13. junij 2025

V zadnji, 24. številki Pravne prakse dne 12. junija 2025 je v objavljenem zapisu “Kako je bila Slovenija zavedena” opisano, kako je bilo po 25 letih odkrito, da je določna struktura strokovnih služb Vlade RS zlorabila svoja pooblastila tako, da je pod naslovom osnutka Zakona o finančnem poslovanju podjetij, ki je dobil v javni obravnavi podporo, predložila Vladi RS bistveno drugačno vsebino, in je po preoblikovanju tako spremenjene vsebine v predlog zakona, z naknadnim pripisom določb o ex lege prenosu obveznosti izbrisanih družb na delničarje oziroma družbenike, premoženjsko oškodovala več sto tisoč državljanov. Čeprav je jasno, da je bila država prevarana s strani določene skupine, se zdaj, ko so dokazi na dlani, vsi, zlasti oblastne osebnosti in mediji, obrnejo stran in se delajo, kot da se ni zgodilo nič. Ko se po dolgih letih razkrije, da je bila država načrtno izigrana, da ne omenjamo posebej oškodovanja več deset tisoč državljanov, premoženjsko oškodovanih na način, ki ga ne pozna nobena država, je najlažje zamolčati resnico in se pretvarjati, da je vse v redu – ker priznanje pomeni tudi odgovornost.

#zakonodaja, #pravo

19. junij 2025

V medijih sem prebral, da bo naš zakonodajalec sprejel zakon, na podlagi katerega bodo profesorji po upokojitvi zadržali svoj akademski naslov profesorja. Kaj bo to pomenilo, ne vem, in kakšen pomen bo ta zakon imel v družbeni praksi, mi ni znano. Že dejstvo, da bo na to področje posegel zakonodajalec, je vredno premisleka.

V starosti me, tako kot druge profesorje po upokojitvi, pogosto sprašujejo: »A ste še vedno profesor?« Pred leti sem na družbenem omrežju objavil razmišljanje nobelovca Iva Andrića, ki razmišlja, da bivših profesorjev ni.

Ne vem, ali sem po upokojitvi profesor ali ne. Tudi zakon ne bo glede tega vprašanja ničesar spremenil.

Kljub temu, da ne vem, ali sem po upokojitvi še profesor, pa mi naj bo dovoljeno, da o tem razmišljam in morda koga od kolegic in kolegov spodbudim, da se pridruži mojemu razmišljanju. (Kot vodja Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje bom predlagal, da bi o tem vprašanju organizirali okroglo mizo ob 50. obletnici Univerze v Mariboru.)

Po upokojitvi ohranjamo človeški obraz znanja

V zadnjih desetletjih se je akademski svet postopoma preoblikoval v sistem nenehnega merjenja, objavljanja in dokazovanja. Citati, faktor vpliva, znanstveni projekti in točke iz evalvacijskih sistemov so postali vsakdanji jezik znanosti. Vendar pa obstaja druga, tišja govorica – govorica refleksije, spomina in filozofskega eseja, ki presega metriko in ohranja človeški obraz znanja.

Profesor, ki je več kot pol stoletja deloval v akademskem svetu, vse bolj verjame, da resnično dozorelo mišljenje ne zahteva dokazovanja temveč prisluškovanje tišini, ki sledi znanju.

V mladosti mnogi verjamemo, da je cilj znanja vedeti več kot drugi. V starosti spoznavamo, da je cilj znanja postati tišji kot drugi. Biti v starosti tišji pomeni za profesorja prehod iz govora v pomen, iz razlage v razumevanje, iz potrebe po uveljavitvi v notranjo zbranost. To ni izguba glasu, temveč sprememba njegovega izvora in teže. Profesorjeva pot je dolga pot govora. Govorimo, da druge učimo. Razlagamo, da razsvetlimo. Uporabljamo besede kot orodja misli. V starosti – če ji dovolimo, da nas oblikuje – se besede umirijo. Ne zato, ker nimamo več česa povedati, ampak ker besede pridobijo novo vrednost: izbrane, počasne, premišljene.

V mladosti iščemo odgovore, da bi lahko govorili. V starosti iščemo vprašanja, da bi lahko molčali z razumevanjem.

V starosti profesor ne uči izza katedra, temveč s svojo navzočnostjo

Profesor, ki je nekoč poučeval izza katedra, lahko v starosti uči z navzočnostjo. Ni več nujno, da govori, da bi vplival – pogosto je dovolj, da posluša, opazuje, prisostvuje.

Tišina postane pedagoško dejanje: prostor, kjer se mladi sami slišijo, kjer misli dobijo odmev.

