10.julij 2023
Ob današnji tridesetletnici uveljavitve ZGD, z dne 10. 7. 1993, sem v Prilogi Pravne prakse z dne 29. 6. 2023 objavil spomine na pripravo njegove vsebine in razmišljanja o vlogi prvega temeljnega zakona o gospodarskem sistemu ter o napakah zakonodajalca oziroma politično interesnega poseganja v njegove spremembe v interesu določenih državnih struktur. V sestavku posebej razmišljam o sprejemu škodljivega Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) leta 1999, ki bi lahko, po stališču ESČP, bil sprejet le ob izjemnih okoliščinah, ki pa jih leta 1999 ni bilo. Gre za 24-letno prizadevanje pravne stroke, da se odpravijo posledice ZFPPod, ki je oškodoval več deset tisoč slovenskih podjetnikov in njihovih družinskih članov na način, ki ga ne pozna nobena druga država. V prilogi je podrobneje govora o spornem postopku sprejema ZFPPod in o zapletih 4. poskusa odprave škodljivih posledic s sprejetjem Zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (ZOKIPOSR), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 18. novembra 2021. (Celotna problematika posega v gospodarsko pravni sistem ZGD s sprejetjem ZFPPod je podrobneje obravnavana v dokumentarni knjigi: Šime Ivanjko, Zakaj ste nas kaznovali, Kulturni center v Mariboru, 2021.)
Vsebina Priloge Pravne prakse je zanimiva za mlajše pravnike in za pravne zgodovinarje, kot informacija o graditvi pravnih temeljev sedanjega gospodarskega sistema RS ter o napakah zakonodajalca in pravosodnega sistema.
Ps
Pred dvema dnevoma, 8. 7. 2023, sem prebral v časopisu Delu »Odprto pismo predsednici Nataši Pirc Musar; pravica za družbenike«, v katerem družbenik izbrisane družbe g. Tomislav Nikolić opisuje 24-letno trnovo pot okoli 40 tisoč oškodovanih družbenikov in njihovih družinskih članov. Na koncu svojega pisma je zaprosil predsednico, »ki se je javno zavzemala za zaščito človekovih pravic«, da bi posredovala med tistimi, ki se zavzemajo za pravično rešitev večletne agonije številnih oškodovancev in tistimi, ki so to povzročili leta 1999.
Predvidevamo, da bo gospod dobil odgovor njenega kabineta, ki bo vseboval sporočilo, da predsednica ni pristojna za poseganje v to vprašanje. Ob prebiranju njenega odgovora bo prosilec dobil občutek, kako si sploh upa vznemirjati in zastavljati tovrstna vprašanja, saj so vsa sodišča izjavila, da ni bilo nič nezakonitega, kot je to bilo s številnimi vprašanji v zadnjih 24 letih. Vladajoče strukture v zadnjih 24 letih so vedno odklanjale neposredni dialog z oškodovanci in so vedno s figo v žepu priznavale napako zakonodajalca, kot je to bilo leta 2021, ko je bil sprejet zakon o priznanju napake in plačilu delne odškodnine, vendar noben od nekaj tisoč upravičencev ne more izpolniti pogojev, ki so jih z amandmaji vsilile nekatere stranke v DZ. Težko razumem, da oblasti ne moti trditev, ki sem jo argumentirano dokazal v knjigi »Zakaj ste nas kaznovali« (Kulturni center v Mariboru, 2021), da je vsebina ZFPPod bila podtaknjena poslancem v DZ namesto vsebine, ki jo je vseboval izvirni predlog ZFPPod.
Kako se sedanja vladajoča struktura izogiba odgovora na omenjeno problematiko, dokazuje tudi odgovor Ministrstva za gospodarstvo na poslansko vprašanje, z dne 24. 4. 2023, ki vztraja, da ni pristojno za to problematiko in napotuje poslanca, da se obrne na »pristojno ministrico ali ministra«, čeprav se je v preteklih letih to ministrstvo še kako ukvarjalo z navedeno problematiko. In ne samo to, na omenjenem od dveh sestankov je bilo dogovorjeno, da bo to ministrstvo vložilo v postopek novelo ZOKIPOSR, o kateri je govora v članku v Pravni praksi. Omenjeno ministrstvo je aktivno sodelovalo pri oblikovanju nerazumnih amandmajev v postopku sprejema ZOKIPOSR. Tudi Ministrstvo za pravosodje se ne želi ukvarjati s popravljanjem ZOKIPOSR. Ničkoliko pisem in prošenj je CINIP posredoval pristojnim institucijam in osebam, od katerih ni bilo nobenega vsebinsko vrednega odgovora.
Govorjenje o pravni državi in o »vladavini prava« je v tem primeru res samo floskula, kot mi je to rekel eden od mojih znancev.
Franc Mihič
Ko pravo in politika molči, tej državi ni pomoči, vladajo ji gluhonemi brez odgovornosti! Tragedija slovenske poštenosti, ko vlada brezbrižnost in aroganca, kar kaže vzvišena slovenska prevzetnost, mi že vemo kaj je prav in drugi pri nas učijo. Nadutost in ignoranca je torej prevladujoca odlika našega pravnega sistema, saj celo na take objave, poklicani modro molčijo. Sramu nihče več ne pozna, vsi vodilni naroda uživajo Svobodo…
Nikola Vlahović
Spoštovani profesor Šime Ivanjko, tako kot vedno opozarjate na nepravilnosti, ki se dogajajo v naši Državi. Samo bi dodal še to, da sodišča spodbujajo nasilje nad posameznikom v korist kapitala.
Drago Stanovnik
Predlog spoštovani predsednici Nataši Pirc Musar, da podeli red zaslug za narod in častno priznanje narodnega heroja direktorju RTV SLO gospodu direktorju Urošu Urbanija.!
