6. april 2025

V mladosti sem živel za cilje. Vedno je bilo treba nekaj doseči, dokazati, premakniti, boriti se, da ne bi česa pozabil, zgrešil oziroma prepustil, da gre mimo.

Zdi se mi, da bi bilo življenje lažje, če bi mu to dovolili. Življenje bi bilo preprostejše, če ne bi vseskozi načrtoval, popravljal, hrepenel. Včasih je dovolj, da samo sediš v tišini in poslušaš, kako življenje diha brez tebe. Ni se nam treba prekomerno naprezati in boriti, da bi okrepili občutek lastne vrednosti.

To ne pomeni, da se človek opusti. Ne pomeni pasivnosti. Pomeni le, da se naučiš živeti z notranjim tokom, ne z zunanjo prisilo. Ne zato, ker drugi pričakujejo, ampak ker sam začutiš: »zdaj je čas, da sem to, kar sem.«

Ko si star, ni več nujno imeti ciljev. Dovolj je, da si. Da pogledaš dan, ki se končuje, in rečeš: »Hvala, bil si z menoj.«

“To ne pomeni, da se prenehamo učiti, rasti, napredovati ali ciljati na nove uspehe. V osnovi pomeni, da nas cilji več ne opredeljujejo. Nagradimo se samo zato, ker smo, kar smo; še vedno smo lahko ambiciozni, uspešni, oblikujemo namere in se trudimo za njihovo uresničitev. Pri tem pa izhajamo iz občutka lastne vrednosti, moči, intuicije, ne pa prisile in naprezanja«. (Cassie Mendoza Jones, Biti jaz, Založba BP 2017, str.102)

Zvečer ni več treba zmagovati. Zvečer lahko le še mirno gledaš, kako dan odhaja, in rečeš:

»Tudi to je življenje.«

#starost, #življenje

7. april 2025

Ne vem, kdaj sem v času šolanja prebral znameniti stavek »Spoznaj samega sebe«, pozneje v klasični gimnaziji pri grščini to znal napisati Γνῶθι σεαυτόν (gnōthi seauton), vendar me je vedno interesiralo, kaj to v bistvu pomeni. Ta stavek je bil nekoč vklesan v Apolonovem preročišču v Delfih. Ko smo pred leti mariborski pravniki obiskali Delfe, nam je vodič pokazal mesto, kjer bi naj ta stavek bil vklesan v kamnu.

Izrek naj bi stal nad vhodom v Apolonovo svetišče, kjer je Pitija izrekala svoje preroške napovedi. Izrek »Spoznaj samega sebe« je kasneje močno vplival na filozofe, predvsem Sokrata, ki je pogosto poudarjal pomen samospoznavanja kot temelja filozofije in moralnega ravnanja.

Vodič nam je povedal, da je to bila ena od treh maksim, vklesanih v tempelj, skupaj s še dvema izrekoma: «Ničesar preveč” (Μηδὲν ἄγαν, Mēdén ágan) in “Prevzem jamstva, poguba” (Ἐγγύα πάρα δ᾽ ἄτη, Engýa pára d’ átē).

»Ničesar preveč« nima pravne temveč filozofsko povezavo. Gre za poziv k zmernosti, ravnovesju in notranji uravnoteženosti. Rek nas opozarja, da pretiravanje v katerikoli smeri – bodisi v užitkih, delu, čustvih, iskanju znanja ali celo v krepostih – lahko vodi v težave ali celo propad.

Rek »Prevzem jamstva, poguba” mi je posebej ostal v spominu, kot pravniku, ki sem ga pogosto razlagal študentom kot napotek, ki bi ga naj omenili strankam, kadar sklepajo različne pravne posle, ki vsebujejo poroštvo, zlasti pa je posebej povezan s podpisovanjem menice. (Medklic; od vseh pravnih inštitutov sem najbolj užival pri predavanju meničnega prava, kot najtežje pravne materije in najbolj nevarnega »hudičevega papirja«, zaradi katerega je, domnevno, v petsto letih več ljudi napravilo samomore kot zaradi nesrečne ljubezni.)

