3. avgust 2025

V mladosti pogosto načrtujemo prihodnost, jo predvidevamo, si zastavljamo cilje in ustvarjamo dolgoročne načrte. Starost pa prinese spoznanje, da je življenje nepredvidljivo – da ne moremo več vsega obvladati ali nadzorovati. Namesto da bi prihodnost načrtovali, jo začutimo – skozi telo, intuicijo, slutnje, spomine, izkušnje.

Starejši človek pogosto nima več dolgoročnih načrtov. Čas se krajša, dnevi postajajo dragocenejši. Namesto “kaj bom delal čez 10 let” se vprašanje preoblikuje v:“Kaj čutim danes, kaj lahko še doživim?” Bodočnost ni več stvar projekcij, ampak notranjega občutka, slutenj, sprejemanja.

Z leti telo bolj čuti minevanje časa, spremembe zdravja, ritma, okolja. Bodočnost se ne “predvideva z razumom”, ampak jo telo občuti – z občutkom napora, z mislijo na zadnje priložnosti, z občutkom ranljivosti, ali pa tudi z mirom in spravo.

V starosti smo pogosto bolj v sedanjosti kot v prihodnosti. Bodočnost ni več obzorje možnosti, temveč bolj tihi sopotnik, neizrečen občutek: da nekaj prihaja, da je nekaj za vogalom, a brez potrebe, da bi ga poimenovali ali nadzirali.

Starejši človek ne živi več toliko v napovedih, temveč v občutenju. Bodočnost zanj ni razumski načrt, ampak nežen odsev čutenja, prisotnosti in miru. To je stavek o modrosti, spravi s časom in zavedanju, da prihodnost ni nekaj, kar gradimo, temveč nekaj, kar prisluškujemo.

Ko sem to prebral mojemu znancu, mi je povedal, da se to lepo sliši, vendar pa on še vedno razmišlja o bodočnosti …Ne vem ali mu naj zavidam ?

Metka Penko Natlačen

Gotovo je razmšljanje o jutri bolj del mladosti. V zrelosti so naše življenjske ambicije že dosežene in uživamo rezultate svojih preteklih življenjskih aktivnosti. Hudo pa je, če nas tare skrb za zdravje….potem so naša zrela leta žal zaskrbljena.

Sama se po svoji preživeti bolnici vsak dan hvaležno zahvalim stvarstvu za nov dan. Gotovo ga cenim povsem drugače kot sem ga kot studentka, mlada mamica, upokojenka…

Darko Ivanišin

Zelo čuten zapis. Pogosto pozabljamo, da živimo življenje z mnogimi razsežnosti. ki nas pogosto razosebljajo. Na koncu je lakonsko vprašanje o svetem gralu življenja – kaj bo z menoj/nami jutri? In seveda posebnost našega koščka – deželice na sončni strani Alp. Ampak ohranimo liričnost zapisanega!

Brane Terglav

Vesel sem vsakega dneva, ko se zbudim po smrtonosni bolezni, ki sem jo preživel pred 7. leti. Živim za danes, ker ne vem ali bom jutri dočakal.

Marjana Pavliha

Res je , vendar bodočnosti se ne da ubežati profesor.

#starost

12. avgust 2025

Vse, kar nas obdaja, ima začetek in konec oziroma ima določen rok trajanja. Le starost nima roka trajanja ima pa zato čas.

V starosti čas ne mineva, ampak nas spremlja. Trenutki ne minevajo temveč se le seštevajo – brez oznake »uporabno do«.