Jože Artnak
Spoštovani g. profesor, hvala vam za zelo zamimivo razmišljanje. Toliko sem se vrtel v teh krogih, da lahko povem, da so slovenske oblastne oz. odločevalske in politične strukture na vseh nivojih od lokane do državne prepredene z velikim vplivom močnih klientelističnih interesov, katere sestra je korupcija, čeprav se z zadnjim osebno nisem srečeval. Spremljam pa postopke korupcijskih afer, kot je npr. naša največja v samostojni Sloveniji T6. Tisti, ki v teh strukturah hoče vzpostaviti pravno državo, ga te interesne sfere onemogočijo in postopoma odstranijo. Tak primer smo imeli v obdobju, ko je bil v teh krogih najin stanovski kolega dr. Miro Cerar.
Tomislav Nikolić
https://www.delo.si/mnenja/pisma-bralcev/odprto-pismo-predsednici-natasi-pirc-musar-pravica-za-druzbenike/
Prilagam link za tekst, ki ga g. Ivanjko omenja in v katerem so prvič javno podana nekatera dejstva.
Janez Mohorič
Ja profesor, očitno se je tudi stranka oz. gibanje svoboda odločila, da nas popolnoma ignorira, niti ne potrdi več prejetih “prošenj” niti ne odgovarja na naše predloge, pa se gibanje svoboda hvali kako močno se zavzema za sodelovanje z civilno družbenimi gibanji, kar ZZZP – CINIP je- Res smo, verjetno malo naivno pričakovali, da bodo tri vrhunske pravnice – to so predsednica RS, ga. Nataša Pirc Musar, predsednica DZ ga. Urška Klokočar Župančič,in min. za pravosodje, ga. Dominika Švarc Pipan, razumele potrebo po odpravi krivic po ZFPP, pa smo se očitno motili. Glede na vse dogajanje okrog sprejemanja ZFPP in neštetih poskusov da se omenjeni Zakon spravi v normalne okvire pravne države – pravične družbe, je še edino vprašanje kdo ima v tej državi tako moč, da z lahkoto obvladuje vse veje oblasti, smo sposobni enkrat narediti red… Res bi bil že čas, da si vsi ki zagovarjajo pravno državo, pogledajo v ogledali in vprašajo kdo pa so oni, da lahko na tisoče slov. državljanov dobesedno maltretirajo že več kot 24 let.
Franc Mihič
Akuten problem je zakon, ki je prizadel 40.000 podjetnikov, skupaj z družinskimi člani, 100.000 ljudi. Mnogim je ta “zakon vzel premoženje”, nekateri so naredili samomor. Zakon o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), je po mnenju nekaterih pravnikov eden od najbolj spornih in krivičnih zakonov, sprejetih v RS. S tem zakonom naj bi se določene kapitalske družbe, registrirane kot, d. d. in d. o. o., zaradi nedelovanja in ne uskladitve kapitala do konca leta 1994 izbrisale iz sodnega registra in dolgovi prenesli na njihove družbenike in sorodnike, ki so bili in so še vedno prizadeti in oškodovani, kar razviti svet ne pozna. Prof. dr. Šime Ivanjko se že leta prizadeva za popravo krivic oškodovanim in pravi: “Predsednico republike gospo Nataša Pirc Musar pozivam, da pri reševanju tega problema posreduje, da pride do dialoga med tistimi, ki se zares borijo za njegovo pravično rešitev, in tistimi, ki so ta problem dejansko povzročili.” Ali se bo predsednica odzvala? Poslanci in novinarji na delo!?
Franc Mihič
V kontekstu dosedanjih komentarjev, je mogoče tudi to zanimivo? Zaupanje in kaznovanje Vsakodnevne javne lamentacije o umanjkanju pravne države, nedelovanju sodstva, plačilni nedisciplini, tajkunih, ki da lomastijo po Sloveniji, o stečajih, ki se nikoli ne končajo ne pravočasno ne učinkovito – vse našteto in še kaj pravzaprav odkriva zahtevo po doslednejšem in bolj rigoroznem kaznovanju. Vendar se je z zavzemanjem za povečan obseg kaznovanja težko ogniti očitkom, da gre v resnici predvsem za sproščanje nizkih strasti, za primitivizem oziroma intelektualno podhranjenost ipd. Zato se tudi najbolj pronicljivi kritiki družbenih razmer raje previdno izognejo javnim zahtevam po ostrejši kaznovalni politiki. Toda bistvo zahodne pravne tradicije z njej imanentnim hotenjem po razreševanju družbenih konfliktov, zagotavljanju stabilnosti in razvoju družbe je bilo vselej v tem, da je pogodbe treba spoštovati, zaupanje (za)ščititi in kršitelje teh načel kaznovati. …Sestavni in nepogrešljivi del te tradicije, ki je zasnovala oblastne ustanove in pravne zakonike, pa je tudi kaznovanje. Svoje korenine ima že v krščanskih desetih zapovedih, sistemu greha in pokore, kar so kanonisti utemeljevali kot princip pogodbene odgovornosti – da je potemtakem kršitev obljube grešno dejanje, greh. Varovanje zaupanja pred zlorabo in varovanje obljub v primeru kršitev veljata danes za temeljni vrednoti, ki ju ščiti kazensko pravo, denimo, ko gre za varovanje delničarjev, ki zaupajo svoje premoženje v upravljanje direktorjem, zlorabo položaja ali varovanje pogodbenih obljub (goljufij) ipd. Sestavni in nepogrešljivi del varovanja principov zaupanja in držanja obljub je kajpak kaznovanje. Slovenija žal pri tem ne kotira visoko. Celo vplivni strokovnjaki še tako očitne kršitve pravnih norm nemalokrat v javnosti razlagajo kot »zgolj« moralne spodrsljaje, češ da gre pač »za veliko svinjarijo, in ne za kaznivo dejanje«, vredno pregona. Še tako visoka instanca, kakršna je vrhovno sodišče, s primerom pred nekaj leti sprejete odločitve v zvezi s takrat znanim politikom (R.), v kateri navaja, da je tudi »pravna zmota« lahko razlog za izključitev kazenske odgovornosti, v marsičem simbolizira zlom pravne tradicije. Storilec, ki se pri pojasnjevanju svojega dejanja »zanese« na pravni nasvet strokovnjaka, naj torej ne bi