Manj znani, a zelo pomenljiv delfski izrek “Prevzem jamstva poguba” je odigral v preteklosti pomembno vlogo, danes pa nima nič manjše na področju pravne in moralne odgovornosti. Žal je slednja pozabljena.

Omenjeni rek v razširjeni razlagi opozarja, da poroštvo, zastava jamstva, obljuba plačila tujega pomeni pogubo, nesrečo, slepilo duha in usodno zmoto.

V antični Grčiji, pa tudi danes, je dati jamstvo (poroštvo) pomenilo, da si prevzel pravno in moralno odgovornost za dolgove ali dejanja nekoga drugega. To je bila in je zelo tvegana družbena praksa, saj se posameznik zaveže za nekaj, česar nima pod nadzorom.

Izrek opozarja na nepremišljeno dajanje poroštev, kar pogosto vodi v pogubo – ne le materialno (izgubo premoženja) ampak tudi v moralno ali duhovno zmedo, ki jo Grki imenujejo átē – stanje, ko človeka vodi slepilo, napuh ali zmotna presoja, kar neizogibno pripelje do propada.

V moralnem smislu je ta izrek opozorilo pred lahkomiselno odgovornostjo za druge – ne zato, ker bi pomoč bližnjemu bila napačna, temveč ker lahko v svoji nadutosti, da vemo, kaj je prav, naredimo korake, ki presegajo naše zmožnosti razumevanja, presoje ali moči. In prav tam se začne slepilo, ki vodi v pogubo.

Ko smo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v naši družbi stopali v svet zasebnega podjetništva, so mnogi podjetniki – z veliko vero in malo izkušnjami – dali osebna jamstva za dolgove svojih podjetij. Verjeli so v uspeh, a spregledali tveganja. In ko so podjetja propadla, so propadli tudi njihovi domovi, dediščina, družinske vezi.

V resnici pri tem reku ne gre le za pravno vprašanje, temveč za etično opozorilo: človek naj pomaga, a ne zaslepljeno.

Jamstvo brez premisleka ni izraz dobrote, ampak lahko postane orodje pogube – tako zase kot za druge. Ne zato, ker bi bilo pomagati napačno, temveč zato, ker pomoč brez razločevanja odpira vrata slepilu (átē) – tisti starogrški zmoti, ki prevzame duha, ga omami z občutkom moči in ga pahne v pogubo.

Danes, ko se ozrem nazaj, še globlje razumem, zakaj sem študente pozival k etičnemu premisleku vsakega jamstva – naj si bo pravnega, moralnega ali človeškega.

Dati roko je lepo, a pomembno je, da roka sledi razumu. Zaupati je krepost, a šele ko je podprta z modrostjo.

Da so stari Grki imeli prav, nam dokazuje tisoče primerov v zadnjih 30 letih na področju podjetništva, ko so podjetniki z željo po uspehu, s pogumom in zaupanjem vase – dali osebno jamstvo za obveznosti svojih novoustanovljenih podjetij. Prepričani, da delajo dobro, so v zameno za podjetniško svobodo zastavili svoje družinsko imetje, domove, prihodnost svojih otrok. Ko so podjetja propadla – ne vedno po njihovi krivdi, temveč tudi zaradi neizkušenosti, prevelikih upov, negotovih razmer – je nastopila poguba. In izguba vsega. Družinske hiše, dediščina generacij, so bile prenešene na banke in upnike. In le redki so razumeli, da se je izpolnila stara delfska prerokba.

Ne gre za obsodbo poguma ali podjetnosti. Gre za etični opomin: človek ne sme jamčiti za nekaj, česar ne more v celoti razumeti, obvladovati ali nositi.

Jamstvo, ki ga vodi zgolj volja, ne pa tudi presoja, postane slepilo. In prav to so Grki imenovali átē – zmotna zaslepljenost, ki pripelje do propada. Zato sem študente vedno učil: pomagajte, a ne zaslepljeno. Jamčite – a le tam, kjer ste pripravljeni nositi posledice, ne le kot pravniki temveč kot ljudje.

