14. november 2023

Ernest Miller Hemingway je dobil Nobelovo nagrado za roman Starec in morje. Če bi isti roman pisal danes v Sloveniji, ki nima v svojem morju tako velikih rib in morskih psov, bi enako vsebino našel v slovenskem politično-pravnem sistemu, pri čemer bi riba bili podjetniki, ki želijo mirno živeti in poslovati na trgu kot riba v svobodnem morju, starec bi bila politična oblast, morski psi pa politična strankarska konkurenca. Tako kot Hemingwayeva riba imajo podjetniki pravico do svobodne gospodarske pobude in varstva osebnega in podjetniškega premoženja in se neuspešno borijo proti oblastni eliti, ki kot Hemingwayev starec razmišlja o koristi, ki bi jih imela od podjetnikov, strankarska konkurenca pa tudi želi podjetnike, podobno kot morski psi starčevo ribo, izkoristiti, preden jo starec pripelje v mirno luko oziroma, v naši zgodbi, preden starec izgubi na volitvah svojo moč.
Bistvo Hemingwayevega sporočila je, da, podobno kot v naši družbi, nihče od udeleženih v tej zgodbi ničesar ne ve o drugem; podjetniki ne vedo, kako je oblastna struktura slaba ali močna in kaj lahko od nje pričakujejo; oblastna struktura ne ve, koliko je vredno in močno podjetništvo, in tudi ne ve, kako so nevarni politični nasprotniki, ki bi radi pojedli del koristi oblastni strukturi. Ko starec (Kohimar Fuentes Gregorij) utrujen pripelje okostje ribe v luko, ugotovi, kako so njegove predstave o koristnosti ribe in nevarnosti morskih psov bile napačne, kot so napačne predstave naših politikov o podjetništvu in konkurenčnih političnih strankah. (Včeraj smo slišali na TV, kakšno je konkurenčno stanje med strankami in političnimi osebnostmi.)
Torej v naši družbi se vsakodnevno dogaja repriza Hemingwayeve zgodbe s Kube.

Albina Štimac
Velika riba, jede malu ribu..

Danica Mally
Odlična prispodoba….

Andrej Razdrih
Zanimivo, vendar ni problem samo oblastna struktura, ampak tudi zavedanje podjetnikov o družbeni odgovornosti. Ribič je nekje hodil v šolo, k zdravniku, dobival subvencije…

Fedor Šlajmer
Starec je delavec, ki trdo dela da preživi. Riba je njegovo delo. Morski psi pa so državni aparat in vsi ostali paraziti.

Jurij Eržen
Odličen komentar, naši politiki so zlate ribiice ki se deklarirajo kot trofejni ulov.

Aleksander Mljač
No ja, Pečečniku pa tudi ni ravno za verjeti, kajne!? Tako kot trenutnemu vodstvu Vzajemne ne!

Ana Lončar
Jedan od velikih riba…, a staraca mnogo, mnogo😏

Vesna Pomlad
Nedokončana simfonija!

Alojzij Kolenc
Smo država bez perspektive…?
Logično gledano, vsi res ne morejo biti tako slabi…izjeme potrjujejo pravilo, lp a

Matjaž Marussig
Da. Medtem pa se svet vrti naprej – razen Slovencev.

Kukovec Zlatko
“Naše” stranke že 33 let ODKRIVAJO MOKRO VODO-PISANJE IN SPREJEMANJE “ZAKONOV”, ZA ENORMNE PLAČE IN IN ENORMNA ZUNANJA POSOJILA! DELAVCI PA DELAJO PO SVETOVNIH NORMAH, … LJUDSTVO JE PRAVNO NEIZOBRAŽENO, PRESTRAŠENO, … ŠE VEDNO ŽIVI V KOMUNIZMU!

Rado Mlakar
Politiki, zamislite se.

Vesna Pomlad
Bilo je tako, tudi pravniki in ekonomisti so v takih zgodbah, pišejo zakone, jih tolmačijo a so tudi njihovi kreatorji, zal.
Kapital je čez vse!