kazensko odgovarjal! (Kakor v zgodnjem srednjem veku, ko je bilo storilcu dovolj najti dva ugledneža, ki sta potem izpovedovala o njegovi nedolžnosti). Posledica takšnega razumevanja pravne države se izrodi v cinizem, ki se kaže v (ne)spoštovanju sodnih odločitev ali omalovaževanju sodnikov in državnih tožilcev v primerih preganjanja oziroma obsodilne razsodbe »naših«, in ne »njihovih«. Delež odgovornosti za takšen odnos nosijo tudi teoretiki, saj so cele generacije pravnikov poučevali, da naj bi kaznovanje kot produkt razredne družbe dolgoročno menda odmrlo. (Pre)številne generacije sodnikov in tožilcev se je torej, gledano z današnjega vidika, učilo na zmotnih principih. Zato se ni čuditi, da za kriminalna dejanja v gospodarstvu sodišča tako pogosto dosojajo pogojne kazni ali storilce celo oprostijo. Nemara bi se jim, glede na njihovo staro ideološko obarvano izobrazbo, izrekanje kazni zdelo kot nekaj neprimernega. Tako smo v Sloveniji danes lahko priča lomljenju liberalno-permisivnih pravnih konceptov kot dediščini samoupravne družbe s primesmi mediteransko-katoliške lahkotnosti, ki pa so za tržno naravnano gospodarstvo povsem neustrezni. Pogoj za tržno gospodarstvo so namreč funkcionalne oblastne institucije, ki zagotavljajo sankcioniranje vsakršne zlorabe zaupanja in/ali kršitve pogodbenih obveznosti. Delo, 27.07.2011 Marko Zorman, odvetnik in publicist
Franc Mihič
Zakaj se pri nas splača kršiti zakone?
Pomislite, medtem ko liberalec Becker ponuja analizo, ki naj bi nam omogočila bolje ukrepati proti kriminalu, pa Mencinger s svojo računico, da se kriminal splača, ne dela analize za ukrepanje proti, ampak normativno ponuja opravičilo gospodarskemu kriminalu oziroma ga skuša prikazati kot družbeno koristnega. Poskušajmo razumeti ta ekonomsko-pravni filozofski okvir, v katerem se giblje gospod Mencinger. Če sledimo denarnim transakcijam v zadnjih desetih letih, ki jih je bilo deležno Mencingerjevo svetovalno podjetje EIPF d.o.o., nam kmalu postane kristalno razumljiva njegova osebna filozofija in filozofija njegovih kolegov z inštituta. Če tebe (tvoje podjetje) plačujejo podjetja, ki si želijo monopola na trgu, če te celo desetletje plačuje DARS, ki je ujet v interese največjih gradbincev, če te desetletje plačujejo energetski lobiji in premogovniki, če desetletja dobivaš naročila iz največje domače banke in če s tem lahko zaslužiš milijone evrov, je pač mogoče razumeti Mencingerja, da zagovarja interese monopolistov, kartelov, domače lastništvo največje banke. Prav tako je mogoče razumeti njegove kolege iz skupnega podjetja pri zagovarjanju najbolj neracionalne investicije v energetiki v zgodovini Slovenije (TEŠ 6), saj so pri projektu sodelovali s tremi svetovalnimi študijami. Razumeti je mogoče, da lahko v tem procesu pride do tega, da je treba kdaj kakšnim podatkom “zviti roke” ali pa kakšen rezultat napačno interpretirati. Prav nobene simpatije nimamo niti s tovrstnimi stališči niti s tovrstnimi praksami, toda razumemo lahko interes denarja, ki ta njihova stališča perpetualno poganja. In razumemo strah pred privatizacijo podjetij tujcem, ki bi te tokove denarja v njihovo svetovalno podjetje verjetno močno okrnila. In v tem smislu je Mencingerjevo sporočilo gospodarstvu zelo jasno: če ne želite imeti težav z regulatorji, naročajte študije pri mojem podjetju. Toda česar ne razumemo, je pomanjkanje osebne integritete in pomanjkanje tiste elementarne poštenosti med tako družbeno uglednimi akademiki, da niso raje tiho, če že opravljajo tako dubiozne svetovalne storitve. Zakaj je treba s to “relativizacijo prava” v korist monopolistov in kršiteljev konkurenčnega prava desetletja zastrupljati generacije študentov? Zakaj morajo generacije študentov prava od tovrstnih predavateljev desetletja poslušati izkrivljeno ekonomijo, ki ne gre v kontekst sodobnega evropskega prava? In zakaj je treba s to sprevrženo filozofijo desetletja masirati širšo javnost in jo prepričevati, da je prav, da jih monopolisti in kriminalci zlorabljajo? Ob tem pa se nam dvigne želodec. Kakšno mnenje si ob branju Mencingerjevega komentarja sploh lahko ustvarijo diplomanti pravne fakultete, ki bi se naj jutri zaposlili pri regulatorjih trga ali pri organih pregona kriminala ali ki naj bi stopili v tožilske in sodniške vrste? Če pri kartelnih dogovorih, če pri zlorabah dominantnega položaja ne gre prekrške, ki bi jih bilo vredno sankcionirati, kaj potem sploh še je dovolj velik prekršek, da bi ga veljalo obsoditi?! In tako se skozi desetletja te relativizacije prava (zaradi partikularnega ekonomskega interesa lobijev in zaradi vpliva predhodnega nekaznovanja slabega dela pravosodja) in slabo pripravljenih tožbenih in sodnih postopkov ta država vedno globlje pogreza v to brezno korupcije in brezpravja. Ko sankcioniranje ne deluje, tudi moralne in etične norme izpuhtijo. In po hudičevi spirali drsimo vedno nižje. V družbo brez morale in v demoralizirano družbo. Resnično je čas, da “rebootamo” to državo. In jo postavimo na novih temeljih. Za začetek pa lahko razmislimo o tem, da bi odpustili vse tožilce in sodnike in jih nadomestili s tujimi. Ter razmislimo o tem, ali ne bi naših študentov prava raje sistematično pošiljali študirat v tujino. Na teh novih temeljih bomo nekoč morda postali pravna država in s tem država vrednot in etike.
