotnik tedanje ureditve” ne morem biti uvrščen v enciklopedijo.

To pomeni, da o tem, kdo sme biti vpisan med vidnejše osebnosti slovenske družbe, niso odločali uredniki na podlagi strokovnih meril, temveč politične tajne službe. To je eden najjasnejših pokazateljev, kako globoko je aparat nadzora segal v kulturne, izobraževalne in znanstvene ustanove. Navodilo, da se moje ime ne sme pojaviti v enciklopediji, ni le administrativna opomba. Je dokaz mehanizma, ki je segal v kulturne institucije, medije in izobraževalne ustanove ter spreminjal ali celo brisal podobo nekaterih posameznikov v javnosti.

Obdobje, na katerega se nanaša ta dokument, je bilo čas, ko je bilo življenje v Sloveniji in širše v Jugoslaviji prežeto z večplastnim nadzorom državnih institucij, zlasti služb državne varnosti. Sistem je navzven poudarjal socialistično enotnost in družbeno harmonijo, v resnici pa je temeljil na stalnem spremljanju posameznikov, ki so bili — velikokrat povsem arbitrarno — označeni kot politično neprimerni, preveč samostojni, kritični ali enostavno “nepredvidljivi”.

Objava tega dokumenta na moji spletni strani misliprofesorja.si in v mojih spominih ni namenjena obtoževanju, temveč razumevanju. Gre za osebno pričevanje o tem, kaj je pomenilo živeti v obdobju, v katerem posameznik ni poznal razlogov, zaradi katerih je bil spremljan ali omejevan. To je del zgodovine, ki jo želim ohraniti tudi zato, da bodo prihodnje generacije lažje razumele duh časa in njegov vpliv na življenja posameznikov.

Ko se danes oziramo nazaj, postajajo takšni dokumenti dragoceni zato, ker omogočajo rekonstrukcijo zgodovine, ki bi bila zaradi uničenja mnogih dosjejev sicer izgubljena. Razkrivajo, kako subtilni, a hkrati odločilni, so bili posegi v življenje številnih ljudi — posegi, ki so vplivali na njihovo javno prisotnost, strokovno vidnost, založniško dostopnost in osebni razvoj.

Z objavo tega dokumenta želim poudariti dva vidika: prvič, zgodovinsko okolje, ki je takšne prakse omogočalo, in drugič, osebno izkušnjo človeka, ki je bil obravnavan skozi prizmo nadzora namesto strokovne vrednosti ali ustvarjalnosti. Ta drobec ni le birokratski papir, temveč ogledalo časa, ki ga lahko razumemo le z odprtimi arhivi, z osebnimi pričevanji in s pogumom, da o tem spregovorimo.

Očetovo premišljevanje

Oče ni nikoli govoril o dogodkih na zaročni dan. Verjetno je razmišljal o obljubi poroke, upanju, da bo zaročenka ozdravela brez posledic obstrelitve, o prihodnosti, ki si jo je slikal v večerih ob pričakovanju vesti o zdravstvenem stanju obstreljene zaročenke. Ne vem, ali ji je ob zaroki nataknil prstan na njeno roko. Dan, ko bi se iz “jaz” in “ti” spremenila v “midva«, je bil odložen.

Misel na to, ali bo zaročenka pripadala njemu, mu ni dala miru. Verjetno je slišal  govorice v vasi, da so jo videli s sosedom, da so se njune poti križale pogosteje, kot bi si sam želel. Poskušal si je dopovedati, da so to le prazne vaške besede, zavistne govorice, ki nimajo teže. A v njem je rasel nemir.

Kaj storiti? Pustiti, da pozabi na obred zaroke in da se pretvarja, da zaroke ni bilo in da obljuba poroke ni bila dana? Ali pa jo vprašati naravnost, če še vedno stoji za besedami, ki mu jih je šepetala, ko sta se prvič sprehodila do potoka? Srce ga je bolelo že ob misli, da bi odgovor lahko bil drugačen od tistega, ki si ga je želel slišati.