Kot potrošnike nas vedno opozarjajo, da moramo paziti na datum uporabnosti na etiketah kupljenega blaga. Starost se ne kupuje, ni potrošna dobrina ( razen za oblast) izpisuje pa se v naših nasmehih, gubah in spominih. In prav zato starost nima roka – ima samo zgodbe-ni izdelek, ampak stanje. Ima trajanje brez roka oziroma ima neskončen rok. Ne razpade, ampak raste. In mi rastemo z njo – ali pa se ji upiramo zaman…

#starost

14. avgust 2025

Z žalostjo sporočam, da se je od nas poslovil moj dolgoletni prijatelj in poklicni sodelavec, akademik Jakša Barbić, eminentni profesor na Pravni fakulteti v Zagrebu. Spoznal sem ga sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja kot asistenta, ki nam je izrednim študentom na podiplomskem študiju pomagal s študijskim gradivom. Posebej naklonjen je bil slovenskim študentom. Od tedaj naju je povezovala dolga pot strokovnega dela, skupnih projektov in prijateljstva, ki je preraslo vse poklicne meje. Tesno sva sodelovala tudi v Zvezi društev pravnikov v gospodarstvu Jugoslavije.

Kolega Jakšo smo pravniki občudovali zaradi njegovega obsežnega strokovnega opusa – napisal je več kot 50 knjig, med njimi kapitalno delo o korporacijskem pravu, ki obsega več kot 5000 strani. Na področju gospodarskega prava je bil prva violina tako v nekdanji Jugoslaviji kot tudi pri gradnji novega hrvaškega pravnega sistema po osamosvojitvi Republike Hrvaške. Bil je glavni sogovornik pri dogovorih med slovenskimi in hrvaškimi pravniki o oblikovanju gospodarskopravnih predpisov na skupnih izhodiščih germanskega prava. Kot član Akademije pravnih znanosti Hrvaške je svetoval tudi pri ustanavljanju Združenja Slovenska akademija pravnih znanosti leta 2024.

Zaradi svojega prispevka k razvoju pravne znanosti je bil leta 2004 izvoljen v Hrvaško akademijo znanosti in umetnosti. Opravljal je vrsto najpomembnejših pravno-strokovnih funkcij in prejel številna priznanja. Nikoli se ni ukvarjal s politiko. Bil je vrhunski pravni strokovnjak in podpornik mladega pravnega naraščaja.

V vseh teh letih je bil zame ne le kolega, temveč človek, na katerega sem se vedno lahko zanesel – pošten, predan, iskren. Njegova modrost in toplina bosta ostali v spominu ne le meni, ampak tudi mnogim, ki so imeli priložnost sodelovati z njim.

»Smrt konča življenje, ne pa prijateljstva.« (Mitch Albom)

Počivaj v miru, dragi prijatelj Jakša.

Iskreno sožalje družini ter kolegicam in kolegom na Pravni fakulteti v Zagrebu, pa tudi številnim pravnicam in pravnikom, ki so ga poznali.

#življenje, #smrt

22. avgust 2025

Študentom sem vedno zatrjeval; Slovenija bi lahko bila prepoznavna ne po političnih odločitvah, velikih gospodarskih uspehi, vojaški moči temveč po pravni in moralni varnosti.

Bistvo pravne varnosti je, da s pravom človek varuje sebe pred državo in pred drugim človekom. Pravna varnost je nujna čeprav zagotavlja le minimum zaščite.

Pri moralni varnosti pa velja obratno: človek varuje drugega pred samim seboj. Če sem dober, drugi zaradi mene ne bo ogrožen. Moralna varnost pomeni, da drugemu ne storim ničesar slabega – in da se lahko tudi sam zanesem, da bo drugi spoštoval moje dostojanstvo.

In vendar danes skoraj vse vlagamo v pravno varnost, v kazni, postopke in sodne spore. Če bi le desetino tega vložili v moralno varnost, v kulturo sočutja, spoštovanja in odgovornosti, bi bil človek v naši družbi bistveno bolj srečen. O moralni varnosti pa sploh ne govorimo …

#pravo, #etika

25. avgust 2025

Z leti, ko človek sam počasi prihaja v višje plasti življenja, dojame, da je prava modrost redko zapisana v zakonih. Tam, kjer se ustavi jezik zakona, se šele začenja govorica vesti.

