15. avgust 2024

Odkar sem se srečal s starostjo, čeprav ne vem, kdaj je to točno bilo, ugotavljam, da je starost sama po sebi lahko lepa in koristna tako za posameznika kot tudi za družbo, vendar pa me je presenetila vrsta vprašanj, povezanih s starostjo. Kot upokojenec že vrsto let aktivno sodelujem v članstvu Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru in v zadnjem času sem, kot vodja centra, postal pozoren zlasti na vprašanja upokojevanja visokošolskih učiteljev, ki v osnovi ne odstopajo od drugih visoko izobraženih strokovnjakov. Ugotavljam, da obstajata dve vrsti upokojitve: poklicna in družbena upokojitev. Poklicna upokojitev je prehod posameznika iz aktivnega dela v pokoj na podlagi določenih poklicnih kriterijev in je praviloma prisilna. Družbena upokojitev pa pomeni izključitev posameznika iz družbenega okolja oziroma umik iz aktivnega družbenega življenja, kar v osnovi vključuje zmanjšanje stikov z družino, prijatelji ali skupnostjo. Oblika upokojitve je lahko prisilna ali prostovoljna in se ji ne posveča veliko pozornosti. Nasprotno, družbeno okolje na nek način pričakuje, da se človek ob poklicni upokojitvi umakne tudi od vsakodnevnega življenja v družbi. Omenjeni umik je lahko posledica zdravstvenih težav, stresa in anksioznosti pred starostjo, zmanjšanja mobilnosti in podobno. Kar preseneča v praksi, je umik zaradi splošnega nezadovoljstva, ki je posledica pomanjkanja zadovoljstva v družbenih interakcijah ali občutka življenja na obrobju družbe. To spremlja tudi občutek osamljenosti, zmanjšanja socialne mreže in izguba socialne podpore. Umik iz okolja je kompleksen pojav, ki zahteva razumevanje in podporo, da bi posameznikom pomagali ponovno vzpostaviti povezave in izboljšati njihovo splošno dobrobit, na čemer nihče ne deluje, razen omenjenega centra v razmerju do upokojenih visokošolskih učiteljev.

Ni sporno, da se v sodobni družbi najmanj pozornosti posveča starejši generaciji, v primerjavi s storitvami in skrbmi za druge družbene strukture, izvzemši skrb za zdravje. Medtem ko so zdravstvene skrbi starejših pogosto v ospredju, se druge pomembne težave, kot so socialna izolacija, duševno zdravje, dostop do storitev in ekonomskih virov, pogosto spregledane. Oblastne strukture oziroma družbeni voditelji ne želijo prepoznati in obravnavati vprašanja socialne izolacije kot težave starejše generacije, s katero so pogosto povezane duševne bolezni. Premalo se dela na osveščanju javnosti o težavah, s katerimi se starejši soočajo, kot so socialna izolacija, duševno zdravje in ekonomske težave. Spodbujanje in osredotočanje na socialno vključevanje starejših, npr. organiziranje družabnih dogodkov, delavnic in skupin za podporo, temelji na pobudah prostovoljnih združenj in posameznikov, ni pa to sestavni del sistemske družbene skrbi. Ni dovolj strokovnjakov za vprašanja starejših. Na tem področju je treba pozdraviti prizadevanja Univerze Alma Mater Europeae v Mariboru s programom študija socialne gerontologije. Razvoj spletnih platform, kjer bi se lahko starejši medsebojno povezovali in izmenjavali svoje izkušnje ter si nudili medsebojno podporo, bi bil dobrodošel. Pozitivno so sprejete prevozniške storitve za starejše. Kar starejši še vedno pogrešajo v naši družbi, so zlasti lažje dostopanje do socialnih storitev, kot so svetovanje, pomoč pri vsakodnevnih nalogah in pomoč v duševnih stiskah. Sedanje težave v zdravstvu najbolj prizadenejo prav starejše. Družba, zlasti pa politične stranke ne spodbujajo vključevanja starejših v odločevalske procese na lokalni in še manj na nacionalni ravni, da bi se zagotovile potrebe in interesi starejših. V drugih državah so znane skupine za zagovorništvo, ki se osredotočajo na pravice in potrebe starejših v družbi. V praksi niso zaživeli programi, ki bi povezovali mlajše in starejše generacije, še manj pa je skupnih dejavnosti, kar bi pripomoglo k razumevanju in podpori med različnimi starostnimi skupinami.

Teh in drugih sprememb starejši ne morejo udejanjiti, zlasti ne morejo izboljšati kakovosti življenja starejših, zmanjšati njihove stigme in izolacije ter zagotoviti, da so njihovi glasovi in potrebe slišani in upoštevani. To lahko udejanjijo le oblastne strukture, če že ne zaradi starejših, pa vsekakor zaradi večje socialne kohezije in blagostanja celotne skupnosti.

Mnogi dvomimo, da so sedanje vodilne družbene strukture pripravljene posvetiti potrebno pozornost starejši generaciji, katero obravnavajo kot družbeno obremenitev, ne pa kot koristno danost …

Alojzij Kolenc

Odlično napisano, družba ki se stara bi se morala veliko bolj posvečati starejšim.

Hoh Ing

Starejši v družbi. Vaš naslov teme prof.Šime Ivanjko. Po desetih letih v penziji spoznaš da je tudi tu na vseh področjih prisoten interes. Če nam aktivnost ni omejena z zdravjem, omejena pa je v dejavnostih ki jih v penziji “ne smeš početi”. npr.pravni status》podjetništvo in plačevanje davkov ni omogočeno če se ne odpoveš penziji.

Občutek izključenosti je samo osebni občutek kjer nimamo več vpliva na odločanje razen “politika v zamrznjeni penziji”. Vključenost v neinteresne dejavnosti so odvisne od posameznika. Še smo, tudi v “leru koristni” in ne samo breme države.

Vincenc Petruna

Meni se zdi upokojitev, kjer ni prišlo do prenosa znanja in izkušenj na mlajše v poklicih, kjer bi bilo to potrebno, velika izguba za družbo in vsakično novo odkrivanje tople vode, ki lahko pri mladih v nekaterih poklicih traja tudi desetletje. Ne vem, zakaj moramo kar presekati, prehodna doba z novozaposlenim in kandidatom za upokojitev bi lahko vsaj v nekaterih poklicih trajala več let.

starost#