Včasih smo verjeli, da smo dobri učitelji, če so nas poslušali. Zdaj vemo, da smo res poučevali, ko so nas vpraševali v tišini.

To je tišina, ki ne pomeni umika ampak prisotnost brez potrebe po pozornosti.

Tišina kot poslednje predavanje

V zadnjih letih življenja profesorjev so tišine pogosto globlje kot besede: v njih je vse, kar je bilo povedano, vse, česar nismo uspeli razložiti, in vse, kar je ostalo kot vprašanje za prihodnje generacije.

Morda zadnje, kar profesor zapusti svetu, ni nova knjiga, temveč pogled, v katerem je tišina postala spoštovanje življenja. Biti tišji v starosti ne pomeni, da si manj. Pomeni, da besede prihajajo globlje, govorijo počasneje, a pomenijo več.

Za profesorja je to morda največji prehod: od učitelja znanja k pričevalcu modrosti.

#profesor, #upokojitev

22. junij 2025

Pred dnevi me je znanec zaprosil, da mu pripravim osnutek oporoke. Poučil sem ga, da je oporoka, ki bi jo napisal z računalnikom, veljavna le, če jo prebere pred pričami in jo priči tudi podpišeta. Ker pa je želel, da napiše oporoko lastnoročno, sem mu predlagal, da bom pripravil osnutek, on pa naj ga lastnoročno prepiše in podpiše. Priporoča se tudi zapis datuma, čeprav pravno ni nujen. V tem primeru ni potrebe, da bi oporoko podpisali tudi priči. Presenetil me je s predlogom, naj bi v oporoki zapisal, da dedičem zapušča razen svojega premoženja tudi dobro ime in da od dedičev pričakuje, da bodo ohranili dobro ime družine. Pojasnil sem mu, da tovrstni zapis v oporoki ni pravni zapis, tudi nima nobenega pravnega pomena.

Ob pripravi osnutka oporoke sem se spomnil sestavljanja oporok v mojem otroštvu v Hrvaškem Zagorju. V moji vasi je delo pisanja oporok opravljal starejši vaščan, ki je bil spoštovan v vasi kot tesar. Spomnim se njegovega imena: Nacek Kostanjšek, ker sem kot otrok bil nekajkrat poslan ponj od sosedov, da pride k bolniku in napiše oporoko.

Pisanje oporoke je bilo nekaj posebnega. Praviloma se je oporoko pisalo, ko je bil oporočitelj bolan in se je pričakovalo, da bo umrl. Če je bil oporočitelj nepismen, kar je bilo v mojem otroštvu zelo pogosto, je moral oporočitelj namesto svojega podpisa zapisati enega ali pa več križcev oziroma namočiti prst v črnilo in ga pritisniti na papir na koncu oporoke. Nam otrokom je bilo posebej zanimivo, kadar bolnik ni mogel sam niti napisati križca, in je pisec oporoke vstal, pristopil k bolniku v postelji, ki se je moral pred pričami s 3 prsti dotakniti pisala, da bi s tem pisalom pisec oporoke napravil križec. Priči sta morali podpisati izjavo, da je oporočitelj prejel zapisalo. To opravilo je bilo znano v reku: «Dal je križ,« kar je pomenilo, da oporočitelj umira.

Praviloma se je uvodoma v oporoki oporočitelj zahvalil Bogu za dolgo življenje in da je bil dober vernik. Če je oporočitelj imel družino, je praviloma bila zapisana izjava o njegovi skrbi za družino in prošnja dedičem, da skrbijo za »dober glas o družini«.

Morda je prav ta želja, ohraniti »dober glas o družini«, bila razlog pri mojem znancu, da nekaj podobnega zapiše v svoji oporoki.

Po razmisleku in prebiranju določene literature se mi je zamisel mojega znanca zdela zelo privlačna in koristna, čeprav pravno tudi brez kakršnekoli veljave, ali pa tudi ne.

Nesporno je, da se v zadnji komunikaciji med umirajočim in dediči, ki so praviloma člani njegove ožje družine, dedičem prepušča dobro in časno ime, zlasti priimek, ki ima simbolni, moralni in častni pomen, ne pa pravnega učinka v smislu materialnega premoženja.

Gre za izraz želje oporočitelja, da dediči spoštujejo njegovo osebno in družinsko zapuščino, ugled ter vrednote, ki jih je živel ali zastopal. Priimek tu simbolizira več kot le besedo – pomeni ugled rodbine, čast, dostojanstvo in morda tudi javno ali strokovno ime.