Jože P. Damijan, Igor Masten, Sašo Polanec,
Zakaj se pri nas splača kršiti zakone?
Franc Mihič
Nedotakljivost oblastnih institucij – Vzvišeni nad kritiko
Institucije državljane dan za dnem oškodujejo in pohabljajo njihovo zaupanje v pravičnost. Zgrožen berem v delu stavek: »v 110 primerih so predsedniki sodišč ugotovili elemente osebne disciplinske odgovornosti, niso pa sprožili nobenega postopka.« Priče smo številnim dejanjem oblastnih institucij, ki državljane skoraj dan za dnem razburjajo, oškodujejo in pohabljajo njihovo zaupanje v pravičnost in demokracijo. Strpnost do takega ravnanja institucij, ki se ob svojih napakah rade dojemajo kot nedotakljive in vzvišene nad kritiko, je marsikomu nerazumljiva. Posledice strpnosti do slabega dela uprave so se torej kazale že takrat, zato se danes sploh ni čuditi visoki ravni zaščite tudi slabega dela številnih zaposlencev v tej sferi. Sprenevedanje ob slabem delu zaposlencev in njihovih nadrejenih funkcionarjev je v naših razmerah še posebno pogojeno z zaposlovanjem neprimernih »naših« zaposlencev v času tako bolj levih kot bolj desnih vlad. Za podkrepitev moje strogosti v ocenjevanju le nekaj konkretnih izkušenj: a) sodišče se kljub mojim dokazano tehtnim opozorilom o napakah sodnih izvedencev s področja cenitve nepremičnin do njih ni hotelo opredeliti; odvetnik pa mi je prijazno in najbrž utemeljeno svetoval, naj ne drezam v zadevo, ker me bo samo dražje stala. Zamislite si, da bi vam odgovor o drugih prioritetah, npr. pridobivanju znanja o predpisih, dali gasilci, ko bi vam začela goreti hiša! Seveda te moje državljanske težave tehtajo bistveno manj v primerjavi s tegobami žrtev drugih »dosežkov« javne uprave, med katerimi naj omenim le nesprejemljivo neukrepanje »države« ob delodajalskih neplačilih prispevkov zaposlencev za pokojninsko zavarovanje, hujše sodne zmote z oškodovanjem stranke ali oprostitvijo domnevnih krivcev zaradi zastaranega roka itd.
Mlajši znanec, univerzitetni diplomirani pravnik s pravosodnim izpitom z izkušnjami iz dela tožilstva, me je ob teh mojih soočanjih podučil, da zaposlenci v javni upravi v stikih z državljani delajo po načelu: »Poskušaj se izogniti soočanju s tisto fizično ali pravno osebo, ki je dovolj usposobljena ali vplivna ali nasilna, da dokaže ali doseže svoj (ne)prav«.Kje je izhod iz tega začaranega kroga? Kot prvo, zaposlitev v javni upravi mora vsebovati jasno izpostavljeno možnost odpusta zaposlenca, ki povzroča moralno oziroma materialno škodo državljanom ali pravnim osebam.