Zavedal se je, da zaročitev ni le prstan, ni le dogodek – je vez med dvema srcema, ki ju ne more držati skupaj ne cerkev, ne papir, če se eno izmed njiju že nagiba drugam. V sebi je vedel, da mora izvedeti resnico, preden je zavezal svoje življenje obljubi, ki mogoče ni več živa. Prepričan je bil, da ne bo ravnal, kakor od njega pričakujejo drugi. Odločen je bil, da bo ravnal tako, kot mu veleva srce.

Po pogovoru z zaročenko ni več imel nobenih dvomov, nobenih vprašanj – bila je le ena misel: ob njej moram ostati. Prstan, ki sem ga skril v predal, ni bil več simbol dvoma, temveč obljuba, ki jo moram izpolniti, ko bo spet lahko stopila na prag svoje hiše.

V mislih je videl njen bled obraz, stisnjene ustnice in oči, ki so kljub bolečini iskale življenje. Čutil je, da zdaj ne gre več za praznovanje, običaje ali družinske dogovore. Gre za človečnost, za zvestobo, ki se pokaže prav v trenutkih, ko je najtežje.

V sebi je sprejel odločitev: ko ozdravi, jo bo vzel za ženo. Ne zato, ker tako veleva dogovor, temveč zato, ker je vedel, da jo ljubi, da življenje po takšni preizkušnji ne sme ostati prazno. Zavedel se je, da bodo rane ostale, brazgotine tudi, vendar bosta stopila v zakon z resnico in zavedanjem, da sta preživela nekaj, kar bi lahko oba izgubila.

O preteklosti ni več razmišljal … zanimala ga je le še bodočnost.

Poročila sta se leta 1919 in leta 1921 je mati rodila sina prvenca. Do leta 1943 je rodila še štiri sinove ter dve hčerki. Jaz sem bil rojen leta 1940, kot predzadnji otrok, in nato leta 1943 še mlajša sestra Marija, kot zadnja od otrok, edina, ki sva danes še živa.

Vsi smo že kdaj doživeli trenutek, ko nekdo drugemu sporoči lepo in pozitivno novico na povsem brezoseben, skoraj ravnodušen način – mimogrede, kot da prejemniku niti ne želi privoščiti veselja. Sam se še živo spominjam decembra 1965 na Pravni fakulteti v Ljubljani, ko mi je »tovarišica« v referatu izročila diplomo kot navaden list papirja. Ne ene same besede, ne najmanjšega znamenja, da razume, kako pomemben trenutek je to zame. Namesto da bi občutil radost, ki bi jo moral, sem imel občutek, kot da se želi tega opravila čim prej znebiti.

Kasneje, kot sodnik združenega dela, sem delavcu razveljavil disciplinsko odločbo o odpustu in mu ob tem iskreno čestital, da se lahko vrne na delo. Delovna organizacija je to omenila kot neprimerno ravnanje, višje sodišče pa je mojo odločitev sicer potrdilo, a hkrati v obrazložitvi poudarilo, da sodniku takšna osebna čestitka ne pritiče.

Danes si skoraj ne moremo predstavljati, da bi tožilec čestital odvetniku, ki mu je uspelo doseči oprostilno sodbo za svojega klienta. V športu je to povsem samoumevno – poraženec stisne roko zmagovalcu, kar vsi razumemo kot izraz plemenitosti in spoštovanja. V sodnih dvoranah ali drugih »družbenih igrah« pa je podobna drža skoraj nepojmljiva.

Ne znam si razložiti, zakaj nam je tako težko pokazati veselje ob sreči drugega. Kot da sreča drugega nehote zmanjšuje našo lastno. Kot da mu privoščiti uspeh pomeni nekaj izgubiti.

Zavedam se, da se bodo ob tem zapisu nekateri moji kolegi in kolegice pravniki morda nasmehnili. Pa vendar verjamem, da bi našemu poklicu, pa tudi širšemu javnemu življenju, koristilo nekoliko več pristne človečnosti – manj hladne vzvišenosti in več iskrenega razumevanja drug drugega. Ravno to je tisto, kar daje pravu njegov najglobji smisel.

Včasih se mi zdi, da je naš čas poln ljudi, ki imajo probleme. Tako vsaj govorimo: “imam problem s spanjem,” “imam problem s koleni,” “imamo problem s starostjo.” Zveni razumno, skoraj strokovno. A v resnici s tem stavkom nekaj izgubljamo.