Tovrsten zapis ni pravno zavezujoč, je pa etično pomemben. Prenaša moralno obvezo, da dediči »ohranijo dobro ime«, ga ne oskrunijo z nečastnimi dejanji, in da se ga ne sramujejo. Lahko je tudi opomin, da ne delujejo v nasprotju z vrednotami prednika.

V preteklosti je bila, zlasti v plemiških in meščanskih družinah, skrb za ime družine ključnega pomena. V takih primerih je bil priimek pogosto vezan na ugled, status, včasih celo premoženje (npr. v kontekstu fideikomisa, zapis, komu naj dedič zapusti podedovano premoženje, kar je danes prepovedano). Danes zapis o dobrem imenu odraža bolj čustveno-moralno noto, ne pa pravne zavezanosti.

Čeprav zapis nima neposredne pravne moči, pa določeni avtorji menijo, da lahko vpliva na razlago volje zapustnika (če je kasneje dvoumna), igra vlogo v dednih sporih, kjer se dediči sklicujejo na celostno voljo zapustnika, zlasti pa spodbuja dediče k ohranjanju družinskega arhiva, rodovnika, časti ipd.

Danes se v razslojeni in individualizirani družbi ponovno povečuje pozornost na povezovanje članov sorodstva.

Če bi bil odvetnik ali notar, bi oporočiteljem priporočil v oporoki zapis o ohranjanju »dobrega imena«, kot je to priporočal sestavljalec oporok v vasi Stipernica v Hrvaškem Zagorju pred desetletji.

Tako bi na primer predlagal zapis na koncu oporoke:

»Svojim dedičem ne prepuščam le premoženja, temveč tudi svoje dobro in častno ime, ki naj ga ponosno nosijo kot zaklad in dokaz, da je življenje imelo smisel, saj ime živi dlje kot človek. Čast našega priimka naj ohranjajo v poštenosti, delu in spoštovanju soljudi.« Tak napotek ne bi škodil nobenemu, morda pa dediča spomni na svojega prednika, ker je znano dejstvo, da dedič praviloma pozabi na tistega, od kogar je dobil premoženje, takoj ko sestopi iz sodišča, kot mi je to večkrat povedal moj dobri prijatelj odvetnik …

#pravo, #oporoka

25. junij 2025

Ob dnevu državnosti Republike Slovenije iskreno čestitamo vsem državljankam in državljanom!

Hrvaška narodna skupnost v Sloveniji se s ponosom in spoštovanjem pridružuje praznovanju tega pomembnega dne, ki simbolizira pogum, odločnost in zgodovinsko zrelost slovenskega naroda.

Slovenijo dojemamo kot svojo drugo domovino, v kateri živimo, delamo in prispevamo k razvoju skupne družbe.

Zavezani smo sožitju, medsebojnemu spoštovanju in povezovanju med narodi – vrednotam, na katerih temelji sodobna Slovenija.

Vse dobro ob prazniku državnosti!

Konzulat Republike Hrvaške v Mariboru

Zasl. prof. dr. Šime Ivanjko, častni konzul

Čestitke za Dan državnosti

Čestitamo Dan državnosti Republike Slovenije svim njezinim građankama i građanima!

Hrvatska nacionalna zajednica u Sloveniji s ponosom se pridružuje proslavi ovoga važnog dana koji simbolizira hrabrost, odlučnost i povijesnu zrelost slovenskoga naroda.

Sloveniju doživljavamo kao svoju drugu domovinu, u kojoj živimo, radimo i doprinosimo razvoju zajedničkog društva.

Opredijeljeni smo za suživot, međusobno poštovanje i povezivanje među narodima – vrijednosti na kojima počiva suvremena Slovenija.

Sve najbolje povodom Dana državnosti!

Konzulat Republike Hrvatske u Mariboru

prof. em. dr. sc. Šime Ivanjko, počasni konzul

#čestitke

5. julij 2025

V teh dneh spremljamo v medijih in političnih razpravah kritično obravnavanje dejstva, da je določena oseba v obdobju pisanja osnutka določenega zakona vnesla v osnutek določila, ki bi naj zasledovala lastni interes oziroma interes določene institucije. Do tega dogodka so posebej kritične določene politične stranke iz različnih razlogov. Ne poznam detajlov te problematike in tudi nisem pripravljen razpravljati o konkretni zadevi.