Tiha dolžnost pravnikov je, da tega ne pozabimo in da opozarjamo druge, da ne bi podjetništva gradili na osebnih poroštvih – in izgubili družinske domove, imetje, prihodnost.

In končno ne morem mimo sporočila javnosti, da so naši vrli poslanci leta 1999 dvignili roke v Državnem zboru za določbe v zakonu, s katerim so določili poroštvo družbenikov in delničarjev za izbrisane družbe in »jih z zakonom posilili, da so priznali svoj podpis poroštvene izjave pred notarjem, čeprav nikoli niso videli notarja, še manj pa takšno izjavo podpisali«. Še danes, po 25 letih, poslanci tega ne želijo priznati …

To je pravni vidik, vendar z etičnega ta rek odpira izjemno aktualno razpravo o odgovornosti, zaupanju in mejah osebne zavezanosti. Na prvi pogled je dati jamstvo izraz plemenitosti – zavezati se za nekoga drugega, mu stati ob strani, tvegati zaradi prijateljstva, družine ali skupnosti. Toda etika nas uči, da odgovornost zase ni enaka odgovornosti za drugega.

Če prevzamem odgovornost za drugo osebo, brez vpogleda v njeno ravnanje, motive ali okoliščine, ne delujem v imenu pravičnosti ampak iz čustva, naivnosti ali celo domišljije o svoji vsemogočnosti.

Ko dam jamstvo nekomu, ki ga v resnici ne poznam ali ki me morda celo manipulira, sem sam sokriv za posledice. Zato je moralni nauk delfskega izreka: dobrota brez razumnosti ni vrlina ampak nevarnost. V tem smislu izrek deluje kot zadržana etika zrelosti – bodi dober, a ne naiven; bodi solidaren, a ne zaslepljen.

Tudi v sodobnem svetu imamo vsakodnevno primere, da nekdo jamči za posojilo prijatelju in izgubi lastno stanovanje. Politik jamči za pomoč nekemu poslovnežu, ki nato zlorabi to podporo, on pa doživi izgubo ugleda in sploh možnosti, da deluje kot politik. Starš jamči za otrokova dejanja, a zanemari vzgojno odgovornost. V vsakem primeru gre za moralni pretres – kjer dobra volja postane orodje pogube, ker ni bila preudarna, ker je temeljila na čustvu, ne na presoji.

Modrost v ozadju ne pove, da ni treba pomagati, temveč: pomagaj takrat, ko veš, da tvoja pomoč res vodi v dobro – ne pa v zaslepljenost, odvisnost ali lastno pogubo.

V duhu pojmovanja starih Grkov etičnost ni v tem, da žrtvuješ sebe za druge, ampak da znaš ločiti, kdaj je žrtev izraz vrline in kdaj le norost, preoblečena v dobroto.

#etika

8. april 2025

Življenjska vztrajnost je ena najdragocenejših, vendar obremenjujočih lastnosti, ki jo človek lahko razvije skozi leta. To opazimo v starosti, ko se obračamo po prehojeni življenski poti. Vztrajnost ni le trma ali odpor do sprememb, ampak sposobnost, da kljub izzivom, neuspehom in preizkušnjam vztrajaš naprej. Življenje ni vedno lahko, ampak vztrajni ljudje vedo, da se tudi po serpentinasti cesti pride do cilja in da tudi po najhujši nevihti posije sonce. Svet se nenehno spreminja. Tisti, ki so vztrajni, se učijo prilagajati in rasti z njim. Doseganje zastavljenih življenjskih ciljevje je mogoče le z vztrajnostjo in šele po mnogih poskusih in napakah. Le vztrajnost, kot notranja lastnost, nam daje samozavest in stabilnost.

