26. julij 2023

Ob sedanjih razpravah o predloženem zakonu o pomoči pri prostovoljnim končanju življenja Vas vabim, da tudi na družbenem omrežju izrazimo odločno nasprotovanje ideji, da bi nas zakonodajalec prisilil razlagati zakon o tem, kako organizirati pomoč drugim pri samomoru, kot dobrodelno storitev, primarno namenjeno starejšim. Pravo je namenjeno razmerjem med živimi, ne pa med živimi in mrtvimi. Predlagatelji zakona poudarjajo, da je zakon namenjen starejšim, da se hitreje poslovijo od življenja, nihče pa ne govori, da bodo od njega imeli koristi le mlajši in širša družba (beri: družbena elita), ki se zaveda, da bo zaradi poceni nudene pomoči drugim pri dokončni poslovitvi ostalo več sredstev za paliativo, namenjeno njenim izbrancem …
Naš zakonodajalec je storil veliko napak tudi zaradi tega, ker smo pravniki/ce molčali, ko je sprejemal zakone po hitrem postopku na predlog vplivnih zainteresiranih skupin in tokrat ne dovolimo, da bi se še dodatno zapisal v zgodovino kot podpornik smrti, ne pa življenja.
Prepričani smo, da še vedno obstajajo možnosti na področju paliative za zmanjšanje trpljenja ljudi pred koncem življenja.
Starejši pomnimo, ko je prostovoljstvo bila lepa beseda za družbeno državno prisilo…

Sonja Štramec Nemec
Ob tem zakonu imam kepo v želodcu. Razumem razloge predlagateljev. Kot pravnici mi pa že dolgo jasno, da je pravna država le še na papirju. Marsikateri zakon se je kljub dobrim namenom sfižil. Enostavno se bojim, da bi iz možnosti prostovoljne prekinitve življenja, postala obveznost. Kot družba moramo urediti dolgotrajno oskrbo, paliativno oskrbo, …
Mojca Petek
Ja starejsi pomnimo kako je koncalo prostovoljstvo.lpm

Suzana Simonović
Zelo nevaren zakon. Odločno proti. Me pa že lep čas skrbi družba, v kateri živim. Pravniki in naše mnenje več ne veljamo kaj dosti. Smo pa za veliko tega krivi sami. Po eni strani zato, ker so nekateri pravniki ta poklic s svojimi ravnanji popolnoma razvrednotili (denar je človečka vladar), po drugi strani pa zato, ker smo ostali bili preveč in predolgo tiho. Moje mnenje, pa brez zamere. Vaš zapis pa delim.

Alenka Gortan
Hvala za vaš komentar s strani pravne stroke.

Franjo Sarman
Jeeee ! Predolgo smo, ste molcali ! Sedaj ze voda tece v grlo in upajmo samo, da ni prepozno !

Mimi Zajc
Star in nepotreben bo vsak, ki je sedaj mlad. Če bo sploh dočakal starost 🤔

Katarina Trojnar Krivic
Dokler bo politicna moc in kapital nad pravno stroko bodo prevladovale zlobirane resitve.

Drago Stanovnik
Odločna potritev, da so zagovorniki Zakona pomoči pri končanju življenja res slabši in hujši od Tita, Hitlerja in Stalina skupaj!!!!!

Lidija Gumilar
Pa kaj motovilite vsi, ko se najdeš v taki situaciji je verjetno drugače, kot pa ko si zdrav. To pomeni, da je več kot polovica evropejcev nespametnih, ker to imajo, jaz se ne sekiram, blizu so te države, ker opravljajo evtanazijo in jaz sploh ne smatram, da je to samomor!

Nikolaj Celec
Dopuščam možnost in pravico, da vsak človek sam odloča o svojem življenju, ob predpostavki, da ni ogroženo življenje drugega.

Zoran Pavlović
Bližje mi je misel dr. Pleterskega in njegovi argumenti, tole vaše je nekakšno skrivanje in strahopetnost, češ, dajmo stran gledat in ne sprejemat nobene odgovornosti do trpljenja ljudi, ki jim več ne znanost ne nobena stroka ne družba tega trpljenja ne more več pomagat prenašat. Odločanje o lastni smrti je drža dostojanstva, pomoč trpečemu pa etično dejanje ljubezni.

Daniela Simonic
https://transition-news.org/wovon-lebt-der-mensch

DrscSuzana Čurin Radović
Se zelo strinjam.

Tone Vrhovnik Straka
Zanimivo, kako mislite. Sam mislim, da bi država morala prisluhnit že zato, ker morajo zdaj samomorilci ubirati najbolj grozljive in boleče načine, da uresničijo zelo enostavno željo. Da pač nočejo več. Kako se vam zdi, ali država mora siliti ljudi k nekemu razmerju, četudi so izrecno in argumentirano proti?

Maja Zavadlav
Ta zakon o evtanaziji s katerim tako pritiskajo je zame grozljiv-le kdo bi želel biti izvajalec?
Paliativna oskrba je zagotovo bolj v skladu z zakonom narave.

Lučka Laure
Mojim pogledom je najbližji zapis Zorana Pavlovića. Zato ne morem pritrditi tistim, ki kategorično zavračajo predlagani zakon. Ker nisem zdravnica, kar sem sicer želela postati, lahko tudi kot pravnica v penzionu razmišljam neobremenjeno, zgolj človeško, zato sem naklonjena uzakonitvi “določene” pomoči pri končanju nečloveškega trpljenja v fazi umiranja. Sem tudi medicinska sestra in imam mamo staro 90 let. Zelo dobro poznam procese v telesu umirajočega in skozi koliko trpljenja gre 90% umirajočih. Le 10% ljudi izdahne v globoki komi ali umre zaradi zastoja srca in možganske kapi. Ker vse to ve tudi moja mama, medicinska sestra, podpira namero o uzakonitvi končanja obsmrtnih muk.
Neglede na dejstvo ali bo predlog zakona dobil podporo ali ne, nam nič ne preprečuje, da bi aktivno gradili paliativno oskrbo umirajočih. Kaj pa mislite, kaj je paliativna oskrba? To ni čarobna palica, s pomočjo katere bi umirajoči kar v miru zaspal. Bistvo te je, ali natančneje povedano, naj bi bila, 24/7 varstvo in bdenje nad umirajočim in lajšanje bolečin in trpljenja z medikamenti in duhovna podpora osebja, ki so usposobljeni za ravnanje z umirajočim v terminalni fazi ob prisotnosti duhovnika po želji in možnostjo prisotnosti svojcev. Enaka medikamentozna terapija mora biti zagotovljena slehernemu bolniku in umirajočemu, na podlagi naše zakonodaje o zdravstvu. Zaradi vsega povedanega podpiram namero zakonodajalca.
Pod črto namena in obsega debate, oz.izražanja mnenj, apeliram na poslance, naj se predlagam zakon sprejme po rednem postopku, saj je veliko bistvenih vsebinskih vprašanj nedorečenih in pravno spornih.

