22. oktober 2023

Pred dnevi je Univerzitetna založba v Mariboru izdala knjigo Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru 2019−2023, ki sta jo uredila Lučka Lorber in Peter Glavič. Knjiga je v osnovi zbornik razprav, ki so povezane s problematiko starejših v naši družbi.
V moji razpravi Starejši in družbena omrežja sem objavil razmišljanja, izhajajoč iz lastnega aktivnega ukvarjanja s problematiko starejših na družbenih omrežjih, da družbena omrežja ponujajo možnost za nadaljevanje aktivnega življenja v novih okoliščinah, ki so posledica staranja. Zavedam se, da je starost neznanka, a je vseeno človeku omogočeno, da to obdobje lahko preživi brez pretresov in strahu pred življenjem na obrobju družbe. Prepričan sem o nujnosti, da je v starosti potrebno, tako kot v vseh drugih življenjskih obdobjih, osmisliti svoje življenje. V zborniku je objavljena vrsta zanimivih razmišljanj in razprav o možnostih, ki so na voljo starejšim, da osmislijo tretje življenjsko obdobje. Vabljeni k branju.

Metka Penko Natlačen
Cesar in stoik Marcus Aurelius je zapisal v svoj Dnevnik: “Starost in mladost nista življenjski obdobji, ampak stanje našega duha.”

Lučka Laure
Že, že je res, da stanje duha ni odvisno od kronoloških let. Pa vendar imamo srečo, da živimo v obdobju tehnoloških dosežkov, saj je na primer z družbenimi omrežji lahko stanje duha res, v zelo dobri formi. Jaz velikokrat pomislim na uboge starce, ki so se samo še nekaj desetletij nazaj, starali v domovih za sirote ali na kmetijah sami v neki zatemnjeni kamri, z rožn vencem v roki.

starost#

25. oktober 2023

Te dni slovenski mediji obširno poročajo o odkritju spomenika Ć v Ljubljani kot spomina in opomina na 26. 2. 1992, ko je iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije država izbrisala več kot 25.000 ljudi na podlagi odločitve takratnih oblastnih organov. Izbrisani so bili izključno ljudje iz republik bivše Jugoslavije, ki so živeli v Sloveniji in si niso pravočasno uredili državljanstva. Izbrisani niso postali samo tujci v lastni državi, temveč so to bili hkrati ljudje brez kakršnihkoli pravic, s poudarjenim negativnim predznakom. Bili so vodeni v tako imenovani pasivni evidenci kot nezaželeni.
Moralo je preteči 30 let, da so oblastni organi Republike Slovenije »pod prisilo« odločitve Ustavnega sodišča RS in Evropskega sodišča za človekove pravice priznali napako in se je nekdanji predsednik republike Borut Pahor opravičil prizadetim, pred dnevi pa je bilo tudi odkritje spomenika s črko Ć kot simbolom za osebne priimke ljudi iz drugih republik SFRJ. Veselim se postavitve spomenika kot znaka moralne in pravne zmage človeške pravičnosti in razuma nad idejo o manjvrednosti »drugačnih«, ki je vodila odločevalce, ki so 26. 2. 1992 z neznosno lahkotnostjo podpisali akt o civilni smrti na tisoče ljudi vseh starosti.
Zanimivo je, da sem nekaj mesecev pred omenjenim izbrisom dne 29. 5. 1991 v časopisu Večer v članku z naslovom Tujci po sili zakona izrecno napisal, da je treba ob spreminjanju statusa države spoštovati temeljno pravno načelo, ki pravi »da se občanom, ki živijo v državi v trenutku spremembe njenega statusa, prizna v določenem obdobju enak status kot vsem državljanom in to le na podlagi pravice prebivanja«. Prav to načelo je veliko let pozneje bilo podlaga za pozitivne odločitve Ustavnega sodišča RS in ESČP. Težko razumem, zakaj so bila potrebna desetletja, da je oblast priznala omenjeno načelo in zakaj so tisoči trpeli več kot tri desetletja. Še bolj me je prizadel molk pravne stroke, in zlasti ne morem razumeti, da so to spregledali imensko pomembi in zaslužni, oblastnim politikom poslušni pravniki.
Nič drugačna, morda še bolj tragična zgodba je z izbrisanimi gospodarskimi družbami, zlasti družinskimi, v obdobju 1999 – 2011, ki je še vedno še kako aktualna in jo spremlja še večja ignoranca raznovrstnih oblastnih organov …
Vprašujem se, ali bo tudi v tem primeru potrebno 30 let, da se prizna napaka.

Milan Robič
naj tudi lastniki izbrisanih gospodarskih družb upoštevajo teorijo spremenjenih okoliščin, to je močan vpliv civilne družbe, ki jo zastopa Inštitut 8. marec in koordinira predsednica RS Nataša Pirc Musar pa bo red v državi – isto velja za male delničarje NKBM pa varčevalce v švicarskih frankih – zdaj je čas, da so prizadeti prebujeni, da dosežejo kar sanjajo, to je vsaj prijateljsko zadoščenje z državo če že pravično ni dosegljivo lp

Kukovec Zlatko
IZBRISALI SO TUDI SLOVENCE ROJENE V BIVŠIH REPUBLIKAH SFRJ!!!!!!! NOROST!!!!! PREVEČ NAS JE????————————————————————— Odločba Ustavnega sodišča iz leta 1999
Izbris je bil izveden v tajnosti, na način, da tisti posamezniki in posameznice, ki jih je prizadel, o njem NISO BILI OBVEŠČENI. za dejstvo, da nimajo več pravnega statusa, SO IZVEDELI PO NAKLJUČJU, ko jim je POTEKLA VELJAVNOST OSEBNIH DOKUMENTOV dokumentov in so si želeli urediti nove, ko jim je policija po legitimaciji na cesti zaradi neurejenega statusa, za katerega niso vedeli, odvzela prostost, ko so želeli uveljavljati katero od socialnovarstvenih pravic, se vpisati v šolo, iti k zdravniku.
V devetdesetih letih v javnosti ni bilo znano, da je bil IZBRIS MNOŽIČEN UKREP. Na to so kazala samo poročila varuha človekovih pravic, ki je problem opisoval v svojih letnih poročilih, pravno pa je bila kršitev razkrita šele z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-284/94 z dne 8.2.1999.
V tej odločbi je ustavno sodišče ugotovilo, da je BIL IZBRIS NEZAKONITO DEJANJE DRŽAVNIH OBLASTI. Ministrstvo za notranje zadeve, ki je IZBRIS KOORDINIRALO in UKAZALO (izvajal pa se je na upravnih enotah), je zatrjevalo, da je izbrisanim prebivalcem status prenehal po zakonu in sicer po določbi 81. člena Zakona o tujcih iz leta 1991.
Ta določba se je glasila:
»Do dokončnosti odločbe v upravnem postopku za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije določbe tega zakona ne veljajo za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike, in v roku šest mesecev od uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije zaprosijo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu navedenega zakona.
Za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike, ki ne zaprosijo za državljanstvo Republike Slovenije v roku iz prejšnjega odstavka ali jim je izdana negativna odločba, začnejo veljati določbe tega zakona dva meseca po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosili za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, oziroma od izdaje dokončne odločbe.«
Ustavno sodišče je ugotovilo, da navedena določba nič ne govori o tem, da bi ljudem, ki so bili kasneje izbrisani, prenehal pravni status oziramo da bi jim ga morali državni organi odvzeti.
Glede samega izbrisa iz registra stalnih prebivalcev je Ministrstvo za notranje zadeve trdilo, da so bili v registru stalnega prebivalstva lahko vpisani samo slovenski državljani, sklicevalo pa se je na 5. člen Pravilnika o registru stalnega prebivalstva, ki se je glasila:
»1. V evidenci stalnega prebivalstva so podatki o državljanih Republike Slovenije, ki imajo prijavljeno stalno prebivališče na območju občine.
2. V evidenci stalnega prebivalstva pristojni organ označi državljane Republike Slovenije, ki ZAČASNO, za več kot tri mesece odpotujejo v tujino, in osebe, katerim je organ v skladu s četrtim odstavkom 6. člena zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (v nadaljnjem besedilu: zakon), ODKLONIL PRIJAVO stalnega prebivališča.«
Ustavno sodišče je ugotovilo, da PRAVILNIK NE DOLOČA PRAVNE PODLAGE ZA IZBRIS OSEB iz registra stalnega prebivalstva. Zapisalo je, da so stalni prebivalci Slovenije, ki niso pridobili državljanstva, upravičeno pričakovali, da se njihov status v Sloveniji kljub osamosvojitvi ne bo spremenil.
Ključen zapis iz odločbe ustavnega sodišča se glasi (16. odstavek):
Državljani drugih republik, ki se niso odločili za slovensko državljanstvo, povsem upravičeno niso mogli pričakovati, da BODO IZENAČENI S TUJCI, ki šele prihajajo v Republiko Slovenijo, in da bodo izgubili stalno prebivališče in še to BREZ VSAKRŠNEGA OBVESTILA. Slovenija kot bodoča država se je v osamosvojitvenih aktih zavezala, da bo ZAGOTAVLJALA varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsem osebam na ozemlju Republike Slovenije, ne glede na njihovo narodno pripadnost, brez sleherne diskriminacije, skladno z Ustavo Republike Slovenije in veljavnim mednarodnim pravom […]. Državljani drugih republik, ki se niso odločili za državljanstvo Republike Slovenije ali jim je bila prošnja zavrnjena, so glede na že navedene osamosvojitvene akte lahko povsem upravičeno pričakovali, da ta okoliščina ne bo bistveno poslabšala njihovega pravnega položaja in DA BODO LAHKO ŠE NAPREJ STALNO PREBIVALI v Republiki Sloveniji, če bodo to želeli.
Ustavno sodišče je ugotovilo, da je je bil z izbrisom PREKRŠENO ustavno načelo varstva zaupanja v pravo (ki je podnačelo načela pravne države, zavarovanega v 2. členu Ustave RS), ter načelo PREPOVEDI DISKRIMINACIJE iz 14. člena ustave RS. načelo enakosti pred zakonom je bilo prekršeno s tem, da so TUJCI IZ TRETJIH DRŽAV, ki so dovoljenje za prebivanje pridobili v času SFRJ, OBDRŽALI SVOJ STATUS (in jim za to NI BILO TREBA STORITI POPOLNOMA NIČ), medtem ko je bil pravni status osebam iz drugih republik nekdanje skupne države arbitrarno odvzet, s čimer so bili v primerjavi s tujci iz tretjih držav POSTAVLJENI V SLABŠI POLOŽAJ.