Kot profesor, ki sem več kot šest desetletij učil pravo in s strastjo predaval o njegovih funkcijah, institucijah in načelih, danes obžalujem nekaj, kar mi takrat ni bilo dovolj jasno. Obžalujem, da sem študente premalo spodbujal, da bi pravo razumeli ne le kot tehnično znanje ali poklicno orodje, temveč kot izhodišče za vzpon k višjim človeškim vrednotam.

Preveč sem govoril o normah, razmerjih, tožbah in pogodbah. Bistveno premalo pa sem jih vabil, naj se po znanju prava dvignejo še naprej – proti vrhovom pravičnosti, človeškega dostojanstva, notranje odgovornosti.

»Največja zmota pravne vzgoje je, da študente nauči logike zakonov, ne pa človeške logike pravičnosti.«

— Norberto Bobbio

Alojz Turk

Spoštovani profesor, da pa to sedaj zapišete in spravite v eter pa je odraz modrosti. Komur bo v razsvetlenje bo sad pravičnosti blagohotno polepšal življenje vsem, ki jo potrebujejo. Hvala za to poslanstvo!

Jožef Mali

IZJEMEN, IZVRSTEN, ODLIČEN ZAPIS, g. Šime! Bolj kot je družba pokvarjena, več zakonov potrebuje! VEST BI MORALA BITI REGULATOR RAZUMA!

Marina Jeran Cigan

Spoštovani profesor, ampak vi ste vedno izžarevali to ljubezen do pravičnosti, notranje odgovornosti in dostojanstva znotraj pravne znanosti. Meni sicer niste veliko predavali, ste pa imeli govor na informativnem dnevu. In prav vaš govor je bil razlog, da sem se vpisala na mariborsko pravno fakulteto. V primerjavi z informativnim dnevom na ljubljanski pravni fakulteti, kjer so predstavili študij in poklic pravnika kot poklic elite, ste nam ga vi predstavili kot poklic vrednot, dostojanstva, odgovornosti, skratka nekaj ideološkega. In zelo sem vam hvaležna za to, saj sem se počutila, da sem točno tam, kamor pripadam. Dandanes takšni pravniki sicer nismo preveč popularni. Nekdanja študentka.

Matic Klemenčič

Spoštovani dr. Ivanjko,

vi ste od nas vsaj terjali, da razumemo materijo in ne, da jo znamo do vejice in pike na pamet (lahko smo celo razložili s svojimi besedami), kot precej ostalih. Tako da ste bili že zaradi tega zame nadstandardni profesor, ki je takoj pritegnil mojo pozornost. Upam pa, da bo ta vaš zapis prebralo in ozavestilo čim več današnjih predavateljev (tako profesorjev, kot asistentov) – v novih generacijah namreč zaznavamo vedno bolj agresivne, brezkompromisne in neempatične kolege Vem, da je to težko spremeniti, ampak če vsaj ne poskusiš, potem se zagotovo ne bo spremenilo. Spoštljiv pozdrav, vaš nekdanji študent Matic

#študij, #pravo, #etika

27. avgust 2025

V današnji številki časopisa Večer 27. 8. 2025 je objavljeno razmišljanje »Čas za poglobljeno povezovanje z mestom« ob petdeseti obletnici ustanovitve Univerze v Mariboru. Kot eden še živih sopodpisnikov pravnega konstitutivnega akta o ustanovitvi Univerze v Mariboru sem opozoril na slabo medsebojno povezanost med Univerzo v Mariboru in mestom Mariborom ter predlagal, da je visoka obletnica Univerze v Mariboru priložnost za premislek o nujnosti tesnejšega medsebojnega vizionarsko ustvarjalnega povezovanja tako na simbolni, informativni in vsebinski ravni. Priporočam branje.

Matija Stepišnik

Če kdo želi po spletu: https://vecer.com/pogledi/pogled-ob-50-letnici-univerze-v-mariboru-cas-za-odmeven-jubilej-in-poglobljeno-povezovanje-z-mestom-10390838

#Univerza v Mariboru

27. avgust 2025

Kritična ocena pravnih norm

Pravniki moramo imeti pogum, da kritično ocenjujemo pravne norme ter si prizadevamo odpravljati nepravična in nehumana pravila. Vedno smo v dilemi: ali je pravna varnost res edina odločilna vrednota, ki jo mora varovati pravo, ali pa je ob njej treba upoštevati tudi moralno varnost?