Janez Mohorič
Človek res ne ve kako reagirati, evtanazija ali pa pomoč pri samomoru je tako resna zadeva, da ji še zdaleč nismo kos oz. nismo še dosegli razvoja v vseh porah družbe. Država bi samo nekaj prepisovala na podlagi predlogov nekih majhnih lobističnih skupin, sprejemala sporne zakone, večino v korist kapitala, zakaj se država ne zave svojega poslanstva in stoji v prvi vrsti za krepitev pravne in pravične države za vse ljudi enako in ne samo za majhen krog. Če samo pogledamo nekaj spornih zakonov, odvzem deviznih vlog, izbris oseb iz registra…, izničenje podrednih delnic, omogočanje bogatenje bank z valutnimi tveganji, izbrisa pravnih oseb – podjetij, vse to in še več samo v cilju odvzem pravic in premoženja “majhnim ljudem”, kateri so popolnoma verjeli v pravno in pravično državo…

Boris Surina
Lahko bi prislo do zlorab, ljudje, ki so osnovali SDS pa me pri tem skrbijo, moj odgovor NE

Misa Derganc
Zakon in družbeni dogovor je potreben. A tak kot je ta, je popolnoma brez varovalk in ponuja veliko možnosti zlorab. Bojim pa se, da je tudi v osnovi nehumana popularizacija same pravice do smrti in vsa ta naprezanja kako končati življenje, ne da bi pošteno dorekli kaj še storiti znotraj paliative in kako blažiti in preprečiti trpljenje. Res izjemoma tudi z možnostjo evtanazije.

Matjaž Ješovnik
Ko sprejmeš, da vsi umremo, in da boš tudi sam umrl, je vprašanje, kako se s tem spopadeš.
S strahom, pred neznanim, ali pa pomirjen z neizbežnim.
Se oklepaš vsakega trenutka?
Da. Če se zavedaš in da ni prežet z bolečinami in trpljenjem (tudi najbližjih), razrojem telesa, duha, norm…
Dokler živim človeka dostojno življenje, je vredno živeti. Ceniti trenutek, se ga zavedati in ga deliti z drugimi.
Kje je ta meja in kako živimo, je lastno vsakemu posamezniku.
Biti omejen z zakonom, da to mejo postaviš sam in ti drugi pomagajo pri tem, ker je to človeško, tudi ni moralno.
Vsak mora biti gospodar svojega življenja in nihče nima pravice posegati v to. Ni avtoritete nad tem, ker nekdo misli, da “bolje ve”.
Ko zgubiš to osnovno pravico, pravico odločati o tem, si izgubil osnovno človekovo pravico.
Bodo zlorabe? Kjer so ljudje, bodo vedno. Vendar je takšna kriminalna dejanja potrebno učinkovito obravnavati skozi sodni sistem in argument, da zato, ker bodo zlorabe, zakona ne sprejmemo, nekako ne vzdrži,saj se s tem kriminalizira in onemogoča pomoč pri odločanju o končanju svojega življenja.

etika#

28. julij 2023

Včeraj, 27. 7. 2023, sem pri Poročilih RTV Slovenije ob 17 h slišal v zvezi z diskusijo o nasprotju med Predlogom zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in Kodeksom zdravniške etike naslednjo trditev zagovornika predloga zakona: »Če je zakon ustaven, potem je Kodeks zdravniške etike podrejen ustavnemu zakonu in je treba spremeniti Kodeks zdravniške etike«.
Ob tem me ni presenetila napačna pravna terminologija; če je zakon v skladu z ustavo oziroma ni v nasprotju z ustavo ne pomeni, da je s tem postal ustavni zakon, ki je enak ustavi. Zmotila me avtoritativna trditev, da je treba zaradi zakona spremeniti Kodeks zdravniške etike.
Ta trditev je hudo nevarna in pravno sporna, saj zakon ne more posegati s prisilo na oblikovanje notranjih moralno-etičnih vrednot, ki jih spoštuje in vrednoti posameznik. Vsebinsko je bil tak stavek znan v strogem socializmu in marksizmu ter v pravnem pozitivizmu, ki zastopa stališče, da je zakon vrhunska norma nad moralo in etiko. Socializem je zato oblikoval posebno t. i. moralo socialistične samoupravne družbe, za katero nismo vedeli kaj to pomeni.
Svet morale in etike in svet prava nista identična, res pa je, da se prekrivata v svetu skupnih vrednot in etično -moralnih dejstev. Nevarno je, če si država, ki je ustvarjalec prava, privošči, da vsiljuje pravne norme v družbeni in moralno etični svet posameznika, kar je želja vseh oblastnikov – obvladati zavest človeka.
Etični kodeks, kot zbirka načel, vrednot, standardov in smernic, ki opisujejo pričakovano ravnanje in obnašanje posameznika ali skupin v določenem poklicu, temelji na moralnih vrednotah in načelih, zato predstavlja bolj etično in prostovoljno zavezo, ki se ne more pravno prisiliti, in kršitev etičnega kodeksa ne privede do zakonske kazni.
O kršitvah etičnih in moralnih norm sodi lastna človekova vest, kot najvišji, najhitrejši, najbolj pošten in najbolj razumen sodnik, ki jo človek mora brezpogojno spoštovati, pravne kršitve pa sodi sodnik, ki se ne more primerjati z človeško vestjo in zato ni sposoben niti sme posegati v sodbe vesti.
Bila bi groba napaka države in vrnitev v diktaturo socializma, če bi z zakonom prisilila zdravnike, da spreminjajo svoj etični kodeks, ker bi s tem postal pravno sankcionirano državno prisilno pravilo, ne pa etična smernica za posameznike pod nadzorom vesti, kot je to v isti oddaji izrazil drugi zdravnik-nasprotnik zakona-z izjavo, da raje izgubi licenco, kot, da krši zdravniške etične norme ( beri; dela v nasprotju s svojo vestjo).