Kukovec Zlatko
https://old.delo.si/mnenja/komentarji/letalisce-in-izbrisani.html ………………………… Jože Pučnik je bil namreč eden glavnih ideologov etničnega očiščenja Slovenije, ki se je potem v resnici udejanjilo s črtanjem 25.671 moških, žensk in otrok iz registra stalnega prebivalstva novonastale države. Sodišče v Strasbourgu je potezo takratne Demosove oblasti razglasilo za evidentno kršitev treh členov evropske konvencije o človekovih pravicah. Za potezo, nevredno demokratične države, ki je hotela biti drugačna od tiste, iz katere je odšla.
Jože Pučnik je 16. decembra 1990 na zborovanju v Ljutomeru, bilo je tik pred plebiscitom, jasno dejal, da ne bo vsak, ki ima na dan plebiscita bivališče v Sloveniji, dobil državljanstva brez posebnih pogojev. V plebiscitu in odcepitvi je videl možnost za ustvaritev nacionalno čiste države, za »očiščenje« Slovenije prišlekov iz drugih jugoslovanskih republik: »Osebno nasprotujem avtomatskemu prevzemanju zatečenega stanja z dnem plebiscita. […] Ne pojdimo v navidezno demokratičnost, s katero bi ustvarili probleme, ki jih potem ne bi mogli reševati. […] Pripravljeni moramo biti, da dediščino jugoslovanske federacije, morda tudi na neljub način, odpravimo. […] Osebno se bom z vsem vplivom zavzemal za to, da v Sloveniji ne bodo nastali problemi, podobni kninskim. […] Tu ne sme biti nobenih gnilih kompromisov. […] Slovenija se s temi dodatnimi problemi ne sme obremenjevati ,« je v Ljutomeru tedaj govoril Pučnik. O tem so takrat poročali mediji in o tem je pisal tudi zgodovinar Božo Repe.
Ta Pučnikova retorika ni bilo prav nič drugačna od Tuđmanove in Miloševićeve, opozarja Repe. Pripeljala je do množičnega izbrisa, ki je zdaj končno le dobil epilog. Brniško letališče zato tudi zaradi razsodbe iz Strasbourga ne bi smelo več nositi imena Jožeta Pučnika. Nenavadno in tudi nemoralno bi namreč bilo, da je na pročelju osrednje letališke zgradbe v državi še naprej pritrjeno ime moža, zaradi katerega je bila Slovenija obsojena pred vso Evropo.

Nikola Vlahović
Odličen zapis spoštovani profesor Ivanjko. 3.1.2021 je Prof.dr. Dragan Petrovec rekel Kseniji Horvat “Če bi jih razglasili za tujce, to ne bi bil problem, ker to pozna mednarodna praksa. A
oni so izvršili civilno ubistvo”. Prav tako o Aleksandru Todoroviću nisu niti besede povedali. Aleksandar Todorović je bil tisti, ki je sprožil ta val, da so potem vsi bili seznanjeni da so izbrisani. Mesec dni se ni vedelo za njega, kje je. In po enem mesecu so ga najdli v mrtvašnici (nasproti bloka kjer je živel). Takrat se je samo ena nevladna organizacija oglasila in nobeden drug niti besede ni povedal.

pravo#

31.oktober 2023

Danes, 31. oktobra 2023, je na spletnih straneh IZOP-Inštituta za zavarovalništvo in pravo objavljena zanimiva informacija o ustanovitvi in začetku delovanja Društva za varstvo zavarovancev Vzajemne d. v. z., skrajšano Društvo Vzajemna, s sedežem v Mariboru, Trg svobode 3.
Ustanovitelji Društva Vzajemna so znani pravni strokovnjaki s področja gospodarskega in zavarovalnega prava: zasl. prof. dr. Šime Ivanjko, prof. dr. Dušan Jovanovič, prof. dr. Borut Bratina in Klementina Ihanec, univ. dipl. pravnica, predstojnica IZOP-Inštituta za zavarovalništvo in pravo v Mariboru.
Predsednik Društva Vzajemna je prof. dr. Šime Ivanjko, avtor številnih knjig in strokovnih ter znanstvenih objav s področja zavarovalništva in soustanovitelj dveh zasebnih zavarovalnic ter idejni pobudnik ustanovitve edine slovenske Vzajemne zdravstvene zavarovalnice d. v. z..
Ustanovitelji (zavarovanci Vzajemne d. v. z.) so zapisali v statutu Društva Vzajemna, da društvo nasprotuje preoblikovanju Vzajemne zdravstvene zavarovalnice d. v. z. v zavarovalno delniško družbo, ker so prepričani, da je preoblikovanje škodljivo za zavarovance, in želijo s svojim strokovnim znanjem pomagati zavarovancem in vodstvu Vzajemne d. v. z., da se prepreči njeno preoblikovanje in da se usposobi kot vzajemna zavarovalnica za izvajanje storitev zavarovanja na področju drugih zdravstvenih in premoženjskih zavarovanj. Ustanovitelji društva v statutu izrecno zapišejo, da ne nasprotujejo ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in v svojih smernicah dela poudarjajo, da sama ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ni povezana s spremembo statusa Vzajemne d. v. z.. Ustanovitelji društva so izrecno podprli Sklepe skupščine Vzajemne d. v. z. z dne 14. 9. 2023, ki nasprotujejo Predlogu zakona o statusnem preoblikovanju Vzajemne zdravstvene zavarovalnice d. v. z. v delniško zavarovalno družbo, ki ga je vložila Vlada RS v zakonodajni postopek.
V naslednjih dneh bo začela delovati spletna stran Društva Vzajemna, na kateri bo vrsta zanimivih objav glede koristnosti vzajemnega zavarovanja za zavarovance, ki jih zavarovanci ne morejo uresničiti v zavarovalnih delniških družbah.
V vzajemni zavarovalnici so zavarovanci lastniki zavarovalnice, v zavarovalni delniški družbi pa so le pogodbena stranka zavarovalnice.
Statutarni pogoj za članstvo v Društvu Vzajemna je sklenitev katerega koli zavarovanja z Vzajemno d. v. z..
Vabljeni k članstvu v društvu – članarine ni.
Člani društva in drugi zainteresirali za omenjeno problematiko lahko kontaktirajo z Društvom Vzajemna in mu posredujejo svoja stališča na e-mail naslov: info@drustvo-vzajemna.si in na novi spletni strani.
Na omenjeni spletni strani IZOP-Inštitut za zavarovalništvo in pravo v Mariboru (https://www.zavarovanje-osiguranje.eu) je objavljeno tudi mnenje umetne inteligence o prednosti zavarovanja pri vzajemnih zavarovalnicah…
zavarovanje-osiguranje.eu