etika#

17. november 2023

Uvod
Na drugi obravnavi Predloga zakona o statusnem preoblikovanju Vzajemne d. v. z. (v nadaljevanju: Predlog), ki je potekala v Državnem zboru dne 8. 11. 2023, sem zatrjeval, da ni pravne podlage za vrnitev ustanovitvenega vložka Vzajemne zdravstvene zavarovalnice d. v. z. (v nadaljevanju: Vzajemna) Zavodu za zdravstveno zavarovanje (v nadaljevanju: Zavod). Ker zaradi omejenega časa nisem imel možnosti utemeljiti te trditve, posredujem javnosti razlago, zakaj kot pravnik menim, da ni pravne podlage za vrnitev omenjenega vložka s strani Vzajemne.
Uvedba prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj
Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZZS) (Uradni list RS, št. 9/92) je uvedel možnost izvajanja prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj, ki naj bi jih izvajale zavarovalnice (12. člen). Zavod pa je bil po zakonu dolžan začeti izvajati prostovoljno zavarovanje najpozneje do 1. 9. 1992 (prvi odst. 103. člena). Zavod je bil dolžan voditi sredstva prostovoljnega zavarovanja ločeno od sredstev obveznega zavarovanja. Gre za oblikovanje posebnega garancijskega sklada prostovoljnega zavarovanja v skladu s takrat veljavnim Zakonom o zavarovalnicah (Uradni list RS, št. 64/94), s katerim je bil (delno) razveljavljen Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Uradni list SFRJ, št. 17/90 in 82/90).
Glede na to, da je Zavod v tem času opravljal posle zavarovanja prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj, je v tem segmentu posloval kot zavarovalnica in so za to vrsto poslov veljali predpisi zavarovalnega prava.
Ideja o potrebi vzajemne zavarovalnice
V letu 1995-96 sem pristojnim organom predlagal ustanovitev posebne vzajemne zavarovalnice, primarno zaradi nacionalnega varstva pred nevarnostjo prevzema slovenskih zavarovalnic s strani zavarovalnic iz drugih držav z odkupom njihovih delnic (neprijateljski prevzem). Vzajemne zavarovalnice ni mogoče prevzeti, ker članstvo in solastništvo vzajemne zavarovalnice ni v pravnem prometu. Ideja o vzajemni zavarovalnici je bila podlaga, da se je zakonodajalec odločil, da se ustanovi posebna vzajemna zavarovalnica, primarno za opravljanje poslov dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Vzajemna zdravstvena zavarovalnica je bila ustanovljena z zakonom 1. 11. 1999.
Zagotovitev ustanovnega kapitala
Glede na to, da je po takratnih zavarovalnih predpisih bilo potrebno pred ustanovitvijo zavarovalnice zagotoviti potrebna ustanovitvena sredstva, je Zavod že 24. 3. 1999, torej pred ustanovitvijo Vzajemne, sprejel Sklep o ustanovitvi družbe za vzajemno zdravstveno zavarovanje. (Dokument registriran pod št. 0201/5-5/99.) Na podlagi tega sklepa nastopa kot ustanovitelj Zavod v skladu z določili Zakona o zavarovalnicah iz leta 1994 in v skladu z ZZZS iz leta1992, in s spremembami ter dopolnitvami leta 1993 in 1994.
V drugem členu omenjenega sklepa je izrecno določeno: »Sredstva za oblikovanje ustanovitvenega sklada družbe zagotovi Zavod iz garancijskega sklada prostovoljnega zavarovanja. Ustanovitveni sklad je namenjen za pokrivanje stroškov ustanovitve in konstituiranje družbe, organizacijskih in drugih stroškov, nastalih ob začetku poslovanja.«
V 6. členu citiranega sklepa je določeno: »DVZZ (Družba za vzajemno zdravstveno zavarovanje) v 6 mesecih po vpisu v sodni register s pogodbo med DVZZ in ustanoviteljem prevzame premoženje, arhiv, dokumentacijo in sredstva, ki so jih za izvajanje prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj do ustanovitve DVZZ uporabljale Enota za prostovoljno zavarovanje in območne enote Zavoda.«
V 8. členu citiranega sklepa je določeno: «DVZZ in Zavod skleneta pogodbo o upravljanju strokovnih administrativno-tehničnih nalog, ki jih bo za DVZZ iz razlogov racionalnosti opravljal ustanovitelj.«
V citiranem Sklepu ni nobene besede o vračanju ustanovitvenega vložka.
Pravno je še bolj pomemben Sklep o spremembi in dopolnitvi določil statuta Vzajemne zdravstvene zavarovalnice d. v. z. z dne 21. 10. 1999 (ki ga je sprejela Skupščina Zavoda za zdravstveno zavarovanje (reg. št. 0202/2.9-1/99), s katerim se je vsebina v tretjem odstavku 10. člena (tedaj veljavnega) statuta Vzajemne glasila: »Sredstva ustanovitvenega sklada se ne vrnejo ustanovitelju.«
Ta stavek je tudi v sedaj veljavnem statutu kot 2. odst. stilsko spremenjen, vendar vsebinsko enak in se glasi: »Ustanovni kapital družbe je enak osnovnemu kapitalu in se ne vrne ustanovitelju«.
Ob tako jasni izjavi Zavoda ni potreben komentar, še manj pa je moč sklepati, da je Vzajemna dolžna vrniti Zavodu ustanovitveni vložek, ki je v osnovi plačilo obveznosti Vzajemne za prevzem zavarovancev od Zavoda, ki so tudi ta sredstva ustvarili.
Od leta 1999 do danes je v Statutu Vzajemne, kot temeljnem in najpomembnejšem konstitutivnem aktu, vedno zapisano jasno določilo o nevračanju ustanovnega kapitala.
Predstavnikov ustanovitelja ni v organih Vzajemne
Če bi ustanovitelj (Zavod oziroma država) imel pravico do vrnitve ustanovnega kapitala, bi zagotovo imel svoje predstavnike v organih vodenja in nadzora Vzajemne, kar mu tudi pripada po zakonu, vse dokler mu v celoti ne bi bil vrnjen vloženi kapital. Iz sedaj veljavnega statuta ni razvidno, da bi Zavod imel svoje predstavnike v organih Vzajemne.
Na podlagi tako ugotovljenih pravnih dejstev je težko razumeti, še manj pa utemeljiti trditev v obrazložitvi Predloga, da je «potrebno urediti tudi vprašanje vračila teh sredstev ustanovitelju oziroma ustrezno urediti premoženjska razmerja z ustanoviteljem«.
Če se izkaže, da Zavod kot ustanovitelj, oziroma država, nima terjatev do Vzajemne, potem se upravičeno zastavlja vprašanje, na čem temelji odločitev zakonodajalca, da posega v lastniške pravice več kot 700.000 državljanov in zakaj se postavlja kot njihov skrbnik nad njimi, kot da sami niso sposobni presoditi, kaj je za njih koristno. Ničesar niso storili narobe, če so s svojim delom oplemenitili sredstva, pridobljena z ustanovitvenim kapitalom. Ni sporno, da je država lahko odvzela Vzajemni možnost sklepati zavarovalne pogodbe o dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju, vendar pa zaradi tega nima pravice odvzeti eni tretjini vseh državljanov pravice do njihove skupne solastnine. To je primarno ustavno pravno in politično vprašanje, s katerim se bo ukvarjalo Ustavno sodišče in morebiti organi EU oziroma ESČP.
Država kot skrbnik (neukih) zavarovancev
Če se ugotovi, da Vzajemna ni dolžna vrniti ustanovitvenega kapitala, se v postopku razreševanja vprašanja izplačila članskega vložka pri Vzajemni, kot je to predvideno v Predlogu, upravičeno zastavlja vprašanje, zakaj zakonodajalec ne nastopa kot skrbnik zavarovancev tudi pri komercialnih zavarovalnicah, saj ni nobene razlike med zavarovanci Vzajemne in zavarovanci drugih zavarovalnic. Oboji so vplačevali približno enako premijo na priporočilo države in s tem prispevali k povečevanju vrednosti premoženja zavarovalnic.
Pričakovati je zanimiv sodni spor in odločitev sodišča, ki bo težko našlo utemeljitev, da je Vzajemna dolžna vrniti ustanovni vložek, čeprav ni sporno, da je Zavod, kot domnevni upravičenec, le plačal storitev Vzajemni in se odpovedal pravici do vrnitve vloženih ustanovitvenih sredstev.
Priloga;
DOPOLNJEN PREDLOG ZAKONA
o statusnem preoblikovanju Vzajemne zdravstvene zavarovalnice d. v. z. (ZSPVZZ
5. člen
(opredelitev deleža ustanovitelja)
(1) Vzajemna mora na dan 31. 12. 2023 pripraviti zaključno poročilo za namen določitve deležev po tem členu in po 6. členu tega zakona. Za pripravo obračuna se smiselno uporabljajo določbe ZGD-1.
(2) Na dan 31. 12. 2023 se določi del vrednosti kapitala Vzajemne d.v.z.., ki pripada ustanovitelju (v nadaljnjem besedilu: delež ustanovitelja). Izračun deleža ustanovitelja pripravi pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij, ki je vpisan pri Slovenskem inštitutu za revizijo, in sicer v roku dveh mesecev od prejema
zaključnega poročila iz prejšnjega odstavka. Postopek izbora ocenjevalca izvede minister, pristojen za finance, stroške izračuna deleža ustanovitelja, ki ga opravi pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij, pa nosi Vzajemna.
(3) Delež ustanovitelja se izračuna tako, da se vložek ustanovitelja pomnoži s količnikom med postavko »Kapital« iz bilance stanja Vzajemne d.v.z. iz zaključnega poročila iz prvega odstavka tega člena ter postavko »A Osnovni kapital in rezerve« iz »Popisa premoženja ZZZS 31. 10. 1999, Prostovoljno zavarovanje«, revaloriziranim na osnovi indeksa cen življenjskih potrebščin.
(4) Vložek ustanovitelja je seštevek naslednjih vrednosti:
– vrednost projekta zagona in vzpostavitve delovanja organizacijske enote za izvajanje prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj pri ustanovitelju leta 1992 , ki vključuje stroške razvoja produkta, tehnologije izvajanja, poslovnih procesov in informatizacije, stroške pridobivanja zavarovancev, sklepanja zavarovalnih pogodb in trženjskega komuniciranja, stroške kadrovske zasedbe, potrebne za izvajanje prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj, stroške informacijske podpore, stroške izobraževanja in usposabljanja ter vse ostale, s projektom povezane stroške;
– ustanovni kapital iz 10. člena Statuta Vzajemne d.v.z..

