22. julij 2025

Pred dnevi, (15.7.2025) ob pripravah na strokovno posvetovanje o nadgradnji dokumentov ZN o starosti, in po zanimivih prispevkih soudeležencev, Aleša Kenda iz Ministrstva za solidarno prihodnost prof. dr. Janje Goriup, prof. dr. Igorja Bernika in Frančiška Četkoviča, sem razmišljal, kako bi bilo primerno oblikovati vizijo procesa staranja v naši družbi pod sloganom »Dobro staranje«, kar bi pomenilo, da naj družba ustvari pogoje, da človek s staranjem ohranja kakovost življenja, zdravje in občutek smisla, pri čemer ne gre samo za fizični proces, ampak tudi način, kako ta proces sprejemamo in ga živimo.

Osebno sem mnenja, da dobro staranje pomeni, da človek s staranjem ohranja kakovost življenja, zdravje in občutek smisla, in to ne samo na fizični ravni, temveč tudi na čustveni in duševni, socialni, duhovni ali notranji ravni. Staranje ni samo fizični proces, ampak tudi način, kako ga sprejmemo in živimo na osebni, socialni in duhovno notranji ravni.

Na osebni ravni moramo sami poskrbeti za zdravo prehrano in redno gibanje, ohranjanje primerne telesne teže, kondicije in preprečevanje bolezni. Na čustveni in duševni ravni pa moramo sprejeti staranje kot naraven proces, brez nepotrebnega strahu, in ohranjanje radovednosti, učenja in novih izkušenj ter pozitivnega pogleda na življenje. Na socialni ravni naj bi ohranili stike s socialnim okoljem, z družino, s prijatelji in skupnostjo in naj bi sodelovali v dejavnostih, ki prinašajo veselje in smisel. Na duhovni ali notranji ravni naj bi razmišljali o vrednotah in smislu življenja in bili pripravljeni sprejemati dejstvo, da se življenje nenehno spreminja.

Starati se na dober način pomeni živeti z mislijo, da staranje ni konec vitalnosti, ampak priložnost za zorenje, globlje medosebne odnose in bolj mirno uživanje v življenju. Sprejeti minljivost življenja in poiskati veselje v vsakdanjih trenutkih.

“Dobro se starati” pomeni veliko več kot le doživeti starost. Gre za pristop k življenju, pri katerem starost vidimo kot obdobje osebne rasti, zrelosti in dostojanstva, ne pa le kot vrsto izgub.

Če bi naši oblastniki bili vizionarji in skupaj z ZN oblikovali konkretno vizijo dobrega staranja, bi presegla zgolj zdravstveno in socialno opredelitev in bi vsebovala tudi kulturno, vrednostno in institucionalno usmeritev, kako naj bodoče generacije doživijo starost kot fazo dostojanstva, ustvarjalnosti in medgeneracijskega sodelovanja – ne pa kot obdobje izključenosti ali bremena, kot je to sedaj v podzavesti nosilcev oblasti.

Kdo bi moral v sodobni družbi zagotoviti tovrstno vizijo? Primarno so to država in njeni organi, ki bi naj oblikovali strateške dokumente in sprejeli zakone, ki ne bi urejali le pokojnin in domov za starejše, temveč tudi medgeneracijske projekte, prilagoditev mest, digitalno pismenost starejših ipd. Kadar gre za vprašanja staranja, akademska sfera in strokovna združenja (razen združenja upokojencev) stojijo ob strani in pasivno pričakujejo, da bo ta vprašanja urejala le politika. Te institucije so poklicane, da opredelijo vrednostne in etične okvire staranja – ne le medicinske in ekonomske. Verske skupnosti bi lahko bistveno več sodelovale pri iskanju nudenja pomoči starejšim v duševnih stiskah. Mediji in kulturna sfera so poklicani, da oblikujejo podobo starosti in namesto stereotipov prikazujejo uspešne zgodbe ustvarjalnih, aktivnih starejših. Dokumenti ZN nam lahko pomagajo pri usmeritvi, vendar konkretno vizijo moramo izdelati sami. Bistveno pa je, da sami pri sebi dojamemo, da je starost kot obdobje ustvarjalnosti, ne le upadanja, da je treba ohraniti dostojanstvo starejših in spodbujati medgeneracijsko povezovanje ob prilagajanju okolja potrebam starejših.