Ko rečem “imam problem”, se postavim ob stran svojega življenja. Postanem nekdo, ki ga je treba analizirati, popraviti, nadzorovati. Kot da bi lahko samemu sebi ušel, če o sebi govorim v tretji osebi. Toda življenje se ne da popravljati.

Lahko ga le sprejmem, kot nekaj, kar se dogaja – zdaj, tukaj, z menoj. Viktor Frankl nas opozarja, da se človek odtuji od samega sebe, kadar trpljenje poimenuje kot problem, namesto da bi ga doživel. Ko rečem “sem bolan”, priznam svojo ranljivost, svojo človeškost. Ko pa rečem “imam problem z zdravjem”, se odmaknem. Zveni varno, a tudi manj resnično.

Podobno govorimo o starosti. Namesto da bi preprosto rekli “stari smo”, raje rečemo “imamo problem s starostjo.” Kot da je starost tujec, ki nas je ujel, nekaj, kar moramo premagati. A starost ni problem. Je življenje, ki se nadaljuje – počasneje, mehkeje, a z enako željo, da ga razumemo in sprejmemo. Morda bi bilo bolj pošteno, da nehamo “imeti težave” in začnemo preprosto biti. Biti stari. Biti utrujeni. Biti živi.

Ko neham govoriti, da imam problem, se nekaj premakne. Nenadoma nisem več lastnik svojih težav, ampak človek, ki jih doživlja. In to je, mislim, vse, kar življenje od nas pričakuje: da ga živimo, ne da ga rešujemo.

1. Štipendija, ki je bila tedaj skoraj nedosegljiva

V začetku sedemdesetih let je bilo v Sloveniji skoraj nemogoče pridobiti štipendijo za študij v tujini, še posebej za študente iz drugih jugoslovanskih republik, ki so študirali pri nas. Kot študent ob delu sem redno kandidiral na razpisih, vendar sem bil vedno zavrnjen.

Ker sem kot mlad pravnik pisal strokovne članke za zagrebški zavarovalniški časopis Osiguranje, je urednik stopil v stik z direktorjem Inštituta za zavarovalništvo pri Pravni fakuteti Univerze v Hmburgu (Versicherungsrecht, LL.M.- Fakultät für Rechtswissenschaft) in ga povprašal o možnostih štipendiranja. Njegovo osebno posredovanje pa mi je odprlo pot do štipendije Deutscher Akademischer Austauschdienst (Deutscher Akademischer Austauschdienst (DAAD), (Nemška služba za akademsko izmenjavo).

Popolnoma nepričakovano sem prejel enoletno nemško štipendijo za pripravo doktorske disertacije s področja zavarovalništva — področja, ki ni bilo politično občutljivo. To je bilo moje edino življenjsko obdobje, ko sem samo študiral, brez rednega dela. Kakšna redkost in sreča je to bila, lahko razumejo le tisti, ki so takrat študirali ob delu.

2. Naključno povabilo, ki je postalo del zgodovine slovenščine

Oktobra 1972 sem v Hamburgu prvič stopil na Filozofsko fakulteto, kjer so poučevali srbohrvaščino. Profesorica iz Srbije me je povabila, da študentom predstavim razlike med slovenščino, hrvaščino in srbščino. Predavanja se je udeležilo tudi vodstvo slavističnega oddelka, ki me je po koncu presenetilo s predlogom, naj v študijski program uvedem predmet Slovenski jezik — prvič v zgodovini te fakultete.

Sprva sem predlaganje odklanjal, dokler niso mimogrede omenili mesečnega honorarja 800 nemških mark. Ob moji štipendiji 400 mark so se stvari hipoma postavile drugače — in postal sem predavatelj slovenščine.

3. Domača “jezikovna delavnica” in žena kot soavtorica

Ker učbenikov za slovenščino na univerzitetni ravni ni bilo, sva jih z ženo ustvarjala dobesedno doma: fotokopije, lastni zapiski, priredbe in prevodi iz srbskih učbenikov. Včasih sva za priprave porabila več ur, kot sem jih sam pozneje za predavanje študentom.

