Starejši se pogosto pritožujemo, da nihče več ne misli na nas.

Pred dnevi smo se o tem pogovarjali v krogu starejših prijateljev. Eden izmed njih pa nas je presenetil z izjavo:

»To sploh ni res! Še kako mislijo na nas!«

Začudeno smo ga pogledali in vprašali, kdo vendar misli na nas.

»Davčna uprava redno misli na nas in preverja, ali smo plačali davke. Banka takoj pomisli na nas, če zamudimo s plačilom enega obroka. Komunalna podjetja nas nikoli ne pozabijo, ko je treba plačati položnice. Policija se nas hitro spomni, če storimo prometni prekršek.

Politiki se nas še posebej radi spomnijo pred volitvami. Tudi prijatelji se spomnijo na nas, kadar ne izpolnimo kakšne obljube. Da o tistih, ki nas nimajo radi, sploh ne govorimo. Ti včasih mislijo na nas celo pogosteje kot naši prijatelji!«

Ob teh besedah smo se vsi nasmejali.

Potem pa smo začeli razmišljati.

Na nas torej misli veliko ljudi in ustanov. Nekateri zelo pogosto, drugi celo vsak dan.

Toda koliko je med njimi takšnih, ki mislijo na nas zato, ker bi nas radi osrečili?

Koliko jih pomisli, da bi nas razveselili s prijazno besedo, pogovorom, obiskom ali preprostim vprašanjem, kako se počutimo?

Morda se starejši res  motimo, ko pravimo, da nihče ne misli na nas.

Na nas mislijo mnogi. Toda razlika je med tistimi, ki od nas nekaj pričakujejo, in tistimi, ki nam želijo nekaj dobrega.

In še nekaj: ali tudi mi, starejši, dovolj mislimo drug na drugega?

Morda bi bil svet lepši, če bi manj razmišljali o tem, kaj nam drugi dolgujejo, in več o tem, kako lahko drug drugega osrečimo.

V starosti ni najpomembnejše, koliko ljudi misli na nas, temveč koliko jih misli na nas z dobroto v srcu.

Osebno sem tudi jaz želel dodati svojo misel, pa se nisem upal, ker bi se začela brezkončna razprava. Tukaj pa lahko zapišem  moje vprašanje; »Ali smo v sodobni družbi starejši bolj zanimivi kot plačniki in volivci kakor kot ljudje«? Razprav lahko začne, vendar brez mene…