9. september 2025
Na spletni strani Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru https://www.verbaseniorum.si je objavljeno moje razmišljanje o nasprotovanju določenih družbenih struktur ustanovitvi Univerze v Mariboru pred 50. leti, kateremu sem osebno bil priča.
Odpori ljubljanskega univerzitetnega in družbeno-političnega okolja do ustanavljanja visokega šolstva v Mariboru
Uvod
Splošno je znano, da je ustanovitev in razvoj visokega šolstva v Mariboru naletel na določen odpor, zlasti iz ljubljanskega univerzitetnega okolja. To je del širšega zgodovinskega konteksta, kjer so bile akademske ustanove v Ljubljani dolgo časa dominantne in centralizirane. Uvedba višjega in visokega šolstva v Mariboru leta 1960, ki je bila leta 1975 formalizirana z ustanovitvijo Univerze v Mariboru, je pomenila decentralizacijo akademske sfere v Sloveniji. Ljubljanska univerza je bila prva in edina univerza v Sloveniji več desetletij, kar ji je prinašalo ugled in monopolni položaj. Ustanovitev univerze v Mariboru je bila zato dojeta kot potencialna konkurenca. Skeptiki so opozarjali, da Slovenija nima dovolj virov in akademskega kadra za uspešno delovanje dveh univerz, pojavljali so se tudi pomisleki glede kakovosti izobraževanja zunaj Ljubljane. Ljubljanska univerza je veljala za osrednjo intelektualno institucijo v Sloveniji, zaradi česar so mnogi težko sprejeli širjenje akademskega prostora v drugi regiji.
Kljub temu je Univerza v Mariboru sčasoma postala ugledna akademska ustanova, ki je bistveno prispevala k regionalnemu razvoju, dostopnosti izobraževanja in decentralizaciji znanja v Sloveniji. Odpor, ki je bil prisoten v začetnih fazah, se je sčasoma zmanjšal, saj je univerza dokazala svojo pomembnost in kakovost.
Odpor na področju družboslovja
Odpor proti razvoju visokega šolstva v Mariboru je bil posebej izrazit na področju družboslovja, medtem ko je bilo področje tehničnih ved deležno manj nasprotovanja. Ta razlika ima svoje korenine v zgodovinskem, kulturnem in institucionalnem ozadju. Ljubljanska univerza je že dolgo veljala za intelektualno in idejno središče Slovenije, zlasti na področju družboslovja. Ustanovitev družboslovnih programov v Mariboru je bila dojeta kot grožnja statusu in vplivu ljubljanske družboslovne elite.
Pojavljali so se pomisleki, da Maribor, z manjšo tradicijo na področju družboslovja, ne bo mogel vzdrževati enako visokih standardov kot Ljubljana. Takšno stališče je bilo pogosto podkrepljeno z elitističnimi argumenti. Družboslovje je bilo v času Jugoslavije močno prepleteno z ideologijo in vplivom politike. Osredotočenost na Ljubljano je omogočala centraliziran nadzor nad družboslovnimi tokovi. Razpršitev teh študijev bi pomenila večjo raznolikost mnenj in s tem manjšo kontroliranost.
Tehniški študiji, ki so bili v Mariboru že relativno dobro razviti (npr. Fakulteta za strojništvo), so bili prepoznani kot ključni za razvoj industrije in gospodarstva v regiji. Tudi ljubljanska univerza je razumela, da decentralizacija tehničnega izobraževanja koristi celotni državi. Tehniške fakultete so bile manj prepletene z ideološkimi in elitnimi tokovi, zato ustanavljanje novih tehničnih študijev v Mariboru ni sprožalo tolikšne tekmovalnosti. Že pred ustanovitvijo Univerze v Mariboru je v mestu delovalo več visokošolskih tehničnih institucij, kar je olajšalo prehod v univerzitetno okolje.