Prof. dr. Miran Mihelčič, ekonomist Delo, tor, 28.03.2017 http://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/nedotakljivost-oblastnih-institucij.html
Franc Mihič
V Delu, oktobra l. 2017, berem: »Za sodne postopke velja, da je v okviru presoje odločitev sodnika vedno pravilna. Če bi ta pojem protipravnosti o tej bistveni značilnosti sodnikovega dela razumeli drugače, bi posegli v pravico do neodvisnosti sodnika, ki jo zagotavlja ustava. Sodniki so sicer sankcionirani prek disciplinskih postopkov. V zadnjih letih ni bilo razrešitve sodnikov. Na ministrstvu za pravosodje pa komentirajo, da informacije, ki bi kazale na neučinkovitost postopkov, katerih vzrok bi bil normativne narave, od pristojnih organov do zdaj niso prejeli. Pred časom je v DZ RS potekala okrogla miza »Temelji pravne države«, kjer se je spraševalo, ali smo vsi enaki pred zakonom. Pravosodna ministrica Andreja Katič v tem kontekstu tedaj pove: »Namen porazdelitve moči je predvsem v varovanju posameznika v razmerju do države. Neustrezna ravnanja in nepravilnosti je potrebno učinkovito preprečevati, a odgovornost za to pa nosita sodstvo in tožilstvo sama, saj mora biti pravosodje učinkovito in pravično. Izhajati moramo iz tega, da smo vsi enaki pred zakonom«. V Dnevniku, februarja 2017, pa berem:« Pri delitvi oblasti po ustavi RS (3. člen) pripada sodstvu enak položaj kot zakonodajni in izvršilni veji oblasti. Vendar je formalna, z ustavo podeljena oblastna pristojnost in odgovornost eno, polno izvrševanje oblasti pa je nasprotno zahteven in zapleten proces. Razkorak med pravno ureditvijo na eni in družbeno prakso na drugi strani je najbolj očiten prav pri sodstvu«. Damijan Florjančič, predsednik vrhovnega sodišča pa je na posvetu v DZ RS ocenil, da podatki o nizkem številu pravnih sredstev, ki jih stranke vlagajo zoper odločitve sodišč, dokazujejo, da pravosodje dela dobro.« V Delu, oktobra l. 2017, bere:»V Sloveniji sodniki in tožilci v nobenem primeru ne morejo kazensko odgovarjati za opravljeno delo. Tudi ne, če se izkaže, da so bile njihove presoje neskladne z nadrejenimi pravnimi presojami problematike oziroma se ugotovi, da so temeljile na pristranskih oziroma izkrivljenih interpretacijah zakonov, ker so apriorno dobronamerni.« Mar so le sodniki in tožilci apriorno dobronamerni in zato lahko brez posledic delajo napake? V demokratični državi lahko državljani javno kritiziramo oblast, seveda tudi pravosodno. Nerazumljivo pa je, da je Goran Klemenčič, Minister za pravosodje, kamor spada tudi Državno tožilstvo, pa ne sme reči nobene besede o delu in rezultatih dela državnih tožilcev, le vpraša jih lahko, kaj jim manjka za boljše delo. Kdo to razume, kdo oz. kako je odgovoren, če ga celo njegov minister ne sme nič vprašati? Odgovornost glavnih nosilcev pravne države je očitno zelo velik problem. Predsednik vrhovnega sodišča Damjan Florjančič pravi: »Ni vprašanje enakosti pred zakonom, ali sodišče izvaja zakon, kot je napisan. V tem kontekstu ima sodišče pravico, da ga interpretira.« Dolžnik Damijan Janković pa je v tem kontekstu izkoristil zakon in izbrisal 29 milijonov evrov dolga, sodišče je to potrdilo. Damijan Janković ima še vedno prav: »Politika lahko vedno spremeni zakon, če ne ustreza.« Zakaj tega poklicani v DZ RS in v vladi, tudi v pravosodju niso storili, ko je povsem krivično, da zakon ščiti dolžnike, ki ne vrnejo dolga, a uničuje upnike, ki so sredstva prislužili, jih shranili. Zakon, ki omogoča dolžnikom odpise njihovega dolga in je Damjanu Jankoviću omogočil odpis kar 29 milijonov evrov dolga, dela škodo upnikom in nacionalni ekonomiji. Ali je torej za dolgotrajno odkrivanje zgrešenih in škodljivih zakonov, res odgovoren zakonodajalec DZ RS, to so poslanci, pravilneje predsedniki strank vladajoče pozicije, čisto nič pa ne policisti, ne tožilci in ne sodniki? Menim, da ne more biti tako. Ta njihova drža je lahko le beg pred njihovo odgovornostjo. Ne morem dojeti in sprejeti, da nekdo ve, da ima slabo orodje za svoje delo, in ne predlaga in ne zahteva, da dobi za svoje delo pravo orodje, da lahko korektno dela. Vsak, ki je odgovoren do družbe, bo to storil, če pozna svojo osebno odgovornost. Ne poznam primera, da nekdo dobi nalogo, da skoplje globoko jamo, vodnjak, pa za to delo dobi le »lopato in karjolo«, a mirno dela, čeprav ve, da s takim orodjem ne more opraviti naloge. Tega ne počne nobena zrela oseba. V realnem sektorju in vsakdanjem življenju se tako ravnanje imenuje neodgovornost pri delu, ki se ga sankcionira. Kdaj bo enako veljalo v inštitucijah pravne države, to je za organe pregona, policijo, tožilce in za sodnike, enako za izvoljene poslance oziroma politike? Seveda je zakonodajalec, DZ RS prvi odgovoren za kvaliteto dela »države prava«, brez česar državljani nismo varni, država pa ni uspešna? Kdaj bo torej politika pokazala svojo odgovornost za stanje in rezultate dela pravne države, Pravosodja in Državnega tožilstva? Pravosodna ministrica, ga. Andreja Katič je celo meni v časniku Dnevnik pojasnila, da je državni tožilec po zakonu dolžan sprožiti postopke pregona tudi za sume, ki jih izve iz medijev. Pismena ovadba ni vedno obvezna. V tisku pa tudi berem: »Stožice – namesto podizvajalcev plačevali razkošje. Organi pregona, tožilstvo pa nič. Leta 2014 je Banka Celje odločno opozorila na nenamensko porabo sredstev: “Kljub utemeljitvi kreditojemalca, da je bila poraba sredstev v skladu s SRS, banka meni, da poraba kredita ni bila namenska. Navedeno po mnenju banke predstavlja znake kaznivega dejanja zoper premoženje oziroma/in zoper gospodarstvo”. Ali je tožilstvo to zaznalo in ukrepalo? Kdaj bodo poklicani v vladi sprožili postopek za popravek slabega zakona, da ne bo več privilegiranih dolžnikov, ki bogatijo na račun opeharjenih upnikov, celo države?