#pravo, #etika

28. avgust 2025

Dobro samo po sebi ni nujno, da je moralno

Večinsko mnenje v teoriji zastopa, da etika ocenjuje dobrost z vidika, ali je določeno ravnanje človeka dobro samo po sebi, morala pa, ali je ravnanje dobro z vidika ocenjevanja pravil, ki veljajo v določeni družbi.

Pri morali je zlasti poudarek na ocenjevanju odnosa posameznika do drugih, pri etiki pa naj bi bil poudarek na ocenjevanju odnosa posameznika do konstantnih in v podzavesti človeka prisotnih idealov o dobroti.

#etika

28. avgust 2025

V zadnji številki Pravne prakse, št. 31–32 z dne 28. 8. 2025, je objavljeno kratko razmišljanje z naslovom Zakonsko poneumljanje na slovenski način. V pravni stroki poznamo različne manipulacije zakonodajalca, ki sprejema zakone, ki jih v praksi imenujemo »zakoni fantazije pravičnosti« oziroma »zakoni poneumljanja« (ang. gaslighting). Določilo »na slovenski način« v naslovu ni naključno, saj gre za poseben postopek poneumljanja, kakršnega ne pozna nobena druga država.

V objavljenem prispevku sem povzel bistvo 25 let starega problema, ki ga je povzročila strokovna služba Vlade. Ta je namreč v predlog zakona samovoljno in brez vednosti Vlade kot predlagatelja naknadno vključila določbe, zaradi katerih je na tisoče slovenskih državljanov ostalo brez osebnega premoženja. Ko je slovenski zakonodajalec leta 1999 storjeno napako končno priznal, je po 22 letih sprejel zakon, ki je oškodovancem podelil pravico zahtevati odškodnino od države. A zgodba se je ponovila: ponovno je določena skupina (domnevno ista kot leta 1999) uspela uveljaviti amandma, na podlagi katerega nihče od oškodovancev ni prejel niti evra.

Vsebina mojega prispevka v tokratni Pravni praksi povzema ugotovitve, sprejete na seji članov Združenja Slovenska akademija pravnih znanosti. Podrobnosti o tej problematiki so dostopne v priloženi fotokopiji objave.

#pravo, #zakonodaja

29. avgust 2025

S pravom na osončene vrhove družbe

Pravniki in sodobna družba posvečamo preveliko pozornost pravu in pozabljamo, da pravo varuje najnižje družbene vrednosti in vrednote, kar pomeni. da se sprehajamo v podnožju planine v megli in vlagi namesto da se popnemo na osončene vrhove.

»V megli in vlagi” pomeni, da pravo pogosto ureja najosnovnejše standarde vedenja – tiste, ki preprečujejo škodo, zagotavljajo red in varnost. Pravo torej skrbi, da ne zdrsnemo v kaos, vendar ne nujno, da napredujemo proti višjim idealom, kot so modrost, pravičnost, solidarnost ali osebna rast – to so “osončeni vrhovi.”

Ernest Margon

Se strinjam, povzpnemo se iz megle pritlehnosti in vsesplošne apatičnost družbe v jasnino človeških odnosov.

Dragica Bacani

Ne sprehajamo se v podnožju meglene in vlažne planine, MI ŽIVIMO V MEGLI IN VLAGI! Kako drugače razumeti dvojna merila na sodiščih? Kako razumeti, da eni lahko dolgujejo milijone državi, pa se jim nič ne zgodi, drugi pa za 150€ izgubi dom? Kako razumeti, da v socialni državi Sloveniji ljudje na hodnikih čakajoč na zdravnika umrejo? Kako razumeti dva pravnika, ki imata različna mnenja o isti stvari? Ja, malokdo pride na vrh osončene planine! Gospod Šime Ivanjko ste eden od redkih,ki ste se povzpeli na vrh!

#pravo, #etika