pravo#

Ustni izpit je vedno nekoliko več kot preverjanje znanja. Je dogodek, ki se vtisne v spomin: prostor, tišina pred prvim stavkom, drobni znaki nervoze v rokah, pogledu, glasu. In je trenutek, ko se znanje – ta stroga, včasih hladna kategorija – sreča z nečim veliko bolj krhkim: s človekovim dostojanstvom.
Dolga leta sem ustni izpit razumel kot dvojno nalogo. Prvi del je bil jasen: meriti znanje, dosledno, po kriterijih, brez popuščanja. Drugi del je bil manj oprijemljiv, a nič manj pomemben: povedati resnico o znanju tako, da resnica ne postane udarec. Negativna ocena je lahko strokovno pravilna, celo nujna – in obenem človeško težka. Včasih boleča. Ne zaradi številke, temveč zaradi tega, kako se številka zasidra v človekovi samopodobi.
Prav zato sem se v svoji pedagoški poti večkrat vračal k anonimnim povratnim informacijam študentov. Anketa, če je iskrena, deluje kot ogledalo, ki ne olepšuje. V njem ne vidiš samo študenta, ki trepeta pred vprašanjem, temveč tudi profesorja, ki morda ne opazi lastnega tona; profesorja, ki misli, da je jasen, pa je v resnici le hiter; profesorja, ki verjame, da je pravičen, a ne vidi, kako njegov način sporočanja ocene ustvari dodatno, nepotrebno breme.
Vprašanja v anketah so bila preprosta, skoraj administrativna – in ravno zato razkrivajoča: ali so bili študenti seznanjeni s kriteriji minimalnega znanja? Ali so bili med odgovarjanjem prekinjani? Kako je bila sporočena ocena: s kakšnim tonom, s kakšnim komentarjem? Ali so razumeli razloge za negativno oceno? Ali so dobili napotke za naslednjič? Ali so se počutili ponižane? In še: ali je profesor kdaj vprašal prisotne, kaj menijo o znanju študenta, ki ravno odgovarja?
Ko to bereš kot profesor, se lahko hitro braniš: “Saj nisem mislil slabo.” A študenti v odgovorih pogosto ne govorijo o namerah. Govorijo o učinku. In učinek, to je tista resničnost, ki ostane.
Posebej me je presunilo, kako veliko težo imajo na izpitu nekatere kratke, navidez nevtralne besede. Stavki tipa »premalo znanja« ali »to je narobe« se študentu lahko zaslišijo kot nekaj povsem drugega: kot stavek o njem samem. Kot: »ti si slab«. Kot da bi se izpitna napaka preselila iz vsebine v osebnost.
Študenti so opozarjali tudi na nekaj, kar profesorji pogosto podcenjujemo: da kriteriji niso samoumevni. Kar je za nas “minimum”, je za njih pogosto megla. Zlasti pri mejnih ocenah je jasnost ključna: kaj pomeni pozitivna ocena, kaj pomeni odlična, kaj mora biti prisotno v odgovoru, da je znanje zares “zadostno”. In ko je ocena negativna, študent ne potrebuje moralne razsodbe, temveč orientacijo. Ne potrebuje poudarka na napaki, temveč zemljevid: kaj konkretno je treba osvojiti, kako se lotiti snovi, kaj so tipične pasti, kaj je bistvo.
Velikokrat so omenjali še nekaj: prekinjanje. Hitro prekinjanje, ko študent še sestavlja misel, ko poskuša odgovor oblikovati, ko se mu besede zaletavajo, a misel morda vendarle nastaja. Prekinjanje lahko deluje kot droben rez, ki sporoča: “Ne zanima me tvoj proces.” A izpit ni le rezultat, je tudi proces – in včasih prav v procesu vidiš, kaj študent razume, tudi če ne zna takoj povedati.
Najbolj osebno pa me je zadela ugotovitev, da sem tudi sam nekoč počel nekaj, kar sem dojemal skoraj kot pravilo dobrega reda – študenti pa kot nekaj, kar jih lahko globoko prizadene. Ustnih izpitov nisem opravljal brez prisotnosti drugih študentov; izpit je bil javen, kot je bila dolgo tradicija na mariborskem študiju prava. In v tej javnosti sem občasno – zlasti pri negativni oceni – vprašal prisotne: študente, kaj menijo o odgovoru. Kot da bi želel vnesti “demokratičnost” v odločitev. Kot da bi oceno potrdila množica.
Danes vidim, da je bila v tem morda tudi moja nezavedna potreba po opori: da se odgovornost razprši, da odločitev ne ostane samo moja. A študent, ki stoji pred mano, v tistem trenutku ne doživlja demokracije. Doživlja tribunalo. “Javno sodbo,” so zapisali. In imeli so prav: tudi če vprašanje ni bilo zlonamerno, je lahko učinkovalo kot ponižanje. Kot razgaljanje pred publiko. Kot trenutek, ko se izpit prelevi v predstavo.
Iz tega ogledala sem se naučil nekaj preprostega, pa vendar zahtevnega: pri izpitu je vsebina merilo, ton oziroma odnos do študenta pa odgovornost. Negativna ocena ni kazen, ampak informacija o doseženem standardu. Profesorjeva dolžnost ni, da izpita “zmagoslavno” zaključi, temveč da ga zaključi človeško: jasno, spoštljivo, z obrazložitvijo in s potjo naprej. Kaj je bilo premalo? Kaj je bilo delno dobro? Kaj je naslednji korak? Kako naj študent vadi, kaj naj posebej osvoji, kje naj začne?
Študenti niso predlagali, naj znižam standarde. Učili so me, naj standarde ločim od načina sporočanja. Standardi morajo ostati strogi, če želimo znanje; toda ton ne sme postati orožje. Šele spoštljiv način komunikacije omogoči, da študent oceno razume kot informacijo, ne kot etiketo.
In še nekaj se mi zdi pomembno: izpiti so v univerzitetnem prostoru presenetljivo slabo raziskano področje – čeprav so za študente pogosto najmočnejši del študijske izkušnje. O izpitih se veliko govori, malo pa jih zares analizira: kot pedagoški dogodek, kot komunikacijski trenutek, kot prostor moči. Morda bi morali ravno zdaj temu posvetiti več pozornosti, še posebej ob prihodu umetne inteligence, ki bo prav preverjanje znanja in načine ocenjevanja temeljito preoblikovala.
Ko danes pomislim na vse te ankete, jih ne dojemam kot kritiko, temveč kot učenje. Študenti so mi pomagali videti, da je mogoče biti zahteven brez poniževanja. Da je mogoče reči “ne” brez prezira. In da je mogoče oceniti strogo – a tako, da človek po izpitu ne odide manjši, temveč bolj usmerjen. Včasih celo bolj pogumen.
Sklepno

Morda je bistvena lekcija preprosta: izpit ni le merjenje znanja, temveč tudi trenutek, ko univerza pokaže, kakšno kulturo odnosa goji. Strogi kriteriji in spoštljiv ton se ne izključujejo — šele skupaj ustvarita izpit, ki je pravičen in človeški. Zato bi si želel, da bi o izpitovanju govorili več in bolj konkretno: kaj pri ustnih izpitih študente najbolj obremeni, kaj jim pomaga, kje se nam (tudi nehote) izmuzne dostojanstvo, in kako lahko ohranimo standarde, hkrati pa izboljšamo komunikacijo.
Seveda to je osebni spominski zapis. Morda je danes drugače. Bilo bi zanimivo slišati bivše in sedanje študente o tej zanimivi vendar neraziskanem področju pridobivanja znanja in oblikovanja človeških odnosov med različnimi generacijami…

19. november 2023

Strokovnjaki za marketing oziroma nastopanje na trgu priporočajo, da je treba pri oglaševanju vedno poudariti koristi, ne pa značilnosti, ki jih ima določen proizvod ali izdelek. (Pravno: proizvod – produkt je industrijsko narejen in namenjen neznanemu kupcu, izdelek praviloma ni obrtno narejen in namenjen znanemu kupcu.) Značilnosti so funkcije proizvoda ali storitve, koristi pa so načini, kako te funkcije izpolnjujejo potrebe in pričakovanja ljudi.
Kljub temu, da se zavedamo, da človek ni stvar in da bi pri govoru, opisovanju ali obravnavanju človeka morali vedno biti osredotočeni na njegovo osebnost, lastnosti in sposobnosti, pa v praksi na to pozabljamo in se posvečamo predvsem koristnosti človeka, podobno kot to počenjamo pri obravnavanju stvari ali storitve.
Danes je vse usmerjeno k ugotavljanju koristnosti, vključujoč tudi ocenjevanje človeka po tem, ali in koliko je koristen družbi. Poveličevanje koristnosti siromaši duha in s tem ogroža celoten sistem izobraževanja in zlasti človekovo ustvarjalnost, da ne omenjamo posebej dignitete človeka, zlasti pa ljubezni in resnice.
Človeštvo se zaveda nujnosti, da se vrne h konceptu človekovega dostojanstva iz rimskih časov in v zadnjih desetletjih je opaziti vse večjo vlogo človekove dignitete v sodobni etiki, bioetiki in zlasti v človekovih pravicah. Končno se pristopa k oblikovanju sodobne ideje, da ima vsak posameznik prirojeno vrednost in spremljajoče pravice, vendar ne zadošča le zapis tega v razne politične deklaracije, v ustavo oziroma v preambule zakonov, temveč je treba to izvajati v praksi v odnosu do vsakega človeka, kar pa pogrešamo zlasti pri oblastnih elitah …