Valentina Košič
Čestitke❤

Alojzij Kolenc
Čestitam, dobro delo, če bo le služila zavarovancem…

pravo#

4. september 2023

Temeljna pravna koncepcija sodobnega življenja temelji na varovanju pravice do življenja, osebne svobode, lastnine na stvareh in intelektualne lastnine, pravičnosti in pravice do pravne države. To je legitimno (upravičeno in sprejemljivo), ker temelji na načelu, da smo vsi delo »Boga« ali narave in smo kot del narave enaki v prihodu v življenje in odhodu iz njega, pri čemer je dojemanje teh temeljnih premis odvisno od stopnje filozofske razsvetljenosti, moralno etične zasnovanosti, ekonomskega razvoja, politične emancipacije, tradicije, splošnih pravnih načel in skupne zgodovinske umne neizogibnosti določene družbene skupnosti. V praksi se omenjeni koncept uresničuje z legalnostjo, ki temelji na zakonitosti oziroma pravnosti družbenega ravnanja ali države, ki pravnost zagotavlja z veljavnim pravom v obliki sprejemanja in uveljavljanja raznih pravnih predpisov.
Dokler ni pravo razvito kot relativno samostojna pojavnost ali gre za zlorabo prava s tem, da je pravo sredstvo za varovanje določenega nedemokratičnega sistema, kot je to bilo v socializmu, ni mogoče ločevati legitimnosti in legalnosti obstoja v delovanju prava.
V sodobni družbi, vključujoč tudi našo, nista sporni legitimnost in legalnost prava, je pa sporno izvajanje prava v praksi, kjer se pogosto pravo ali pa v imenu prava izvajajo postopki in ravnanja, ki so nelegitimna, čeprav so legalna.
V naši družbi, ki že 30 let pravno oblikuje nov demokratični pravni sistem na uvodoma omenjenih načelih, sodobni sistem legitimnosti obstoja prava ni sporen, ne moremo pa mimo nelegitimnih pojavov pri oblikovanju in uveljavljanju prava.
Tako je na primer pravica do življenja ogrožena z zanemarjanjem delovanja zdravstvenega sistema v družbi, opustitvijo potrebne skrbnosti za starejše, z veliko stopnjo liberalizacije splava in končno tudi najnovejšim poskusom pravnega urejanja evtanazije, ki je usmerjena na končanje življenja. Pri tem ni treba posebej omenjati pravnega izbrisa ljudi iz družbe, ki še kako ogroža življenje, da ne govorimo posebej o »civilni« smrti izbrisanih.
O pravici do svobode je vsaj starejša generacija poslušala lepe pripovedne pravljice, kako smo in bomo kot osebnosti svobodni, čeprav vemo, da je prava svoboda človeka veliko več kot tista, o kateri se je govorilo v preteklosti in se danes o njej manj govori, z ozirom na to da se zavedamo, da človek danes preprosto ne more biti absolutno svoboden zaradi omejitev pogojev sodobnega življenja, kjer država želi izvajati nadzor nad vsemi porami življenja. (Hudomušneži zatrjujejo, da se je današnja vodilna politična struktura navdušila nad imenom Svoboda, da bi se obljube o resnični svobodi kočno le uresničile.) ( Sic?!)
Kršitve pravice do lastnine so tako evidentne, da postajajo normalen pojav v naši družbi. Naj omenimo najbolj znane posege države na področju škodljivega poseganja v pravico do lastnine: 1. prepoved nakupa nepremičnin tujcem in delavcem, ki niso imeli slovenskega državljanstva, da bi lahko svojo stanovanjsko pravico, pridobljeno v bivšem sistemu, spremenili v lastniško pravico; 2. vrsta omejitev za vrnitev nepremičnin v postopku denacionalizacije; 3. odvzem delnic delničarjem bank in obligacijskih premoženjskih pravic iz vrednostnih papirjev in njihova prodaja na trgu tujcem, brez stečaja banke; 4. prepoved razpolaganja z deviznimi hranilnimi vlogami bančnih deponentov; 5. izguba osebnega premoženja družbenikov izbrisanih družb, brez postopkov stečaja oziroma likvidacije; 6. nezmožnost da bi zapustniki z oporoko prepustili svoje premoženje dedičem, zaradi napak sodišč pri shranjevanju oporok idr. Na področju intelektualne lastnine ni učinkovitega pravnega varstva.
Pravičnost, ki bi naj bila temelj prava in vseh vrst odločanja, sploh ni nikjer omenjena v pravu kot podlaga za urejanje pravnih razmer, za delo sodišč, še manj pa je prisotna v ravnanju oblastnih institucij in organov. O pojavih, ki pomenijo kršitev načela pravičnosti, pa vsakodnevno beremo v medijih in na družbenem omrežju.
In končno pravica do pravne države in pravne varnosti je predmet vsakodnevne kritične javnosti, saj so mnogi prepričani, da je ta pravica najmanj varovana oziroma je hudo ogrožena z dolgotrajnimi sodnimi in upravnimi postopki, o čemer nas opominja tudi ESČP. Nenehni stampedo sprejemanja in spreminjanje nejasnih pravnih predpisov in v nasprotju z načelom pravičnosti, sprejemanje zakonov po hitrem postopku, pravno varovanje strankarsko političnih interesov, kadrovanje političnih osebnosti na pomembne družbene položaje, interesna strankarska prisotnost v gospodarstvu … so splošno znani pojavi v naši družbi, ki so posledica nedelovanja pravne države.
Po globokem prepričanju mnogih so to glavni problemi naše družbe, o katerih se bojimo poglobljeno razpravljati in se skrivamo za vsakodnevnimi bolj gostilniškimi prerekanji o bistveno manj pomembnih zadevah, ki so povezane predvsem z vprašanji, kdo je kdo v družbi, in z vsemi znanimi oblikami nam splošno poznane (ne)privoščljivosti in globoke nesocialnosti …

Metka Penko Natlačen
Dragi profesor, hvala za ta zapis. Veliko pove in na veliko neurejenih razmerij opozori. Predvsem pa spodbudi naše razmišljanje.

Danica Mally
PREBEREMO IN SE ZAMISLIMO, želim, da bi ta vaš zapis prebralo čim več tistih, ki bi zadevo morali vzeti resno…!

Rajko Golob
Morali bi imeti neke temeljne zakone, ki jih ne more speminjati nobena politična opcija. Narobe pa je, da vedno volimo isto politično opcijo, ki nas nagiba samo na eno stran, posledično pa ni ravnovesja.

Marjana Pavliha
Pravijo, da je dober advokat tisti, ki zna poiskati luknje v zakonu, da kljub krivdi stranke, ki jo zastopa, le ta zmaga.
Kar se politike tiče nič novega, daleč od enakopravnosti pred zakonom, še dalje od socialne pravičnosti.
Denacionalizacija – poguba za državo v tisti meri, ko RKC dobi v naravi povrnjeno imovino, ki jo je pridobila na “sumljiv” način.
Sicer pa da, zapis je korekten in realnost je taka kot ste jo napisali.
Zloraba pravnega sistema pa obstaja od vsega začetka do danes, žal ne vidim v prihodnosti izboljšanja.

Andrej Razdrih
Idealne družbe ni nikjer na svetu. Slovenija se še kar dobro drži…

pravo#

6. september 2023

Ob nedavnem televizijskem ogledu težko dojemljivega in sprejemljivega dogodka v domu ostarelih, kjer se je mladoletno dekle kot negovalka «igrala« s starejšo nepokretno žensko kot z nekakšnim živim bitjem oziroma s stvarjo, se sprašujem, tako kot filozofinja in pisateljica Simone de Beauvoir v knjigi Starec: »So stari ljudje sploh še ljudje«? Ne morem pozabiti objavljenega filmskega posnetka in izpostavljenih zeleno obarvanih nohtov negovalke ter krika usihajoče ženske, ki se ne more drugače obraniti pred bolečo vsiljivostjo negovalkinih rok. Ob tem pa tv napovedovalka še dodatno pove, da prizadeta gospa, stanovalka v domu starejših, nima svojcev.
Objavljena scena, fokusirana na obarvane nohte, nemočen obrambni krik prizadete gospe in obvestilo napovedovalke, da gospa nima svojcev, je neverjetna simbolika današnjega odnosa družbe do ostarelih. Mladenka in njene roke, ki jasno kažejo na nestrpnost mladih (beri: družbenega okolja) do starejših; boleč krik prizadete gospe je kot glas vpijočega v puščavi, namenjen družbenemu okolju za pomoč, in TV obvestilo, da je gospa brez svojcev, kaže na brezupno osamljenost starejših v družbi in pomen sorodstvenih povezav med ljudmi.
Čeprav ima televizijska objava dogodka neverjetno pomembno sporočilo družbi, pa se kljub temu sprašujem, ali je takšna filmska objava dogodka na ekranih nacionalne televizije primerna. Objava je prispevala k povečanju in poglabljanju strahu starejših pred življenjem v domovih za ostarele. Utrjuje se splošno znan občutek, da je življenje v domovih kazen za starejše, ki nimajo svojcev. Z objavo omenjenega posnetka se utrjuje in posplošuje dokaj prepoznavna nestrpnost mlajših generacij do starejših. Ob vsem tem pa se postavlja vprašanje varstva mladoletne osebe, ki je v tem primeru še najbolj prizadeta, saj je tudi ona žrtev družbenega odnosa do starejših.
Ta objava in dogodek odpirata vrsto vprašanj, zastavljenih družbi, zlasti oblastnikom in vsem nam, ki smo s svojo indiferentnostjo do starejših in poveličevanjem mladosti ter z opustitvijo skrbne vzgoje mladih prispevali k sedanjemu stanju, na katerega postanemo pozorni šele ob takšnih in podobnih dogodkih.
Osebno menim, da je še kako nujno obveščati javnost o nesprejemljivih postopkih do starejših, vendar pa ni treba tega izkoristiti za dodatno povzročanje strahu in medijsko promocijo. Ni primerno objavljati domnev o odgovornosti mladoletne osebe in se izogniti opozarjanju na družbeno odgovornost za ustvarjanje okolja, v katerem se lahko udejanjijo nesprejemljiva ravnanja mladih.

Tatjana Brigita Mohorko
Kateri me pozna ve, da je moja profesija skrb za starejše. Zmeraj govorim, da so to naši biseri, enciklopedija znanja, modrosti … Vsi vemo kaj se je zgodilo v domu ostarelih. Sama sem najprej ostala brez besed, nakar so mi solze tekle v potokih, potem pa je butnilo iz mene, ves gnev, prezir in ja par sočnih besed.
P. S jaz osebno bi temu dekletu naredila isto za kazen. Prikovala bi jo na invalidsko posteljo, ji vsake toliko naravnala nos, jo malo zlasala, tudi položila na invalidski voziček in jo vrtela v krogu. Nekdo bo rekel ista si. Ne nisem. Dekle naj sama na svoji koži občuti občutke katere so imeli nebogljeni varovanci doma za starejše. Vsi vemo, da je najvecja šola življenja tista lekcija, ki jo občutimo na svoji koži.
Kam smo prišli kot družba? Kaj delamo narobe? Je krivo moderno starševstvo? JA vsega po malem, tukaj se je treba vprašati kajti, če na takšnih mladih svet stoji smo pogoreli na celi črti.

