Zakaj državni organi še vedno ne pojasnijo nastanka najbolj spornih določb ZFPPod?

Pred dnevi sem prebral odgovor  št. Murk Slavko -TMS d.o.o. PDF -157 Ministrstva za pravosodje z dne 28. oktobra 2026, ki ga je gospod Slavko Murk prejel v zvezi s posledicami Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) iz leta 1999.

Gre za še enega v dolgi vrsti odgovorov državnih organov na pobude in opozorila oškodovancev, ki že sedemindvajset let poskušajo doseči pojasnilo, zakaj in kako je država z zakonom tako globoko posegla v njihovo premoženje in življenje.

Ob prebiranju teh odgovorov se težko izognem občutku, da državni organi že leta ponavljajo skoraj enaka pojasnila. Navajajo odločbe Ustavnega sodišča, sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice in zakonodajne poskuse odpravljanja posledic izbrisov gospodarskih družb.

Vse to je znano. O tem je bilo že veliko napisanega.

Toda o vprašanju, ki ga imam za najpomembnejše, državni organi še vedno ne dajejo zadovoljivega odgovora.

• Kaj se je v resnici zgodilo maja 1999?

Kot profesor gospodarskega prava sem sodeloval pri pripravi prvotnega, tako imenovanega mariborskega osnutka ZFPPod, ki je bil predmet večmesečne javne razprave. Ta koncept je bil pozneje nadomeščen z vsebinsko drugačno zakonsko rešitvijo o kateri ni nikoli nihče razpravljal javno.

Vendar danes ni najpomembnejše vprašanje, zakaj je prišlo do zamenjave koncepta.

Bistveno je, kako sta se v predlogu zakona znašla četrti in peti odstavek 27. člena, ki sta omogočila izjemno daljnosežen poseg v premoženjski položaj družbenikov izbrisanih gospodarskih družb.

Arhivska dokumentacija, ki sem jo pridobil in preučeval, kaže, da besedilo predloga zakona, ki ga je maja 1999 obravnavala Vlada Republike Slovenije, teh določb ni vsebovalo. V besedilu, ki je bilo nato posredovano Državnemu zboru, pa sta se pojavili.

Kako je do tega prišlo?

Kdo je pripravil sporni določbi? Kdo je odločil o njuni vključitvi? Ali je bila Vlada s spremembo seznanjena in jo je odobrila? Ali so poslanci vedeli, da odločajo o določbah, ki jih v predhodno obravnavanem vladnem besedilu ni bilo?

To niso zgolj vprašanja pravne zgodovine. Gre za vprašanja pravilnosti zakonodajnega postopka, odgovornosti državnih institucij in zaupanja v pravno državo.

Če sta bili določbi vključeni po potrditvi vladnega besedila brez ustreznega pooblastila, bi to pomenilo izjemno resen problem zakonodajnega postopka.

Če pa je bila sprememba odobrena, je treba pojasniti, kdo jo je odobril, po kakšnem postopku in zakaj njene okoliščine niso bile ustrezno dokumentirane oziroma predstavljene.

Ne trdim, da danes poznamo vse odgovore. Trdim pa, da imamo dovolj dokumentiranih razlogov, da jih od države zahtevamo.

• Sodišča so presojala posledice. Kdo je presojal nastanek določb?

Ustavno sodišče je večkrat odločalo o ustavnopravnih vprašanjih ZFPPod. Evropsko sodišče za človekove pravice je obravnavalo zadevo Lekić proti Sloveniji. Redna sodišča so odločala v številnih sporih, ki so nastali zaradi izbrisa gospodarskih družb.

Toda po mojih dosedanjih ugotovitvah neskladje med besedilom, ki ga je obravnavala Vlada, in besedilom, posredovanim Državnemu zboru, ni bilo predmet samostojne in vsebinske sodne presoje.

Pozneje pridobljena arhivska dokumentacija zato odpira pomembno vprašanje: ali so sodišča ob odločanju poznala vse okoliščine nastanka spornih določb?

Ne moremo vnaprej trditi, da bi odločila drugače. Lahko pa upravičeno vprašamo, ali so imela na voljo vsa pravno pomembna dejstva.

Pravnomočne sodne odločbe je treba spoštovati. Toda njihovo spoštovanje ne odvezuje državnih organov dolžnosti, da pojasnijo okoliščine nastajanja zakona.