Vztrajnosti ni nikoli lahko vzdrževati, vendar je v starosti to še težje, ker pogosto ne vidimo smiselnosti; pričakovanja zbledijo, cilji pa se zdijo oddaljeni ali že doseženi. Dnevi postanejo podobni drug drugemu, rutine prevzamejo dinamiko, in marsikdaj se vprašamo – zakaj sploh vztrajati? A prav v teh trenutkih tišine in navidezne praznine se skriva priložnost za drugačno vztrajnost. Ne več tisto, ki išče dosežke ali priznanja, temveč tiho, notranjo moč, ki izhaja iz modrosti, iz izkušenj, iz zavedanja, da smo prehodili dolgo pot – in da ima vsaka pot, tudi če vodi v neznano, svoj pomen.

Vztrajnost v starosti je zato pogosto oblika sprejemanja – sebe, časa, sprememb. Je sposobnost najti mir v malem, v drobnih vsakodnevnih trenutkih. Vztrajati pomeni tudi ohranjati iskro – radovednosti, nežnosti ali le tihega upanja, da je vsak dan kljub vsemu lahko dragocen.

Vztrajnost v starosti pomeni ostati pri učenju novih stvari, branju, raziskovanju nečesa novega, ohranjati mentalno prožnost; ohraniti telesno aktivnost, tudi če gre zgolj za hojo, ne gledati nazaj z obžalovanjem, ampak z razumevanjem, biti hvaležen za to, kar imamao, in druženje z ljudmi zaradi družine ali novih znancev, ki nam pomagajo pri ohranjanju motivacije in optimizma.

Vztrajnost je kot ogenj, ki nikoli ne ugasne – lahko plamti močno ali pa tli v ozadju, a vedno je tam, pripravljen, da osvetli pot naprej. Kako se motivirati, da vztrajamo pri življenju, ko se temeljni smisel življenja razblini? Ko tisto, kar nas je nekoč gnalo, navdihovalo, vabilo naprej – izgubi svojo moč? Ko se zdi, da smo svoje največje bitke že izbojevali, besede že izgovorili, vse poti že prehodili?

Morda je odgovor ravno v tem – da smisel življenja ni nekaj enkratnega, velikega, z betonskimi temelji, temveč nekaj, kar se nenehno gradi, spreminja, prilagaja. Ko mine mladostni zagon, ko izginejo velike ambicije, ostane nekaj drugega: občutljivost za drobne stvari.

To je zvok glasu vnuka, ki postavi nenavadno vprašanje. Pogled skozi okno, kjer se veter poigrava z vejami starega drevesa. Zgodba, ki jo še lahko povemo. Misel, ki jo še lahko napišemo. Nasmeh, ki nekomu še ogreje dan.

Motivacija v starosti ni več zgrajena na prihodnosti – temveč na globljem razumevanju sedanjosti. Na hvaležnosti za to, kar je še ostalo, in na pogumu, da s tem, kar še imamo, naredimo nekaj lepega. Tudi če nihče ne opazi in četudi ne vodi nikamor več ..

#starost

9. april 2025

Ko sem starejši, mi misli vse pogosteje begajo v zgodnje otroštvo. V meni sprožajo spomine in občutja, ki jih nekoč nisem poznal — zlasti ne z vidika vrednotenja in ljubezni najbližjih, katere se šele sedaj zares zavedam.

Bil sem petleten otrok, ko sem mami v jezi rekel, da je ne maram in da tudi ona mene nima rada. Bilo je maja 1945, tik po koncu vojne. Mati je pravkar spekla hlebec kruha, ki smo ga težko čakali. A ko sta se pred hišo pojavila dva lačna vojaka na begu, jima je mama kruh podala brez pomisleka.

Mi otroci tega nismo razumeli. Jaz sem jo celo zatožil očetu. Ta pa me je tiho okaral: “Še nič ne razumeš. Ne obsojaj mame.”

Takrat smo jo obsojali. Danes jo občudujem. Mama je dala kruh, a obenem srce.

Mama, oprosti — po osemdesetih letih.

Prepozno? Morda. Ali pa tudi ne.

Koliko dejanj svojih staršev razumemo šele pozneje v življenju!

Kolikokrat ljubezen prepoznamo šele, ko nas spomini učijo gledati drugače!

Spomini imajo moč, da zdravijo, povezujejo in ohranjajo človečnost.

