1. junij 2024

Nekje sem prebral stavek: “Naša življenja danes so katastrofa v neponovljivih razmerah,” ki me je spodbudil k razmišljanju o tem, kaj to pomeni za sodobno starejšo in mlajšo generacijo.

Nesporno je dejstvo, da živimo v edinstvenih in izjemnih časih, ki so brez primere in jih ni mogoče ponoviti. To se nanaša na specifične globalne dogodke, kot so pandemija, podnebne spremembe, politične krize ali tehnološke revolucije, ki ustvarjajo edinstvene izzive. Ob vsem tem imamo občutek katastrofe, da so trenutne razmere zelo problematične ali krizne. Podoživljamo stres, negotovost, gospodarske težave, socialne konflikte ali druge oblike trpljenja, ki se zdijo nepremostljivi. Življenje v bistveno večjih zahtevnostih in kompleksnosti kot v preteklosti. Soočamo se z izzivi, ki jih človeštvo še ni videlo, in ti izzivi zahtevajo nove pristope in rešitve.

Sedanje stanje zahteva od ljudi posebno vrsto obnašanja in prilagodljivosti, kot so prilagodljivost in fleksibilnost pri iskanju novih načinov za reševanje problemov. Spoprijemamo se s stresom, z negotovostjo in s pogostimi neuspehi. V težkih časih je sodelovanje med ljudmi bistvenega pomena. Skupnostna podpora in medsebojna pomoč lahko olajšata soočanje z izzivi, vendar smo pri tem več ali manj prepuščeni samim sebi. Neponovljive razmere pogosto zahtevajo nove pristope in rešitve. Inovativno razmišljanje in kreativnost sta ključna za iskanje učinkovitih rešitev za nove probleme. Sprejemali naj bi premišljene in informirane odločitve, tako na osebni kot na družbeni ravni, da bi se učinkovito spopadli z izzivi, nasprotno pa ugotavljamo, kako so naše odločitve napačne, da ne govorimo posebej o napakah oblastnih organov in ne omenjamo posebej večnih obljub, ki se ne uresničujejo ali pa se odlagajo na neke druge bodoče čase. Pri vsem tem pa nas ovirajo neenakost v dostopu do virov in podpore, politične zdrahe in pomanjkanje medsebojnega zaupanja ter strah in negotovost, ki vplivajo na našo sposobnost prilagoditve.

Današnja starejša generacija se pogosto sooča s posebnimi izzivi v trenutnih “neponovljivih razmerah,” ki jih obremenjujejo na različne načine. To so zlasti zdravstvena ranljivost, pandemije in bolezni, kronične bolezni, zlasti pa osamljenost. Starejša generacija je pogosto bolj izolirana, zlasti v kriznih razmerah, ko so omejitve gibanja in socialni stiki zmanjšani. K njihovi izolaciji doprinese digitalni razkorak, saj velik del starejše populacije nima enakega dostopa ali znanja za uporabo digitalnih tehnologij. Ob tem pa jih spremlja tudi finančna negotovost.

Starejši imamo občutek, da se oblast in politika ukvarjata predvsem sami s seboj, namesto da bi se osredotočili na reševanje težav državljanov. Pri tem pa bi oblast želela, da se starejši masovno udeležimo volitev, čeprav »naši« izbranci pozabijo na obljube že prvi dan po volitvah, saj kot zmagovalci na volitvah vso energijo porabijo za to, kako bi očrnili prejšnje oblastnike in povzdignili sebe vsaj z obljubami. Javno izražanje mnenja, pisanje pisem politikom, sodelovanje v civilni družbi, sodelovanje v javnih razpravah in uporaba medijev za izražanje skrbi so samo glas vpijočega v puščavi.

Situacija, v kateri se zdi, da se oblast in politika ukvarjata predvsem sami s seboj, ima več negativnih učinkov ne samo za starejše, temveč tudi za mlade, ki pogosto izkazujejo cinizem in nezaupanje, z veliko stopnjo javno izraženih negativnih mnenj. Ekonomsko in socialno stanje mladim ne daje nobenih jamstev glede zaposlitve, stanovanj in finančne varnosti za samostojno življenje.

Mladi občutijo pomanjkanje podpore pri državljanski vzgoji glede političnih sistemov, državljanskih pravicah in dolžnostih, kar bi jim pomagalo razumeti, kako lahko vplivajo na politiko. Zlasti pa mladim primanjkuje spodbujanje kritičnega razmišljanja in analitičnih sposobnosti, da bi razumeli kompleksnost političnih in družbenih vprašanj. Četudi so ponosni imetniki strankarske knjižice, morajo biti poslušni vodji in so pogosto predlagani kot kandidati za politične funkcije le iz razloga, da bi se prikazovala mešana generacijska struktura. Mentorski sistem spodbujanja kritičnega pristopa ni zaživel, razen mentorski politični ad hoc aktivizem.

Prisotnost pozitivnih vzorov, ki so uspešni v politiki in družbenem delu, ni javno opazna, razen izjem posameznih aktivistov oziroma aktivistk. Uporaba socialnih medijev in digitalnih platform je med mladimi močno prisotna, vendar ne v smislu lastne organizacije življenja, izobraževanja in mobilizacije v družbeno političnih procesih z iskanjem inovativnih načinov svojega individualnega predstavljanja. Tako starejši kot mladi pogrešamo spodbujanje dialoga in sodelovanja med mlajšimi in starejšimi generacijami za izmenjavo izkušenj in skupno iskanje rešitev.

Če bi imel možnost, bi svetoval starejšim, da sprejmemo novo, že prihajajočo bodočnost; in glede tega, kako naj bi se mladi pripravili za življenje v bodočnosti, bi moji generaciji svetoval, da ohranimo dosedanjo radovednost, ki nam pomaga ostati v stiku z novo tehnologijo in načini komuniciranja, ki nam lahko olajšajo življenje in povečajo našo povezanost z družino in prijatelji. Ob tem pa moramo biti odprti za izobraževanje in pridobivanje novih znanj, videti pozitivne vidike teh sprememb, se prilagoditi novim okoliščinam in nevsiljeno deliti svoje znanje in modrost z mlajšimi generacijami.

Mladim pa bi svetoval, naj ne bodo revolucionarji, ki porušijo vse mostove s preteklostjo; svoje identitete naj ne utapljajo v skupinsko in naj bodo prilagodljivi na spremembe in nove okoliščine. Izobraževanje se ne konča z diplomo formalnega šolanja. Naj bodo »večni študenti« v novem pomenu vseživljenjskega učenja ter pridobivanja novih znanj in veščin, ki jim bodo pomagale pri osebnem in poklicnem razvoju. Njihovo življenje ne sme biti vodeno z nezanesljivimi informacijskimi viri temveč s sposobnostjo kritičnega mišljenja in analiziranja informacij. Čeprav bo v bodočnosti tehnologija le še pomembnejša, mladi ne smejo zanemarjati poglobljenih osebnih stikov in gradnje močnih, pristnih medčloveških odnosov, saj so slednji ključni za njihovo duševno zdravje in uspeh v življenju.

Za obe generaciji pa velja, kot pogoj, brez katerega ni mogoče živeti v sedanjosti in tudi ne v bodočnosti, medsebojno spoštovanje, razumevanje in sodelovanje med generacijami, ki temelji na sprejemanju sprememb in pripravi na prihodnost za osebno in družbeno rast in posledično boljšo družbo za vse.

življenje#