Franc Mihič
Tragedija je za demokracijo, ko celo mediji, četrta veja oblasti, še vedno podpirajo prakso iz časov revolucionarnega prava, ko je veljalo, »kriv si, četudi še nisi bil pravnomočno obsojen«. Zakaj potem še rabimo sodišča? Moramo se zavedati velike odgovornosti, ko nekoga obtožimo suma storitve kaznivega dejanja, ko ni najdenega nobenega dokaza o njegovi krivdi. Če tožilec v obtožnici ne navede nobenega dokaza, da je osumljenec kriv, potem sodišče lahko samo sklep, da osumljenec ni kriv ga je kot nedolžnega izpustilo. To za pravno državo ni katastrofa, saj proces lahko še vedno obnovimo, ko dobimo dovolj kvalitetne dokaze za njegovo krivdo. Če pa obsodimo nedolžnega človeka brez dokazov oz. na osnovi neustreznih dokazov in ga kljub temu zapremo. Ko pa se kasneje le odkrijejo dokazi, da je nedolžen in ga sodišč spozna za nedolžnega ter ga izpusti iz zapora, pa takemu človeku ne moremo nikoli poplačati vsega gorja. V Delu se je novinarka spraševala:«V letih, odkar je bil zaprt, sem se neštetokrat vprašala, kako je mogoče, da človeka v državi, ki je po ustavni ureditvi pravna, lahko obsodijo, čeprav dokazi govorijo, da ni kriv. Mislila sem, da so ti časi že davno minili in da so zaznamovali preveč življenj, da bi se jih drznili ponavljati. Srh me je spreletel, ko sem ugotovila, da se motim. Podtaknejo ti dokaze, sodnik ne upošteva strokovnih mnenj, zato boš do smrti za rešetkami. Ne, to ni država, v kateri bi si želeli živeti. Mnogo je bilo torej neodgovorjenih vprašanj. Je pa nedvoumno, da nihče ni kriv, dokler mu krivda ni dokazana v preglednem, strokovnem, neodvisnem in poštenem postopku. Če so sodniki po krivem obsodili človeka. na leta zapora, imamo vsi velik dvojni problem: prvič, ker to lahko doleti vsakega, in drugič, ker je pravi storilec na prostosti. Če so krivega izpustili, imamo spet večkratni problem; morilca na prostosti in sodstvo, ki ga ni zmožno spraviti za zapahe«. V razviti pravni državi se sme obsodilna sodba izreči samo na podlagi poštenega postopka in postopek, ki bi dovoljeval policiji in tožilstvu, da delata mimo procesnih pravil in ne spoštujeta človekovih pravic in svoboščin, se ne more šteti za poštenega. Že pred skoraj sto leti je v ZDA vrhovno sodišče sklenilo, da je veliko manjša škoda, če kdo, ki je sicer evidentno kriv, zaradi procesne napake odide prost s sodišča, kot če organom pregona dovolimo, da v imenu učinkovitega boja proti kriminalu ne spoštujejo pravil poštenega postopka.« Dr. Marko Bošnjak, docent za kazensko pravo in kriminologijo in sodnik na evropskem sodišču za človekove pravice opozarja: «Dokler človek ni bil obsojen s pravnomočno sodbo, je nedolžen! To je eden od temeljnih postulatov pravne države, ki se ga pri nas tako težko učimo.”
V Delu, oktobra l. 2017, berem: »Za sodne postopke velja, da je v okviru presoje odločitev sodnika vedno pravilna. Če bi ta pojem protipravnosti o tej bistveni značilnosti sodnikovega dela razumeli drugače, bi posegli v pravico do neodvisnosti sodnika, ki jo zagotavlja ustava. Sodniki so sicer sankcionirani prek disciplinskih postopkov. V zadnjih letih ni bilo razrešitve sodnikov. Na ministrstvu za pravosodje pa komentirajo, da informacije, ki bi kazale na neučinkovitost postopkov, katerih vzrok bi bil normativne narave, od pristojnih organov do zdaj niso prejeli. Pred časom je v DZ RS potekala okrogla miza »Temelji pravne države«, kjer se je spraševalo, ali smo vsi enaki pred zakonom. Pravosodna ministrica Andreja Katič v tem kontekstu tedaj pove: »Namen porazdelitve moči je predvsem v varovanju posameznika v razmerju do države. Neustrezna ravnanja in nepravilnosti je potrebno učinkovito preprečevati, a odgovornost za to pa nosita sodstvo in tožilstvo sama, saj mora biti pravosodje učinkovito in pravično. Izhajati moramo iz tega, da smo vsi enaki pred zakonom«. V Dnevniku, februarja 2017, pa berem:« Pri delitvi oblasti po ustavi RS (3. člen) pripada sodstvu enak položaj kot zakonodajni in izvršilni veji oblasti. Vendar je formalna, z ustavo podeljena oblastna pristojnost in odgovornost eno, polno izvrševanje oblasti pa je nasprotno zahteven in zapleten proces. Razkorak med pravno ureditvijo na eni in družbeno prakso na drugi strani je najbolj očiten prav pri sodstvu«. Damijan Florjančič, predsednik vrhovnega sodišča pa je na posvetu v DZ RS ocenil, da podatki o nizkem številu pravnih sredstev, ki jih stranke vlagajo zoper odločitve sodišč, dokazujejo, da pravosodje dela dobro.« V Delu, oktobra l. 2017, bere:»V Sloveniji sodniki in tožilci v nobenem primeru ne morejo kazensko odgovarjati za opravljeno delo. Tudi ne, če se izkaže, da so bile njihove presoje neskladne z nadrejenimi pravnimi presojami problematike oziroma se ugotovi, da so temeljile na pristranskih oziroma izkrivljenih interpretacijah zakonov, ker so apriorno dobronamerni.