Kazimir Piščanec
Odličen komentar.

Tone Vrhovnik Straka
Prav imate. Za to razpravo je prav značilno, da sta obe strani nastreljali kozlov za velik pašnik. Za etiko nasploh velja, da se ji zakonodaja lahko približuje, težko pa jo kadarkoli v celoti pravno zaobseže (zato sta tudi pravno in prav redko sinonima). Problem je, da se zdravniki sila radi tolčejo po prsih s Hipokratovo prisego, ki je zaprašen zbir načel in so jo ravno zato, ker so se z njo tolkli po prsih nemški zdravniki v 40. letih, dodelali z Ženevskimi konvencijami (1949).

Janez Jaklič
Kodeks je lex specialis, ne sme pa biti v nasprotju z zakonom ali ustavo.

Alojzij Kolenc
Mislim da ima spoštovani g. prof. Ivanjko prav.
Najvišji je človekov moralni torej etični zakon. Ne bi se strinjal z g. Vrhovnikom, da zdravniki radi prisegamo na Hipokrata. Pravi zdravniki so moralno, in etično obnašamo kar pomeni po Hipokratu. V zgodovini pa so obstajali in še danes obstajajo odkloni…

Tanja Pirh
To, da je država z zakonom posegla na področje vrednot posameznika se je že zgodilo, in sicer s sprejetjem sprememb ZNB, to je bil zame prisilni poseg v moj svet kot posameznika…

Kukovec Zlatko
V parlamentu že 33 let ODKRIVAJO MOKRO VODO, seveda za delavski denar in enormna zunanja posojila. Delavci pa delajo po svetovnih normah in zakonih! Pa mi že imamo evtanazijo, BREZ “DRŽAVNE POMOČI”, desetletni svetovni vrh! VSI SO “SLEPI”, TO PA NOBENEGA NE ZANIMA, …!!!! https://www.rtvslo.si/zdravje/lani-v-sloveniji-432-samomorov-strokovnjaki-poudarjajo-pomen-pomoci-ljudem-v-stiski/639981

DrscSuzana Čurin Radović
Saj 34. člen Ustave varuje človeško dostojanstvo in varnost: Žal mi je, da se premalo govori o udejanjanju tega zelo pomembnega ustavnega člena, saj ščiti tudi vest človeka.

Tanja Flegar
Spoštovani g. profesor, prosim pojdite na RTV in pojasnite dejstva Slovencem in vsem ostalim vsiljivcem, ki bi naredili drugače.
Hvala za ta zapis.

Janez Mohorič
Kako dolga je še pot razvoja človeškega uma, da bo le ta vsaj v osnovi razumel kaj so to pravzaprav človeški odnosi, kaj pomeni spoštovanje drug drugega, neverjetno je težko razumeti, da so med glavnimi pobudniki visoko izobraženi gospe in gospodje, od g. Kebra pa do A. Pleterskega kateri ima celo 3 doktorate, ja vsi ti bi morali še kako voditi računa o kakršnihkoli posegov v notranjo človeško sfero – moralno etičnih načel, če tako visoko izobraženci dobesedno posiljujejo to ubogo ljudstvo z nekim zakonom v dvomih potem res ne vem kako naj to razumejo t.i. mali ljudje, kateri zaupajo raznim dr.dr.dr….

Drago Stanovnik
Spoštovani zaslužni profesor. Iskrena hvala za vaš zapis, ki pa je žal razumljiv samo normalno zdravim in razgledanim
ljudem, kar žal očino mnogi iz 83 let neupravičeno priviligirane, leve, lene, lažnive, lopovske žlahte niso in nam to tudi jasno dokazujejo še posebej v zadnjem letu, ko “pogumno” rušijo vse moralne norme in tako dokazujejo, svoj uničuoč odnos do lastnega naroda, drugih narodov ter do domovine in človeštva.

Gorazd Trunkl
Že naslov zapisa pove vse 👏👏👏

Matjaž Ješovnik
Zakoni in zakonodajalec bi morali težiti k temu, da so čim manj v diskursu z moralno etičnimi vrednotami.
Le tako ne bodo v nasprotju z “zdravo kmečko pametjo”.
Na vseh področjih.
Za začetek naj bo zakon vsaj semantično enoumen in matematično dokazljiv (predikatna logika).

Ivan Gabrovec
Vrhunski komentar!