4. Predavanja, ki so mi odprla oči

Študenti, večinoma slavisti, so bili radovedni, iskreni in dejavni. Spomnim se študentke, ki me je med prvim predavanjem prekinila: »Moja babica tako ne govori!« Kasneje sem izvedel, da je bila Slovakinja. Zanimala jih je tudi misel, da se knjižna slovenščina nikjer ne govori povsem tako, kot je predpisana. Menim, da sem to takrat prebral pri Toporišiću, a danes ne morem več z gotovostjo trditi.

5. Zadnje plačilo, pismo in začetek neprijetnega poglavja

Ker sem moral jeseni 1973 zaradi izteka štipendije zapustiti Hamburg, je bilo moje zadnje plačilo nakazano na hranilno knjižico, ki je ostala pri prijateljski družini. Gospa mi je ob Božiču poslala pismo z voščilnico in sporočilom, da je na knjižici približno 1200 mark.

Pismo pa je kasneje postalo srčika nesporazuma, ki me je zaznamoval za več let — čeprav mi na Maistrovi 2 v Mariboru nikoli niso priznali, da je pismo prebrala tajna služba.

6. SDV, “angeli varuhi” in ritual zaslišanj

Približno mesec dni po prejemu pisma sem bil poklican na SDV (Službo državne varnosti), naslednico UDBE. Najprej so me spraševali, ali imam denar v tujini, kar je bilo takrat kaznivo dejanje. Na prvem razgovoru se nisem spomnil na hranilno knjižico, zato sem zatrjeval, da v tujini nimam nobenega denarja. Ker so za knjižico vedeli, sem verjetno ustvaril vtis, da nekaj prikrivam.

Na drugem razgovoru sem pojasnil okoliščine in razlago so sprejeli. Od takrat vprašanje denarja ni bilo več v ospredju — zanimalo jih je predvsem, o čem predavam, in opozorili so me, da naj bi se med predavanji skliceval tudi na Biblijo kot pomembno civilizacijsko knjigo.

Ker so me študenti v tistem času predlagali za direktorja Višje pravne šole (kar se je nato zgodilo leta 1974), je bilo predmet zaslišanj tudi vprašanje, zakaj nisem član Zveze komunistov, saj je bilo članstvo skoraj pogoj za tak položaj.

7. Pozna potrditev: ko dvomom sledi dokument

Večkrat sem pripovedoval, da sem na Univerzi v Hamburgu uvedel slovenščino in jo tam tudi predaval. Nekateri, ki so poznali moje šibkejše obvladovanje slovenščine, so to jemali kot šalo — kar se mi je zgodilo tudi nedavno, ko sem ob 50. obletnici Univerze v Mariboru delil spomine v manjši skupini univerzitetnikov.

Obrnil sem se na Univerzitetni arhiv v Hamburgu s prošnjo za izpis predavateljev iz let 1972–1973 in že tretji dan prejel fotokopijo obsežnega seznama. V njem sem uradno naveden kot nosilec predmeta Slovenski jezik za napredne študente, 3 študijske ure, po dogovoru (07.915 Slowenisch für Fortgeschrittene, 3 St. n. V.).

Dokument neizpodbitno potrjuje nekaj, kar sem pol stoletja nosil v spominu — a ne v rokah.

8. Osebno zadoščenje po dolgih letih

Zame ta dokument pomeni globoko osebno zadoščenje. Moj prispevek je bil skromen, a vseeno droben, pomemben delček v mozaiku širjenja in prepoznavanja slovenskega jezika na eni najuglednejših nemških univerz.

Danes, z veliko časovne distance, to vidim kot čast. Kot dokaz mladostne vztrajnosti. In kot lep spomin, o katerem nikoli nisem upal govoriti na glas — zdaj pa ga lahko prvič povem brez zadrege in z iskrenim ponosom.

Ko gledam nazaj na svoje življenje in na obdobje, v katerem sem odraščal in deloval, ga zdaj vidim z večjo distanco in drugačnim razumevanjem. V starosti poskušam oceniti svoja takratna ravnanja, strahove in prilagoditve, ne z namenom obsodbe, temveč kot način, da se pomirim s svojo preteklostjo. To refleksijo potrebujem, da razumem, zakaj sem ravnal tako, kot sem, in da pomirim občutke, ki so se nabrali skozi leta.