#starost, #etika

27. julij 2025

Lepota in zadovoljstvo pravniške funkcije sta prav v tem, da lahko človeku pomagamo ne samo s pravnim znanjem, temveč tudi z izkušnjami, ki jih življenje prinese. Največkrat se to pokaže tam, kjer so ljudje v stiski – pri vprašanjih premoženja, varnosti in odnosov do svojih bližnjih in do tretjih oseb.

V teh letih sem se večkrat srečal s primeri starejših, ki so svoje premoženje prenesli na otroke, vnuke ali druge sorodnike, da bi si zagotovili mirno starost in bližino tistih, ki jim zaupajo. Na žalost sem bil prevečkrat priča tudi temu, da se ta pričakovanja niso uresničila

S temi problemi sem se srečeval in pogosto ugotavljal, da je na tem področju veliko neznank, zaradi katerih so razmerja med generacijami obremenjena. Pri tem pa z vidika varstva starejših izstopajo vprašanja, povezana s prenosom premoženja na otroke, vnuke ali druge osebe – v dobri veri, da si bodo s tem zagotovili varno in mirno starost. To so predvsem pravni posli (pogodbe) med živimi za primer smrti, kjer ena oseba prepusti svoje premoženje drugi osebi ob podpisu pogodbe ali po smrti za nudenje razne vrste pomoči v starosti.

Kdo ne pozna primerov v praksi, kot so:

1. “Izselitev starejše osebe”

Starejša gospa je prenesla hišo na sina in snaho z obveznostjo, da bo do smrti lahko živela v hiši in imela zagotovljeno oskrbo. Po dveh letih so jo začeli pritiskati, naj se preseli v dom za ostarele, ker “moti družino”. Preživljanja niso izpolnjevali, računov zanjo niso več plačevali. Gospa je morala sprožiti sodni postopek za razvezo pogodbe, ki je trajal štiri leta, do takrat pa je živela v stiski pri sorodnikih.

2. “Sistematično odtujevanje”

Mož in žena sta svojo hišo podarila hčerki, ob tem pa vpisala služnost stanovanja zase. Po nekaj letih sta ugotovila, da hčerka hišo oddaja v najem, njima pa zmanjkuje prostora in dohodkov, dogovorjene pomoči pa ne prejmeta. Sodišče je sicer pozneje pogodbo razveljavilo zaradi hude nehvaležnosti, a sta bila oba že v domu starejših, hiše pa nista več nikoli uporabljala.

3. “Pozabljen starš”

Starejši gospod je s pogodbo o preužitku prenesel kmetijo na nečaka. Ta je sprva pomagal, potem pa se je preselil v mesto in obveznosti ignoriral. Gospod je ostal sam, brez sredstev, kmetije pa ni mogel več upravljati. Postopek za vračilo premoženja je trajal več let in ga ni dočakal.

4. “Papirja ni, pomoči tudi ne”

Pogost primer: starejši starši zaupajo obljubam otrok (“zate bomo skrbeli, vse bo tvoje”), a formalne pogodbe ne sklenejo. Ko pomoč preneha, nimajo pravnih vzvodov, da bi kaj zahtevali. Takih primerov je veliko, a so žal pogosto nevidni.

Vsaka takšna zgodba je človeška tragedija in opozorilo.

S problematiko dednega prava oziroma problematiko prenosa premoženja ene generacije na drugo se, tako kot ostali pravniki, srečujem vsakodnevno, ker gre za življenjska vprašanja, kako za primer smrti razdeliti oziroma prenesti svoje premoženje med dediče oziroma tiste, ki nam pomagajo v času starosti.

V praksi se srečujejo z raznimi pogodbami, pri čemer izstopata pogodba o preužitku, s katero se ena stranka (preužitkar) zavezuje, da bo na drugo stranko (prevzemnik) prenesla lastninsko pravico na določenih svojih nepremičninah, prevzemnik pa se zavezuje, da bo preužitkarju ali komu drugemu do njegove smrti nudil določene denarne dajatve in storitve (oskrbovanje, zagotovitev stanovanjskega prostora, prepustitev uživanja določenega zemljišča in podobno). Pri tej pogodbi premoženje preide takoj po sklenitvi pogodbe na prevzemnika.