Vincenc Petruna
Gospod Šime Ivanjko, meni se zdi vaš zapis zelo tehten, novinarsko poročilo pa neprofesionalno in tako brez občutka za tematiko, da je izpadlo prav groteskno.

Marija Krebs
Dober zapis. Je pa ravnanje mladoletnice predvsem krivda nas starejših…

Gordana Štrković-Tomaško
Dokaz več, da sem se pravilno odločila, da bom za ostarele starše skrbela sama.

Janja Hojnik
Mene še bolj kot to, kar je naredila gospe, skrbi to, da je svoje ravnanje posnela in ga celo objavila. Ne samo, da je naredila nekaj nedopustnega, očitno je celo mislila, da s takim početjem ni nič narobe oz. celo, da je to nekaj, s čimer se lahko hvališ. Kot nekdo objavi, da je diplomiral, je ona objavila kot svoj dosežek to, da se izživlja nad starejšimi na – verjetno po bližnjici dobljenem – delovnem mestu.

Stane Rauh
Mladi so le odraz starih…Tako dokler so še učenci v šoli, kot pozneje, ko zavzemajo mesto v družbi odraslih…Ta družba je nezdrava…In to se vidi na vsakem koraku…

Bojana Dukarič
Lepo zapisano g.profesor…največ je po mojem mnenju kriva vzgoja. Žalostno, da se dogajajo take stvari.

Helena Rošker Štok
Hamurabijev zakonik je bil učinkovit..

Tanja Pirh
Grozljivo, hči osebe, ki je v domu zaposlena, brez vsake empatije. Dejstvo je, da imajo nekateri otroci res polne r.ti, (opravičilo, ni druge primerne besede), so brez vsake odgovornosti, lastnih življ.izkušenj, zdolgočaseni, od okolja, in socialnih omrežij, zaščiteni s strani staršev, zaviti v vato, brez lastnih izkušenj, starši pa pogosto nemočni, ali celo v nekem sprenevedajočem stanju.
Skratka, ni obetavno 😪

Katarina Vinkec Vinkec
Tiste,ki imajo nekoga za sabo, sploh če je višje rangiran se obravnava kot človek. Za ostale v domovih se slabo piše. Slabšalni vzorec vsiljuje politika. Jasno so pokazali v času kovida, sedaj glede evtanazije in to bodo delali še naprej. Za svoje se nekako poskrbijo. Novinarji so celo izpostavili, ko je umrla mati od slo.politika,za ostale jim ni mar. Niti jim ni mar za trgovanje z otroci.
Sociopatski smrklji pa upam, da nikoli ne podpišejo opravljene prakse.

Tone Potocnik
Sam menim,da so v prvi vrsti za privzgojene in (tako tudi udejanjene vsaki ljubi dan) v prvi vrsti odgovorni in zaslužni starši.Vsi tisti,ki so svojo nalogo opravili se nimajo česa bati v starosti in je jesen življenja teh ljudi lepa,obsijana s toplino in na dotiku skrbne roke najbližjih.Ta medsebojna skrb in pomoč bogati obe generaciji.Vsi mladi,ki imajo možnost,da skrbijo za svoje starše imajo velik privilegij…,imajo ob sebi starše,ki so vse življenje trepetali in pomagali otrokom.In prav je,da to na jesen življenja z radostjo vračajo.Kake druge prioritete,posli,druge neumnosti…ma ljudje,a ste izgubili kompas?
Za vse,ki pa žal nimajo svojcev…pa moramo kot družba biti v stanju,da poskrbimo za njih dostojno starost in zaposlimo ljudi z empatijo do teh ljudi.Tu ni pomembna izobrazba,ampak srčna kultura…jo imas,ali pa nimaš.
Seveda pa bi veljalo uvesti več kontrole ,discipline in reda v vse pore našega življenja življenja.
Da bismo zavozili z vzgojnimi metodami…doma,v vrtcu,šoli in kasneje v poklicni sferi, tej smrklji ne bi na pamet padlo početi kaj takega…
Pa menda ja ne mislite,da se bo stanje samo popravilo,…da pridemo v normalne civilizacijske tire.
A mislite,da rabimo še več svobode?Da bodo potem ljudje bolj zreli in ozaveščeni?
Ma zbudite se ljudje in vzamite stvari pravočasno v svoje roke…sicer vas čaka žalosten konec namesto lepe jeseni življenja.

Janja Pušnik
Tudi meni se ves dan že vrti ta neverjeten prizor te psihopatske smrklje, s temi nohti..(kako pa sploh lahko neguje koga z nĵmi?)..in s tem grozovitim početjem! Nezaslišano! Kakšne starše ima? Otroci so vendar zrcalo staršev! Menda tudi njena mati dela v domu. To dekle je človeški izmeček! Zavoženo bitje! Ne smejo ji nikoli podpisat prakse! Slabo se nam piše, če ne bomo odločno ukrepali!

Aljaz Ekart
Danes manjka takšnih učiteljev, profesorjev in predavateljev kot ste bili dr. Šime Ivanjko, vi ste nam bili vzgled in učili ste nas za življenje in poklic… Tega pa danes v šolah žal manjka…

Zeljka Vovk
G Šime čestitke za vaš zapis koju usmerja vse inštitucije na zelo resen nadzor a izvajanju dela v domovih za ostarele predvsenlm nad nepokretnimi varovanci!
Čudi me da je mladoletni punci dovoljeno delo brez mentorja ali nadzrne osebe!Še bolj pa je tragično da je ta iseba sbemala svoje zločinačko delo in objavljala a Tik-taku!
Sedaj se starejše osebe kit tudi njihovi svojci težko odločali za v domove!
Brez zamere če sem bila stroga v iznošenju svojega mnenja!

Marijan Crnčec
Če bi z mojo mamo tako ravnala bi jaz isto ali hujše ravnal z njo..se pravi da je zavestno izbrala žrtev ki ni imela nobenih svojcev in je mislila da lahko potem dela kar hoče..za tako dejanje mora biti tudi primerna kazen…to je kaznivo dejanje in pika…

Silva Justinek Omerzi
S tistim delom, kjer pisete, da je mlada oseba še najbolj prizadeta, se pa nikakor ne strinjam. Zakaj bi bila smrklja prizadeta? Sama se je odločila za vsa nesprejemljiva dejanja, sama je to javno delila (na srečo je dovolj neumna, drugače bi se te grozote lahko še vedno dogajale!). Morda ji bo pa zdaj le potegnilo, da je ravnala zelo, zelo narobe. In osebna odgovornost se nikoli ne bi smela skrivati za družbeno.

DrscSuzana Čurin Radović
Že vrsto let pišem o tem, kako nevarno za vse nas je, da je humanistika, etika in družboslovlje porinjeno na rob, namesto da bi bilo sestavina vseh izobraževanj, tudi tistih ob delu in še – zakaj se zaposluje mladoletne mlade ob tem pa priporoča beg možganov v tujino in v dela, kjer lahko dajo od sebe manj kot bi zmogli. Medgeneracijsko sodelovanje kar ne steče, čeprav je bilo pririteta pred volitvami

Janez Mohorič
Prof. Res človeško razmišljanje, po drugi strani pa se postavlja vprašanje – ali bomo ljudje sploh še kdaj razumeli drug drugega, le kje je filozofija sobivanja generacij, kaj se pravazaprav dogaja, je to res samo razvoj t.i. pametnih tehnologij, na človeka pa smo pozabili, priporočam tudi branje kitajskega misleca kunfucija, kateri je pred okoli 25oo leti dovolj natančno opisoval naloge sobivanja generacij…

Tania P
Kje so pri nas diplomanti gerontologije? Imperativa zaposlitvenega kadra upokojenskih domov.
https://brezovir.si/kaksno-je-stanje-v-domovih-za-starejse-na-norveskem/

Brane Terglav
Ta empatija do starih ljudi se širi tudi na splošno, to je tudi del globalisticne agende po kateri naj bi bili stari ljudje kot nekoristni odveč, del tega je tudi forsiranje evtanazije.

Dragica Bacani
Sedanja vlada pod taktirko Goloba in predsednice Pirc Musar, je posredni krivec stanja obnašanja družbe do starejših ljudi!
Upokojenci, ki smo 40 let delali, imamo manjšo pokojnino kot je socialka za lenuhe in migrante.
Vlada namerno ignorira zahteve upokojencev.
Preko 10.000 podpisov za zahtevo zvišanja pokojnin, predsednica DZ namerno protizakonito zadržuje v predalih.
Žalostni so časi starih ljudi v Sloveniji!

Živka Vihtelič Vodlan
Prvo kar vidim na temu posnetku je, kako je narobe, da se vsak lahko vpiše na različne študije, ne da bi se prej naredil v 9 razredu psihološki test, kjer bi se izrisalo, kateri poklici so za koga primerni. Če ti test pokaže, da si asocialni tip človeka, nisi primeren za poklic v medicini. Ta punca ni primerna za ta poklic. Tu bi morali biti ukrepi in punco preusmeriti v drugi poklic. Starostnikov in mladoletnikov se nebi smelo prikazovati po televiziji. Kje je tu varstvo osebnih podatkov ipd… Ljudje negovalci, ki delajo s temi ranljivimi skupinami težko fizično in psihično naporno delo, bi morali dobiti za pogoje dela najmanj 50 % dodatka na osnovo. Če bi lepo zaslužili, tudi nebi bilo problem zaposliti ustrezen kader.