( Oblikovanje UI)

#spomini

10. april 2025

V današnji Pravni praksi št.13-14/25 je objavljen Javni poziv Združenja Slovenska akademija pravnih znanosti, ki združuje 50 doktoric oziroma doktorjev pravnih znanosti, slovenski javnosti zlasti pa pristojnim oblastnim organom, da ugotovijo, kako se je lahko zgodilo, da je določena struktura pred 25. leti, uspela, brez znanja Vlade RS, kot predlagatelja, podtakniti poslancem v Državnem zboru določbe v Zakonu o finančnem poslovanju podjetij s katerimi je prenešena zakonska dolžnost prenosa plačila obveznosti izbrisanih družb na družbenike oziroma delničarje. Poslanci niso bili seznanjeni z omenjenimi določbami v obrazložitvi zakona. Zakon pa je bil sprejet po hitrem postopku. Z omenjenimi določbami je oškodovano več 10.000 slovenskih državljanov, ki so izgubili delno ali pa v celoto svoje osebno premoženje na način in po postopku, ki ga ne pozna nobena država.

Omenjena Akademija je po poglobljeni obravnavi omenjenega ravnanja v svoji izjavi zapisala, da tisoče oškodovancev prosi;« naj država prizna resnico in naj soroči javnosti, da ti ljudje niso krivi. Naj jih reši nepoštene sramote, ki so jim naložili drugi. Ali je res preveč zahtevati, da država pove resnico in povrne ljudem vsaj dostojanstvo. Ti ljudje so že plačali previsoko ceno, ki jo še vedno plačujejo. Država je tista, ki ima moč da jih reši nepoštene krivde«

Izjava, je bila dostavljena časopisom, Delu, Večeru in Dnevniku, vendar izjave ni noben objavil in tudi ni pričakovati odgovora zakaj zavračajo obvestiti javnost o nedopustnem ravnanju oblastnih strokovnih struktur. V izjavi se posebej poudarja, da se predlagatelji ne obračajo na javnost zaradi kaznovanja odgovornih temveč, da več deset tisoč prizadetih dobi moralno zadoščenje.

Izjavo so podpisali člani predsedstva; prof. dr. Šime Ivanjko, prof. dr. dr. h.c. Marko Pavliha in prof. dr. Luka Tomažič.

#pravo, #zakonodaja

11. april 2025

Ko starost potrka na vrata, se marsikaj spremeni. Telo se upočasni, okrog nas se zredčijo obrazi, ki smo jih nekoč klicali dom. A nekaj ostaja. Ljubezen. Ne tista mladostna, ki gori in se razplamteva, temveč tista, ki žari iz notranje topline, ki se ni nikoli povsem umaknila.

Ljubezen v starosti ni več boj za prostor v življenju drugega. Je sprejemanje, da sva tu – še vedno – čeprav drugačna, manj brezskrbna, a bolj resnična. Je sprejetje tišine, ki ostane med dvema, ko je vse že bilo izrečeno, a ni več treba ničesar dodati.

Ljubezen v starosti ni več burna zgodba, temveč tiha pesem. Ni več vzhičenje, ki išče potrditve, temveč zvestoba, ki sprejema in razume. Ko se človek sreča s starostjo, ugotovi, da ljubezen ni minila – samo spremenila je obraz. Postala je manj hrupna, a bolj pristna. Manj željna, a bolj zvesta.

V mladosti iščemo ljubezen, da bi dopolnila praznino. V starosti jo prepoznavamo kot prisotnost, ki nas ne dopolnjuje, temveč nas potrjuje – v vsem, kar smo. Ljubezen v starosti je spoštovanje življenja drugega v vsej njegovi nepopolnosti. Je bližina, ki ne sili, ampak dovoljuje. Je pogled, ki ne ocenjuje, ampak vidi. In je tišina, ki ni praznina, temveč prostor za sobivanje dveh duš, ki sta prehodili dolgo pot.

V starosti se ljubezen ne meri več v obljubah, temveč v prisotnosti. V dnevih, ki jih delimo. V tihem razumevanju, da je čas omejen, zato je vsak dotik, vsak pogled, vsak skupen trenutek – dragocen.