Moja generacija je živela v času velikih družbenih sprememb. Določene meje so bile očitne, druge nevidne; marsikatero ravnanje je bilo pogojeno s strahom, potrebo po stabilnosti ali preprosto z željo po preživetju. Privrženci sistema so delovali znotraj svojih okvirov, pogosto prepričani, da sledijo razumni poti ali ohranjajo mir. Tisti, ki smo bili na robu, pa smo se spopadali z občutki nemoči, razočaranja in tihe kritičnosti, ki je bila pogosto nemogoča za javno izražanje.

Zdaj, ko se ozrem nazaj, se zavedam, da te dileme niso lahke. Vprašanja o tem, ali smo ravnali po prepričanju, iz strahu, zaradi koristi ali iz navade, ostajajo. In kljub temu, da smo danes starejši, nas te dileme še vedno spremljajo. Občutek potrebe po oceni, po nekem pomirjenju s preteklostjo, je pravzaprav del procesa, s katerim skušamo razumeti svoja dejanja in lastno vlogo v teh kompleksnih zgodovinskih okoliščinah.

Kot pravnik in nekdo, ki rad raziskuje zgodovinske in družbene dimenzije teh časov, me še posebej zanimajo neposredne izkušnje ljudi, ki niso zapisane v učbenikih ali uradnih dokumentih. Zato vas vabim, da delite svoje spomine, razmišljanja ali občutke: kako ste vi doživljali takratne okoliščine? Kaj ste videli, čutili ali doživeli, kar morda ni bilo nikoli javno izrečeno ali zapisano?

Ne iščem moralnih sodb, temveč razumevanja. Vaše zgodbe in izkušnje bodo dragocene tako za mlade generacije, ki želijo spoznati kompleksnost preteklosti, kot za nas, starejše, ki še vedno nosimo težo teh vprašanj. Skupaj lahko ustvarimo prostor, kjer zgodovina postane živa, večplastna in človeška, ne le niz datumov in odločitev.

Tak dialog omogoča, krepitev medgeneracijskega dialoga, da mladi spoznajo večplasten pogled starejših, brez poenostavljenih delitev na “dobro” in “slabo«. Starejši, ki smo bili del sistema ali smo doživljali omejitve, dobini priložnost deliti izkušnje in refleksijo, kar gradi most razumevanja. To prispeva k gradnji empatične zgodovinske zavesti, kjer ni prostora za enostranske sodbe, ampak za razumevanje motivacij, strahov in kontekstualnih.To prispeva k gradnji empatične zgodovinske zavesti, kjer ni prostora za enostranske sodbe, ampak za razumevanje motivacij, strahov in kontekstualnih odločite

Sklepno

Kaj menite vi, dragi bralci ? Kako danes gledate na svoja ali tuja ravnanja v teh zgodovinskih okvirih? Vaše misli in spomini bodo dragocen doprinos k razumevanju preteklosti in k pomiritvi, ki jo mnogi iščemo v starosti.

(Vaša razmišljanja lahko zapišete na spleni strani www.misliprofesorja.si ali na Fb oziroma Ln).

Včasih se starejši ljudje počutimo kot begunci v lastnem svetu. Ne zato, ker bi zapustili svoj dom, temveč zato, ker je svet zapustil nas. Hitrost sprememb, novi jeziki tehnologije, nenehna naglica — vse to ustvarja občutek, da stojimo na postaji, medtem ko vlak življenja divje odhaja naprej. Nihče nas ni pripravil na to, s čimer se srečamo v starosti: na tišino, ki pride, ko mladi govorijo jezik, ki ga ne razumemo več, in na občutek, da postajamo breme.

Na svoj način bežimo — ne v druge države, temveč v notranjost sebe. Tako kot milijoni beguncev iščejo streho in varnost, starejši iščemo prostor v sebi, kjer bi bili še vedno doma. Ne bežimo s kovčki, temveč s spomini: s toplino otroštva, vonjem domačega kruha, glasovi ljudi, ki jih ni več. Ti spomini postanejo naš nevidni dom, naš notranji kraj pripadnosti.