« Mar so le sodniki in tožilci apriorno dobronamerni in zato lahko brez posledic delajo napake? V demokratični državi lahko državljani javno kritiziramo oblast, seveda tudi pravosodno. Nerazumljivo pa je, da je Goran Klemenčič, Minister za pravosodje, kamor spada tudi Državno tožilstvo, pa ne sme reči nobene besede o delu in rezultatih dela državnih tožilcev, le vpraša jih lahko, kaj jim manjka za boljše delo. Kdo to razume, kdo oz. kako je odgovoren, če ga celo njegov minister ne sme nič vprašati? Odgovornost glavnih nosilcev pravne države je očitno zelo velik problem. Predsednik vrhovnega sodišča Damjan Florjančič pravi: »Ni vprašanje enakosti pred zakonom, ali sodišče izvaja zakon, kot je napisan. V tem kontekstu ima sodišče pravico, da ga interpretira.« Dolžnik Damijan Janković pa je v tem kontekstu izkoristil zakon in izbrisal 29 milijonov evrov dolga, sodišče je to potrdilo. Damijan Janković ima še vedno prav: »Politika lahko vedno spremeni zakon, če ne ustreza.« Zakaj tega poklicani v DZ RS in v vladi, tudi v pravosodju niso storili, ko krivično, da zakon ščiti dolžnike, ki ne vrnejo dolga, a uničuje upnike, ki so sredstva prislužili, jih shranili. Zakon, ki omogoča dolžnikom odpise njihovega dolga in je Damjanu Jankoviću omogočil odpis kar 29 milijonov evrov dolga, dela škodo upnikom in nacionalni ekonomiji. Ali je torej za dolgotrajno odkrivanje zgrešenih in škodljivih zakonov, res odgovoren zakonodajalec DZ RS, to so poslanci, pravilneje predsedniki strank vladajoče pozicije, čisto nič pa ne policisti, ne tožilci in ne sodniki? Menim, da ne more biti tako. Ta njihova drža je lahko le beg pred njihovo odgovornostjo. Ne morem dojeti in sprejeti, da nekdo ve (tožilec, sodnik), da nima za kvlitetno opravljanje njegovega dela in ne zahteva, da dobi orodje da bi lahko kvalitetno delal, je neodgovoren. Vsak, ki je odgovoren do družbe, bo to storil, če pozna svojo osebno odgovornost. Ne poznam primera, da nekdo dobi nalogo, da skoplje globoko jamo, vodnjak, pa za to delo dobi le »lopato in karjolo«, a mirno dela, čeprav ve, da s takim orodjem ne more opraviti naloge. Tega ne počne nobena zrela oseba. Kdaj bo torej politika pokazala svojo odgovornost za stanje in rezultate dela pravne države, pravosodja in državnega tožilstva? Pravosodna ministrica, ga. Andreja Katič je celo meni, v časniku Dnevnik, pojasnila, da je državni tožilec po zakonu dolžan sprožiti postopke pregona tudi za sume, ki jih izve iz medijev. Pismena ovadba ni vedno obvezna. V tisku pa tudi berem: »Stožice – namesto podizvajalcev plačevali razkošje in nato zbolel za Parkinsonovo bolezen. L. 2014 je Banka Celje opozorila:”Kljub utemeljitvi kreditojemalca, da je bila poraba sredstev v skladu s SRS, banka meni, da poraba kredita ni bila namenska. Navedeno po mnenju banke predstavlja znake kaznivega dejanja zoper premoženje oziroma/in zoper gospodarstvo”.
Neplačani prispevki, nižje pokojnine?
DNEVNIK, 16. januar 2017
Ko vlada RS sporoči »vsi, ki jim delodajalci niso plačevali prispevkov, bodo imeli nižjo pokojnino,« so tiho vsi poklicani in plačani, oklicani, da se borijo za pravično in socialno državo. Zato državljani to moralno tragedijo »socialno čuteče in (ne)pravične« države prava gledamo že desetletja. Tudi 9. januarja 2017, v Dnevniku na TV Slovenija, v katerem je bilo nazorno prikazano očitno izživljanje delodajalca nad obupanimi brezmočnimi delojemalkami, ki s svojim delom celo služijo prav državnemu javnemu sektorju.
V rokah drže plačilne liste, na katerih delodajalec sporoča, prispevki so plačani, a prizadete ugotovijo, da delodajalec že dve leti ni odvedel njihovih prispevkov Fursu, a ta ne ukrepa, čeprav ni prejel denarja, ki mu pripada. Skratka, goljufija pred očmi vseh treh vej oblasti in pred javnostjo. Država je določila, da delodajalec odvaja prispevke za delojemalca njenim pristojnim ustanovam. Te državne ustanove, Furs, ZPIZ itd., so prve in edine dejansko seznanjenje s tem, ali je delodajalec odvedel oziroma ali je vplačal zaslužene prispevke delavcev. Zato so odgovorne, da izterjajo prispevke, ki pripadajo državi in jih je delavec že zaslužil ter je na plačilni listi obveščen o izvršenem plačilu delodajalca.
Država je določila, da delodajalec sproti obvešča delojemalca s podatkom na plačilni listi, kako dejansko odvaja prispevke državnim ustanovam. Država, zakonodajna, izvršna in pravosodna oblast, pa že desetletja in še vedno, vsej javnosti in civilni družbi na očeh, dopušča, da ji delodajalci ne plačujejo prispevkov, čeprav so prispevki zaslužek, del plače delavca, njegova osebna lastnina. To je kratenje ustavnih lastninskih pravic delavcev, delojemalcev, kar je pred leti ugotovilo tudi Ustavno sodišče RS. Zakaj oblast tega ne upošteva? Država je neodgovorna ali brezvestna, ko dopušča delodajalcem prevaro, goljufanje delojemalcev, in to brez vsake sankcije.