• Molk tistih, ki bi lahko pojasnili okoliščine

O spornih okoliščinah sprejemanja ZFPPod sem že javno pisal, med drugim tudi v Delu, in pozval tedanje udeležence zakonodajnega postopka, naj pojasnijo, kaj se je zgodilo.

Podobne pobude so podajali tudi oškodovanci.

Kolikor mi je znano, ti pozivi niso prinesli vsebinskih pojasnil, ki bi razjasnila nastanek spornih določb.

Molk posameznika seveda ni dokaz njegove odgovornosti. Toda kadar gre za zakon, ki je tako globoko posegel v življenje številnih ljudi, bi pričakovali pripravljenost vseh, ki poznajo okoliščine njegovega nastanka, da prispevajo k razjasnitvi dejstev.

To ni samo vprašanje morebitne pravne odgovornosti, temveč tudi osebne, moralne in institucionalne odgovornosti.

• Odškodninski zakon obstaja. Kaj pa odprava krivic?

Posebej me je zmotil zaključek najnovejšega odgovora Ministrstva za pravosodje.

Ministrstvo navaja, da je bil sprejet Zakon o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra (ZOKIPOSR), ki upravičencem pod zakonskimi pogoji omogoča uveljavljanje odškodnine.

To je formalno pravilno.

Toda navedba, da je bil zakon sprejet, sama po sebi še ničesar ne pove o njegovi dejanski učinkovitosti.

Po informacijah, s katerimi razpolagam, doslej ne poznam primera oškodovanca, ki bi na podlagi tega zakona dejansko prejel odškodnino.

Če ima ministrstvo drugačne podatke, bi bilo prav, da jih javno predstavi: koliko zahtevkov je bilo vloženih, koliko jih je bilo rešenih in koliko odškodnin je bilo dejansko izplačanih?

(Ministrstvo pri citiranju odločbe Ustavnega sodišča U-I-307/11 z dne 12. aprila 2012 navaja, da so bili razveljavljeni členi od 1 do 17 Zakona o prekinitvi postopkov proti družbenikom izbrisanih družb (ZPPDID).

To ni pravilno.

Ustavno sodišče je s to odločbo razveljavilo 1. do 17. člen ZPUOOD iz leta 2011, ne ZPPDID iz leta 2018.

Gre za pomembno napako v uradnem odgovoru, saj ministrstvo prav s sklicevanjem na pretekle zakonodajne rešitve utemeljuje svoje stališče).

• Sprejetje zakona o odpravi krivic še ne pomeni, da so bile krivice tudi odpravljene.

Razlika med zakonsko obljubo in njenim dejanskim uresničenjem je bistvo problema.

Država odgovarja, vendar ne na bistveno vprašanje

V sedemindvajsetih letih so oškodovanci prejeli številne odgovore različnih državnih organov. Ti praviloma pojasnjujejo veljavno zakonodajo, pristojnosti institucij in vsebino sodnih odločb.

Toda ključno vprašanje ostaja:

Kdo je odgovoren za to, da sta bili leta 1999 v predlog zakona vključeni sporni določbi, ki ju po razpoložljivi arhivski dokumentaciji ni bilo v besedilu, ki ga je predhodno obravnavala Vlada Republike Slovenije?

Ne zahtevamo spreminjanja pravnomočnih sodb. Ne zahtevamo poseganja v neodvisnost sodnikov.

Po sedemindvajsetih letih ni več dovolj naštevati, kaj vse je država poskušala storiti za odpravo posledic ZFPPod.

Treba je pojasniti tudi, kako so nastale zakonske določbe, ki so te posledice omogočile.

Ne gre za iskanje krivca za vsako ceno. Gre za ugotovitev dejstev in odgovornosti v zakonodajnem postopku.

Odgovori niso pomembni samo za oškodovance. Pomembni so za vse državljane, saj zadevajo zaupanje v način nastajanja zakonov in delovanje državnih institucij.

Pravna država ni samo država, v kateri se zakoni uporabljajo in sodbe spoštujejo. Je tudi država, ki je pripravljena pojasniti, kako so njeni zakoni nastali, ter priznati in popraviti morebitne napake svojih institucij.

Oškodovanci ne prosijo več za razumevanje. Zahtevajo pojasnilo.

In po sedemindvajsetih letih bi jim ga bila država dolžna dati.

Cogitare est vivere!