Jasna Kontler
Po naključju sem istega dne, ko so mediji poročali o nezaslišanem dogajanju v Trebnjem, kupila hrvaški politični tednik ‘7dnevno’, ki je že na naslovnici napovedal članek z naslovom “Groza v domovih za stare”, nič manj zgovorna pa nista tudi nadnaslov “Država ne skrbi za starce” in podnaslov “Lahko vas oropajo, mučijo, pogosto pa lahko tudi zgorite”. V omenjenem članku je še kopica šokantnih podatkov – o ilegalnih domovih, o privezanih in skrajno zanemarjeni starcih, o dementnih varovanci, ki spijo na golih vzmetnicah brez posteljnine …
Ob takem branju je prva misel (zlasti če uradno spadaš v kategorijo ‘starcev’), da niti sebe, niti svojih svojcev, za nobeno ceno ne boš dal v dom. Ampak ..
Dobro vem, da zase tega ne moreš zagotoviti, saj te lahko bolezen spremeni v nemočno osebo, za katero svojci ob obstoječem pomanjkljivem sistemu pomoči na domu sami ne morejo skrbeti. Predvsem ne daljše obdobje.
Kakšna je rešitev? Bojim se, da smo zamudili priložnost za
vzgojo, kjer bi bilo spoštovanje vseh ljudi, tudi nemočnih starcev, nekaj samoumevnega. Žal sem prepričana, da se tudi po takšnih razkritjih dolgoročno nič ne bo nič bistveno spremenilo.

Miša Vlasta Topolovec
Bila sem zgrožena, ko sem to videla. Tudi iz osebnih razlogov 😪

Mira Kokolj
sama imam kar nekaj izkušenj z mladostniki, še posebej se spomnim dogodka ko sem hodila po pločniku. po njem se je s kolesom pripeljala deklica okrog 15 let, in ker se nisem umaknila ter jo opozorila, da vozi po napačni strani in po pločniku, dobila: prekleta stara. zaželela sem ji da doseže leta ,ki jih imam sama. pričakovali so tudi kjer stanujem, da bom v primeru ko ne bodo svojci, obiskovalci stanovalcev imeli ključa od vetrolova, zvonili pri nas, da jim bomo odpirali vhod. oblastnost in vsiljivost je navzoča povsod……

Cvetka Vrabič
Utrujena sem že od tega kaj vse nas čaka v pozni starosti. Predelala sem zakone, amandnane in kaj sem ugotovila; zelo všečno in vspodbudno zapisano…Vendar ni denarja, ni kadrov, ni strpnosti…glavnih dejavnikov za dobro starost.
V domu sem imela mamo tudi od tu imam slabe izkušnje.
V večini primerov pa nas starce ne morejo imeti doma, ker so službe prenaporne in naši otroci komaj uspejo živeti kot družina. Rešitev vidim v bivalnih skupnostih, kjer si lahko pomagajo med sabo…pa je spet odvisno kdo ima denar…začaran krog.

Betka Trobentar
Vzgoja se zacne doma!

Zarko Predic
Katastrofa kam smo prišli. Otroci brez duše. Morali bi tisto spako poimenovati z imenom in priimkom in jo zaznamovati za celo življenje

Nikola Vlahović
Spoštovani profesor Ivanjko. Tako kot vedno, podate svoje strokovno mnenje na trenutne dogodke. Lahko samo eno povem, a to je, da v naši ljubi Sloveniji je na vseh nivojih in vsek koncih prisotno stopnjevanje nasilja nad posameznikom. O tem bi se dalo knjigo napisati.

Antonija Kodrič
Menim,da strah pred ustanovami venderle ni odveč.Menim da dogodek ni osamljen je bil pa posnet……In ni (žal) mladost in tehnologija edini razlog takega vedenja….Spomnimo se samo”korone” in obnašanja in izživljanja mnogih odraslih na soljudeh……

Cvetka Vrabič
Ponovno se moram oglasiti. Res je grozen prizor…se pa sprašujem; Kdo vzgaja otroke/učence/dijake…nekje nam je spodletelo…ni vsa krivda na osebi, ki je bila prikazana…tudi akterji v ozadju(snemalec in še jih je verjetno bilo) bi morali prevzeti odgovornost.

Matjaž Marussig
Punca ima klasične psihopatske motnje. Da to veš, ni treba, da si psiholog.

Rozika Vrhovšek
Ne zavedajo se ,da bodo tudi oni enkrat ostareli, če bodo imeli srečo in verjetnost je, da bodo tudi oni v DSO.L.P.

Jolanda Tičar
Otopeli za druge, tudi svoje bližnje? Je to tisto, kar lahko pričakunemo od družbe k sebi obrnjenimi rokami? Bojim se, da. Samo jaz in potem daleč nič. Nekje se je izgubila čuječnost, tudi empatija. Zavedanje, da drug brez drugega ne bomo obstali.
Skrbi me, kaj čaka šele naslednje generacije. Evtanazija vse bliže?

Boštjan Boštjan
G.Šime, prav je da ste izpostavili to problematiko oziroma skrb za naše domače v DSO, ker verjetno to ni osamljen primer, ampak žal tega ne vemo.

Alojzij Kolenc
Prav je da se to objavlja in potrebno je mlade vzgajati v empatiji, odgovornosti in jih tudi kaznovati, če drugače ne gre, sicer imate prav.

etika#

11. september 2023

Današnja mlajša generacija se veliko pogovarja o dividendah, ki jih prinašajo finančne in druge naložbe. Starejša generacija je nezadovoljna, ker ni ustvarjala finančnih in drugih podlag za pridobivanje dividend v starosti. Starejši generaciji je znano, kako je v socializmu ob koncu 60-ih let preteklega stoletja, zaradi ideoloških nasprotij, klavrno končal poskus zagotoviti starejšim določene oblike dividende v obliki pravic iz minulega dela.
Današnji upokojenci so večino svojega delovnega ustvarjalnega obdobja preživeli v socializmu, kjer je povečevanje premoženja v smislu ustvarjanja bodočih dividend bilo praktično neizvedljivo, bodisi zaradi ideoloških zasnov bodisi zaradi tega, ker je plačilo za delo zadoščalo le za preživetje in kvečjemu za pridobitev kakšne manjše nepremičnine. Takrat je bila v trendu izgradnja vikendov, ki danes več ali manj obremenjujejo starejšo generacijo in so predmet spora z mlajšimi. Za nas starejše je v preteklosti osebni dohodek oziroma plača bila namen življenja.
V obdobju socializma večina ni nikoli uporabljala denarja za polepšanje lastnega življenja ampak za preživetje in »ustvarjanje lepše bodočnosti«, ki ni nikoli nastopila. Prav to je bil razlog za takratno nezadovoljstvo delavcev in je posledično predmet negodovanja sedanjih upokojencev, saj pokojnine opravljajo enako vlogo kot v preteklosti osebni dohodek – mizerno preživetje.
Gre za pomanjkanje znane tako imenovane spominske dividende na lepa doživetja v življenju, ki jih donašanja starejša generacija ni mogla ustvariti zaradi nizkega plačila za delo.
Znano je, da danes ljudje pogosto vlagajo denar v dejavnosti, ki jim prinašajo spomine in izkušnje, ki so jim dragocene, na primer potovanja, družinski dogodki, šport, znanje ipd. Vlaganje denarja v spomine ali čustveno vrednost se običajno ne obravnava kot finančna dividenda, ampak bolj kot osebna izkušnja ali čustvena naložba. Čeprav takšna vlaganja ne prinašajo neposrednega finančnega donosa ali dividende v obliki denarja, pa lahko bogatijo življenje v starosti in prispevajo k spominskim vrednostim.
Spomini in čustva imajo dolgoročno vrednost za posameznika, ki presega zgolj finančne dobičke, in v starosti prinašajo ljudem tolažbo.
Pogosto so spominske dividende edino, kar pozitivno vpliva na starostnike, če jih že družbeno okolje izvrže na obrobje družbe kot neuporabno odpadno stvar in breme. Žal današnja generacija tega nima, ker jim jih zgodovinske okoliščine niso omogočile, današnja mlajša generacija pa na to bolečo praznino sploh ni pozorna, kaj šele da bi poskrbela za ustrezno nadomestilo vsaj v obliki prijaznosti do starejših brez spominskih dividend …

Anton Tropenauer
Odličen zapis. Delim v razmislek in lažje razumevanje. Za nekatere pa vendarle streznitev.

Marjana Pavliha
V večini se strinjam z vami. V delu, kjer so klestili pokojnine, se ne strinjam. To se je dogajalo v Sloveniji.

Jožef Jandl
Svoj polozaj bi si starejsi lahko izboljsali, npr. z boljsimi penzijami, boljso pravno drzavo,.. kar se lahko doseze le temu naklonjeni vladi in drzavnemu zboru. To moznost pa starejsi imamo z volitvimi, vendar se stevilni raje odlocajo za idelogijo,kot lastno kvaliteto zivljenja.
Sicer pa je vse napisamo zal res.

Tone Potocnik
Skoraj 90% ljudi v Sloveniji ima svoja stanovanja, hiše, pa se vikende…
Ko primerjam to s stanjem drugod po Evropi smo slovenci in narodi v ex yu vzor mnogim evropejcem. Tam, kjer vlada sloga v družini, kjer so našli obliko sobivanja z mlajšo generacijo in nimajo v družini vsi dveh levih rok…, imajo lasten vrt, kupujejo pri kmetu…, živijo naši ljudje kvalitetneje kot nemci in ostali evropejci.
Kar se pa pokojnin tiče…preko 600.000 nas je upokojencev, sestavili bi lahko svojo vlado in si vzeli tudi boljše penzije. Ne,da nam jih drugi delijo, odmerjajo.
Samo zbuditi se moramo,se organizirati in delovati.
Od ideološkega filozofiranja ne bo boljšega kruha za nas.
Torej, na naslednjih volitvah je ključ do boljših pokojnin v naših rokah…
Nehajmo kritizirati, ampak se primimo dela…in rešitev je na dlani.