Pravniki poznamo razliko med pisanjem osnutka zakona in sprejemanjem zakona. Gre za dve ločeni, a povezani fazi zakonodajnega postopka. Pisanje osnutka zakona (ali priprava osnutka) je začetna faza zakonodajnega postopka, v kateri pristojno ministrstvo, posamezni poslanec, vladna služba, državni svet, ali celo skupina volivcev začne pripravljati besedilo novega zakona ali spremembe obstoječega zakona. To je prva verzija bodočega zakonskega predloga. Osnutek vključuje praviloma razlago razlogov za spremembo zakonodaje, cilje zakona in oceno posledic, ki jih bo zakon imel. Pogosto se o osnutku opravi tudi javna razprava, da se pridobijo mnenja strokovne javnosti, zainteresiranih strani in državljanov.

Sprejemanje zakona je formalna zakonodajna faza, po tem ko se oblikuje predlog zakona (ki temelji na osnutku) in gre skozi postopek v državnem zboru (parlamentu). Zakon gre skozi več branj (obravnav), razprav amandmajev (popravkov) in glasovanja. Če zakon dobi večinsko podporo v državnem zboru, je sprejet. Nato zakon podpiše predsednik republike in se objavi v Uradnem listu, s čimer začne veljati.

Razumljivo je, da se interesne skupine praviloma vključujejo v omenjeni prvi fazi priprave osnutka in omenjeni poskus vplivanja na vsebino pri osnutku ni družbeno nevarno ali politično nesprejemljivo dejanje.

Problem je, če se zainteresirane skupine vključujejo v drugo fazo sprejemanja zakona, ki je v izključni domeni predlagatelja in zakonodajalca, to je državnega zbora. Poskus vključevanja zainteresiranih posameznikov ali interesno zainteresiranih skupin v drugi fazi je družbeno in politično nevarno in strokovno nesprejemljivo.

Povod za moje javljanje na družbenem omrežju o uvodoma opisanem problemu je primerjava vključevanja interesne skupine ali posameznika v drugo fazo sprejemanja Zakona o finančnem poslovanju podjetij pred 25 leti, kar je bilo odkrito pred kratkim in so bile s tem odkritjem seznanjene politične, oblastne in medijske strukture, kar, kljub ugotovitvi in obveščanju javnosti, s strani pravne stroke ni zbudilo nobenega zanimanja.

In kaj se je zgodilo takrat?

1. Pod imenom osnutka Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), ki je bil izdelan po naročilu takratnega Ministrstva za drobno gospodarstvo in je bil v 4-mesečni javni obravnavi pozitivno ocenjen, je bil pri oblikovanju končnega predloga Vladi RS predložen bistveno drug(ačen) osnutek zakona;

2. Vladi RS je bil predložen tekst brez določb o prenosu obveznosti izbrisanih družb na družbenike oziroma delničarje (4. in 5. odstavek 27. člena ZFPPod);

3. Ko je Vlada RS, kot predlagatelj oblikovala dokončni predlog ZFPPod, je zainteresirana skupina ali posameznik, dodatno vpisala v predlog zakona omenjeni določbi, brez obveščenosti Vlade RS ali pa morda tudi z obveščenostjo posameznih članov Vlade.

4. O vpisanih dodatkih v predlogu zakona niso bili obveščeni poslanci, ki jim je bilo predloženo, da zakon sprejmejo po hitrem postopku.

5. V letih 2007, 2011 in 2018 je zakonodajalec sicer sprejel zakone, s katerimi bi naj omilili škodljivost omenjenih naknadno vpisanih določb v predlog zakona, vendar je »nevidna roka« uspela preprečiti, da bi omenjeni zakoni v praksi začeli delovati.

6. V 2021 je bil sprejel Zakon o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra (ZOKIPOSR), vendar je po vsej verjetnosti ista zainteresirana skupina ali posameznik uspela preprečiti uveljavitev tega zakona, saj v treh letih prav noben oškodovanec ni uspel dobiti odškodnine, predvidene z omenjenim zakonom.

Torej, trenutni poskus uvodoma omenjenega vplivanja na vsebino osnutka zakona je za današnjo politično in oblastno strukturo velik problem, vpliv zainteresiranih skupin v drugi fazi postopka sprejemanja ZFPPod pred 25 leti pa ne zanima nikogar, čeprav ni mogoče primerjati domnevne škode v posledici uvedbe določenega predmeta na fakulteti in škode, ki jo je povzročil nedopusten poseg interesno zainteresiranih osebkov oziroma jo še vedno povzroča, več deset tisočem in gre v več sto milijonov.

Ob tem pa razglašamo, kako naša družba in oblast delujeta transparentno in pravično …

#pravo, #zakonodaja

6. julij 2025

V današnji Večerovi izdaji V nedeljo, 6. 7. 2025, je Vlado Paveo objavil reportažo, v kateri je je orisan razvoj Grada Novalja na Pagu, s turizmom, ki se je začel razvijati 1953. Osebno sem povezan z naseljem Potočnica, v bližini Novalje, ki je bilo prvo novo urbanistično urejeno naselje na Pagu od začetka 60 let preteklega stoletja.