A tudi ta notranji dom ni vedno dovolj. Človek si želi, da bi nekdo potrkal na njegova vrata, da bi ga slišal, razumel in mu dal vedeti, da še vedno pomeni nekaj. Najbolj boli ne izguba sveta, temveč občutek, da nihče več ne potrebuje naše zgodbe.

Eden od poti, kako starejši človek lahko ostane v dialogu s svetom, je vstop v pogovor prek sodobnih komunikacijskih poti. Tudi družbena omrežja, ki so za mnoge tuj prostor, lahko postanejo okno v svet, če jih uporabimo za iskren pogovor in izmenjavo misli. Tako tudi jaz bežim ne v tišino, temveč v dialog — na primer skozi svojo spletno stran misliprofesorja.si, kjer želim deliti besede, ki ne želijo ostati same.

Ta beg ni znak šibkosti. Je tih klic: »Slišite me še? Sem še tukaj.«
In ko nekdo odgovori na ta klic, ko nas pogleda in prisluhne, se notranji dom nenadoma razsvetli.

Morda je prav v tem skrivnost starosti — ne v begu, temveč v tihih vrnitvah. V majhnih mostovih med generacijami, v besedah, v pogledu, v prisotnosti. Kajti človek ne potrebuje veliko, da znova začuti, da pripada.

Cogitare est vivere. 🌿

IUS-INFO je danes razglasil seznam desetih najvplivnejših pravnikov leta 2025, ki so pomembno zaznamovali pravno dogajanje v Sloveniji:
dr. Sara Ahlin Doljak, dr. Matej Avbelj, dr. Miro Cerar, dr. Šime Ivanjko, dr. dr. Klemen Jaklič, dr. Igor Kaučič, Marijan Papež, dr. Nataša Pirc Musar, dr. Miha Šepec in Jan Zobec.
Posebej bi izpostavil, da so med njimi trije člani Slovenske akademije pravnih znanosti: dr. Sara Ahlin Doljak, dr. Matej Avbelj in dr. Šime Ivanjko – priznanje, ki dodatno poudarja njihov strokovni ugled in prispevek k razvoju pravne znanosti v Sloveniji.
Iskrene čestitke vsem uvrščenim! Hkrati se iskreno zahvaljujem vsem, ki ste oddali glas zame – vaša podpora mi veliko pomeni.
Veselim se priložnosti, da bom 18. 12. 2025 v hotelu Slon na okrogli mizi z naslovom Kako okrepiti delovanje slovenskega pravosodja predstavil dolgoletna prizadevanja za odpravo škodljivih posledic Zakona o finančnem poslovanju podjetij (1999), katerega sprejetju je žal prispevalo tudi pravosodje. Upam, da bo razprava prinesla nove ideje in rešitve za krepitev pravičnosti in učinkovitosti slovenskega pravosodnega sistema.

V življenju pogosto delujemo, kot da sedimo na neskončni seji – seji, kjer zapisujemo svoje odločitve, napake, uspehe in neuspehe, nato pa čakamo, da nekdo od zunaj potrdi naš zapisnik. Kot da bi naš korak naprej potreboval parafo nekoga drugega. Kot da bi bila naša vrednost odvisna od tega, ali se bodo drugi strinjali z našimi odločitvami.

A na naš življenjski zapisnik imajo drugi skoraj vedno pripombe. Nekateri tiho, nekateri na glas. Nekateri iz iskrene skrbi, drugi iz lastnih strahov, včasih pa iz navade, da raje kritizirajo kot razumejo. In mi? Mi pogosto te pripombe sprejmemo kot zapoved. Kot resnico. Kot končno sodbo.

Ujeti v dinamiko sodobnega sveta

Živimo v času, ko ne poznamo več dolgčasa. Ko je »biti zaseden« statusni simbol. Vedno nekam hitimo, lovimo cilje, ki so včasih bolj tuji kot naši. Izčrpanost je postala stalna spremljevalka, skrbi pa tihi sogovornik, ki nas drži v krču: skrb za zdravje, finančno varnost, prihodnost.

Vse to nas tiho potiska v občutek, da smo premalo – da bi morali biti uspešnejši, bogatejši, boljši. Da bi morali dosegati več, imeti več in znati več. In čeprav vemo, da nosimo s seboj preveč čustvene prtljage, nas strah pred tem, da bomo videti slabši od drugih, zadržuje pri tem, da bi jo odložili. Tako vztrajno nosimo bremena, ki niso več naša.