Peter Hartman
Či bi bil človek res stvar in njegovo delo znanje itd, bi moral dobiti vse pravice kot izhajajo iz lastništva na kapitalu (upravljavske, do deleža itd…). Zato pridemo v paradoks v realnosti. Vse je relativno odvisno od………

Matjaž Ješovnik
Še vedno mnenja, da nadomestilo za 4 ure III.kat. mora znašati 47,5% plače, da se posledično znižuje osnova za pokojnino in da nadomestilo preneha, če preneha delovno razmerje?
Trajna korist je v zakonu jasno opredeljena in 2.člen ustave je zgolj črka na papirju. V celoti.

etika#

22. november 2023

Današnjo mlajšo generacijo precej zanima, kako je bilo živeti v družbi, kjer sta Zveza komunistov Slovenije (ZKS) oziroma Jugoslavije (ZKJ) in Socialistična zveza praktično odločali o vsem in vse nadzorovali in injicirali ali zatirali družbene spremembe. Če bi uporabili današnji slovar, so nečlani ZKS praktično bili drugorazredni, karkoli že to pomeni. Nič se ni moglo zgoditi brez vedenja osnovne organizacije zveze komunistov v lokalnem okolju, npr. v podjetju, šoli, fakulteti, lokalni skupnosti in v drugih organizacijskih oblikah, ali pa tudi začeti, ne da bi zveza komunistov to dovolila oziroma s tem soglašala. Pravila odnosa med člani ZKS in nečlani so bila jasna in se niso spreminjala do sredine 80-ih let prejšnjega stoletja, ko se je zveza začela osipati.
Študenti so me pogosto spraševali, kako so se obnašali pravniki do ZKS glede na poklicno vlogo, ki so jo imeli v takratni družbi. Po mnenju mnogih se odnos posameznika do današnjih vladajočih strank v primerjavi s preteklostjo v osnovi ni bistveno spremenil. Bistveno načelo je poslušnost vodstvu stranke, ki bi jo lahko primerjali s poslušnostjo verskim institucijam. V ZKS je obstajala »samokritika«, ki bi jo lahko primerjali s spovedjo v krščanstvu. Tako kot se v življenjskih težavah ljudje pogosto obračajo k religiji, tako so se posamezniki obračali na ugledne člane ZKS, pričakujoč pomoč. V vlogah za zaposlitev ali še posebej pri kandidiranju za pomembnejše funkcije so se v vlogah med prvimi stavki pojavljali: »Sem član ZKS od …«, pri čemer je trajanje članstva imelo poseben pomen. Težko se je zgodilo, da bi nečlan ob članu s približno enakimi pogoji bil izbran. Članstvo v ZK je bilo mnogokrat pomembnejše od diplome, razen če je bila diploma zakonski pogoj. Pravno gledano so sklepi centralnega komiteja bili pomembnejši od zakonov.
Na področju prava je bila zanimiva situacija glede članstva v ZKS. V pravosodju je bilo v Sloveniji okrog 65 % sodnikov na nižjih sodiščih v članstvu zveze, in se je ta odstotek na višjih sodiščih povečeval, tako da v začetku osemdesetih let na vrhovnem sodišču ni bilo nobenega sodnika, ki ne bi bil član ZKS. V začetku 80-ih let preteklega stoletja je bilo v Sloveniji zaposlenih okoli 3150 diplomiranih pravnikov in praktično večina so bili člani ZKS, zlasti če so zasedali višje položaje v družbi. Spomnim se, da je v tistih časih članstvo v ZKS bilo zlasti pomembno pri opravljanju pravosodnega izpita. Pravniki, člani ZKS so bili bistveno bolj prisotni v družbenih dogajanjih, zlasti pa pri opravljanju določenih pomembnejših funkcij. Odstotek članov ZKS v gospodarstvu je bil sicer nekoliko manjši in tudi niso imeli posebne participacije pri vodilnih mestih v gospodarstvu. Nadzor nad delom nečlanov v pomembnejših institucijah je bil strožji in zlasti je bilo znano, da so bili pod posebnim nadzorom tajnih služb. Člani so bili zlasti nadzorovani, če bi se udeleževali verskih obredov. Osebno mi je znan primer izključitve visokega izobraženca iz članstva ZKS, ker je babica tajno krstila njegove otroke. Na pogrebih člani ZKS niso dovoljevali verskih pokopov svojih staršev, čeprav so starši bili verni. Ob sprejemu v članstvo je bil eden od bistvenih pogojev, da se je kandidat »razkrstil z verskimi zablodami«.
Sam nisem bil nikoli član zvez, vendar sem opazoval stiske članov, ki so se pogosto na zunaj držali navodil zveze in bili bolj papeški od papeža, vendar so v svoji notranjosti trpeli zaradi nasprotja med tistim, kar so čutili in kar so kazali okolju. Znano je, da so pravi in pošteni člani, prepričani v komunistično idejo, trpeli ob sesutju idejnega komunističnega sveta in pri vračanju rdečih knjižic. Nekateri so težko sprejeli dejstva o razkritjih po spremembi sistema, da ZKS, zlasti pa ZKJ, ni bila tako nedolžna in zveličavna, kot so vanjo verjeli. Danes ni vljudno spraševati bivših članov, ali so bili v članstvu ZKS oziroma ZKJ.
No koncu želim spomniti bralce na vic iz obdobja, ko je bila velika čast biti član ZKJ, katerega glavni junak je znani zagorski Dudek, sicer moj dober znanec. Dudek se je odločil vstopiti v ZKH (Hrvatske) in se je pred vrati sobe, v kateri so »drugovi« odločali o njegovem sprejemu, prekrižal, kot je to običaj Zagorcev pred pomembnim dogodkom. To je nekdo opazil in opozoril komisijo, da se ga ne more sprejeti v članstvo, ker ni popolnoma razčistil z religijo. Dudek je temu oporekal, pokazal kako se je prekrižal in se zagovarjal: »Nisem se prekrižal temveč sem si rekel, Dudek, pamet v glavu, ne levo ne desno, temveč ravno v partijo!«

Stanislav Zavec
Vstop v Zvezo je bilo nekaj podobnega, kakor cepljenje proti C19 😉. Včasih smo v Halozah rekli “prostovoljni mus”.