Državna oblast je neodgovorna in krivična, ko celo trdi, da bo vsak, ki ob upokojitvi ne bo imel plačanih prispevkov, prejemal ustrezno nižjo pokojnino, čeprav prav oblast ni poskrbela za vplačilo ali izterjavo prispevkov. Država, zakonodajna, izvršna in pravosodna oblast, je tako samo na videz »v službi vsega ljudstva«, saj delojemalcem ob upokojitvi hladnokrvno dokončno zniža pokojnino, namesto da bi sama poskrbela za to in izterjala tisto, kar ji pripada in ji je delavec dal na razpolago, delodajalec pa je to zadržal, dejansko ukradel. Kaj o tem meni Karl Erjavec in DeSUS, ki »skrbi za upokojence«? Kaj pa SD? Koliko upokojencev bo še oškodovanih in bo imelo nižje pokojnine, čeprav niso nič krivi? Kdaj se bo to končalo? Franc Mihič, Ribnica
Janez Krnc
https://www.dnevnik.si/1042762921
Pri delitvi oblasti po ustavi RS (3. člen) pripada sodstvu enak položaj kot zakonodajni in izvršilni veji oblasti. Vendar je formalna, z ustavo podeljena oblastna pristojnost in odgovornost eno, polno izvrševanje oblasti pa je nasprotno zahteven in zapleten proces. Razkorak med pravno ureditvijo na eni in družbeno prakso na drugi strani je najbolj očiten prav pri sodstvu.
Pred leti sem si tudi sam zastavil vprašanje, kakšna je »resnica« o našem sodstvu. Da bi pridobil verodostojne odgovore, sem obdelal podatke iz sodne statistike za obdobje 29 let (od 1979 do 2007). Pokazalo se je, da je kar 936 nekončanih sodnih zadev »dočakalo« več kot 33 let. Neverjeten rekord ima pravda za zemljišče v izmeri 16 kvadratnih metrov, ki je od leta 1955 trajala polnih 48 let z 71 sodnimi naroki. Je to sploh še sodna oblast?
Problem ni le »neskončno« trajanje sodnih zadev. V prvi vrsti je to odsotnost kakršnega koli uporabnega sistema za spremljanje poteka posameznih zadev in nadzor nad njim. Primer založenih oziroma nerazglašenih oporok (945 od 1991 do 2016 in do 1991 celo 4384) razkriva skoraj popolno dezorganizacijo dela sodišč.
Podatek, da je Slovenija po številu sodnikov z 48 na 100.000 prebivalcev (evropsko povprečje je 15,6) prva v EU, veliko pove o našem sodstvu. Sodna statistika razkrije, da se je v nekaj letih (2004–2007) število sodnikov povečalo za 303 brez utemeljitve za takšno ravnanje. Še bolj presenetljivi so podatki, da se je v obravnavanem obdobju od 1979 do 2007 število letno novo sprejetih sodnih zadev povečalo za 47,3 odstotka (s 440.500 na 648.806), število sodnikov za 2,43-krat (s 447 na 1083) in število ostalega sodnega osebja kar za 2,66-krat (s 1128 na 3000).
Toda vse »krivde« ne moremo naprtiti sodstvu, čeprav to počnemo. Največji problem (poleg nekonsistentne zakonodaje) je namreč prepirljivski, pravdarski značaj Slovencev. Slovenija je namreč takoj za Portugalsko na vrhu držav po številu pripada sodnih zadev. Menda se pravda skoraj vsak drugi Slovenec. Zgledovati bi se morali po Ircih. Irska z dobrimi 6 milijoni prebivalcev deluje le s 3,2 sodnika na 100.000 prebivalcev. Glede na Irsko ima Slovenija 15-krat več sodnikov in očitno kljub temu slabo sodno oblast.
Za pravdarsko naravo prebivalcev Slovenije naša sodna oblast res nima nobenih »zaslug«. Lahko pa bi posredno vplivala na razumnejše reševanje sporov. V mislih imam oblike alternativnega reševanja sporov (ARS) namesto dolgotrajnih, dragih in za udeležence manj učinkovitih postopkov pred sodišči. Sodni oblasti, seveda pa tudi izvršilni in zakonodajni, lahko upravičeno očitamo togost in neprilagodljivost zaradi počasnega uveljavljanja alternativnih postopkov. Zakon o ARS smo dobili šele leta 2008.
Družbeni pravobranilci so že v začetku 90. let v gospodarskih sporih zaradi divje privatizacije uveljavili alternativno reševanje sporov. Razlog so bili neskončno dolgi postopki pred sodišči in sodne odločbe (tri od štirih) v prid avtorjem divje privatizacije. Sporazumno brez tožbe je bilo rešenih 113 revizijskih primerov, 167 primerov pa z mediacijo po vloženi tožbi. Doseženi so bili znatni učinki v ohranjanju vrednosti družbenega kapitala. Toda sodna in izvršilna oblast se na takšno prakso uspešnega reševanja gospodarskih sporov sploh nista odzvali. Delovali sta tako, kot da se učinkovito varovanje družbenega kapitala z ARS njiju ne tiče.
Polno in učinkovito uresničevanje oblasti je odvisno od tega, ali odločevalci, na primer sodna uprava, v realnem času razpolagajo z verodostojnimi podatki. Takšne podatke lahko zagotavlja le stalen nadzor, ki je zato ključ sleherne oblasti, tudi sodne. Videti je, da ne sodna ne izvršilna oblast teh pravil ne razumeta. Nasprotno, pristojno ministrstvo (minister Goran Klemenčič) namerava nadzor sodne veje oblasti organizirati kar v okviru izvršilne veje oblasti. Medvedja usluga sodstvu! Če bo to obveljalo, bomo o samostojni sodni oblasti še vedno samo sanjali. Tudi zato, ker zgolj neodvisnost sodnika pri upravljanju sodniške funkcije (25. člen ustave) brez učinkovite sodne uprave (zlasti nadzora) sama po sebi ne bo povečala nizkega zaupanja državljanov v nepristranskost in neodvisnost sodstva.
pravo#