Milan Špiler
Nasploh smo upokojenci v 🇸🇮 opeharjeni in prevarani – pokradeni od lastne drž. SLO 🇸🇮 od osamosvojitve naprej, YU je bila in bo za nas sveta.

Anton Dobrovolec
To je res in to nikoli ne bojo popravili, da bo najmanjša pokojnina za dostojno življenje 1000 evrov kot je obljubo ERJAVEC.

Jožef Zorko
Tako kot praviš Tone. upokojencev nas je preko 620.000, vendar je veliko ljudem pomembnejša ideologija, kot njihov standard. Če bi samo tretjina upokojencev volila stranko, ki se bori za pravice upokojencev, bi lahko mi postavili Vlado. Res je, da bi se morali ustrezno organizirati. Tukaj bi lahko veliko vlogo odigral ZDUS. Glede pomoči pri organiziranju. Tudi Inštitut 1.oktober bi se moral organizirati kot stranka. Na žalost moramo ugotoviti, da so vse stranke pozabile na upokojence. Pred volitvami veliko obljub, po volitvah so vse pozabile na nas in nam kljub visoki inflaciji dajejo miloščino, čeprav smo 40 let korektno plačevali prispevek za pokojninsko blagajno.
Stranko DESUS je razbila ideologija, ki po statutu stranke ni imela vstopa v stranko.
Tako kot praviš moramo se organizirati in poiskati teme za razpravo, ki vsebujejo naše interese, kot so pokojnine, zdravstvo, skrb za starejše, III. univerza…..

starost#

12. september 2023

Za človeško civilizacijo je značilno, da je v preteklosti to bila največji del skupnost ljudi in bogov. Ljudje so od bogov pričakovali rešitve, jih obravnavali, kritizirali njihovo obnašanje, prosili za pomoč, žrtvovali bogovom tudi človeška življenja in pričakovali od njih vse vrste pomoči kot ljudska skupnost in kot posamezniki. Danes so bogovi potisnjeni v ozadje in so bistveno manj pomembni kot so bili v preteklosti. Njihovo mesto iz preteklosti so v sodobnem svetu prevzeli oblastni politiki v najširšem pomenu besede. Sodobni odnos do politikov je približno enak ali podoben, kot je bil v preteklosti odnos do bogov. V življenjskih težavah je človeštvo prosilo boga oziroma bogove za pomoč in jo od njih pričakovalo, podobno kot mi danes v globalnem in geografsko omejenem območju pričakujemo, da bodo politiki rešili vse težave. Človeštvo je bogove poveličevalo, odklanjalo, zaničevalo, obtoževalo, njihovega ravnanja ni razumelo, ni jim izkazovalo dolžnega spoštovanja in jih kritiziralo, podobno kot danes ravnamo s politiki. V določenih obdobjih je ljudstvo hotelo zamenjati bogove, tako kot se danes menjujejo oblasti in oblastne osebnosti. Podobno kot rušimo danes spomenike politikom iz preteklosti, so tudi določeni režimi in ljudstva uničevali spomenike, posvečene bogovom.
V množici bogov je človeštvo izoblikovalo »dobre« in »slabe« bogove, kot je to tudi danes nesporno dejstvo med politiki. Bogovi so bili povišani, živeli so na najlepših območjih zemlje ali pa bili nadzemeljski. Saj to je znano tudi pri politikih. Bogovi pa so, enako kot današnji človeški politični velikani, nemočni pred naravo. Sprožali naravne procese v korist ljudi ali pa v njihovo tragedijo. Tudi posamezni oblastniki so bili, in se še vedno najdejo, ki so prepričani, da so od boga izbrani in da imajo posebne pravice oziroma da jih je potrebno posebej spoštovati. Danes to spoštovanje do »od bogov izbranih politikov« izražajo člani političnih strank do svojih strankarskih voditeljev, ki podobno, kot so to zahtevali bogovi, zahtevajo absolutno poslušnost in zasledovanje ciljev, ki jih določajo njihovi voditelji, sicer jih slednji kaznujejo. V nekaterih primerih so politiki lahko postali predmet vere ali kulta (npr. v totalitarnih režimih), kjer so bili čaščeni skoraj kot nadnaravne osebnosti. Ni sporno, da politiki in bogovi vplivajo na družbo in življenje ljudi, s tem da politiki oblikujejo politiko, ki vpliva na državljane, medtem ko so bogovi v preteklosti vplivali na verovanja, vrednote in običaje ljudi.
Zanimivo je, da je v preteklosti borba zoper slabe bogove, ne pa tudi dobre, podobna, kot je danes borba zoper slabe oziroma nesposobne oblastne politične osebnosti. Primarno je to nespoštovanje in njihovo zanemarjanje oziroma pozaba. (Borba zoper bogove ne pomeni danes borbe zoper verska prepričanja, saj so le-ta ena od temeljnih človekovih pravic, kar pomeni, da imajo ljudje pravico izbirati in izražati svojo vero ali nevero v skladi z načelom svobode veroizpovedi. Enako borba zoper slabega politika ne pomeni borbe zoper oblast in državo.) Sodobno izobraževanje in ozaveščanje ljudi prispeva k temu, da se ni treba boriti zoper bogove, je pa nujno boriti se zoper slabe politike na oblasti, k čemur pa današnje izobraževanje in ozaveščanje ne prispeva veliko. Izobraževanje o političnih zadevah in tudi razumevanje političnih sistemov, procesov in vprašanj je pomanjkljivo, zlasti sodeč po nesodelovanju ljudi na volitvah. Večine ljudi ne zanima pisanje in izražanje mnenja o političnih vprašanjih v javnosti, češ da nimajo nobenega pomena. Lobiranje je pomanjkljivo urejeno in netransparentno. Pri volitvah in v političnem procesu se ne podpira kandidatov, ki se izkazujejo kot pošteni, odgovorni in sposobni voditelji. Nobene pozornosti ne posvečamo na njihovo preteklo delo, stališča in integriteto! Ni kritičnega razmišljanja o političnih obljubah pred volitvami. Če politik krši zakonodajo ali deluje nezakonito, se izjemoma injicirajo pravni postopki za njegov odpoklic oziroma sprožajo postopki nadzora. Borba proti slabim politikam je dolgoročen proces, zato se ne sme obupati, saj je za aktivno delovanje posameznika in skupin proti slabim politikom ključna vztrajnost.
Nekateri so mnenja, da bo umetna inteligenca prevzela vlogo bogov in politikov, vendar o tem kdaj drugič!

Metka Penko Natlačen
Dragi profesor, ko berem Vaša razmišljanja, me veseli, da je moje mnenje o družbenih dogajanjih identično. Da pa vaše pero to precizno in tehtno zapiše. Tako tudi tokrat. Od vas se moramo učiti spošjive komunikacije, saj vaša beseda ni nikoli žaljiva, tudi ko zapišete bobu bob. Te veščine ste nas, študente, učili in mi dalje svoje slušatelje. Nisem sladkosnedka, čeprav sem Metka; vašo besedo pa hlastno berem, kot bi se sladkala z jagodno sadno kupo z obilo stepene smetane.
Hvala za Vaš vzor. In tudi latinske citate, ti so tudi moja velika ljubezen. Bodite lepo!

Andreja Brezovnik
Mene pa bolj kot pomanjkanje volje posameznega dela prebivalcev posameznih držav zanima zakaj in čemu so tovrstne razprave o slabem in dobrem v prvi vrsti potrebne. V posameznikovem življenju je v sodobnem svetu na voljo dovolj potrebnih informacij, da se lahko z njimi opremimo in na podlagi le teh izoblikujemo lastno mnenje. Medijska propaganda je tista, katera dandanašnji kroji utrip razmišljanja širše populacije. Senzacionalistični naslovi, vsebine brez pravega pomena, poplava enoumja je tista stična točka, katera daje ljudem priložnost, da povzame tisto kar mu je serviramo (in seveda je to povzemanje povsem svobodna volja posameznika). Tudi danes otroke učimo o morali in etiki in vendar je sodobni svet prežet s korupcijo, nemoralno dejanji, nerazumevanje kulturnega ozadja posameznika, nerazumevanjem verskega izražanja. Deli in vladaj je sinonim in unikum v razvoju človeškega biti. Četudi nekdo nekaj veleva je svobodna volja posameznika tista, katera prevesi jeziček na tehtnici ali bo sledil neki doktrini, prepričanju. Edino in tisto najvažnejše kar bi se morali vsi naučiti je odgovornost. Odgovornost za svoja dejanja. V veliki meri so tudi pravniki tisti, kateri bi morali prevzeti del odgovornosti za svoja dejanja, mogoče bi se kdaj pa kdaj morali vprašati tudi o svoji vesti medtem, ko so se pridom vihteli besede za obrambo najbolj moralno in etično nedopustnih dejanj, katere so politiki v imenu demokracije, totalitarnih režimov in drugih politično družbinih tvorb izkoriščali za izkazovanje svojih domala izprijenih dejanjih zoper posameznikov, drugače mislečih ljudi ali skupnosti.
Pomanjkanje poznavanja človeka kot živega bitja, odgovornega tudi za naravo se dandanes odraža preko sodobnega tržnega gospodarstva kateri temelji na izkoriščanju ene skupine ljudi, tako da lahko velike mase doživljajo hipno fizično ali psihično zadovoljstvo in bogatenjem peščice tistih, kateri se finančnim obvladovanjem ustvarjajo vtis o upravičenosti tovrstnih dejanj. Vse z razlogom in namenom.

