2. avgust 2024

Odkar sem se pred 60 leti kot študent ob delu – telefonist na hišni centrali zavarovalnice srečal s pravom na popoldanskih predavanjih na Višji pravni šoli v Mariboru, mi je bilo pravo velika ljubezen. Tudi v poklicnem življenju sem užival v reševanju zapletenih pravnih primerov in sem koristil vse možnosti, da sem kaj pravnega objavil v dnevnem časopisju.

Pred dnevi sem bil zaprošen, da svetujem v dokaj zapleteni pravni zadevi. Bil sem presenečen, da sem pri tem začutil odpor in zadržanost, kar se mi prej nikoli ni dogajalo. Nasprotno, v preteklosti sem bil vedno vesel zapletenih pravnih primerov. Nič takega se danes ni zgodilo, kar bi po naravi stvari pripeljalo do odpora do prava.

Pogovarjal sem se s kolegi o tem občutku in ugotovil, da podobno čutijo tudi oni.

Starejši imamo občutek, da pravo ni več tisto, kar je bilo v preteklosti, ko beremo razmišljanja velikih pravnih velikanov, katere je socializem kot staro šaro zavrgel, v primerjavi z novim pravom, v katerem prevladuje politika namesto prava. Namesto da politika določi cilje, pravo pa pot do ciljev, je danes politika prevzela oboje. Če tega ne bi bilo, zagotovo v naši družbi ne bi bilo storjenih toliko napak zaradi nespoštovanja prava.

Pri tem pa se starejši pravni strokovnjaki zavedamo naravnega dejstva, da v starosti preusmerjamo svojo pozornost s poklicnih zadev na vprašanja, ki se dotikajo smisla življenja, osebnega zadovoljstva in odnosov do drugih.

Starejši ljudje pogosto reflektiramo o svojih preteklih izkušnjah in se sprašujemo, kaj je v življenju resnično pomembno. Preprosto iščemo globlje odgovore, kot nam jih ponujajo površne sodobne informacije.

Starost prinaša v naša življenja življenjske spremembe, kot so upokojitev, izguba bližnjih, in družbeno izločanje starejših na obrobje družbe. Pri tem se spreminjajo tudi prioritete v življenju. Začnejo se ceniti odnosi do soljudi in osebna izpolnitev, bolj kot poklicni uspeh.

Čeprav si starejši ne priznamo, pa se vendar ne moremo znebiti občutka minevanja, ki nas opozarja, da je življenje časovno omejeno, in se povečuje želja po osredotočanju na nekatere temeljne in neotipljive vidike, kot so sreča, ljubezen in življenjski smisel.

Še vedno pa iščemo pomen našega življenja v smislu, ali smo prispevali kaj koristnega družbenemu okolju in kakšno sled bomo zapustili za seboj.

Odgovori na vsa ta nova vprašanja pa nas silijo, da iščemo odgovore v svetu filozofije in spiritualnosti, ki smo ju tako radi zavračali v ihti vsakodnevnega življenja.

Na koncu ugotavljam, da je minevanje moje ljubezni do prava posledica odpora do aktualnega prava, ki je v suženjstvu politike, in posledica osebnih potreb po iskanju odgovora glede občutka lastnega minevanja …

Tone Potocnik

Nase najvecje bogastvo je čas, ki nam je odmerjen in je neizmerno bogastvo. Zato ga v jeseni življenja izkoristimo za prave, vredne stvari… Za bliznje, za prave prijatelje ali pa tudi samo za lastne hobije, ki nam prinašajo radost…

Joži Jagodic

Čudovito razmišljanje.

Slavica Vetrih

Hvala za vaš zapis.

Milan Visocnik

Ko sem bil na praksi na sodiscu pri g. Krizmanu, me je iz prakse dosti naucil. Ga. Kezmah takrat na Okroznem sodiscu je gledala po strankah in ugotovila da so toziteli stari in so bile njene besede te pa moram hitro resit ne glede na zadevo, ki se je kasneje ko sem sel ze cez pekel, dokazala, da so imeli lazne price. Tolko sem bil zbegan med obravnavo, ker sem se spraseval, kaj nimamo za vse iste zakone, stare ali mlade in iste pravice pred ustavo. Tolko pravnih mnenj v sodobnem casu, in toliko razlicnih interpretacij, sem si rekel, bolje da sem sel v racunovodstvo. En rek je: da je sedaj na sodiscu toliko pravice kot je v javni hisi ljubezni. Pa brez zamere,v popolnosti se strinjam z vasim zapisom in obcutil sem vas nacin in odnos do prava kot student na VPŠ.

Andrej Razdrih

Pravo je vedno suženj politike, če si to priznamo ali ne…

DrscSuzana Čurin Radović

Ne gre mi iz spomina ena misel znane pravnice. Pravo brez širokega znanja (torej tudi etičnega) je nevarno, pravo brez sočutja pa je lahko celo smrtno nevarno. Oboje sem izkusila na lastni koži.

Branko Kopše

… ja … v tej sistematično cenzurirani demokratično podebiljeni družbi ugled, znanje in izkušnje niso več predpogoj za uspeh, odloča zgolj večinski glas naivnih analfabetov … pravno znanje pa lahko uveljavljaš zgolj s pomočjo politike, oderuških odvetnikov in strokovno vprašljivih razsodnikov … v kolikor jih lahko plačaš ..

Bogdana Bradac

V celoti se strinjam z vami, g. profesor!

Kukovec Zlatko

https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/v-srediscu/257614 ______ Ustava je po svoji izvorni naravi torej pogodbeni kompromis, nekakšno premirje med pogodbenima strankama. Del vsake dobre pogodbe je malodane preganjavično predvidevanje možnosti spora. Bistveno za vsak spor pa je procesno, neprimerno bolj kot materialno, vprašanje, ki bi ga danes imenovali “dostop do sodišča” (access to court), ki bo spor presojalo, razreševalo. V tem dostopu do jurisdikcije je tudi bistvo ČLOVEKOVIH PRAVIC. Šele, če je to vnaprej urejeno in dosledno udejanjeno, lahko govorimo o VLADAVINI PRAVA. Ker ustava potemtakem dobesedno vzpostavlja, taka pa je tudi etimologija besede “Constitutio”, državljanski mir in s tem vladavino prava (rule of law) ter PRAVNO VARNOST (Rechtssicherheit), je ustava državna ontologija par excellence. Ker je tisto, kar nam je ontološko najbliže, ponavadi najteže zaznati, je sicer logično, da to hierarhijo vrednot doživljamo kot naravno danost, ne zavedamo pa njene usodne državotvorne prvinskosti. Vedno pa se je zato dobro vprašati, kaj bi bilo, če ne bi bilo ustavne jurisdikcije. Odgovor je, in tega ni mogoče ne prevečkrat ponoviti in ne premočno poudariti – DRŽAVLJANSKA VOJNA. ….

pravo#