Kukovec Zlatko
Po demosovi “demokraciji” (VEČINA SPEOBRNJENI člani ZKS), ni bilo LUSTRACIJE, vsi sodniki (člani ZKS) niso ostali BREZ VISOKIH POLOŽAJEV V SODSTVU (do upokojitve). V “starem sistemu” delavci su bili zaščiteni a la delavci v skandinavskih državah (DELAVSKE človekove pravice, stanovanja, počitniški domovi, ŠTIPENDIJE ZA DELAVSKE OTROKE, … IN POKOJNINE VREDNE ČLOVEKA), v ZKS (ZKJ) sistemu NI BILO cca 40 TISOČ LAČNIH OTROK, KRALJEV ULICE, KUHINJ ZA REVNE DRŽAVLJANE, cca 300 TISOČ REVNIH, …..ENORMNO ŠTEVILO SAMOMOROV, NATALITETA SE JE PREPOLOVILA!!! TUDI NI BILO TAJKUNOV-MILIJONARJEV, SLABIH BANK, … MAMIL ZA NAŠO MLADINO!!! V GOSPODARSTVU NI BILO ZKS KUPLJENIH DIPLOM (DANES V PARLAMENTU, MINISTRSTVIH, VODILNIH V BANKAH, HOLDINGIH, …), … SLO-ZUNANJI DOLG cca 1,75 MILIJARD $. DANES MLADI VISOKO IZOBRAŽENI ZAPUŠČAJO SLOVENIJO, HRVAŠKO, SRBIJO, ,.. KOSOVO!!! TU JE PRAVLJICA ZA SLO-BUTALCE: https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/is/ZaOtroke/StripUstava/!ut/p/z1/jY_BCoJAFEW_xYVb32vEsHZGMDEWoSbabEJjGgV1ZLSEvj6hVVHi293LORcecEiBN9mjlFlfqiarxnzmywtb-R7z6QKpQ10MTv4xZLsNUkYg-QJI6GCwJZtDhDZGBIHP8fHPeTP9CYBPzzPgslL5-1WvyW1XAtfiJrTQ1l2PddH3bbc20cRhGCyplKyEdVW1ib-UQnU9pJ8ktHUcp8-9SDzDeAHCWjJN/dz/d5/L2dBISEvZ0FBIS9nQSEh/

Lučka Laure
Sem vstopila v ZKS kot nadobudna študenka in izstopila leta 1989 z izstopno izjavo. V njej sem med drugim citirala en pomenljiv citat iz Cankarjeve črtice Človek. Že v svojem času je Cankar napisal tudi črtico, O človeku, ki je izgubil prepričanje (v zeleno usnje vezano prepričanje…..).

Nikola Vlahović
Številni primeri so bili, vstopil je v Zvezo komunistov, in ko je dobil delovno mesto, izstopil je iz Zveze komunstov, češ ne dela se pošteno.

Božo Mijatovic
V 🇸🇮 ni bilo LUSTRACIJA. Nikoli nisem bil član Z. K.

Ana Lončar
Na žalost ni danas nije drugačije, jer su bivši ‘komunisti’, okrenuli samo kapute i osnovali nove stranke, neke ‘uspješne’, koje vladaju i danas s razlikom da vladajuća stranka prisvaja ulogu spasitelja naroda i ‘narodnih’ džepova, a da za to nisu, u većini slučajeva kažnjavani. Razlika je samo u tome što nismo kažnjavani zbog javno iskazivanja vjerske opredijeljenosti i verbalnog delikta. No obični ljudi su zapravo i opet na margini i bez zaštite. Moramo priznati da su u Lj. Našoj ‘urušene’ sve institucije i sve što se dalo urušiti, urušeno je. O toj temi moglo bi se mnogo, mnogo govoriti i pisati. Pitanje – da li smo sada sretni i stvarno slobodni ljudi, oslobođeni od SKJ-e.😏

Milan Skerbinek
Doživeli in kot je sedaj videti, bomo ponovno doživljali!

Anton Dobrovolec
Ko to berem in sem se spomnil kako so vodilni sekretarji na položajih v firmah napisali vabila vsem ki so kandidirali za delovno mesto na razgovor. Ko sem se prijavil in bil na razgovoru pri SEKRETARJU je na koncu vprašal če sem član zveze komunistov. Nisem bil rdeči in nikjer nisem bil izbran.

etika#

26. november 2023

Bojim se, da izhajam iz generacije, ki je skoraj več ni in je zadnja, ki je bila prepričana, da je latinščina osnova vseh jezikov. Prav v času mladosti moje generacije je socialistična oblast ukinila klasične gimnazije (leta 1958), češ da so namenjene le buržoazni družbeni eliti. Res je, da so klasične gimnazije najbolj elitna oblika šolanja, vendar ne v smislu, kot je to interpretirala socialistična ideologija, temveč je to elitna oblika šolanja, ker daje temeljne osnove za uspešno poklicno, znanstveno in raziskovalno delo, pa ne samo na humanističnih in družboslovnih področjih
Po spremembi družbeno političnega sistema se počasi vračajo v življenje klasične gimnazije.
Pred dnevi je v Zagrebu umrl Zlatko Šešelj, profesor, ki je prvi ustanovil Zasebnno klasično gimnazijo s pravico javnosti leta 1996, da bi oblikovala tradicionalni program klasične gimnazije z novimi vsebinami, metodami in praksami.
Ne glede na ponovno minorno prisotnost klasičnih gimnazij tudi v Sloveniji, osebno menim, da je moja generacija vedela in bila prepričana, bolj kot današnja, da brez znanja in učenja ter izobraževanja nasploh posamezniku ni mogoče, da se izrazi kot osebna, ustvarjana osebnost in da družba ne more računati na družbeno prosperiteto, kot bi jo lahko imela z ustvarjalnostjo usposobljenih posameznikov v obliki človeškega kapitala med vodilnimi strukturami v družbi. V celotnem sistemu izobraževanja nimamo jasne opredelitve pomena človeškega kapitala kot temeljne družbene vrednote v razmerju do vseh ostalih področij družbene danosti. Morda kakšen korak nazaj v preizkušene civilizacijske vrednote humanosti ne bi bil odveč …?

Andrej Razdrih
Res je!

Metka Penko Natlačen
Vesela sem, da sem obiskovala klasično gimnazijo. Nikoli nisem obžalovala, da sem zato imela tri jezike. Vedno mi je pa latinščina prišla prav, ne le na Pravni fakulteti. In vsa širina, ki je oblikovala ta predmet.

Jolanda Mihaela Pinterič
morali bi kaj narediti v zvezi z vedenjem, da bedak v minuti poruši vse kar je pametni gradil stoletja…

Tatjana Frangež
Jaz pa vseeno razumem socialistično oblast. Kajti to je pač bilo dejstvo, da je znanje, z redkimi izjemami, dopuščeno bogatim. In še danes vidimo, da nekateri, ki pridejo iz kakšnih znanih elitnih univerz, še danes vidijo sami sebe kot nekaj več. Pa ne zaradi znanja, ampak prestiža. Se pa vsekakor strinjam, da je vaši generaciji, pa tudi še moji (živim dvakrat več življenja v kapitalizmu, sem pa odraščala v socializmu), znanje samo po sebi pomembnejše in dragocenejše kot sedanjim generacijam. Ki bolj stremijo za uspehom. Morda je razlog za takšne razlike tudi v tem, da ste se sami, pa naši starši še živo spominjali, kaj pomeni biti reven in zaradi tega biti izključen od možnosti izobraževanja. Pustimo mecene in cerkev, ki je že vedela, zakaj nekaterim vendarle dati možnost. Nič ni in nič ni bilo zastonj. Kakorkoli obrneš, šele življenje v socializmu je dalo sleherniku možnost izobraževanja. In razvejano javno šolstvo smo na srečo prevzeli tudi po osamosvojitvi. Je pa res, da marsikdo te možnost, da lahko ne glede na domače razmere dobiš možnost izobraževanja, ne zna ceniti, saj spomini na stare čase izginjajo.

Katarina Trojnar Krivic
Ja. Res je. Takih ne delajo vec dr. Ivanjko. Zal

Peter Hartman
Problem je da je znanje danes še bolj nevarno, kot v socializmu. Močne je zmeraj bolj strah, in se izgubljajo v brezumni požrešnosti.

Stojan Prošev
Spoštovani gospod profesor Šime Ivanjko, ko se osvobodimo udbo golobajzarije in potem njihovih gospodarjev, kar bo prej kot slej, ker večno ne bodo, bo šolski sistem spet takšen kot mora biti – pravo znanje za vse ljudi in ne samo za peščico, kot je zdaj!