Morda je ravno ta zrela ljubezen najbližje tistemu, kar so modri imenovali večnost. Ne zato, ker traja neskončno dolgo, temveč zato, ker jo čas ne ogroža več. Postala je tiha prisotnost – brez zahtev, brez strahu, brez iluzij.

Ljubezen v starosti ni več zgodba, ki jo piše življenje. Je postala življenje samo.

#starost, #ljubezen

12. april 2025

Nekoč sem mislil, da človek z leti premaga svoj ego. Da ga umiri, ukroti, morda celo preseže. A zdaj, ko sem že dolgo na tej poti, ugotavljam, da je ego kot senca, ki te povsod spramlja. Tudi ko misliš, da si jo pustil za sabo, jo zagledaš znova – ob drugačni svetlobi.

V pogovori z vnuki in s študenti včasih zaznam, kako se v meni prebudi želja, da bi bil viden, slišan, potrjen. Da bi drugi prepoznali modrost mojih let, težo mojih izkušenj, globino mojih premislekov. In takrat začutim ego – kot tihi šepet, ki mi pravi: »Povej več. Pokaži, kdo si.« Kakšna zabloda!

A ravno takrat, ko mu pustim, da spregovori, nekaj dragocenega izgine iz pogovora. Nekaj med nami se stisne, otrdi. Zavedam se, da sem bil s telesom navzoč, z duhom pa že v predstavi o sebi. Ego razblini stik.

Najbolj globoke trenutke sem doživel, ko sem zmogel preprosto biti. Ko sem poslušal otroka, ki me je vprašal: »Dedi, a ti tudi kdaj jokaš, ko si sam?« In nisem skušal biti pogumen, močan, modri starec. Samo pokimal sem in rekel: »Včasih, ja.«

In bila sva skupaj – brez strahu, brez razlage, brez ega.

Ego je del nas, vem. Seveda ga ni treba sovražiti. A če mu dovolimo, da vodi, izgubimo tisto najdragocenejše – resnični stik z drugim. In pristni stik z drugim je edino, kar ostane, ko se besede umaknejo.

Ego hoče imeti prav, ne pa razumeti. Ego meri, primerja, se boji ponižanja in išče potrditev. V odnosih, kjer naj bi bila prisotna ranljivost, zaupanje in odprtost, ego deluje kot zid. Ne kot zaščita, ampak kot ločnica.

Ko govorimo z nekom, ki nas res posluša, brez sodbe, brez potrebe, da izpade pametnejši – začutimo olajšanje. Ker ego ni tam, da bi tekmoval. In ko sami stopimo iz ega, takrat se začne resničen stik.

Ampak ego je zvit. Pokaže se tudi pod krinko “ponižnosti” – kot tiha potreba, da nas imajo radi, da nas vidijo kot dobre, modre, žrtve celo. Tudi to je ego. Samo bolj rafiniran.

Odnos med ljudmi je najbolj pristen, ko se srečata dve bitji, ne dva ega.

Vsak, ki se iskreno zazre vase, ve, kako težko je preseči ego. Ni nekaj, kar enkrat premagaš in potem si “svoboden” – ego se vedno znova vrača, v novih oblikah, bolj prefinjenih. Včasih kot obramba, včasih kot potreba, da nas razumejo. Celo v tišini zna ego šepetati: “Glej, kako si zdaj duhoven.”

Moja nemoč pred njim ni poraz, ampak uvid. In to je največ, kar lahko resnično storimo – da ga prepoznamo, da ga vidimo v sebi, ne da bi ga obsodili. Da vemo, da je tam… ampak da mu ne dovolimo, da vodi.

Tišina, ko poslušaš drugega, pa čeprav ti notranji jaz kriči, da bi nekaj povedal – je trenutek, ko si ego ne more izboriti glavne vloge.

Opazil sem, da se v prisotnosti otrok – posebej vnukov – ego umakne hitreje kot drugje. Morda zato, ker nas otroci ne gledajo skozi filtre tekmovanja, moči, uspeha. Otroci gledajo v srce. In čeprav to boli, nas hkrati osvobaja.