Najstrožji kritik je včasih naš notranji glas

Četudi okolica molči, naš notranji kritik ne počiva. Tisti del nas, ki vse preverja, podčrtuje, izpostavlja napake in popravlja v rdečem. Tisti glas, ki nas opominja, da bi morali biti boljši, hitrejši, trdnejši. Včasih je prav ta glas najstrožji član komisije, ki nikoli ne potrdi našega zapisnika – ker vedno najde nekaj, kar »bi lahko bilo bolje«.

A ali je to res edini način, da živimo?

Čas je za novo perspektivo

Preden spet začnemo popravljati pretekli zapisnik svojega življenja, se lahko vprašamo nekaj drugega:
Kaj želimo zapisati na naslednji seji?

Preteklosti ne moremo spremeniti. Lahko pa spremenimo način, kako stopamo naprej. Lahko zamenjamo kriterije. Lahko zamenjamo komisijo. Lahko dovolimo, da smo do sebe prijaznejši in manj strogi.

Spreminjanje perspektive pomeni, da namesto zunanjemu glasovanju začnemo zaupati notranji modrosti. Da ne živimo več zato, da bi izpolnili tuja pričakovanja, temveč zato, da bi živeli avtentično, polno in iskreno.
Da začnemo verjeti, da je čisto v redu, če nekdo drug ne potrdi naših odločitev.
Ker je to naše življenje – naš zapisnik, naš podpis.

Sklepno

Mi smo avtorji svojega zapisnika**

Resnična osebna rast se začne v trenutku, ko nehamo čakati, da drugi potrdijo naše življenje. Ko zmoremo narediti nekaj, kar smo dolgo odlašali: dovoliti si, da smo dovolj takšni, kot smo. Dovoliti si napake, pavze, spremembe in nove začetke. Dovoliti si, da ne ustrežemo vsem.

Največja osvoboditev je, ko razumemo, da smo vredni že s tem, da obstajamo – ne s tem, kako popoln je zapisnik preteklih sej.

Ko začnemo potrjevati sami sebe, nam pripombe drugih ne vzamejo več miru.
Takrat se začne življenje, ki ni zapisano po merilih drugih, temveč po meri našega srca.

Uvod

Moja najljubša predavanja so se vedno nanašala na problematiko povezovanja prava, morale, etike in gospodarstva – področij, ki so se v preteklosti pogosto izražala skozi koncept dobrih poslovnih običajev. V več kot dvajset svojega dela, od skupnega 50 let poklicnega dela kot pravnik,  najprej kot predsednik častnega sodišča pri Gospodarski zbornici Jugoslavije in kasneje pri Gospodarski zbornici Slovenije, sem pridobil bogate izkušnje, kako nujno je oblikovanje pristne podjetniške kulture, zlasti v obdobjih gospodarskih sprememb.

Te izkušnje so mi jasno pokazale, da pravo nikoli ne more biti edini temelj urejenega in odgovornega poslovnega okolja. Kljub temu opažam, da se danes pogosto uveljavlja misel, da je “vse dovoljeno, kar ni prepovedano z zakonom”. Pred dvajsetimi leti je prav ta teza preprečila sprejetje osnutka podjetniškega kodeksa, ki smo ga pripravili skupaj s sodelavci – zlasti pa kolegico Metko Penko Natlačen pravnico, odgovorno za delovanje Častnega sodišča pri Gospodarski zbornici Slovenije z namenom krepitve poslovne morale in odgovornega ravnanja. Takšno načelo je v svoji osnovi zgrešeno, saj pravna pravila določajo le minimalne standarde, ne morejo pa nadomestiti moralnih in etičnih norm, ki določajo kakovost poslovnega delovanja.