Odpor proti študiju prava
V odpore ljubljanskih struktur (ne samo Pravne fakultete) proti študiju prava v Mariboru sem bil osebno vključen oziroma sem ta dogajanja spremljal kot izredni študent v obdobju 1962–1964, kot kadrovski direktor v Metalni Maribor v letih 1964–1970, kjer je bilo zaposlenih več pravnikov, ter kasneje kot predavatelj na Višji pravni šoli od leta 1970. Aktivno sem sodeloval pri ustanovitvi Društva pravnikov v gospodarstvu v Mariboru, ki je nastalo leta 1964.
Posebej se spomnim 1. oktobra 1970, ko sem kot nov, prvi asistent stopil v šolo. Direktor France Venturini me je pozdravil z besedami, da ni nobenega jamstva, »da bomo naslednje leto še zaposleni na šoli«. V tistem času so se namreč začele širše razprave o tem, ali je višjih šol v Sloveniji preveč in ali bi jih bilo treba združiti s fakultetami v Ljubljani. Posebej sporne so bile Višja pravna, Višja stomatološka in Višja agronomska šola. Leta 1970 je bila Višja stomatološka šola dejansko ukinjena.
Razprave in posledice o obstoju višjega šolstva v Mariboru bi si zaslužile posebno raziskavo, ki bi bila zanimiva tudi z vidika sociologije – kot iskanje odgovorov družbe na vprašanja, ki so izhajala iz soočenja socialističnega sistema z bodočnostjo slovenske družbe.
Razlogi za odpor
Razlogi za odpor proti razvoju študija prava v Mariboru so bili večplastni in izhajajo iz zgodovinskega, institucionalnega in ideološkega konteksta:
Centralizacija pravnega izobraževanja v Ljubljani. Pravna fakulteta v Ljubljani je bila dolgo edino intelektualno in izobraževalno središče na področju prava v Sloveniji. Njen monopolni položaj je zagotavljal ne samo akademski ugled, temveč tudi vpliv na politične in družbene tokove. Ustanovitev pravnih programov v Mariboru je pomenila razpršitev vpliva, kar je pri ljubljanskih akademskih krogih vzbujalo negotovost.
Konkurenca iz Maribora. Nova fakulteta je lahko pritegnila študente, ki bi sicer odšli v Ljubljano, s čimer bi se zmanjšal prestiž in sredstva ljubljanskih družboslovnih institucij.
Strah pred razredčitvijo statusa. Pravo je bilo dojeto kot prestižni poklic, pravna fakulteta v Ljubljani pa kot ključni filter za dostop do sodniških, odvetniških in notarskih položajev. Mariborski program je pomenil, da se ta status lahko »razredči«.
Politično-ideološka vloga prava. V socializmu pravo ni bilo zgolj akademska disciplina, temveč orodje za politično in ideološko usmerjanje. Centralizacija v Ljubljani je omogočala večji nadzor nad razvojem družbenih idej. Širitev v Maribor je pomenila tveganje za ideološko homogenost.
V tem okviru ni presenetljivo, da so mariborske pobude pogosto spremljali pomisleki, dvomi in celo nadzor s strani tajnih služb.
Stereotip »siromašniške identitete«
Mariborski študenti so bili v očeh ljubljanskih struktur pogosto obravnavani kot del »siromašniške identitete«, kar je izhajalo iz zgodovinskih in kulturnih razlik med Ljubljano in Mariborom. Gre za stereotip, ki je izražal neravnovesje v percepciji statusa študentov obeh univerzitetnih okolij.
Vloga medijev
Časopis Večer je imel skozi desetletja izjemno pomembno vlogo pri uveljavljanju visokega šolstva v Mariboru. Ko glasovi iz Ljubljane niso bili vedno naklonjeni, je prav Večer dosledno podpiral pozitivne premike in o njih obveščal javnost. Njegovo poročanje je prispevalo k razbijanju predsodkov in krepitvi zaupanja v kakovost študija v Mariboru. Posebej dragocena je bila njegova odprtost do sodelovanja s profesorji in akademsko skupnostjo.