S pogodbo o dosmrtnem preživljanju se pogodbenik (preživljalec – praviloma mlajša oseba) zaveže, da bo preživljal drugega pogodbenika (preživljanca – starejša oseba), ki pa mu kot odmeno zapušča vse svoje nepremičnine in premičnine ali del premoženja, s tem da je njuna izročitev odložena do izročiteljeve smrti. Obe pogodbi morata biti sklenjeni v obliki notarskega zapisa,

Ker omenjene pogodbe v praksi pogosto ne prinesejo tiste varnosti, ki jo starejši pričakujejo in sta obe pogodbeni stranki lahko izigrani, se starejši večinoma sramujejo sprožiti sodni postopek zoper lastne otroke ali sorodnike, saj to pomeni javno izpostavljanje družinske stiske in bolečo prekinitev odnosov. Tako raje trpijo in se odpovedo pravicam, ki bi jim pripadale.

Prav zaradi teh slabih izkušenj čutim dolžnost, da predlagam, kar se mi zdi nujno za prihodnost: sistem, ki bi starejšim omogočil večjo varnost, ne da bi bili prisiljeni v dolgotrajne in boleče sodne spore.

Pobuda za vzpostavitev nadzornega organa za varstvo starejših pri pogodbah o prenosu premoženja

Pri pravnih poslih med živimi, za primer smrti, kot sta omenjeni pogodbi, pogodba o preužitku in pogodba o dosmrtnem preživljanju, bi bilo primerno urediti določeno obliko

nadzora zaradi varstva starejših. V mnogih primerih prevzemniki svojih obveznosti ne izpolnjujejo pošteno. Starejši se znajdejo v stiski – brez pomoči, brez varnosti, včasih celo izseljeni iz hiše, ki so jo sami zgradili. Sodna pot za uveljavitev pravic je dolgotrajna in za starejše pogosto neprimerna. Zato marsikdo tiho trpi in ostane brez pravic, ki bi mu morale pripadati.

Današnje pogodbe so preveč odvisne od dobre volje in morale prevzemnika, brez učinkovitih varovalk za starejše.

Predlagam, da država razmisli o vzpostavitvi posebne nadzorne in garancijske institucije, ki bi preko strokovnih služb sodelovala pri sklenitvi takih pogodb in pojasnila pravice in obveznosti ter vodila register in redno spremljala izpolnjevanje obveznosti. Tovrstni nadzor bi omogočal preventivno in hitro ukrepanje ob kršitvah (opozorila, mediacija, začasni ukrepi). Že sama zavest, da obstaja takšen organ, bi močno povečala resnost teh pogodb in zmanjšala število zlorab. S tem bi Slovenija postala zgled, kako zaščititi starejše ne le z besedami, ampak s konkretnimi varovali.

Verjetno se bi mnogi starejši, ki so prepričani, da lahko varno zaupajo svoje premoženje mlajšim, a so se v praksi izkazali za nemočne, strinjali z menoj, da to pobudo obravnavajo pristojni organi in jo vključijo v svoje strateške razprave o staranju prebivalstva in medgeneracijski solidarnosti.

Cilj pobude je okrepiti pravno in socialno varnost starejših, ki zaupajo svojo življenjsko ustvarjeno lastnino mlajšim generacijam, in preprečiti zlorabe, ki danes pogosto ostajajo prikrite ali nerešene.

Verjamem, da bi takšen organ ali služba pomembno prispevala k večjemu zaupanju v tovrstne pogodbe, k večjemu občutku varnosti starejših ter k uresničevanju načela solidarnosti med generacijami.

#pravo, #starost

3. avgust 2025

V mladosti pogosto načrtujemo prihodnost, jo predvidevamo, si zastavljamo cilje in ustvarjamo dolgoročne načrte. Starost pa prinese spoznanje, da je življenje nepredvidljivo – da ne moremo več vsega obvladati ali nadzorovati. Namesto da bi prihodnost načrtovali, jo začutimo – skozi telo, intuicijo, slutnje, spomine, izkušnje.