Lučka Laure
Suženj Avriga, je v starem Rimu izvoljenemu vladarju ali triumfatorju, ki ga je spremljal in mu nad glavo držal lovorov venec, še v uho šepetal memento mori. Tako bi moralo biti tudi danes.

Brane Terglav
Sedaj nam krojijo življenje ljudje, ki mislijo da so bogovi na zemlji in je nad njimi samo nebo.

etika#

14. september 2023

Vedno me je presenečalo, da so študentje na vajah in pogosto na predavanjih zastavljali vprašanja, ki niso bila neposredno povezana s pravom temveč predvsem z življenjem, s pogledom na različna aktualna vprašanja v družbi ter z ravnanjem posameznika v različnih življenjskih situacijah. Tako se spomnim, da sem študente poskušal opozoriti na nujnost oblikovanja osebnega nabora vrednot, kar je v osnovi skupek temeljnih prepričanj in načel, ki usmerjajo naše odločitve, dejanja in vedenje ter ostajajo relativno nespremenjena skozi čas. To so vrednote, globoko zakoreninjene v naši identiteti, pridobljene od svojih staršev, na podlagi lastnih življenjskih izkušenj, kulture, izobraževanja in drugih dejavnikov. Osebni nabor vrednot je edinstven za vsakega posameznika in je odvisen od tega, kaj meni, da je v življenju pomembno.
Praviloma smo razpravljali o vrednotah, kot so poštenje, družina, svoboda, ljubezen, spoštovanje drugih, osebna integriteta, osebna rast, izobraževanje, varnost, zdravje, pravičnost, ustvarjalnost, trajnostnost, verske in ideološke vrednote, okoljska ozaveščenost ter druge. Spomnim se, da so visoko na prvih mestih bile vrednote, kot je ljubezen, pravičnost, ustvarjalnost in svoboda. (Ne smemo pozabiti, da so to bile pretežno razprave v času slabšanja socialistične ideologije v osemdesetih letih preteklega stoletja, ko so bila »v zraku« prisotna nova nejasna pričakovanja in spremembe v slovenski družbi.)
In čemu služi nabor osebnih vrednot? Nabor vrednot pomaga posamezniku določiti, kaj v življenju je vredno in kaj je pomembno, pomaga oblikovati posameznikovo identiteto, vpliva na življenjske cilje in medčloveške odnose ter pomaga ohranjati notranje ravnovesje in zadovoljstvo. Študentom sem svetoval, da opazujejo življenje in si zapišejo svoje vrednote, zlasti tiste od katerih ne bodo nikoli odstopali, četudi bi jih to mikalo ob določenih priložnostih, ko jim bo življenje to možnost ponudilo.
Prepričeval sem jih, kar danes še toliko bolj tudi vem, da nam nabor vrednot, ki smo ga oblikovali v mladosti in ga upoštevali v življenju, zagotavlja naše pravilno delovanje, srečno življenje in posebej duševni mir v starosti.

Daša Gorjup
Prelep zapis, hvala g. Ivanjko. Upam, da so vam bili tudi študentje hvaležni.

Zdenka Krajnc
Vsak vaš zapis je vreden branja .

Milka Knezevic
Slažem se s Vašim razmišljanjima .
Lijepi pozdravi Vama i Vašoj obitelji.

Lučka Laure
Sem se malo nasmehnila in se spomnila mojih službenih let, ki so bila zelo pestra in zanimiva. Vrednote ja, osebne, družinske in družbene, pa poslovne in predvsem moralne. Ne malo krat sem se spraševala, kaj sploh imam od vseh teh vrednot, v katerih so me vzgajali starši, pa tudi pri g. župniku sem morala znati tiste božje zapovedi.
Mnogo krat se vse vrednote v praksi niso pokazale ne koristne, ne dobičkonosne, ne posebej cenjene. Žal danes prevladije načelo znajdi se in cilj opravičuje vsa sredstva. In tega je veliko v družbenih sferah kjer je naš poklic zaželjen ali prevladujoč.

etika#

15. september 2023

V sodobni družbi sta pomembni dve vrsti varstva človeka in njegovih temeljnih pravic. Vsi poznamo pojem pravnega varstva, ki ga zagotavlja država s pravnimi predpisi in z organiziranjem prisile (sodstvo, policija, vojska idr.), ki zagotavlja spoštovanje prava. Pravno varstvo je predmet proučevanja in študija prava. Manj je znano moralno varstvo, ki ga ne zagotavlja država s prisilo in prav tako ni predmet študija na pravni fakulteti, kar je velika pomanjkljivost, kajti pravna in moralna varnost sta dva različna, vendar medsebojno povezana pojava, ki igrata ključno vlogo v družbi. Pravna varnost se nanaša na občutek varnosti in zaupanja v pravno ureditev družbe. To pomeni, da ljudje verjamejo, da bodo pravila in zakoni dosledno uporabljeni, da bodo spoštovane njihove pravice in da bo pravna država zagotovila zaščito pred zlorabo moči in nepravičnimi posegi. Pravna varnost je temeljna za delovanje pravičnega in stabilnega družbenega sistema. Moralna varnost pa se nanaša na občutek varnosti in zaupanja v moralne vrednote in načela, ki urejajo naše vedenje in odnose z drugimi ljudmi. To pomeni, da se posameznik počuti varnega in prepričanega, da bo njegovo ravnanje v skladu z moralnimi načeli sprejeto in odobreno s strani družbe ter da ne bo povzročilo škode drugim. Moralna varnost je pogosto povezana z osebnim notranjim občutkom vesti in etičnega ravnanja.
Čeprav programi študija prava ne predvidevajo predavanja o moralnem varstvu, sem že pred desetletji pripravil za študente zapiske in pojasnila o tem, kaj je moralno varstvo. Tukaj jih objavljam brez vsebinskih popravkov:
»V naši družbi se ne govori veliko o moralnem varstvu posameznika, predvsem zaradi tega, ker imamo še vedno težave z zagotavljanjem pravnega varstva.[1] Pojem moralnega varstva je nov pojem medčloveškega življenja v organizirani družbi. Ob dejstvu, da pravo ne more v celoti zagotoviti miru in sožitja med ljudmi, se na številnih področjih pojavlja potreba po moralni varnosti, ki odseva v visoki humanizirani kulturi, prežeti z etičnimi načeli vsakega posameznika in družbe kot celote. Zagotavljanje moralne varnosti pomeni bistveno višjo stopnjo varnosti človeka, kot mu to zagotavlja pravo. Pravo zagotavlja varnost življenja, zdravja in varnost temeljnih osebnih pravic človeka in v primeru kršitve država v okviru pravne varnosti zagotavlja tudi sankcioniranje in določene oblike satisfakcije. Moralna varnost pa naj bi zagotovila posamezniku varstvo tudi tistih vrednot, ki jih ne more zagotoviti država na področju prava ali pa vsaj to zagotavljanje ni učinkovito.[2] To pomanjkljivost pravne varnosti naj bi zagotovila moralna varnost, s tem da je to sistem sožitja med ljudmi, v katerem se kot vrednote spoštujejo in… več na;
zavarovanje-osiguranje.eu

Kukovec Zlatko
Spoštovani profesor Ivanjko, morale ni v deželi, tudi Balkanu, celo NI v ESČP, ! Največ morale je v elektro-strojni-gradbeni-…. znanosti, VSE BREZHIBNO DELUJE, NUKLEARKA, DRAVSKE, SAVSKE, SOŠKE ELEKTRARNE! V velikem upanju da še tam ne pride “pravno varstvo”!https://www.delo.si/novice/svet/slovenija-na-indeksu-zaznave-korupcije-znova-dosegla-zgodovinsko-dno/#&gid=1&pid=8

Alojzij Kolenc
Nič govoriti, spremeniti bo treba vse, začeti pri politikih, ki so vrh vsega zla in korupcije v Sloveniji…

Darko Gojčič
Stari rek pravi: če želiš spremeniti svet, začni pri sebi.