—

P. s.

Besedilo izraža moje osebne razmisleke. Pri oblikovanju in slogovnem brušenju sem uporabil umetno inteligenco kot sodobno orodje za pomoč pri izražanju misli.

#ego

13. april 2025

Cvetna nedelja nas spominja na slovesen prihod Jezusa v Jeruzalem. Ljudje so mu mahali s palmovimi vejami, polagali pred njega plašče in vzklikali: »Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem!« (Mt 21,9) A isti glasovi, ki so danes slavili, bodo čez nekaj dni kričali: »Križaj ga!«

To nas pretrese. Toda ne zato, da bi obsojali druge, temveč da bi se zazrli vase. Kolikokrat tudi mi danes ploskamo tistemu, kar je prijetno, kar nam koristi, in jutri obrnemo hrbet resnici, ker postane neudobna?

Križ, ki sledi slovesju Jeruzalema, ni le simbol trpljenja. Je predvsem simbol odgovornosti. Kristus ga nosi nedolžen, toda zaradi sveta, ki se ne zna odpovedati sebičnosti, laži in oblasti. Križ razkriva, da trpljenje nedolžnih ni posledica božje volje, temveč človeških odločitev.

Za sodobnega človeka to pomeni, da ni dovolj, da praznike praznujemo z navado. Veliki teden je povabilo k resnemu vpogledu vase: Kaj danes jaz prispevam k svetu, v katerem živim? Sem del rešitve ali del problema?

Kristjan ne more biti samo gledalec. Nositi križ pomeni, da se ne umivamo rok kot Pilat, ampak priznamo: »Ta svet je tudi moja odgovornost.«

Dragi prijatelji!

Na današnjo cvetno nedeljo, ko Jeruzalem še slavi, že slutimo temo velikega petka. Toda prav v tem je moč naše vere – da iz množice korakov, iz zvestobe resnici in iz ljubezni do drugega, zori upanje novega jutra.

Želim vam, da bi vas Veliki teden nagovoril ne le kot spomin, temveč kot klic: k resnici, kjer vlada molk, k sočutju, kjer je brezbrižnost, in k odgovornosti, kjer se svet lomi.

Blagoslovljen začetek Velikega tedna vsem, ki verjamete, da tudi danes ni dovolj reči “Gospod, Gospod”, ampak nositi križ v hoji za resnico.

#praznik

14. april 2025

Esej o razočaranju, pokončnosti in upanju

Če bi mi bilo dano, bi ustanovil šolo pravičnosti.

Ne še ene pravne fakultete. Ne še enega centra za produkcijo diplom, ki se stekajo v sisteme, kjer se znanje meri po točkah in uspeh po bližini moči.

Ustanovil bi prostor, kjer bi se pravo poučevalo in učilo z obrazom človeka. Kjer bi pravniki postajali ne le strokovnjaki za norme, temveč varuhi pravičnosti. Ne tisti, ki poznajo zakon, temveč tisti, ki znajo stati – tam, kjer je prav, tudi ko ni lahko.

V tej šoli bi profesorji ne predavali le zakonov, ampak bi pričali. O tišini (molku) institucij, o pogumu posameznikov, o času, ko je pravo utihnilo – in je pravnik moral govoriti namesto njega. Učili bi, da je pravo več kot sistem pravil – je zaveza družbi; da je vest pravnikova notranja ustava; da vsak zakon nosi v sebi vprašanje: Komu koristi? In koga uničuje?

Na pravne fakultete prihajajo mladi ljudje s svetlimi očmi in čistimi vprašanji.

V očeh imajo predstavo o pravičnosti. V glasu imajo pogum. V prstih nosijo prihodnost prava. Toda mnogi bodo – če jih ne bomo spremljali – razočarani. Ko bodo spoznali, da sodni sistem deluje počasi (mnogo prepočasi!), včasih brezbrižno, drugič pod vplivom politike. Ko bodo videli, da odvetništvo včasih služi moči, ne pravičnosti. Ko bodo ugotovili, da pravna stroka pogosto molči – tam, kjer bi morala govoriti najglasneje.