Kati Min
In branje Marxovega Kapitala…👍

Lučka Laure
https://sl.m.wikipedia.org/wiki/Klasi%C4%8Dna_gimnazija
Namenoma sem prilepila seznam klasičnih gimnazij v Sloveniji. Ker jih imamo kar nekaj v različnih koncih naše dežele, nimam občutka da bi sposobnim in znanja željnim otrokom, (mislim njihovim staršem, ker se vzgoja in vzgled dogaja v družini) bilo kakorkoli manj dostopno elitno izobraževanje, kot se je izrazil prof. dr. Šime Ivanjko .
Se mi pa kljub določenim spremembam v zvezi s klasičnimi gimnazijami zdi, da je največja pridobitev v bivšem socialističnem sistemu ravno;
javno šolstvo in
javno zdravstvo,
čeravno mogoče z malo drugačnim naborom učnih programov.
Nič nimam proti zasebnim šolam niti zasebnim zdr ustanovam, a je popolnoma logično, da bodo le te polnili tisti družbeni sloji z debelimi denarnicami. In v tem ne vidim nič slabega.
Žal je pač tako, bilo in bo, da ljudje nismo vsi enaki, nimamo istih potreb in istih možnosti, pa če si to še tako želimo. Med ljudmi je še živ spomin, star skoraj 100 let, o velikih razlikah med izobraženim in neizobraženim ljudstvom. K sreči je naša družba dosegla takšen civilizacijski preskok, da te stare primerjave niso več mogoče. Zato podpiram vse dobre preizkušene izobraževalne pristope, pa ni pomembno če se izvajajo v zasebnih šolah, naj bodo le vrhunske. Pa še ena misel oziroma resnica in dejstvo, ni vseeno v kakšni družini se rodiš, kdaj se rodiš in na katerem koncu sveta se rodiš.

Drago Stanovnik
Ja tudi SDK so ukinili z namenom, da prikrijejo lastne kraje in s podobnim izgovorom….;-(

Johann Vlažnoprst Savinšek
Zakaj? Znate utemeljiti, zakaj je vaša generacija to verjela? Znanje latinskega jezika ti edino omogoča, da se izraziš kot oseba? Pred kom? Kdaj? V kakšnem kontekstu? Seveda, to je povezano z buržujskimi, a zastarelimi predsodki, da edino tako lahko delaš mednarodno kariero v dveh glavnih mednarodnih poklicih tedanjega časa, odvetništvu in duhovništvu. Danes, kot prvo, to ni res, ker sta atlanticizem in angleški jezik pojedla vse, drugo, tukaj se tudi vidi, zakaj je komunistična oblast, kar je contradictio in adiecti, bila proti šolam, ki ustvarjajo male globo buržuje. Contradictio, ker bi naj komunizem bil globo anarhizem, oblast pa je vedno na nek način fašistična. Mimogrede, sem maturant klasične gimnazije v Mariboru, letnik 2000.

etika#

30. november 2023

Grupa poslanika Državnog zbora Republike Slovenije ovih je dana podnijela u zakonodavni postupak, nakon više od dvadeset godina od priznanja postojanja pripadnika drugih narodnosti u Sloveniji, Prijedlog zakona o kulturnim pravima pripadnika nacionalnih zajednica bivše SFRJ, koji predviđa da će Ministarstvo kulture biti nadležno za realizaciju kulturnih projekata navedenih nacionalnih zajednica.
Prijedlogom zakona, predviđeno je, da sadašnji Vladin Savjet za pitanja nacionalnih zajednica naroda bivše SFRJ, koji nije bio mnogo aktivan, dobije status stalnog Vladinog savjetodavnog tijela. Vijećem od 12 članova predsjedat će ministar kulture, dok će potpredsjednike Vijeća birati članovi – predstavnici nacionalnih zajednica.
Prijedlogom zakona je obuhvaćeno financiranje odnosno sufinanciranje kulturnih projekata i programa nacionalnih zajednica naroda bivše SFRJ putem javnih natječaja iz javnog fonda za kulturne djelatnosti prenesenog na Ministarstvo kulture.
Predlagatelji zakona smatraju, da će tim zakonom biti omogućeno očuvanje nacionalnih, jezičnih i kulturoloških obilježja čime Slovenija jača poštivanje ljudskih prava i osigurava ravnopravnu integraciju novih manjina u slovensko društvo.
Godine 2011. donesena je Deklaracija o položaju nacionalnih zajednica naroda bivše SFRJ u Sloveniji, kojom je priznato postojanje nacionalnih zajednica bivše SFRJ, međutim samim priznavanjem činjenice da u Sloveniji živi oko 11 posto pripadnika narodnosti bivše države nije se ništa promijenilo u njihovom položaju.
Mnogi se boje, da je predloženi Prijedlog zakona još jedan deklarativni dokument, koji će služiti kao izgovor kako Slovenija jača poštivanje ljudskih prava i osigurava ravnopravnu integraciju novih manjina u slovensko društvo. Javnosti nije poznato, da bi spomenuti prijedlog zakona bio usuglašen sa predstavnicima spomenutih narodnosti.

Nikola Vlahović
Spoštovani profesor Ivanjko.
Tako kot vedno objavite zanimive stvari iz slovenskega prostora.
Zanima me kateri so to poslanci podali ta predlog. Vnaprej se Vam zahvaljujem.

Šime Ivanjko
Spoštovani prijatelj Vlahović, prvo podpisana sta; Matej T. Vatovec in poslanka Svobode Sandra Gazinkovski. Sopodpisali so vsi poslanci koalicije.

Marjan Čander
Vprašanje priznanja pravic drugih narodnosti v Sloveniji je dokaj težko, če že ne brezupno delo, saj je v Evropi in tudi drugje po svetu, vse bolj prisoten ekstremni nacionalizem. Mali narodi pa s(m)o še posebej ranljivi, vsaj v očeh ekstremistov. Včeraj je veleposlanik BiH navedel, da živi v Sloveniji sto tisoč drž. BiH s stalnim (?) bivališčem in delovno vizo ter vsaj sto tisoč ljudi 2. in 3.generacije… . Tudi sam sem v zaporu imel sodelavca iz BiH, na IKŠ pa smo vabili učence iz BiH za šolanje za poklice v naši (mariborski/ TAM … ) industriji.
Le toliko k vašim zanimivim in aktualnim zapisom spoštovani dr. Šime Ivanjko.

pravo#

30. november 2023

Ko kot starejši razmišljamo o svoji preteklosti, se vedno srečamo z dejstvom, da je takratno razmišljanje o bodočnosti bilo zgrešeno, saj je praviloma prihodnost bila drugačna, kot smo si jo zamišljali. Pri tem je težko odgovoriti na vprašanje, ali je resnična bodočnost boljša ali slabša od tiste, o kateri smo razmišljali. Naša napaka je bila v tem, da smo o prihodnosti razmišljali na podlagi svoje preteklosti. To pa je kot vremenska napoved. Kakšno bo vreme čez en teden, ni mogoče zanesljivo napovedati. Prihodnost je nepredvidljiva. Kdo je lahko pričakoval pandemijski pohod korona virusa, napadalno vojno na Ukrajino, najnovejše tragične dogodke v Izraelu, pojav in razmah umetne inteligence idr.?
Z veseljem naj bi se pripravljali za prihodnost na podlagi trenutnih trendov, digitalizacije in umetne inteligence in pričakujemo, da se bomo vozili s samovozečimi avtomobili ter da bomo delali le nekaj ur tedensko in da bomo srečni v Sloveniji po letu 2050, kot je to napovedala naša oblastna struktura.
Kako točno se bo tehnologija razvijala, ni mogoče napovedati pri najboljši volji na svetu. Vse to se lahko zgodi, ni pa nujno.
Tako nas politiki prepričujejo, da bo naš zakonodajalec določil, kakšna bo naša bodočnost.
Starejši vemo, da so nas zakonodajalci v preteklosti praviloma prenašali okrog in da se je uresničilo malo dobrega, kar se je pričakovalo ali pa bilo obljubljeno.
Nekateri menijo, da je napovedovanje prihodnosti na podlagi preteklosti podobno kot hitenje po avtocesti z 200 km/h ob pogledu v vzvratno ogledalo.
Namesto razmišljanja o prihodnosti na podlagi trendov iz preteklosti je treba v sedanjosti zagovarjati kreativno in odprto soočanje s prihodnostjo, zlasti pa ostati prilagodljiv, kar še posebej velja za nas starejše …

Milka Knezevic
Da, upravu ste.
Lijepi pozdravi Vama i Vašoj obitelji

Jasna Kontler
Odličen tekst!