etika#

31. julij 2023

Moj znanec, ki sicer ni pravnik, vendar zelo dobro pozna življenje, povezano s pravom, in je v življenju imel veliko opraviti s sodiščem in pravniki, mi je pred kratkim povedal, da se boji mladih sodnikov, tožilcev, odvetnikov in nasploh pravnikov, ki vedno in povsod »iščejo resnico«. Raje se srečuje s starejšimi, na vseh področjih izkušenimi pravniki, ki sicer ne poudarjajo toliko iskanja resnice, ampak so s svojim razmišljanjem in ravnanjem dojemljivi za dobroto in usmerjeni na iskanje dobrega.
Zanimiva je ta ugotovitev mojega znanca.
Ob razmišljanju o tej ideji oziroma življenjskem dejstvu sem ugotovil, da ima moj znanec prav. Sam se spomnim, kako sem bil kot mlad pravnik prepričan, da je resnica zapisana v zakonu in sem poskušal dosledno zasledovati smisel črke zakona, torej »razumske resnice«, ki jo je oblikovala oblast za vsako situacijo, v kateri se lahko znajde posameznik pri srečanju s pravom. Ta razumska in domnevno domišljena resnica se mi je pogosto zdela edina pravilna, dokler nisem začel spoznavati, da sploh ni resnična in da je daleč od željene in pričakovane dobrote. Preprosto v pravu ni bilo pravičnosti, ki jo tudi še danes pogrešam, pri čemer pravičnost štejem kot bistveno sestavino najvišjega oziroma končnega dobrega – summum bonum, ki ga je uvedel rimski filozof Cicero za označevanje temeljnega načela, na katerem temelji grško rimski etični sistem, ki je tudi temeljno vodilo do najboljšega možnega življenja.
Danes se mi zdi, da bi se človek moral odločiti v življenju, ali bo iskal resnico (linearni koncept racionalnega razmišljanja) ali pa bo iskal dobroto pri sebi (nelinearnost in raznorodnost), ki omogoča bolj razslojeno perspektivo življenja.
Pri iskanju resnice v življenju in pravu je človek omejen, saj so že človeški čuti omejeni in ne morejo zaznati vsega, kar obstaja v okolju, določene prirojene in naučene pristranskosti pa ga ovirajo spoznati resnico. Človeški spomin ni popoln in ima lahko izkrivljene predstave o preteklih dogodkih. Družbeni in kulturni dejavniki oblikujejo naš pogled na svet in vplivajo na to, katerim informacijam verjamemo, ali jim zaupamo, in, končno, tudi človeški um je omejen v svojih sposobnostih in po obsegu znanja.
Pravnikov razum pa je še posebej omejen na področju prava z voljo oblastnikov, zapisano v zakon, ki določa, kaj je pravo, ne pa tudi kaj je prav, ki je več kot pravo. Pričakovanje, da resnica prebiva na sodišču in pri pravnikih, je zmotno (resnica na sodišču samo prenočuje), saj je njeno iskanje na sodiščih ali pa v pravnih razmerjih linearno omejeno s poudarjanjem stroge poslušnosti pravu po zakonu in s strogim nadzorom »po zakonu pametnejših sodnikov in pravnikov«. Resnic pa ni več, ampak je ena sama, ki je praviloma ne najdemo na področju prava in tudi ne v sodnih odločbah, čeprav so izdelane strogo po pravilih, z velikim znanjem vrhunskih pravnikov. Zaradi omejenosti pravniki niso izumitelji in tudi Nobelove nagrade ni za pravne iznajdbe.
Človek pravnik je, verjetno to velja tudi za vrsto drugih poklicev, pri iskanju dobrega v svojem poklicu lahko neomejeno ustvarjalen, čeprav te iznajdbe ni mogoče patentirati. Mnogi pravniki smo (so) v starosti razočarani nad svojim delom v preteklosti, ker smo bili prepričani, da bomo s svojim razmišljanjem, znanjem in ravnanjem našli resnico, pozabili pa smo na svojo omejenost in na dejstvo, da »pravna resnica« lahko živi samo v sožitju z dobrim, karkoli že to pomeni.
Menim, da bi morali nasploh v družbi pri poklicnem izobraževanju opustiti izključni linearni sistem razvoja razuma in zbiranja poklicnega znanja ter se posvetiti tudi tistim področjem, ki nam omogočajo po naravi stvari neomejeno svobodo ustvarjanja in iskanja, kako naj bi bilo naše življenje in življenje družbene skupnosti bolj skrbno, manj materialistično potrošniško in zlasti socialno pravično.

Nikola Vlahović
Odlično Profesor Šime za objavljeno. Dodal bi samo eno malenkost. Kdo ne najde pravice pri sebi, tudi na sodišču je ne bo našel. En gospod je 1992 leta rekel v Železarni na Ravnah na Koroškem: “Do sedaj je policija varovala družbeno lastnino, od sedaj bo varovala privatno lastnino”. Zato so sodišča postala organ spodbujanja nasilja nad majhnim človekom v korist kapitala. In je žalostno da se sedaj Delovno sodišče II stopnje imenuje Delovno.

Tone Potocnik
Moj oče za male stvari ni odpiral ust in trošil energije, bil je zelo moder človek.
Že zelo zgodaj pa nama je obema z bratom, privzgajal, naju učil in opozarjal na veliko vrednoto, ki smo ji rekli srčna kultura. Ta naj nama bo kažipot in glavni korektiv v življenju je dejal. Naj bo nad vsemi zakoni, ki jih sprejemajo levi ali desni…, ki so mnogokrat pijani od oblasti…, nama je rekel.Pa še kako prav je imel, sem vedel že takrat, danes pa sem v to še bolj prepričan.

Janez Mohorič
Ali, kot je rekel dolgoletni sodnik ESČP, če sodnik nima domišlije je suženj črke zakona in politike, nikakor ne najde kaj je prav…

Kukovec Zlatko
_https://www.rtvslo.si/izjava-dneva/ernest-petric/276405
8. februar 2012
Predsednik ustavnega sodišča dr. Ernest Petrič:
“Pravna država niso le predpisi ter organi pravosodja in pregona,
ampak tudi občutek v ljudeh, kaj je pravično, moralno, pravno.
Če tega ni, če vlada nek relativizem, ki ga vodi pohlep, je družba v GLOBOKI KRIZI! …

Tatjana Malec
Naravno pravo so razvijali že antični filozofi Sokrat, Platon, Aristotel. Naravnemu pravu bi lahko rekli univerzalno pravo. Beseda naravni zakon izhaja iz latinskega ius -, kar pomeni “prav”, naturalis , ki se nanaša na “naravo”, in iz pripone – ism , kar pomeni “nauk”. Morala se lahko predpiše z zakoni, vendar vsak mora etičnost in iskanje smisla dobrega odkriti v samem sebi, tako tudi sodnik.

Majda Masten
Najlepša hvala za te besede. Prišle so do mene ravno v pravem času. Prepričali so me, da naj tisto osebo, ki mi že od l.2001 zelo greni moje življenje kazensko težim in naj to predam advokata, sama pa naj si privoščim mirno življenje, ki si ga zaslužim.
V upanju, da bom uredila stare krivice in preprečila nove, sem bila trdno odločena, da bom to tudi naredila.
Pred 2 dnevi sem pa ugotovila, da so to le pobožne želje vpijočega v puščavi.
Pravo in sedanja katastrofalna zloraba psihiatrije sta zmagovalca
in niti minute se ne bom ukvarjala s to bitko. Z grenkobo nemoči, da zmaga pravičnost, poštenje, dobrota si bom postavila “zid” in poskusila živeti v miru, ki si ga bom sama potrudila ustvariti v malem krogu še dobrih ljudi.
Hvala Vam za veliko nasvetov, ki ste mi jih letos že dali. Veliko so mi pomagali, žal pa idealne rešitve nastalih problemov v naši družbi ni več možno najti.
Vse bolj ugotavljam, da smo ta pošteni nezaželeni in nas je najbolje utišati, odstraniti ali ignorirati.