Starejši človek pogosto nima več dolgoročnih načrtov. Čas se krajša, dnevi postajajo dragocenejši. Namesto “kaj bom delal čez 10 let” se vprašanje preoblikuje v:“Kaj čutim danes, kaj lahko še doživim?” Bodočnost ni več stvar projekcij, ampak notranjega občutka, slutenj, sprejemanja.

Z leti telo bolj čuti minevanje časa, spremembe zdravja, ritma, okolja. Bodočnost se ne “predvideva z razumom”, ampak jo telo občuti – z občutkom napora, z mislijo na zadnje priložnosti, z občutkom ranljivosti, ali pa tudi z mirom in spravo.

V starosti smo pogosto bolj v sedanjosti kot v prihodnosti. Bodočnost ni več obzorje možnosti, temveč bolj tihi sopotnik, neizrečen občutek: da nekaj prihaja, da je nekaj za vogalom, a brez potrebe, da bi ga poimenovali ali nadzirali.

Starejši človek ne živi več toliko v napovedih, temveč v občutenju. Bodočnost zanj ni razumski načrt, ampak nežen odsev čutenja, prisotnosti in miru. To je stavek o modrosti, spravi s časom in zavedanju, da prihodnost ni nekaj, kar gradimo, temveč nekaj, kar prisluškujemo.

Ko sem to prebral mojemu znancu, mi je povedal, da se to lepo sliši, vendar pa on še vedno razmišlja o bodočnosti …Ne vem ali mu naj zavidam ?

Metka Penko Natlačen

Gotovo je razmšljanje o jutri bolj del mladosti. V zrelosti so naše življenjske ambicije že dosežene in uživamo rezultate svojih preteklih življenjskih aktivnosti. Hudo pa je, če nas tare skrb za zdravje….potem so naša zrela leta žal zaskrbljena.

Sama se po svoji preživeti bolnici vsak dan hvaležno zahvalim stvarstvu za nov dan. Gotovo ga cenim povsem drugače kot sem ga kot studentka, mlada mamica, upokojenka…

Darko Ivanišin

Zelo čuten zapis. Pogosto pozabljamo, da živimo življenje z mnogimi razsežnosti. ki nas pogosto razosebljajo. Na koncu je lakonsko vprašanje o svetem gralu življenja – kaj bo z menoj/nami jutri? In seveda posebnost našega koščka – deželice na sončni strani Alp. Ampak ohranimo liričnost zapisanega!

Brane Terglav

Vesel sem vsakega dneva, ko se zbudim po smrtonosni bolezni, ki sem jo preživel pred 7. leti. Živim za danes, ker ne vem ali bom jutri dočakal.

Marjana Pavliha

Res je , vendar bodočnosti se ne da ubežati profesor.

#starost

12. avgust 2025

Vse, kar nas obdaja, ima začetek in konec oziroma ima določen rok trajanja. Le starost nima roka trajanja ima pa zato čas.

V starosti čas ne mineva, ampak nas spremlja. Trenutki ne minevajo temveč se le seštevajo – brez oznake »uporabno do«.

Kot potrošnike nas vedno opozarjajo, da moramo paziti na datum uporabnosti na etiketah kupljenega blaga. Starost se ne kupuje, ni potrošna dobrina ( razen za oblast) izpisuje pa se v naših nasmehih, gubah in spominih. In prav zato starost nima roka – ima samo zgodbe-ni izdelek, ampak stanje. Ima trajanje brez roka oziroma ima neskončen rok. Ne razpade, ampak raste. In mi rastemo z njo – ali pa se ji upiramo zaman…

#starost

14. avgust 2025

Z žalostjo sporočam, da se je od nas poslovil moj dolgoletni prijatelj in poklicni sodelavec, akademik Jakša Barbić, eminentni profesor na Pravni fakulteti v Zagrebu. Spoznal sem ga sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja kot asistenta, ki nam je izrednim študentom na podiplomskem študiju pomagal s študijskim gradivom. Posebej naklonjen je bil slovenskim študentom. Od tedaj naju je povezovala dolga pot strokovnega dela, skupnih projektov in prijateljstva, ki je preraslo vse poklicne meje. Tesno sva sodelovala tudi v Zvezi društev pravnikov v gospodarstvu Jugoslavije.