V Večerovi objavi je govora tudi o znani turistični prireditvi Mariborska noč v Novalji , ki se je prvič organizirala 31. julija 2009 in se nato organizirala vsako leto do prenehanja županovanja Franca Kanglerja v Mariboru . Na Mariborski noči se je zbiralo več kot 6000 udeležencev. Njegovi nasledniki na stolčku župana v Mariboru niso podpirali omenjene prireditve.

Ideja o organiziranju Mariborske noči je zrasla na mojem zeljniku in sem jo posredoval tedanjemu in sedanjemu županu (gradonačelniku) Grada Novalja gospodu Ivanu Dabo, ki je znan kot pesnik. Idejo je podpiral tudi župan Maribora Franc Kangler in vrsta podjetij iz Maribora.

V letu 2010 mi je Grad Novalja podelil zlato plaketo za povezovanje Grada Novalje s Slovenijo, saj ideja o Mariborski noči ni bil edini projekt, preko katerega se je Grad Novalja povezoval s Slovenijo na kulturnem, znanstvenem in gospodarskem področju.

S ponosom zrem na dolgoletno sodelovanje z Gradom Novalja, katerega začetek sega v čas urbanističnega razvoja naselja Potočnica. Posebej me veseli, da sem s pobudo za Mariborsko noč prispeval k prepoznavnosti Novalje med slovenskimi obiskovalci ter k utrjevanju kulturnih, znanstvenih in gospodarskih vezi med Slovenijo in Hrvaško. Zlata plaketa Grada Novalja, ki sem jo prejel leta 2010, mi je velika čast in potrditev, da je skupno delo obrodilo pomembne sadove.

#spomini, #Novalja

7. julij 2025

Zdi se, da stopamo po starostni poti hitreje, čim bolj se približujemo končni postaji življenja. Ob tem pa ne razmišljamo toliko o ciljih potovanja, kot smo to delali v aktivnem obdobju življenja, temveč se oziramo nazaj na že prehojeno pot in poskušamo odgovoriti, ali smo hodili po pravi poti in zakaj smo delali nepotrebne in pogosto škodljive ovinke. Pri tem pa nas nihče ni poučil, da lahko gledamo na svoje preteklo življenje kot celoto ali pa omejeno na posamezne dogodke ali ravnanja. Gre za znana modela gledanja na preteklo življenje: panoramsko oziroma nepanoramsko.

Panoramsko gledanje lastnega življenja je tehnika, ki nam omogoča, da si ogledamo svoje življenje kot celoto, kot da gledamo panoramsko fotografijo. Ta tehnika se pogosto uporablja v terapevtskem kontekstu za pridobivanje globljega vpogleda v svoje izkušnje, vzorce in blokade. Pri tem načinu lahko opazimo vzorce, ki se ponavljajo skozi čas, kar nam omogoča, da prepoznamo, kako so se določene situacije, odnosi ali izbire ponavljali v našem življenju in kako je to vplivalo na našo osebnost, vero, zavedanje, vrednote in prepričanja. Ta metoda gledanja nudi priložnost za refleksijo in samospoznavanje, za razumevanje lastnih vzorcev in blokad ter za usmerjanje osebnega razvoja.

Nepanoramsko gledanje na življenje v starosti se lahko nanaša na omejen ali ožji pogled na pretekle izkušnje, ki ne vključuje celovitega razumevanja ali refleksije. Posledično imamo občutek izgube ali neizpolnjenosti, zlasti pa vodi v osredotočanje na negativne izkušnje oziroma podcenjevanje pozitivnih izkušenj in dosežkov. Za to metodo gledanja na preteklo življenje je značilna nezmožnost učenja na podlagi preteklih izkušenj in omejeno gledanje na prihodnost.

Nepanoramsko gledanje pomeni tudi, da oseba ne deli svojih izkušenj z drugimi, kar lahko vodi v občutek osamljenosti in izolacije. Deljenje zgodb in izkušenj je pomembno za povezovanje z drugimi in ohranjanje medosebnih odnosov.

Brez celostnega pogleda na življenje se v starosti spopadamo s težavami pri iskanju smisla in namena, kar spremlja občutek praznine in nezadovoljstva, kar nam onemogoča, da bi izkoristili bogastvo svojih izkušenj in modrosti.