pravo#

1. junij 2023

Jučerašnji, 31. svibnja 2023, susret ljubitelja lijepog pjesništva u Literarnoj hiši u Mariboru sa hrvatskom svestranom kulturnom djelatnicom gospođom Milkom Knežević ostat će nam u sjećanju zbog slušanja pjesama iz njezine zbirke „Mjesečeva kći“ u interpretaciji hrvatskog književnog kritičara, pjesnika i diplomata Đure Vidmarovića. Marijan Pungartnik, organizator poznatih okruglih stolova i literarnih i književnih večera u Mariboru je u ime Zveze kulturnih društev Maribor izručio hrvatskoj pjesnici Priznanje Janeza Karlina za neprocjenljiv doprinos međususjedskom kulturnom sudjelovanju. Gospođa Milka Knežević je bila inicijator, organizator odnosno aktivno sudjelovala u 170 hrvatsko-slovenskim kulturnim događajima u posljednjih 30 godina. Uspješno se bavi amaterskim slikarstvom i urednica je mnogih knjiga a posebno je poznata po zborniku Mostovi prijateljstva, kojem je sudjelovali autori iz 36 nacionalnih manjina. Prisutne se posebno dojmila iskrena intimna ispovijest autorice, puna interesantnih, s kulturom povezanih životnih događaja i obiteljskih tragičnih događaja povezanih sa ratnim zbivanjima početkom 90. tih godina prošlog stoljeća.
Uz čestitke u ime Konzulata RH u Mariboru izrazio sam zahvalnost gospođi Knežević na njezinom doprinosu povezivanja hrvatskih i slovenskih kulturnih djelatnika te na umjetničkom i humanitarnom radu.

Milka Knezevic
Poštovani gospodine prof.dr Šime Ivanjko,
Zahvaljujem Vam se što ste uveličali svojim dolaskom na promociju, kao Vašim dolascima u dosadašnjim aktivnostima.
Hvala na Vašim dolascima i na ovim lijepim riječima.
Svako dobro Vam želim.
Lijepi pozdravi Vama, Vašoj suprugu i obitelji.

kultura#

1. junij 2023

»V Mariboru se ne zavedamo človeškega potenciala v mladih, ki jih nismo sposobni navdušiti za samostojno sprejemanje izzivov sodobnega sveta. Mlade smo prepričali, da naj bi mirno preživeli svoje življenje v varovani službi po možnosti pod okriljem države in politike. Pri tem se ne zavedamo, da država in politika zahtevata poslušnost in povprečnost ter nekreativnost. To vse pa je nenaravno za mladega človeka, ki mora biti po naravi neposlušen imeti mora namreč vizijo, da stopi iz povprečja, da je samozavesten in pokončen. Vse te lastnosti pa smo izobraževanjem v skladu s kriterijem povprečnosti pri mladi zatrli. Tudi sami mladi se ne zavedajo svojih možnosti spreminjati okolje in se zatekajo v zadušljive zadimljene prostore nabite z nevarno in preglasno muziko, kjer s pitjem ogromnih količin alkohola vodijo razgovore ter razprave o aferah, ki jih sprožajo podkupljivi mediji in politiki svojim obnašanjem in s ravnanjem. Politika se ukvarja sama s seboj in se izgublja v personalnih razprtijah. Maribor kot mesto prihodnosti potrebuje kreativno nemir mladih, pokončnih in razmišljajočih strokovnjakov in veliko mero neposlušnih posameznikov, ki imajo lastno vizijo svoje vloge v družbi«.
Te misli sem zapisal kot komentator v takrat znani reviji “Mariborčan v marcu 2010 in sem prepričan, da držijo tudi danes…

Lučka Laure
Tega kar ste napisali, bi se morali zavedati predvsem ustvarjalci novih zakonov o osnovnem in srednjem šolstvu. Že učni korikulumi naj bi opustili večino snovi, ki pomeni zgolj navadno učenje na pamet in memoriranje neštetih letnic dogodkov in tekstov, ki jih večina učencev pozabi že po v nekaj dneh. Če se samo spomnim kako sem mojima otrokoma preverjala znanja v OŠ: kdaj se je npr. nek pesnik, rodila, umrl, kje je živel…in koliko je elektronov v nekem atomskem jedru, in kako se razmnožujejo pajki in v kateri rod spadajo. Hudo, hudo. Ni pa v šolah ne retorike in etike, ne domoljubne vzgoje, ni ustvarjalnih delavnic ni izzivov ni motiviranih učitelje, ki bi učencem zastavljali miselne izzive. Nič pa se ne govori o kvalitetnem podajanju učne snovi.

Niko Pušnik
Super, potrebno je spreminjati svet in to na bolje.🤗🤗

Vesna Potisk
drži še danes…👏👏

Albina Štimac
Kreativnost je potpuno zatopljena, počevši od prvih koraka, škole itd..rijetki se probiju iz tih okova..