Tudi sam sem bil neposredno vključen – v Večeru je bilo objavljenih več kot sto mojih prispevkov, komentarjev in intervjujev. To sodelovanje je omogočilo, da smo kot profesorji nagovarjali javnost in utemeljevali pomen razvoja univerze v Mariboru. Res pa je, da ta podpora ni bila vedno brez napetosti: kritičnost Večera je včasih povzročila nesporazume tako na univerzi kot med novinarji. A prav ta dialoškost je pomagala, da je univerza postajala prepoznavna in družbeno vpeta.
Ob 50. obletnici Univerze v Mariboru si Večer zasluži posebno priznanje: s svojo odprtostjo je bistveno prispeval k ugledu in uveljavitvi mariborskega visokega šolstva ter k širši družbeni prepoznavnosti njegove vrednosti.
OPOMBA
Ta zapis temelji predvsem na mojih spominih in osebnih pogledih na problematiko, ki je močno obremenjevala vse dejavnike ob ustanavljanju mariborskega visokega šolstva. Potrebnega je bilo ogromno dela in časa, da smo v številnih razpravah in z objavami v medijih pojasnjevali naše ideje ter branili vizijo pred stereotipi in nerazumevanjem nasprotnikov, ki niso sprejemali nujnosti razvoja visokega šolstva v Mariboru. Pri pisanju tega sestavka sem se opiral na osebni arhiv, iz katerega navajam le nekatere vire kot dokazilo o aktualnosti te problematike v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.
Uporabljeni so bili naslednji najpomembnejši viri:
Dr. Vladimir Bračič, Ustanovitev in razvoj visokošolskega središča v Mariboru, Združenje visokošolskih zavodov 1961–1975. Založba Univerze v Mariboru. Na str. 25 je zapisal:
»V prvih letih je bratsko priskočilo na pomoč nekaj univerzitetnih profesorjev iz Ljubljane. Tovarišem smo bili za ta prispevek vedno zelo hvaležni. To ustvarjalno sodelovanje na začetku želimo tokrat še posebej poudariti, ob našem obžalovanju, da so se odnosi pozneje skalili. To velja še posebej za čas delovanja posebne skupščinske komisije za proučitev sistema visokega šolstva in takratnega vodstva univerze, ko so nekateri posamezniki zahtevali celo ukinitev višjih šol v Mariboru – teh neracionalnih ‘nebodigatreba’. Drugi, manj rigorozni, so predlagali vsaj to, da se višje šole izključijo iz visokošolskega sistema. To je bilo obdobje mučnih in živčno utrujajočih razprav, trmastega boja ‘zaporožcev’, ki so, prepričani o pravilnosti svojih prizadevanj, vztrajali na osnovnih postavkah visokošolske reforme.« Dr. Bračič je bil največkrat tarča kritik ljubljanskih struktur, kot nosilec ideje o nujnosti visokega šolstva v Mariboru. Od tod tudi njegova reakcija na »obdobje mučnih in živčno utrujajočih razprav, trmastega boja ‘zaporožcev’«…
Podobni zapis z vljudno skritim očitkom nasprotnikom univerze je objavil v Delu, v Sobotni prilogi z dne 20. 9. 1975 znani slovenski pesnik, pisatelj in novinar France Forstnerič v razmišljanju »Za današnjo rabo« vizionarsko napoved, da naj bi visoko šolstvo »prekrilo« vso Slovenijo, kar se je po petdesetih letih tudi zgodilo.
Forstnerič piše: »Proti mariborski univerzi in visokim šolam so bili skraja celo strokovnjaki iz samega Maribora in severovzhodne Slovenije, zlasti tisti, ki so diplomirali v Ljubljani. Bali so se nizke ravni nove univerze, omalovaževali so tukajšnje novopečene profesorje, doktorje in magistre, na dnu duše pa so bili morebitni nekateri tudi malce nevoščljivi, češ da so oni morali bolj lačni kot siti študirati daleč od doma, novim rodovom ‘pa je vse prineseno na krožniku’. Ni dvakrat reči, da se je del ljudi, ki so že zasedali strokovna delovna mesta, preprosto balo konkurence številnih novih izšolanih ljudi«.
Podrobnejša navedba drugih virov je dostopna na https://www.verbaseniorum.si (Spominski zapisi)
#pravo, #študij