Zato si želim – zase in za vse nas – da bi si upali pogledati na svoje življenje v vsej njegovi širini. Da bi si priznali lepoto tudi tam, kjer so bile rane, in videli dragocenost tudi v napakah. Ko pogledamo nazaj z odprtim srcem, vidimo več kot le dogodke – vidimo svojo moč, rast, ljubezen, ki smo jo dali in prejeli. In ko to delimo z drugimi, ne gradimo le mostov med generacijami, ampak tudi najdemo globlji smisel tega, kar smo – in kar še vedno postajamo.

#življenje, #starost, #etika

11. julij 2025

V razgovorih med starejšimi kolegicami in kolegi, bodisi v okviru Centra za zaslužne profesorje in visokošolske upokojene učitelje pri Univerzi v Mariboru, ali ob priložnostnih srečanjih, se srečujemo z dejstvom, da marsikateri med nami dvomi o svoji poklicni sposobnosti in ima občutek, da je »prevarant«, ki bo slej ko prej razkrit, kljub objektivno vrednotenim uspehom. Pri starejših se pojavlja omenjeni občutek v povezavi z občutkom staranja, primerjanja z mlajšimi ter z vprašanjem o trajnosti svojega vpliva. Subjektivno pa je to stanje, ko je posameznik »v nečem dober, a je prepričan, da je imel zgolj srečo«. (Tina Fey, ameriška gledališka, filmska in televizijska igralka).

Med starejšimi v naši družbi se marsikdo vprašuje: »Nisem več kos razpravi – včasih sem bil, zdaj me je strah vprašanj.« »Čeprav imam bogato kariero, dvomim, da so moji prispevki res pomembni.« »Morda me spoštujejo iz vljudnosti, ne pa zaradi znanja.« Vse, kar sem ustvaril, bo pozabljeno, ker prihaja nova generacija z drugačnimi merili.«

Občutek brezvrednosti opravljenega dela, pa tudi življenja nasploh, se pogosto pojavlja pri visoko uspešnih, izobraženih in vestnih ljudeh, ki si svojih dosežkov ne znajo pripisati kot korektno zasluženih. Znani so primeri velikih ustvarjalcev, kot so bili Tolstoj, Kafka idr., ki so izrazili željo, da se njihova dela po njihovi smrti uničijo, kar je mogoče razlagati kot posledico »sindroma prevaranta«, vendar to ni edina možna razlaga.

Lev Tolstoj je ob koncu svojega življenja izrazil dvome o smislu umetnosti, lastnem bogastvu in moralnih temeljih svojih del. Doživel je duhovno krizo, postal religiozen, zavračal nasilje in posedovanje premoženja. Prav tako je izrazil dvom o lastni literarni zapuščini. V tem kontekstu je mogoče delno povezati njegovo zavračanje lastnega dela s »sindromom prevaranta« – zlasti če je menil, da njegova dela ne izpolnjujejo njegovih moralnih ali duhovnih idealov.

Franz Kafka, ki je pred svojo smrtjo naročil, naj se njegova dela uničijo, je pogosto naveden kot primer. Pri njem so izrazi dvoma v lastno vrednost literarnega ustvarjanja zelo blizu »sindromu prevaranta« (angl. Impostor Syndrome).

Omenjeni pojem sta leta 1978 uvedli psihologinji Pauline Clance in Suzanne Imes pri raziskavi uspešnih žensk, ki so kljub dokazanim uspehom dvomile vase.( https://www.psychologytoday.com/…/the-history-of…).

Gre za psihološki pojav, pri katerem posameznik kljub objektivnim dokazom o svoji kompetentnosti in uspehih dvomi v svojo sposobnost in ima trajen občutek, da ni dovolj sposoben, čeprav ima dokaze o nasprotnem. Svoje uspehe pripisuje sreči, naključju ali pomoči drugih. Tak občutek se pogosto pojavlja pri visoko uspešnih, izobraženih in vestnih ljudeh, ki si svojih dosežkov ne znajo pripisati kot osebno zasluženih.

Omenjen sindrom se pogosto pojavlja pri visoko izobraženih akademikih, zlasti pri zdravnikih in pravnikih, pri katerih je znana visoka stopnja perfekcionizma in subjektivno ocenjevanje njihovih sposobnosti. Najbolj izpostavljeni so pripadniki skupin, ki po različnih stereotipih odstopajo od večine.