Vida Osolin
Bolje, da se ne obremenjujemo, kaj bo, raje živimo, to zivljenje tako kot ga želimo, v ljubezni do sebe in vseh na tem planetu. Mislim na nas, ko smo že nekaj časa na tem svet.

Marija Fortič
Všec mi je in res je napisano.
Ampak moj odgovor je, ves ta napredek, znanost z vsem zgoraj napisanim bi lahko bil blagoslov.
Samo eno je narava zgrešila, da se človek rodi s pohlepom, sovrastvom, sebičnostjo itd. in vsemi ostalimi vrlinami. Z pametjo in zato vse dobrine, katere iznajde zlorabi močnejši na račun šibkejšega.To je zame vsa znanost in filozofija.
Pohlep je najhujši, da človek nima nikoli dovolj ima vse pa hoče ves svet zase.
Tu ni pomoči, pa obracamo kakor koli.

Zeljka Vovk
Čestitke za dober tekst!
Ampak nič se ne bo in ne more spremeniti/pravijo da usoda ima prste za vsakega posameznika! A tista borba nas samo izcrpljuje, ker mi starejši že kmamo boj z boleznimi! Pa želim iz srca srečnejšo prihodnost!

Barbara Bračič
Napoved prihodnosti je, kot bi verjel pogledu v stekleno kroglo!
Počakajmo in bomo videli ter doživeli. Vsak dan sproti! Korak po koraku!

Katarina Vinkec Vinkec
Dobro razmišljanje. Vendar smo ljudje, ki smo pričakovali pandemijski pohod. Ne samo to, vzporedno smo pričakovali tudi poplave, potrese, razglas o vojnah, sploh med južnim kraljem in severnim kraljem. Sicer nekateri pravijo, da so potresi, poplave že bile, moramo pa biti pozorni na intenzivnost dogajanja. Pričakujemo tudi razglas o miru in varnosti, ki bo le navidezen, kakor vsak do sedaj. Veliko nobelovih nagrajencev za mir, miru pa od nikoder!

Anton Dobrovolec
Lepo napisano gospod Šime. Marsikdo razmišlja sedaj z svojo glavo samo sedej je že prepozno za nas male smrtnike.cKonkretno mi nismo krivi zato kaj so nam vse vzeli in niso usklajevali pokojnine.vPovejte vi meni če je normalno da so nekateri dobili odpremnine nas pa so nagnali na zavod za zaposlovanje.vZakaj nam niso izplačali vsem ko so prodali hale ki smo mi gradili.

Ana Lončar
Da, često živimo za budućnost, pri čemu zaboravljamo da je jedino sigurno to sada, danas i voditi se starom izrekom , danas je bolje nego jučer, a sutra će biti bolje nego danas’, možda…

etika#

1. oktober 2023

Danes, 1. oktobra, je mednarodni dan starejših, s katerim že 33. leto zapored zaznamujemo dejstvo, da so starejši sestavni del naše družbe. Med »starejše« se štejejo osebe, stare 65 let ali več. Ta status ima med prebivalci Slovenije več kot 450.000 ljudi, vendar nisem zasledil, da bi bil kdo posebej pozoren na to dejstvo. Tudi to je dokaz položaja starejših v naši družbi, saj vemo, kako se proslavljajo dan mladih, dan žena in drugi prazniki posameznih skupin ljudi.
Sanjalo se mi je, da so predstavniki ljudstva na današnji dan vsem starejšim (tudi sam sem član starejših) brez posebnih zaslug čestitali ob dnevu starejših in objavili čudovito spodbudno novico:
»Ob današnjem Mednarodnem dnevu starejših, drage sestre in bratje, prejmite čestitke in na podlagi verodostojnih statističnih podlag vas obveščamo, da ste na vaš današnji praznik v naši družbi lahko srečni, ker:
1) je zagotovljena dostopna in kakovostna zdravstvena oskrba starejših;
2) na voljo je socialna podpora, ki vključuje možnosti za druženje, klepet in medsebojno pomoč, ki vključuje tudi programe za boj proti osamljenosti;
3) pripravljena so primerna stanovanja in domovi za ostarele, ki ustrezajo njihovim potrebam, so varni, čisti in udobni;
4) poskrbljena je finančna varnost starejših oseb, vključno s pokojninskimi programi, socialno pomočjo in drugimi oblikami;
5) omogočena je možnost za aktivno in vključujoče življenje, vključno s priložnostmi za izobraževanje, prostovoljstvo, kulturne dejavnosti in rekreacijo;
6) zagotovljeno je spoštovanje starejših in njihovo vključevanje v družbo s podporo vsem tistim, ki želijo družbeni skupnosti prispevati svoje izkušnje in znanje;
7) enostavno je dostopanje do potrebnih storitev, informacij in tehnologije, ki vam lahko olajša življenje;
8)zagotovljena je posebna pozornost, namenjena duševnemu zdravju starejših;
9) v ustavo je zapisano varovanje pravic starejših ljudi in strogo sankcioniranje diskriminacije na podlagi starosti in
10) vsi oblastni organi in družbeni podsistemi so primarno dolžni ustvarjati prijazno in vključujočo družbo za starejše ljudi.«
Ko sem se zjutraj navdušen prebudil in pogledal koledar, sem opazil datum 1. oktober 3023!

Barbara Bračič
In vsi, ki menijo, da smo stari breme in odveč pozabljajo, da bodo tudi oni nekoč stari. ČE BODO IMELI SREČO!

Senka Miro Ziherl Špindler
Hvala za vaš zapis. … Bom zapisala, kot so včasih rekli: “Iz vaših ust v božja ušesa” .

Hoh Ing
To naj bi bilo 10 zapovedi, a nobena se ne uveljavlja, ne spoštuje, celo nam priviligiranci in paraziti očitajo da imamo privilegije mi ?
Naštevajo nam bus in vlak “zastojn”.
Ta Vlada nam bo podarila tudi Falkona za letenje v nebesa.
Stalo nas bo samo zadnjo penzijo.

Ivan Gabrovec
Gospod profesor! Poskrbeli bodo za starejše. Z evtanazijo.

Stanislav Zavec
Tudi sam sem(že) v “klubu” v nekih dobrih starih časih je veljalo pravilo, da morajo otroci poskrbeti za svoje (starejše) starše. Poznali smo preužitek. Današnji “sodobni” čas pa je povozil vse dobre pridobitve (pravice) civilizacije. Preveč je egoizma.

Milan Skerbinek
Dragi profesor! Tako kot se to, o čem ste sanjali, sedaj razvija, se bojim, da še leta 3023 ne bo bolje😎

Kukovec Zlatko
Janez Musek, Celje:
“Da vam pišem, DRAGI NAŠI OTROCI,
ki smo vam UDARNIŠKO zgradili TOVARNE in FAKULTETE,
na katerih ste študirali z NAŠIM DENARJEM,
stanovali v NAŠIH študentskih domovih,
PREJEMALI ŠTIPENDIJE,
ki smo jih MI ZASLUŽILI,
in JEDLI HRANO, dostikrat VELIKO BOLJŠE KOT MI,
ki smo vam vse to omogočili.
Vse to smo vam DALI Z VESELJEM, z RADOSTJO v očeh, …
Vi ste NAŠE največje bogastvo, vi ste BODOČNOST,
v katero smo VLAGALI,
vi ste BOLJŠI JUTRI o katerem smo SANJALI IN POSLUŠALI v času socializma ….”
POZABILI ste na nas, DRAGI NAŠI OTROCI.
POZABILI STE, da smo VAS MI HRANILI, ŠOLALI in poslali v ŽIVLJENJE.
KAJ PA DELATE VI, DRAGI NAŠI OTROCI?
Nikogar od VAS NE ZANIMA, da si po 40 LET DELOVNE DOBE NE MOREMO KUPITI KURJAVE, …!”