Kolega Jakšo smo pravniki občudovali zaradi njegovega obsežnega strokovnega opusa – napisal je več kot 50 knjig, med njimi kapitalno delo o korporacijskem pravu, ki obsega več kot 5000 strani. Na področju gospodarskega prava je bil prva violina tako v nekdanji Jugoslaviji kot tudi pri gradnji novega hrvaškega pravnega sistema po osamosvojitvi Republike Hrvaške. Bil je glavni sogovornik pri dogovorih med slovenskimi in hrvaškimi pravniki o oblikovanju gospodarskopravnih predpisov na skupnih izhodiščih germanskega prava. Kot član Akademije pravnih znanosti Hrvaške je svetoval tudi pri ustanavljanju Združenja Slovenska akademija pravnih znanosti leta 2024.

Zaradi svojega prispevka k razvoju pravne znanosti je bil leta 2004 izvoljen v Hrvaško akademijo znanosti in umetnosti. Opravljal je vrsto najpomembnejših pravno-strokovnih funkcij in prejel številna priznanja. Nikoli se ni ukvarjal s politiko. Bil je vrhunski pravni strokovnjak in podpornik mladega pravnega naraščaja.

V vseh teh letih je bil zame ne le kolega, temveč človek, na katerega sem se vedno lahko zanesel – pošten, predan, iskren. Njegova modrost in toplina bosta ostali v spominu ne le meni, ampak tudi mnogim, ki so imeli priložnost sodelovati z njim.

»Smrt konča življenje, ne pa prijateljstva.« (Mitch Albom)

Počivaj v miru, dragi prijatelj Jakša.

Iskreno sožalje družini ter kolegicam in kolegom na Pravni fakulteti v Zagrebu, pa tudi številnim pravnicam in pravnikom, ki so ga poznali.

#življenje, #smrt

22. avgust 2025

Študentom sem vedno zatrjeval; Slovenija bi lahko bila prepoznavna ne po političnih odločitvah, velikih gospodarskih uspehi, vojaški moči temveč po pravni in moralni varnosti.

Bistvo pravne varnosti je, da s pravom človek varuje sebe pred državo in pred drugim človekom. Pravna varnost je nujna čeprav zagotavlja le minimum zaščite.

Pri moralni varnosti pa velja obratno: človek varuje drugega pred samim seboj. Če sem dober, drugi zaradi mene ne bo ogrožen. Moralna varnost pomeni, da drugemu ne storim ničesar slabega – in da se lahko tudi sam zanesem, da bo drugi spoštoval moje dostojanstvo.

In vendar danes skoraj vse vlagamo v pravno varnost, v kazni, postopke in sodne spore. Če bi le desetino tega vložili v moralno varnost, v kulturo sočutja, spoštovanja in odgovornosti, bi bil človek v naši družbi bistveno bolj srečen. O moralni varnosti pa sploh ne govorimo …

#pravo, #etika

25. avgust 2025

Z leti, ko človek sam počasi prihaja v višje plasti življenja, dojame, da je prava modrost redko zapisana v zakonih. Tam, kjer se ustavi jezik zakona, se šele začenja govorica vesti.

Kot profesor, ki sem več kot šest desetletij učil pravo in s strastjo predaval o njegovih funkcijah, institucijah in načelih, danes obžalujem nekaj, kar mi takrat ni bilo dovolj jasno. Obžalujem, da sem študente premalo spodbujal, da bi pravo razumeli ne le kot tehnično znanje ali poklicno orodje, temveč kot izhodišče za vzpon k višjim človeškim vrednotam.

Preveč sem govoril o normah, razmerjih, tožbah in pogodbah. Bistveno premalo pa sem jih vabil, naj se po znanju prava dvignejo še naprej – proti vrhovom pravičnosti, človeškega dostojanstva, notranje odgovornosti.