»Sindrom prevaranta« ni uradno priznana duševna motnja, vendar ga številni psihologi prepoznavajo kot občutenje notranjega neskladja med dejanskimi in doživljanimi kompetencami. Strokovnjaki predlagajo, da je treba biti pozoren na te pojave, ki obremenjujejo in pasivizirajo starejše, zlasti uspešne strokovnjake po prisilni upokojitvi v obdobju, ko so še vedno sposobni ponuditi družbi svoje znanje in izkušnje. Rešitev je v ozaveščanju notranjega monologa, evindentiranju dosežkov in pohval, pogovoru z drugimi, zavedanju, da ni treba biti popoln, da bi bil dober ali dovolj. V vsakem primeru je škodljivo o tem molčati.

Sindrom prevaranta pri univerzitetnih profesorjih

Sindrom prevaranta pri starejših univerzitetnih profesorjih ni znak šibkosti, temveč je rezultat globoke odgovornosti do znanja in resnice. Tisti, ki dvomijo, so pogosto prav tisti, ki so resnično veliko dali. Največji paradoks je, da se občutek »prevaranta« največkrat rodi v najplemenitejših zavestih – tam, kjer je znanje še vedno ponižno.

Na sodoben pojav omenjenega sindroma v krogih starejših profesorjev vpliva zlasti sprememba akademskega okolja, nove okoliščine, kot so novi trendi, tehnologije, drugačni načini objavljanja in komuniciranja, ki lahko ustvarijo občutek, da ne zmorejo več »slediti« razvoju. Prepozna se pogosto ob vprašanju »Ali sem še relevanten?« »Sem brez naslova še vedno strokovnjak?« »Ali je bilo moje delo res vredno?« »Sem pustil sled ali sem le ponavljal že znano?«

Posebnost je tudi pojav kulture nevidne starosti; starejši se počutijo izrinjene zaradi poudarjenega poveličevanja novosti in mladosti (»impact factor«), zlasti pa »digitalne prisotnosti«. Povsod prisotno primerjanje je še posebej opazno v univerzitetnih krogih kot občutek, da mlajši zdaj hitreje objavljajo, pridobivajo projekte, uporabljajo novo terminologijo oziroma imajo večjo »vidnost«. »So me že presegli in me v resnici le vljudno tolerirajo?«

In kako si lahko pomagamo?

Kot je že bilo poudarjeno, »sindrom prevaranta« ni bolezen, je pa občutek neusklajenosti, ki ga lahko spreminjamo v pozitivno zavest, da smo najbolje opravili svojo nalogo v okviru danih osebnih in objektivnih možnosti. Pri tem nam pomaga pregled lastnih knjig, projektov, vplivov na generacije študentov, pogovor z mlajšimi, ki cenijo izkušnje in želijo modrost. Postanimo podajalci izkušenj z nevsiljivim mentorstvom, zapisovanjem in po možnosti objavljanjem refleksij, spominov, filozofskih esejev, ki ne sodijo v klasične akademske metrike, a imajo globlji pomen. Ne primerjajmo se. Predvsem pa sprejmimo starost kot avtoriteto dostojanstvene navzočnosti v družbenem okolju …

Antonija Krajnc

Tako lepo opisani občutki, ki se razkrivajo z leti ko se smisel življenja izmika in se pojavi občutek da ne moreš nič proti sistemu, ki deluje kot centrifuga in starejše odvrže iz sistema. A najboljše zdravilo ponuja narava…

Ana Četkovič Vodovnik

Zanimiva spoznanja psihologije, ki potegnejo v razmišljanje o lastnem statusu in tudi nekaterih podobnih občutkih.

DrscSuzana Čurin Radović

Menim, da je pravo znanje vedno povezano tudi s sokratovsko skromnostjo in zavedanjem, da več kot znaš, bolj se zavedaš tudi, česa vse ne znaš. Ampak v tem je modrost, ki lahko prinaša spokojnost, če še vedno nekako delujemo in svoje z modrostjo oplemeniteno znanje delimo med ljudi ter modro spremenimo, kar se da, spustimo, kar je preveč obremenilno in sprejmemo staranje z Dostojanstvom, ker to je naravni in zelo človeški proces, ki je vsakomur dan, če ne umre mlad, kar pa je zelo tragično.

#življenje, #starost, #sindrom prevaranta

18. julij 2025

Pred dnevi 15. julija 2025 je Direktorat za starejše, dolgotrajno oskrbo in deinstitucionalizacijo Ministrstva za solidarno prihodnost organiziralo v Mariboru strokovni posvet o nadgradnji dokumentov ZN o staranju. Kot je znano v Združenih narodih poteka raziskava na temo odnosa družbe do starejših in kako starejši sami vidijo sebe v teh interakcijskih procesih.

Uvodoma je gospod Aleš Kenda predstavil poglobljeno analizo družbenih procesov staranja v raznih državah in v Sloveniji.