In takrat bi jim šola pravičnosti svetovala: V vsakem primeru boste razočarani. A ne smete biti premagani. Ne dovolite, da vam razočaranje vzame človečnost. Ne zamenjajte vesti za ugodje. Ne sprejmite molka kot pogoja za napredovanje. Ohranite vprašanja – tudi ko bodo drugi prenehali spraševati. Kajti pravo brez vesti je le orodje oblasti. A pravo z vestjo je upanje družbe.

Zato politika te šole ne bi marala ali želela. Morda bi jo poskušala preprečiti. A ravno zato jo je treba uresničiti. Kajti tudi če je ni mogoče ustanoviti formalno, jo pravniki lahko oblikujemo kot zavezo. Kot misel, ki jo nosi vsak pokončen pravnik v sebi.

Takšna bi bila moja šola. Šola pravičnosti.

#študij, #pravo

15. april 2025

Samota v starosti je drugačna od samote mladosti. V mladih letih je samota pogosto boleča – zaznamovana z občutkom, da nisi izbran, da nisi opažen, da te ni. V starosti pa samota ne pride kot kazen, temveč kot naravni del poti. Ne pride naenkrat, temveč počasi. Tako kot jesen, ki ne vpije, ampak šepeta.

V starosti pa se samota spremeni v sobivanje – z mislijo, s spomini, z minljivostjo.

To ni samota praznine, temveč samota zrelosti. Človek začne razumeti, da so mnoga najgloblja spoznanja prišla prav iz trenutkov, ko ni bilo nikogar drugega – ko je ostal sam s svojim obrazom v ogledalu, s svojim srcem in s svojim časom.

Z leti se naučiš, da je samota lahko tudi prostor. Prostor, kjer se razblinijo pričakovanja drugih. Kjer ni treba igrati, pojasnjevati, se boriti za pozornost. Samota v starosti ni več praznina, ki čaka, da jo nekdo zapolni. Postane kraj, kjer si – končno – lahko sam s seboj. In ne čutiš več potrebe, da bi pobegnil.

V tej samoti oživijo spomini. Ne kot prikazni preteklosti, ampak kot tihi sogovorniki. Pogovarjam se z obrazi, ki jih ni več, a še živijo v meni. Slišim stavke, ki so jih nekoč izrekli moji bližnji. In včasih, ko zaprem oči, začutim dotik, ki ga ni bilo že desetletja.

V tej samoti tudi smrt izgubi grozo. Ni več nenadna prekinitev, temveč skoraj naravna posledica tišine, ki ji sledim. Vse bolj razumem modrost starih modrecev, ki so umikali pogled od sveta ne zato, ker bi ga zavračali, ampak ker so ga že dojeli.

Samota v starosti ni nekaj, kar bi si izbral – a če jo sprejmeš, ti da nekaj, česar ti družba ne more. Dovoli ti, da slišiš svoje misli. Da pogledaš v svoje srce. Da – končno – postaneš zvest sebi.

In morda je prav v tem tihem, neizgovorjenem trenutku, ko si sam – a ne več osamljen – človek najbližje resnici svojega življenja.

Gorazd Šifrer

Ali pa tako…

Za lahko noč prijatelji

Ko pade noč,

in nastopi tišina,

tista, ki jo slišiš

začne se potovanje

v skriti svet spomina.

Ko pade noc

je vse tu,

slike,kar letijo,

včasih hitro, kar boli,

včasih počasi,

ker radosti.

Ko pade noc,

je vse dovoljeno,

sanje in spomini,

objeti v plesu časa.

Ko pade noč,

te gledam v tišini,

potujem nazaj

na tisto prvo pot

in tvoj smeh,

tvoj stisk in objem

in vonj, tvoj vonj…

Ko pade noč

in je tišina,

se čas ustavi,

se vrne in vrti,

skozi spomine,

nikdar ne zbledi…

Ko pade noč

v spomine…

Gorazd Šifrer

#starost