Danes se ta vprašanja delno obravnavajo tudi skozi koncept družbeno odgovornega podjetništva, ki poudarja, da podjetje ni le ekonomska enota za ustvarjanje dobička  temveč tudi član družbe, ki ima odgovornost do skupnosti, okolja in širšega razvoja. Zgodovinski primeri kažejo, da ta načela niso nova. Stari Dubrovčani so že pred 600 leti v prvi evropski knjigi o podjetništvu zapisali: “Podjetništvo (trgovina) je plemenita dejavnost, ki se opravlja v korist družbe, z upanjem na lastni dobiček.” ( Benedikt Konruljević, Knjiga o umijeću trgovanja, 1458, 2005 Zagreb). Ta misel izpostavlja ravnotežje med zasebnim interesom in družbeno odgovornostjo ter jasno nakazuje, da podjetništvo ni zgolj iskanje dobička, temveč tudi prispevanje k širšemu dobremu.

Pomen poslovne morale

Poslovna morala je ključni korektiv pravnega sistema na področju gospodarstva. Čeprav pravo določa minimalne standarde dopustnega ravnanja, sama po sebi ne zagotavlja odgovornega in etičnega delovanja. Poslovna morala:

• krepi zaupanje med deležniki,
• spodbuja pošteno konkurenco,
• zmanjšuje tveganja za neetična ravnanja,
• dviguje ugled podjetij,
• prispeva k stabilnemu in trajnostnemu poslovnemu okolju.

Poslovna morala zapolnjuje vrzeli med tem, kar je zakonito, in tem, kar je družbeno sprejemljivo in odgovorno. Brez etičnih standardov se tveganje za pojav antimorale – vedenja, ki sicer ni etično, a postane sprejeto – močno poveča.

Nosilci gospodarskih odločitev imajo pri tem posebno odgovornost. Njihova vsakodnevna praksa, način vodenja in odločanja oblikuje moralno kulturo organizacij in širšega poslovnega okolja. Pomembno je, da aktivno spremljajo moralna vprašanja in prispevajo k razvoju naprednih in dovršenih moralnih standardov, ki se v praksi izražajo kot dobri poslovni običaji.

Priporočila za prakso

Za učinkovito uveljavljanje poslovne morale je nujno kombinirati pravne, etične in organizacijske ukrepe. Priporočila vključujejo:

1. Uvedba in redna posodobitev etičnih kodeksov
   Kodeksi naj vsebujejo konkretne smernice in primere dobrih praks, redno jih je treba posodabljati glede na spremembe zakonodaje, tržnega okolja in družbenih pričakovanj.
2. Sistematično izobraževanje zaposlenih
   Delavnice, simulacije in praktične študije primerov povečujejo zmožnost zaposlenih, da etiko razumejo in uporabljajo v vsakodnevnem delu.
3. Vzpostavitev varnih kanalov za prijavo nepravilnosti
   Anonimni in zaščiteni kanali omogočajo zgodnje odkrivanje neetičnih praks in gradijo kulturo integritete.
4. Vodstvo kot zgled etičnega ravnanja
   Vodstvo oblikuje etično klimo. Odgovorno ravnanje, transparentna komunikacija in pošteno odločanje so ključni dejavniki.
5. Redne notranje in zunanje etične presoje
   Poleg finančnih revizij naj podjetja izvajajo etične presoje skladnosti ravnanja z moralnimi in etičnimi standardi.
6. Vključevanje deležnikov in javnosti
   Transparentna komunikacija s potrošniki, zaposlenimi, lokalnimi skupnostmi in mediji povečuje legitimnost in odgovornost podjetij.[1]

Zaključek

Poslovna morala in družbeno odgovorno podjetništvo nista le teoretična pojma – sta nujna podlaga za trajnostno, stabilno in uspešno gospodarstvo. Podjetja, ki dosledno uresničujejo etična načela, pridobijo:

• trajno zaupanje deležnikov,
• večjo odpornost na tržne in družbene spremembe,
• konkurenčno prednost,
• in prispevajo k širšemu družbenemu dobremu.

Etika v gospodarstvu ni strošek ali omejitev, temveč naložba – v podjetje, v skupnost in v prihodnost. Utrjevanje poslovne morale je zato temelj vsake odgovorne in uspešne podjetniške kulture.

[1] Te izvirne napotke sem zbiral v preteklih desetih letih kot nosilec predmeta Družbeno odgovorno podjetništvo in poslovna etika, iz številnih zelo praktično opredeljenih magistrskih nalog Fakultete Doba, k tem vprašanjem posveča posebno pozornost.