etika#

3. junij 2023

Študente sem navduševal za rimsko pravo, čeprav je študijski predmet rimsko pravo eden od najtežjih izpitov na pravni fakulteti. Mnogi so opustili študij prava zaradi težav z izpitom iz rimskega prava. Danes se mnogi sprašujejo, zakaj pravniki sploh študirajo rimsko pravo, češ da je to pravo veljalo pred tisočletjem.
V osnovi je študij rimskega prava veliko več kot samo pravo; to je sistem družbenih odnosov, v katerem caruje carstvo uma, prežeto s starogrško kulturo in miselnostjo. Ne smemo pozabiti, da je rimsko pravo nastajalo in veljalo več kot tisoč let od začetnega zakonika dvanajstih plošč iz leta 449 pr. n. št. do propada rimskega imperija; Zahodnega Rimskega cesarstva v letu 476 in Vzhodnega leta 1.453.
Z razpadom rimske države ni prenehalo rimsko pravo, saj so ga prevzele evropske zahodne države, in v sodobnem svetu se rimskim načelom in enostavnosti urejanja odnosov med ljudmi ponovno posveča pozornost kot obramba pred stampedom kratkotrajnih in pogosto nerazumnih pravnih norm sodobne politične elite. Sodobni misleci se vse bolj zavedajo, kako se je v zgodovini mnogo dogajalo, nič pa se ni zgodilo, ko gre za neznanko ČLOVEK v razmerju do ČLOVEKA.
Današnje pravo zahodnih civilizacij temelji na osnovah rimskega pravnega sistema. Odnosi med ljudmi danes niso nič bolj zapleteni, kot so bili v rimskem času in problemi države niso bistveno drugačni, kot so bili v času rimskega imperija. Zanimivo je, da je tudi socialistično pravo prevzelo nekatere rimsko pravne inštitute, kot je na primer sistem osebnega dohodka in plače. (Razliko med osebnim dohodkom in plačo smo pravniki v socializmu razlagali na podlagi rimskega prava; osebni dohodek temelji na dogovoru: »Delamo, da si delimo« (societas), plača pa temelji na pogodbi: »Delam, da mi plačaš« (contractus)). Občutek za skupno dobro je bil v rimskem pravu zelo razvit in ga je, dokaj neuspešno, zasledoval tudi socialistični sistem.
Kar zadeva delovanje države, pa se danes žal ponavlja enak modus poseganja po prisvajanju tujih ozemelj. Razmišljanja rimskih osvajanj so tudi danes prisotna in delujejo na enakem načelu; uničiti nasprotnika in za seboj pustiti puščavo in to razglasiti za »Pax romana«, danes pa se to imenuje Pax americana, Pax britanica in najnoveši Pax russicana idr.
Prav proučevanje rimskega prava v smislu družbenega sistema, utemeljenega na izhodiščih grških mislecev in zdravorazumskem dojemanja človeka, nam še danes sporoča, kako je človek bitje, ki je sposobno doseči vrhove plemenite človečnosti in največje dno nečlovečnosti v odnosu do sočloveka in narave.

Valentina Košič
Čudovito, na starost bi študirala pravo.

Janez Mohorič
Ja človek v odnosu do človeka bi morali tudi današnji pravniki vsaj poskušati razumeti do popolnosti, pa imamo občutek, da se današnji pravniki zelo malo posvečajo “človeku”- rimskemu pravu, vse preveč je posvečeno pridobivanju denarja, ne glede na krivice ki so bile storjene sočloveku, lep primer je ZFPP, ko je sistem izbrisal na desettisoče podjetnikov, in drugi izbrisancev – oseb, deviz LB, podrednih delničajev ITD, brez kakršnekoli občutka krivde, večina pravnikov – vrhunskih, je vedela, da je nekaj hudo narobe, pa je zaradi pridobitništva raje molčala, kaj pa je to takega, če se kaznuje nekaj tisoč nebogjlenih podjetnikov, saj nam nič ne morejo. Res odnos človek do človeka pa naj bo to “Rimsko ” pravo ali pa kakršnokoli drugo, bi moralo biti temelj, ne pa samo profit posameznega pravnika…Res bi bilo zanimiv podatek, koliko so zaslužili “pravniki” na račun izbrisanih podjetij…Po 24 letih je država končno zelo sramežljivo priznala da je bila leta 1999 z ZFPP storjena napaka, in določila neko odškodnino, pa še to priznanje je zavila v nek nerazumljiv zakon, nezmožen rešitve povračila škode, tako, da so izbrisani podjetniki ponovno kaznovani, res nam manjka temeljnega študija odnosa človek do sočloveka…

Pavao Hajdinjak
Hvala g.profesor za razumljivo razlago, ki omogoča razumevanje tudi nepravnikom…

Peter Hartman
Popolnoma se strinjam sp. profesor moj! RIMSKO PRAVO je temelj vseh medčloveških odnosov brez izjeme, seveda ob poznavanju zgodovine in razvoja medčloveških in odnosov na vseh sferah organiziranega smiselnega življenja. Je red, ki ureja vse odnose v času in prostoru, ki se pravzaprav niti ni v svojem bistvu veliko spremenil. Sprava in razumevanje v danosti. Le razumeti je potrebno,

Ivan Gabrovec
Qui sui iuris utilis, nemini facit iniuria.

Franjo Sarman
Izjemno ! Respekt

Majda Kotnik
Kako veličasten zapis in še posebej zaključek!

Jana Goriup
Škoda, spoštovani profesor, da tega predmeta niste predaval Vi. Marsikomu bi olajšal študijske težave in polepšal življenje. Kar sicer ste mnogim! S spoštovanjem in lepimi pozdravi.

pravo#

4. junij 2023

Ko poslušam naše poslance v Državnem zboru in politike nasploh, pogosto dvomim o tem, da smo jih izvolili, da delajo in skrbijo za naše skupno dobro. K sreči mi teh razprav na TV ni nujno poslušati, zlasti ne prerekanja o tem, kaj piše v poslovniku in kako ga eni kršijo, drugi pa se ga striktno držijo … Rešitev je preprosta, spremenim televizijski kanal in gledam kaj bolj zanimivega. Prepričan sem, da pri tem nisem edini.
Živimo v kulturi sovražnih komentarjev. Da je to res, je pokazala tudi naša predsednica republike Nataša Pirc Musar, ki je v razgovoru s svetim očetom ugotovila, da si želita »kulturen dialog in kulturo dialoga«. Kar nekaj časa sta posvetila tej temi in je predsednica ugotovila, da bi ji sveti oče »lahko bil veliki vzor«.
Ne glede na to, ali gre za aktiviste, umetnike ali politike, je večina ljudi v javnosti pod stalnim drobnogledom. To samo po sebi ni nič slabega. Grdo pa postane, ko kritika postane nepomembna ali celo preraste v sovraštvo.
»Kako se naj obnašamo, če nas kritizirajo,« so me pogosto spraševali študentje.
Svetoval sem jim, naj se izogibajo tistih, ki grobo in vedno kritizirajo vse in vsakogar. Zlasti pa se je treba izogibati tistih, ki kritizirajo v nasprotju s temelji kulturnega obnašanja, kar pove več o napadalcu kot o napadenem. Splošno je znano, da kdor prizadene drugega, razkrije samo svoje lastne slabosti. Kritiku se ne sme prepustiti, da se nam preveč približa, da bi pri tem prizadel našo samozavest. Pogosto pomaga, da žaljivo kritiko glasno ponovimo ali objavimo in se ji poskušamo nasmejati kot absurdni izjavi.
V neki ameriški TV oddaji sem gledal, kako superzvezdniki berejo zlobne tvite o sebi in s tem pokažejo, kako je mogoče slabe besede razorožiti s humorjem.
Kritika je odsev velikega individualizma posameznika, ki je posledica prisilne kolektivizacije ljudi, v kateri je bil posameznik izgubljen, kot to poskuša v nekem prispevku razložiti Jaka Jarc:
»V Sloveniji smo iz ruralnega tipa socializacije, ki je, blago rečeno, intenzivna, pred slabim stoletjem prešli v kolektivni sistem, kjer je bil individuum pogosto pretirano zatrt, bodisi iz ideološko-političnih strateških ali pa praktičnih razlogov. Ob nastanku države Slovenije je nastopil odklon in reakcija na desetletja umetno vzdrževane kolektivizacije družbe, ta je potem počasi prerasel v totalni individualizem, ki smo mu priča danes. Individualizem, katerega simptom je tudi, da se mnogi posamezniki niti ne zavedajo, do kakšne mere so hočeš-nočeš vpeti v svoje socialno okolje«. (Jaka Jarc, Mnoge plati kulture in kulturnosti: https://www.godibodi.si/…/mnoge-plati-kulture-in…/).
Ne vem, ali je to tudi kaj povezano z našimi izbranimi oblastniki, ker so moje objave le utrinki mojega razmišljanja.

