25. december 2024

Prebujam se v božično jutro. Ni snega. Ni tiste tišine jutra, ki jo prinese debela snežna odeja, in ni drobnih snežink, ki plešejo v zraku, medtem ko lučke na smrečici nežno utripajo.

Tišina dneva, ki se je šele prebudil, me objame kot topla odeja spominov in razmišljanj.

Razmišljam o preteklosti, o vseh božičih, ki so bili, in o tistih, ki jih morda ne bo več. Občutim hvaležnost za trenutke veselja, za toplino družinskih srečanj, za prešeren smeh nas otrok, ko smo nekoč tekali okoli smrečice, na kateri je bilo obešenih nekaj jabolk in orehov. Oče je prinesel in razprostrl po mizi nekaj suhega sena, mama pa to prekrila z belo hodno plahto. Spomin na rojstvo Jezuščka na slami v Betlehemu.

Še danes se zavedam, zakaj sta mi v spominu ostali na vejah smrečice obešeni dve rdeči jabolki, ki sta bili darilo in okras hkrati. Želel sem, da bi ju lahko že takoj pojedel. Mama je to še kako vedela. Zdi se, da mi je tiho prišepnila: »Počakaj na božično jutro, ko so jabolka najbolj slastna.« Ne spomnim se, ali sem ju sploh pojedel, saj nas je bilo sedem otrok …

Danes, ko gledam svoje življenje, se mi zdi, da sem se prav iz tistih preprostih božičev naučil ceniti to, kar je resnično pomembno. Ljubezen, povezanost, toplina doma – to so darovi, ki so večni. In čeprav si danes lahko privoščimo več, se tistih dveh jabolk na smrečici spominjam z največjo hvaležnostjo. Bili sta simbol preproste sreče in pričakovanja, ki je zame še vedno najlepši spomin na božični čas.

Ob spominih na otroštvo pa me danes na božično jutro obsedejo misli na ljudi, ki so ta božični dan preživeli v samoti, v vojni, v stiski. Vprašujem se, kako majhna in krhka je moja sreča, ko jo primerjam z njihovim trpljenjem.

Obenem pa božično jutro nosi upanje. Upanje, da kljub vsemu, kar nas razdvaja in bremeni, še vedno obstaja prostor za dobroto, za čudeže, za priložnost, da vsak izmed nas naredi svet malo boljši.

Morda je božično jutro tisto, ki me najbolj opomni, da je življenje kratko, a dragoceno. Da je čas, ki ga imamo, darilo, ki ga ne smemo zapraviti. In da je ljubezen – tista, ki jo dajemo in prejemamo – edina moč, ki nas resnično povezuje in presega vse razlike.

Naj bo to božično jutro za vse nas trenutek miru in globoke hvaležnosti, da smo tu in da živimo …

SREČEN BOŽIČ!

etika#