etika#

20. september 2023

Denar je čudna zadeva, saj nas spremlja celo življenje in tudi vpliva na nas, tako da si lahko zastavimo vprašanje, ali daje smisel našemu življenju. Rek »Denar je sveta vladar« je bil znan že v starem Rimu «Pecunia princeps mundi est”. Pisateljica Ana Malenica je omenjeni rek posrečeno spremenila v »Človek sveta vladar, denar njegov ječar«.
Denar spremlja človeško civilizacijo že od sedmega stoletja pred našim štetjem in nas danes spremlja od rojstva do smrti. Denar, kot ga poznamo danes, se je razvil skozi dolgo zgodovino različnih postopkov izmenjave. Sprva so ljudje za izmenjavo blaga in storitev uporabljali barter sistem, kjer so neposredno menjavali eno dobrino za drugo, ki je zahteval dvojno vzajemno potrebo – oseba A bi morala imeti nekaj, kar oseba B želi, in obratno. Kovanci denarja so se pojavili okoli 7. stoletja pr. n. št. v stari Lidiji (današnja Turčija). Prva znana uporaba papirnatega denarja sega v Kitajsko v 7. stoletje. Papirnati denar je bil lažji za prenašanje in shranjevanje kot kovanci, zato se je njegova uporaba širila po svetu. Papirnati denar je pogosto v prometu blaga in storitev zadnjih 400 – 500 let zamenjala menica, kot obljuba trgovca v enem kraju, da bo prinesitelju menice njegov prijatelj izplačal denar v drugem kraju. Sčasoma so banke in druge finančne institucije prevzele vlogo izdajateljev denarja in začele izdajati bančne bankovce ter izvajati posle z denarjem, ki se v zadnjem času premika v digitalno obliko. Večina transakcij se zdaj izvaja elektronsko prek kartic, spletnih bančniških storitev in digitalnih denarnic.
Zavedamo se, da je nujno pravilno ravnanje z denarjem, vendar nam nihče ne pove, kaj to pomeni. Vsak mora sam ustvariti pravila ravnanja z denarjem. Če želimo izvedeti, kaj nam denar pomeni, si moramo zastaviti vprašanja, ki jih predlagajo strokovnjaki.
Pomembna vprašanja so na primer: “Kaj bi spremenil v življenju, če bi zadel na loteriji večji znesek denarja? Ali ne bi mogel doseči sprememb, ne da bi zadel na loteriji? Kako lahko ohranim svoje bogastvo v naslednjih desetih, dvajsetih in tridesetih letih? Za katere ljudi sem finančno odgovoren? Kaj lahko počnem s prijatelji ali družino, kar si bodo vsi zapomnili do konca življenja?” Odgovori na ta vprašanja omogočajo pravilno ravnanje z denarjem in nam pomagajo porabiti ga na način, ki nas na koncu naredi srečnejše in zadovoljnejše.
Če pa so naša razmišljanja usmerjena na vprašanja, kako naj svoj denar vložimo v kratkem času, da se mastno povrne, oziroma naj investiramo v Bitcoin, igramo loterijo in druge igre, ali naj kupimo boljši avto kot naš sosed, najbolj prosperitetno delnico, sklenemo življenjsko zavarovanje, prodamo svoje naložbe v investicijske sklade ipd., pa nam zbujajo negativne občutke: zavist do drugih ljudi, strah pred izgubo in nenasitno lakoto po »več«.
In če nas vodijo čustva, kako zaslužiti z denarjem oziroma ga povečati, nikoli ne bomo prišli do točke, ko bomo preprosto zadovoljni. Sicer pa so to ugotovili že stari Rimljani v znanem reku: »Pecunia, si uti scis, ancilla est; si nescis, domin« (Denar je uporabno sredstvo, če ga znaš uporabljati; če ga ne znaš, je tvoj gospodar).

Jasna Vodnik Uršič
Se popolnoma strinjam

Marija Fortič
Cestitke prav tako je.

Rado Žic
Denar, smetje živlenja, brez katerega se ne more!!

Marjana Pavliha
Točno tako, kot ste napisali, spoštovani profesor.

Lučka Laure
Hehe….🤣😂🤣😂 pri denarju se vse začne in konča. Denar morda res ne prinese sreče, a če imaš denar si manj nesrečen. Ko sem bila mlada sem prisegala na ljubezen, nikakor ne na denar. Zdaj ko sem že upokojena, pa prisegam na denar. Brez denarja ni življenja.

Jožica Horvat
Res je…super zapis Šime ..

Lojzka Furlan
Odlično in resnično, čestitam.

Vesna Pomlad
Odlična misel, hvala zanjo……

Kukovec Zlatko
http://val202.rtvslo.si/2013/12/velika-zarota-dokapitalizacija-slovenskih-bank/
Ni bančnega ropa brez luknje!
“Bančni rop bi morali prepoznati v sekundi, ko se je zgodil, ne pa, da cincamo in dvomimo v to, kar nas je doletelo.”
Danes pa vam kot prvi v naši oddaji razkrijemo veliko zaroto, ki se ji reče dokapitalizacija slovenskih bank. Stvari niso namreč tako preproste, kot bi nam jih radi predstavili. Ne gre le za bankirje, ki mečejo denar proč in za nas, ki jim ga vedno znova dovažamo v trezorje. Gre za veliko več.
Prvi del prevare je bila uvedba prave terminologije. Ste morebiti pomislili, zakaj se manku v bankah reče luknja? Seveda ste, vendar niste prišli do pravilnega zaključka … ki pa je naslednji.
Pred razkritjem rezultatov stresnih testov se je vsa duhovitost in lucidnost in ostrost in satiričnost na Slovenskem ukvarjala z izrazom “stresni!”
Duhovičili smo, da je bolelo, o tem, koga bo stres, kdaj je kdo pod stresom, ali je koga streslo in tako naprej in tako nazaj. Med tem besedičenjem pa smo pozabili na podrobnost, ki pa jo je guverner resda povedal nekoliko nonšalantno. Namreč ob objavi rezultatov je med opisovanjem metodologije razložil, da sta stresni test oz. skrbni pregled naši bank opravili dve ugledni tuji ustanovi. Ena je pregledovala slovenske banke od zgoraj navzdol, druga pa od spodaj navzgor.
Ni povedal, čemu tako, ali da se na sredini srečata, ali da vsaka dobi svoj rezultat, pa ju potem primerjata … a dejstvo je, da smo imeli pregledovalce, ki so – bodimo nekoliko manj poljudni kot je bil guverner – banke pregledovali po vertikali. Torej, če hočeš banke pregledovati po vertikali, pa potrebuješ luknjo.
Za pregled od spodaj navzgor in od zgoraj navzdol potrebuješ jamo, luknjo, če ne votlino. Kako bi pregledovali po vertikali, če bi imeli negativno bilanco ali manko ali minus – ali kar je podobnih suhoparnih izrazov? Potrebuješ luknjo in pustimo vprašanje, ali je luknja že od nekdaj, ali pa smo jo izkopali na novo … A vendar ne pozabimo znamenitega vpisa v Postojnski jami, ki ga pripisujejo obisku etiopskega cesarja: “Narod, ki ima takšno luknjo, ne more propasti,” je vzkliknil večni navdih vseh rastafarijancev. Ter se motil.
Ampak pustimo podrobnosti. Ko so torej skrbni pregledovalci dveh uglednih mednarodnih ustanov skrbni pregled in stresni test končali, eni zgoraj, eni spodaj, so našli teh nekaj milijard minusa. Se pravi, da je volumen luknje odvisen od zračnega tlaka: ali tri ali pet milijard. In zdaj sledi kleč vse zgodbe. Vsi vemo, da med pregledom od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor niso evidentirali vsega izginulega denarja. Nemogoče.
Če bi hoteli vedeti, koliko je slovenska bančna luknja resnično globoka, bi morala ena ekipa uglednih mednarodnih računovodij pregledovati z leve na desno, druga pa z desne na levo.
Ker v Sloveniji se od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor ne zgodi skoraj nič. Oziroma se zgodi pet milijard. Se pa v Sloveniji toliko več dogaja od leve na desno in z desne na levo. Ker pa takšnega pregleda, ki bi sledil izginulemu denarju po horizontali, se pravi z leve na desno in z desne na levo, nismo bili deležni, še danes ne vemo, kolikšna je slovenska bančna luknja. Oziroma vemo, koliko je globoka, ne vemo pa, kako velika je.
Luknja pa je pomembna še zaradi nečesa; bančnega ropa ni mogoče izpeljati brez luknje!
Kajti ni jasnega razloga, zakaj slovenske bančne zgodbe ne opisujemo z izrazom, ki je v uporabi zadnjih tisoč let.
Namreč, če kdo iz banke nepooblaščeno odnese denar, je to pač bančni rop.
Da smo v javnosti padli na limanice in pristali na nekakšna tehnicistična in zapletena računovodska poimenovanja, je še posebej neverjetno. Sploh, če pomislimo, da je bančni rop ob seksu, vremenu in umorih ena najbolj izpostavljenih tem v popularni kulturi. Spomnimo se vesternov, spomnimo se »Oceanovih 11«, Ala Pacina in Roberta De Nira v »Vročici«, spomnimo se romanov, spomnimo se Monte Crista ne navsezadnje.
Bančni rop bi morali prepoznati v sekundi, ko se je zgodil, ne pa, da cincamo in dvomimo v to, kar nas je doletelo.
Seveda moramo nekoliko pogledati v fenomenologijo bančnega ropa.
Obstajata dve osnovni vrsti bančnega ropa.
Prvi je tak, ko so v banki še stranke: »Roke gor in da mi nihče ne pisne, to je rop!«
Potem pa je še drugi rop, ki se zgodi brez občinstva. Vendar s pomočjo luknje. Pri nas je šlo za kombinacijo obojega.
Oropali so nas, medtem ko smo v bankah čakali pred okenci in da, pri ropu so uporabili luknjo.
In še zaključek.
Bančni ropar ima, odvisno od perspektive, različne interpretacije. Nekateri avtorji ali kulture ali pa obdobja jih imajo za herojske, genialne zvijačneže, ki ropajo velikim korporacijam in simbolizirajo boj malega človeka proti sistemu.
V drugih upodobitvah pa so bančni roparji samo barabe. Pri nas – ah, mi Slovenci – pa se je spet vse obrnilo.
Pri nas so bogataši oropali reveže in se s tem neverjetno približali preroškemu Alanu Fordu, ki kot svojevrstnega antijunaka uvede Superhika …
ob tem pa slovenski bančni roparji niso prepoznani kot barabe, temveč ostajajo ugledni in spoštovani stebri družbe.

denar#