Rado Žic
Šime tako je! Kultura nan je unter hund!!

Lojzka Furlan
Podpis pod Vaš zapis…

Nikola Vlahović
Spoštovani profesor Šime. Odlična razlaga za vse sloje v družbi. Za ene pravijo, da tisti, ki molči, odgovori desetim. Za tiste, ki preveč kritizirajo, rekel bi da so to: Niska čela, koja smišljaju velika načela.

Inge Markoli
Odličen zapis, ko bi si ga naši izbrani poslanci prebrali, morda bi pa komu “klikerji” začeli delati drugače.

Vesna Pomlad
Vas zapis je kot vedno super!

Kukovec Zlatko
Poslanci bi morali narediti obvezni sprejemni izpit: E K Č P , USTAVA RS, PODPISANE VELJAVNE POGODBE (Pogodbe EU so zavezujoči dogovori med državami članicami EU, v katerih so opredeljena pravila za institucije EU, postopki odločanja ter odnosi med EU in državami članicami. Pogodba o EU, Pogodba o delovanju EU, Listina EU o temeljnih pravicah, …).

etika#

5. junij 2023

Jučer 4. lipnja 2023 nazočio sam Danima Antuna Mihanovića, u jednom od najljepših dvoraca u Hrvatskom Zagorju Mihanović u Tuheljskim Toplicama. Radi se o tradicionalnoj priredbi koja se održava u spomen Antuna Mihanovića hrvatskog pjesnika i autora hrvatske himne Lijepa naša.
Na jučerašnjem susretu u organizaciji TZ Biser Zagorja i Krapinsko zagorskog ogranka Društva hrvatskih književnika okupili su se književnici i pjesnici Hrvatskog Zagorja, koji su čitali svoje pjesme i prozne radove pretežno u kajkavskom dijalektu, što me podsjetilo na moje djetinjstvo.
U pozdravnom govoru sam čestitao organizatorima i izvođačima, zahvalio se na pozivu i izrazio oduševljenje nad kulturnim aktivnostima, sa kojima se susrećemo i u najmanjim mjestima tog pitomog hrvatskog kraja, a posebno zbog korištenja i očuvanja kajkavskog izričaja u bavljenju sa kulturnim dobrima.
Ovim putem se zahvaljujem zajedno sa suprugom organizatorima a posebno voditeljici poštovanoj gospođi Vlasti Medić i akademskom slikaru Stjepanu Đukić Pišta na pozivu i srdačnom prijemu, uživanju u slušanju pjesama i proznih tekstova članova Krapinsko zagorskog ogranka Društva hrvatskih književnika.