»Največja zmota pravne vzgoje je, da študente nauči logike zakonov, ne pa človeške logike pravičnosti.«

— Norberto Bobbio

Alojz Turk

Spoštovani profesor, da pa to sedaj zapišete in spravite v eter pa je odraz modrosti. Komur bo v razsvetlenje bo sad pravičnosti blagohotno polepšal življenje vsem, ki jo potrebujejo. Hvala za to poslanstvo!

Jožef Mali

IZJEMEN, IZVRSTEN, ODLIČEN ZAPIS, g. Šime! Bolj kot je družba pokvarjena, več zakonov potrebuje! VEST BI MORALA BITI REGULATOR RAZUMA!

Marina Jeran Cigan

Spoštovani profesor, ampak vi ste vedno izžarevali to ljubezen do pravičnosti, notranje odgovornosti in dostojanstva znotraj pravne znanosti. Meni sicer niste veliko predavali, ste pa imeli govor na informativnem dnevu. In prav vaš govor je bil razlog, da sem se vpisala na mariborsko pravno fakulteto. V primerjavi z informativnim dnevom na ljubljanski pravni fakulteti, kjer so predstavili študij in poklic pravnika kot poklic elite, ste nam ga vi predstavili kot poklic vrednot, dostojanstva, odgovornosti, skratka nekaj ideološkega. In zelo sem vam hvaležna za to, saj sem se počutila, da sem točno tam, kamor pripadam. Dandanes takšni pravniki sicer nismo preveč popularni. Nekdanja študentka.

Matic Klemenčič

Spoštovani dr. Ivanjko,

vi ste od nas vsaj terjali, da razumemo materijo in ne, da jo znamo do vejice in pike na pamet (lahko smo celo razložili s svojimi besedami), kot precej ostalih. Tako da ste bili že zaradi tega zame nadstandardni profesor, ki je takoj pritegnil mojo pozornost. Upam pa, da bo ta vaš zapis prebralo in ozavestilo čim več današnjih predavateljev (tako profesorjev, kot asistentov) – v novih generacijah namreč zaznavamo vedno bolj agresivne, brezkompromisne in neempatične kolege Vem, da je to težko spremeniti, ampak če vsaj ne poskusiš, potem se zagotovo ne bo spremenilo. Spoštljiv pozdrav, vaš nekdanji študent Matic

#študij, #pravo, #etika

27. avgust 2025

V današnji številki časopisa Večer 27. 8. 2025 je objavljeno razmišljanje »Čas za poglobljeno povezovanje z mestom« ob petdeseti obletnici ustanovitve Univerze v Mariboru. Kot eden še živih sopodpisnikov pravnega konstitutivnega akta o ustanovitvi Univerze v Mariboru sem opozoril na slabo medsebojno povezanost med Univerzo v Mariboru in mestom Mariborom ter predlagal, da je visoka obletnica Univerze v Mariboru priložnost za premislek o nujnosti tesnejšega medsebojnega vizionarsko ustvarjalnega povezovanja tako na simbolni, informativni in vsebinski ravni. Priporočam branje.

Matija Stepišnik

Če kdo želi po spletu: https://vecer.com/pogledi/pogled-ob-50-letnici-univerze-v-mariboru-cas-za-odmeven-jubilej-in-poglobljeno-povezovanje-z-mestom-10390838

#Univerza v Mariboru

27. avgust 2025

Kritična ocena pravnih norm

Pravniki moramo imeti pogum, da kritično ocenjujemo pravne norme ter si prizadevamo odpravljati nepravična in nehumana pravila. Vedno smo v dilemi: ali je pravna varnost res edina odločilna vrednota, ki jo mora varovati pravo, ali pa je ob njej treba upoštevati tudi moralno varnost?

#pravo, #etika

28. avgust 2025

Dobro samo po sebi ni nujno, da je moralno

Večinsko mnenje v teoriji zastopa, da etika ocenjuje dobrost z vidika, ali je določeno ravnanje človeka dobro samo po sebi, morala pa, ali je ravnanje dobro z vidika ocenjevanja pravil, ki veljajo v določeni družbi.

Pri morali je zlasti poudarek na ocenjevanju odnosa posameznika do drugih, pri etiki pa naj bi bil poudarek na ocenjevanju odnosa posameznika do konstantnih in v podzavesti človeka prisotnih idealov o dobroti.

#etika