Matjaž Hanžek
Jaz sem že deset let med starejšimi pa ne potrebujem zato nobenih posebnih čestitk. Predvsem pa ne zaradi starosti, ker zanjo pač nimam nobene zasluge. Da sem tako stat/mlad so krivi starši, ki so me takrat naredili. Njim pa je malo težko čestitati, ker dvomim, da jih je veliko živih. Stvari, ki jih želimo za starejše, pa bi si morali želeti tudi za mlade, ki nimajo službe ali pa s plačo ne zmorejo kakovostno preživeti otroke, nimajo nekaj sto tišoč na banki, da bi si kupili stanovanje in plačujejo oderuške najemnine za neprimerna stanovanja. Pa še vrsta problemov je, ki zaevajo vse generacije .

Nataša Kajba Gorjup
Tudi teden otroka se je pričel danes. Ljubezen, vzgoja in spoštovanje do in z otroki je naložba za boljše življenje starejših.

Neza Mejac
Jaz sem pa prepričana, da stari imamo večino teh ugodnosti. Mogoče se pa še nismo naucili jih prepoznati.

starost#

2. oktober 2023

Kot otroci smo radi slišali pohvale, da smo pridni. Tudi kot odrasli radi pohvalimo otroke, kako pridni so, čeprav ne vem, kaj to natančno pomeni. Znana psihoterapevtka dr. Saša Krajnc meni, da je priden tisti otrok, »ki je neviden, neslišen in brez ugovarjanja izpolnjuje zunanje zahteve in pričakovanja. Z drugimi besedami, kdor ugaja drugim in pri tem zanemarja svoje potrebe«. Sicer pa gospa Krajnc razmišlja, da »bi morali pohvale pogosteje ubesediti še kako drugače«.
Izhajajoč iz omenjene opredelitve pojma pridnost so najbolj »pridni« starejši, saj so, sicer prisiljeno zaradi družbenega okolja, prav to: nevidni, neslišni in brez ugovarjanja izpolnjujejo zahteve in pričakovanja družbenega okolja. Posebej pa so starejši prisiljeni ugajati drugim in zanemarjati sebe. Stroka opozarja na škodljive posledice pretirane pridnosti, kadar gre za otroke, ne pa tudi kadar gre za starejše.
Ne glede na to, da starejšim ne pritiče lastnost pridnosti, pa kljub temu izkazujejo svojo pridnost še v večji meri kot otroci, kot to lastnost lepo opisuje strokovnjakinja. Starejši z »ljubeznijo obsipajo druge, sami pa živijo v pomanjkanju skrbne ljubezni do sebe. S težavo sprejemajo podporo, nežnost in prijaznost. S težavo sprejemajo tudi ostale dobre stvari, kot so komplimenti, pomoč, darila. Odrekajo si podporo, ker mislijo, da zmorejo vse sami. Za druge skrbijo bolje kot zase. S težavo rečejo »ne«, ko mislijo ne in »da«, ko mislijo da. Za druge počnejo tisto, kar zmorejo narediti sami. Poskušajo opraviti vse, po možnosti popolno. Občutijo lahko, da bo kar konec sveta, če ne bodo vsega opravili. Nalagajo si preveč dela, potem pa se ženejo čez vse meje, dokler niso povsem utrujeni, izčrpani ali ne izgorijo«.
Osebno še nisem slišal, da bi kdo starejšemu/ši gospodu oziroma gospe rekel, da je priden/na. Strokovnjakinja ima prav, da je treba poiskati drugo besedo za pridnost starejših, vendar je vprašanje, ali se to sploh splača, glede na to, da družba pridnosti starejših sploh ne opazi, še manj pa jo ceni. Pogled tistih, ki vodijo družbo, je usmerjen le na oddaljene, natančno fokusirane horizonte in postanejo pozorni na starejše le takrat, kadar jim slednji s svojo pridnostjo meglijo leče daljnogleda …

Metka Penko Natlačen
To je vendar nesprejemljivo, da obravnavati pridnost starejših “se ne splača”. Ravno to razmišljanje je potrebno prebuditi, saj se starejši kot potisnjeni v ozadje počutijo nekoristne in neljubljene in zato trpijo. Starejše kulture so gojile posebno skrb za starejše in onemogle, kot izraz kulture in priznanja naroda.

Anča Holobar
Odlično zapažanje. Odlično napisano.

Tatjana Rasic
Imam prijateljico, s katero se pogosto slišiva in si poveva, kaj sva počeli in si znava reči druga drugi, da sva pridni…

Fedor Šlajmer
To kar misli dr Saša Krajnc je popolnoma ne bistveno. Na daleč se vidi, kot bi rekli Hrvati, da je glasno govornik globalistične agende. K temu, da so ubogljivi bi morala dodati, da so še cepljeni in gensko spremenjeni. Če bi jo vprašal o starejših, nedvomno zagovarja evtanazijo.

Vesna Tripković Sancin
Besedo pridnost je treba rehabilitirat.

Kukovec Zlatko
dr. Saša Krajnc meni, da je priden tisti otrok, »ki je NEVIDEN, NESLIŠEN in brez ugovarjanja izpolnjuje ZUNANJE zahteve in pričakovanja. Z drugimi besedami, kdor UGAJA DRUGIM in pri tem ZANEMARJA svoje potrebe«. ———————————–Ne morem verjeti kaj piše? ———————————dr. Krajnc, »To velja samo na Balkanu, “znajti se je treba, MALO DELAŠ, MALO NISI PRIDEN (KRADEŠ SODELAVCE, …) IN POŠTENO ŽIVIŠ!”————————————- Od 4 leta starosti sem bil najbolj priden otrok, dijak, mladinec, sin, nečak, vnuk, prijatelj, sosed, … tudi delavec. Do 1987 leta vse mi je bilo vrnjeno z dobroto (pri 18-tem mi je oče podaril Hrošča, …), s spoštovanjem, priljubljenostjo, pohvalami v službi, nagradami … dobro plačo. ……………………………….. In potem pride demos-“demokracija”: pajdaški kapitalizem, divja privatizacija-tajkuni, NOVI MILIJONARJI, BANČNE “LUKNJE”, STEČAJI, TOTALNO UNIČENO MARIBORSKO GOSPODARSTVO (NAJVEČJE V SFRJ), KRAJA ELEKTRIČNE ENERGIJE DRAVSKIH ELEKTRARN, …., DELOŽACIJE (tudi za 65 EUR), KRALJI ULICE, JAVNE KUHINJE, LAČNI OTROCI, …!!! ————————-DANES BITI PRIDEN, RES POMENI BITI: »Z drugimi besedami, kdor UGAJA DRUGIM in pri tem ZANEMARJA svoje potrebe«!!!

Jožica Šmerc Kovačič
Odličen zapis

Božidar Mithans
Podobno kot za otroke velja tudi za starejše ljudi v domovih. Pogosto so mi negovalke in sestre poročale, da je bila moja mama danes pridna: “Vse je pojedla”, “Lepo je pospravila sobo” itd. ali pa, včeraj pa je bila vaša mama poredna: “Zvečer je šla sama na sprehod izven doma.”. Torej na stara leta biti priden zopet postane sinonim za biti ubogljiv.

Davorin Letonja
Spoštovani Šime, dejansko bi potrebovali vsi pohvale skozi vse življenjske cikluse, ker le srečni ljudje vidijo in znajo deliti vso svoje in sebi drugim. Čestitam vam ker je vedno več ljudi ki podobno razmišljajo kot vi.

starost#