kultura#

8. junij 2023

Mariborski lokalni časopis zelo skrbno spremlja informacije o ovadbah, obtožnicah in pogosto poroča tudi iz sodnih obravnav, zlasti kadar gre za domnevna kazniva dejanja na področju podjetništva. Komentarji novinarjev o teh dokumentih policije, tožilstva, inšpekcijskih organov, tajnih služb, pa tudi anonimnih prijav, so vedno dopolnjeni z informacijami o negativnih lastnostih domnevnega obtoženca, boldano navedenega z imenom oziroma s poročili o domnevnih osebnih slabostih podjetnika. Novinarska obvestila praviloma obveščajo javnost o višini zagrožene kazni, s poudarkom na tistih najvišjih. Medijska poročila so napisana tako, kot da bo obdolženi zagotovo obsojen.
V zadnjem času pa časnik ne poroča o večjem številu postopkov, v katerih so podjetniki oziroma »kriminalci z belimi ovratniki« oproščeni obtožb, še manj pa kadar tožilstvo umika obtožnico.
Poskušal sem na vse mogoče načine, ki so dostopni javnosti, ugotoviti, koliko je bilo v zadnjih letih v sodnih postopkih oproščenih mariborskih podjetnikov ali pa je zoper njih tožilstvo umaknilo obtožnico. Osebno se mi zdi, nekateri pa so tudi prepričani, da se v Mariboru začenjajo kazenski postopki zaradi domnevnih kaznivih dejanj, da se zadovolji javnost in medije. (Osebno sem slišal v nekem primeru tudi opombo sodnice po izreku oprostilne sodbe, ko je omenila, da je bil kazenski postopek indiciran z medijskim poročanjem oziroma je imenovala konkretni časopis.) Mediji pa obsodijo človeka že prej, kot ga sodnik sploh spozna na predobravnavnem naroku.
Omenjenih podatkov o rezultatih postopkov organov pregona in sodstva ni ali pa niso dostopni javnosti, vendar menim, da ima javnost pravico izvedeti, koliko je vloženih ovadb, ki se niso spremenile v obtožnice, koliko obtožnic je umaknjenih? in koliko je izrečenih sodb z oprostitvijo. Sumarični podatki so objavljeni, vendar to ne zadošča, če želimo zvedeti, kakšno je stanje na področju podjetništva. Brez natančnih statističnih podatkov se zdi, zaradi medijskega poročanja, da je podjetništvo prežeto s kaznivimi dejanji in da so podjetniki preprosto nagnjeni h kriminalnemu ravnanju oziroma da so to ljudje, ki so brezsrčni zlasti do delavcev, izkoriščevalci oziroma preprosto storilci kaznivih dejanj pri opravljanju podjetniških storitev.
Če bi javnost vedela, da je več tisoč določb v podjetniški zakonodaji, ki opredeljujejo sankcije za različne kršitve, bi vedeli, da je to najbolj sankcionirano področje človeške dejavnosti. Kršitev vseh teh predpisov je posledica raznih zunanjih okoliščin in velikokrat podjetniki kršijo predpise v silobranu, ki ga pa zakonodajalec na tem področju ne pozna, kot na drugih področjih kaznivih dejanj, o čemer sem tudi objavljal prispevke v strokovni pravni reviji Pravni praksi. Vsaka tudi najmanjša kriza spreminja ali pa prisiljuje podjetnike, da se rešujejo tudi s kršitvijo predpisov, saj so predpisi izdelani za »idealne« situacije na trgu, vsi pa vemo, da podjetništvo prehaja iz ene v drugo krizo, če pa je krizno zatišje, pa si zakonodajalec izmišlja nenehne spremembe pogojev poslovanja. Oblastniki imajo posebno nagnjenje in veselje, da nadzorujejo in usmerjajo podjetništvo, čeprav malo vedo, kako podjetništvo v praksi deluje.
Pri tem ne gre samo za pravni vidik omenjenih postopkov za podjetništvo, ampak se s parcialnim in selektivnim oziroma tendencioznim medijskim obveščanjem ustvarja škodljiv negativen odnos do podjetništva, kar zlasti vpliva na mlade, da se ne odločajo za podjetništvo ali pa so, če so v podjetništvu že aktivni, vedno v strahu, ne pred obtožbami in sodnimi odločbami ampak pred medijskim poročanjem, ki je negativno in obsojanja vredno. Zaradi stanja negativne klime okoli podjetništva mnogi odhajajo iz naše sredine v tujino, kjer se čutijo svobodnejši pri opravljanju podjetništva, saj je svobodna gospodarska pobuda ustavni in človeški temelj podjetništva, ki ga v tujini bistveno bolj razumejo in spoštujejo kot pri nas, kjer smo cele generacije preživele, ne da bi sploh kdaj slišale za besedno zvezo svobodna gospodarska pobuda.
Menim, da bi bilo javnosti zanimivo, in posebej koristno za mlade generacije, prebrati poročilo državnih organov pregona in sodstva, ali je res podjetništvo področje, ki je bolj kot druga področja izpostavljeno izvrševanju kaznivih dejanj.
Prepričan sem, da je na tem področju bistveno manj kaznivih dejanj, v sorazmerju z drugimi področji človekove dejavnosti, in da ni res, da so podjetniki tisti, ki so visoko na lestvici storilcev kaznivih dejanj, kot se to zdi v javnosti zaradi medijskega selektivnega poročanja in zadržanosti pristojnih institucij, da ne poročajo o svojih uspehih in neuspehih.
Priznam, da se vedno veselim vsakega umika obtožnice in vsake oprostilne sodbe, ker je bistvo prava v obrambi posameznika pred oblastnimi organi, ne pa v kaznovanju posameznika s strani državnih organov. To bistvo prava je zapisano v temeljnem pravno civilizacijskem aktu »Magma carta libertatum« (Temeljna listina svoboščin) iz leta 1215, vendar se mnogi s tem še danes ne morejo sprijazniti …

Anton Mrvar
Moje mnenje je, da so pri nas problem sodbe, ki jih ni pa bi morale biti. V mislih imam nedotakljive storilce. Počnejo kar jih je volja pa se nič ne zgodi. Vsaka zaznana kršitev zakona, bi morala imeti epilog. Začne se s prekrški, nadaljuje s kaznivimi dejanji in tudi kršitvami ustave. Ugotavljam, da smo najbolj dosledni pri prekrških, zlasti takrat, ko nihče nima neposrednega stika s kršiteljem (fotoradar), ostalo pa je kakor je. Pa je čisto enostavno. Vsak člen, pristojen za izvedbo posamezne faze postopka je znan. Samo vprašati jih je treba zakaj tega dosledno ne počno. Kdo bi jih moral vprašati, je tudi več ali manj jasno.

Bojan Pravica
Odlično napisano

Claudija CH
Kot družba smo zelo destruktivni. Žal. Počasi bodo ostali samo še starejši. Umikajo se podjetja, odhajajo mladi… Vedno več in čedalje hitreje.

Marija Fortič
Čestitke za ta prispevek, upam da ga vsi preberejo.

Vera Kozmik Vodušek
Preberite Zapis na Topnews: “Pravnomočno oproščen in končno svoboden”. Vedno ko vidite, da nekoga obtožujejo, se spomnite, da stvari niso vedno takšne kot jih želijo prikazati. Eni to zmorejo dokazati, mnogi vmes obupajo in propadejo. Obtožbe so novica št.1, oprostitev vsi spregledajo.

pravo#

10. junij 2023

Zavarovalni zastopnik oziroma posrednik lahko obravnava bodočega zavarovanca kot fotograf, ki presoja človeka s trenutnega posnetka in zmožnosti plačila premije ali pa ga obravnava kot slikar, ki želi odkriti njegovo osebnost in njegove potrebe po zavarovalnem kritju.
Zavarovalni zastopniki oziroma posredniki so kot iskalci zlata, ki vedno postavljajo nove cestne table s puščico, kje so odkriti novi rudniki; v zadnjih dvajsetih letih so to veličastne palače zavarovalnic.
V zavarovalno poslovnem svetu je tudi zavarovalničarjem znana možnost uporabe znane univerzalne rešitve vseh moralnih pomislekov: kup denarja.

Janez Smerkolj
Dobro je, da imamo možnost izbrati najustreznejšo zavarovalnico. So kar precejšne razlike.

pravo#