Glede na to, da je staranje prebivalstva eden od izrazitejših trendov današnjega časa, ZN želijo odgovore Slovenije na 4 ključna vprašanja;

Katere ključne spremembe mislite, da so družbe doživele v zadnjih 20 letih z vidika staranja prebivalstva (in odnosa do starejših)?

Katere ključne izzive vidite v naslednjih 20 letih z vidika staranja prebivalstva oz. demografskih sprememb? Po možnosti izpostaviti teme, ki so bile v preteklosti morda spregledane, zamolčane, a se vam zdijo pomembne.

Katerih pet področij je ključnih, da bi dosegli družbo, prijazno do vseh starosti in

Katere so ključne naloge in področja za kreatorje prihodnjih politik, da bi starost in staranje razumeli kot pozitivno izkušnjo?

so udeleženci posvetovanja v zanimivi razpravi gospod Aleš Kenda, sekretar Ministrstva za solidarno prihodnost, prof. dr. Jana Goriup, Univerza Alma mater, prof.dr. Igor Bernik, Univerza v Mariboru, gospa Franciška Četkovič, Zveza Svobodnih sindikatov in prof. dr. Šime Ivanjko, upokojenec, ( po teams-u). so posredovali svoje predloge in razmišljanja, ki se predvsem njihovih ugotovitve do katerih so se dokopali v svojih raziskavah in raznih objavah.

#staranje

21. julij 2025

Kot otrok sem si želel saditi drevesa. Ne zaradi lepote, ne zaradi sence – ampak zaradi občutka, da nekaj raste izpod mojih rok in tudi ostane. Drevesa so kot naša življenja. Rastejo počasi, včasih neopazno. Nekatera hitro obrodijo, druga si vzamejo čas. Pred 30 leti sem zasadil drevo pred svojo vrstno hišo v Mariboru, o katerem sem že objavljal več razmišljanj na družbenem omrežju.

Te dni sta me na drugem koncu – na mojem koščku Dalmacije – presenetili dve cikas palmi, ki sem ju zasadil pred več kot dvajsetimi leti. V zadnjih 30 letih sem zasadil več palm, vendar je pred leti vse pomorila bolezen, tako kot povsod v Dalmaciji. Cikas palme so takrat ostale. Bolezen jih ni zajela.

Te dni sta me presenetili, ker sta zacveteli prvič po 23 letih. Pravzaprav sploh nisem veliko vedel o zanimivih posebnostih te rastlime. Ko sem opazil zanimive nove, vendar različne izrastke na vsaki od njiju, sem poiskal na AI in internetu informacije o tem pojavu in ugotovil, da v osnovi sploh nista palmi, temveč »nekaj več«, kot mnogi avtorji to zapišejo«.

Cikas palma (pogosto imenovana tudi cikas revoluta ali sago palma) v resnici ni prava palma, temveč praprotim podobna rastlina iz rodu Cycas (družina cikad).

Gre za zelo starodavno vrsto, ki jo imenujemo tudi živa fosilna rastlina, saj obstaja v podobni obliki že več kot 200 milijonov let. Ima debelo, počasi rastoče, deblu podobno steblo in krošnjo dolgih, pernatih listov, ki so trdi, temno zeleni, usnjati in rastejo v krogu. Rastlina raste izjemno počasi – v 10 –15 letih zraste komaj nekaj deset centimetrov.

Strokovnjaki ugotavljajo, da je Cikas palma dvodomna rastlina – posamezna rastlina je moška ali ženska. Moška rastlina razvije velik, storžu podoben “cvet” (pravzaprav je to storž), ki proizvaja pelod. Ženska rastlina razvije okrogel, puhast storž, ki sprejme pelod in lahko razvije semena (velika rdeča semena, ki so strupena). Me veseli, da imam moško in žensko palmo. Cveti zelo redko, pogosto šele po več desetletjih, še posebej če je posajena zunaj in preživi različne klimatske razmere. V literaturi posebej opozarjajo na prvo cvetenje, praviloma vedno po 23 letih, kar se je meni zgodilo letos. Ljubi sončne lege in dobro odcedna tla in potrebuje malo vode. Prenese tudi nekaj stopinj pod ničlo, a močne zime jo lahko poškodujejo. Vsi deli rastline so strupeni, zlasti semena.

Nekatere stvari v življenju potrebujejo čas. Včasih desetletja. Kot da nam narava šepeta: vidiš, vse pride, ko je pravi čas. Mi ljudje se delamo pametne, vendar narava je daleč pred nami …

#življenje