11. julij 2025

V razgovorih med starejšimi kolegicami in kolegi, bodisi v okviru Centra za zaslužne profesorje in visokošolske upokojene učitelje pri Univerzi v Mariboru, ali ob priložnostnih srečanjih, se srečujemo z dejstvom, da marsikateri med nami dvomi o svoji poklicni sposobnosti in ima občutek, da je »prevarant«, ki bo slej ko prej razkrit, kljub objektivno vrednotenim uspehom. Pri starejših se pojavlja omenjeni občutek v povezavi z občutkom staranja, primerjanja z mlajšimi ter z vprašanjem o trajnosti svojega vpliva. Subjektivno pa je to stanje, ko je posameznik »v nečem dober, a je prepričan, da je imel zgolj srečo«. (Tina Fey, ameriška gledališka, filmska in televizijska igralka).

Med starejšimi v naši družbi se marsikdo vprašuje: »Nisem več kos razpravi – včasih sem bil, zdaj me je strah vprašanj.« »Čeprav imam bogato kariero, dvomim, da so moji prispevki res pomembni.« »Morda me spoštujejo iz vljudnosti, ne pa zaradi znanja.« Vse, kar sem ustvaril, bo pozabljeno, ker prihaja nova generacija z drugačnimi merili.«

Občutek brezvrednosti opravljenega dela, pa tudi življenja nasploh, se pogosto pojavlja pri visoko uspešnih, izobraženih in vestnih ljudeh, ki si svojih dosežkov ne znajo pripisati kot korektno zasluženih. Znani so primeri velikih ustvarjalcev, kot so bili Tolstoj, Kafka idr., ki so izrazili željo, da se njihova dela po njihovi smrti uničijo, kar je mogoče razlagati kot posledico »sindroma prevaranta«, vendar to ni edina možna razlaga.

Lev Tolstoj je ob koncu svojega življenja izrazil dvome o smislu umetnosti, lastnem bogastvu in moralnih temeljih svojih del. Doživel je duhovno krizo, postal religiozen, zavračal nasilje in posedovanje premoženja. Prav tako je izrazil dvom o lastni literarni zapuščini. V tem kontekstu je mogoče delno povezati njegovo zavračanje lastnega dela s »sindromom prevaranta« – zlasti če je menil, da njegova dela ne izpolnjujejo njegovih moralnih ali duhovnih idealov.

Franz Kafka, ki je pred svojo smrtjo naročil, naj se njegova dela uničijo, je pogosto naveden kot primer. Pri njem so izrazi dvoma v lastno vrednost literarnega ustvarjanja zelo blizu »sindromu prevaranta« (angl. Impostor Syndrome).

Omenjeni pojem sta leta 1978 uvedli psihologinji Pauline Clance in Suzanne Imes pri raziskavi uspešnih žensk, ki so kljub dokazanim uspehom dvomile vase.( https://www.psychologytoday.com/…/the-history-of…).

Gre za psihološki pojav, pri katerem posameznik kljub objektivnim dokazom o svoji kompetentnosti in uspehih dvomi v svojo sposobnost in ima trajen občutek, da ni dovolj sposoben, čeprav ima dokaze o nasprotnem. Svoje uspehe pripisuje sreči, naključju ali pomoči drugih. Tak občutek se pogosto pojavlja pri visoko uspešnih, izobraženih in vestnih ljudeh, ki si svojih dosežkov ne znajo pripisati kot osebno zasluženih.

Omenjen sindrom se pogosto pojavlja pri visoko izobraženih akademikih, zlasti pri zdravnikih in pravnikih, pri katerih je znana visoka stopnja perfekcionizma in subjektivno ocenjevanje njihovih sposobnosti. Najbolj izpostavljeni so pripadniki skupin, ki po različnih stereotipih odstopajo od večine.

»Sindrom prevaranta« ni uradno priznana duševna motnja, vendar ga številni psihologi prepoznavajo kot občutenje notranjega neskladja med dejanskimi in doživljanimi kompetencami. Strokovnjaki predlagajo, da je treba biti pozoren na te pojave, ki obremenjujejo in pasivizirajo starejše, zlasti uspešne strokovnjake po prisilni upokojitvi v obdobju, ko so še vedno sposobni ponuditi družbi svoje znanje in izkušnje. Rešitev je v ozaveščanju notranjega monologa, evindentiranju dosežkov in pohval, pogovoru z drugimi, zavedanju, da ni treba biti popoln, da bi bil dober ali dovolj. V vsakem primeru je škodljivo o tem molčati.

Sindrom prevaranta pri univerzitetnih profesorjih

Sindrom prevaranta pri starejših univerzitetnih profesorjih ni znak šibkosti, temveč je rezultat globoke odgovornosti do znanja in resnice. Tisti, ki dvomijo, so pogosto prav tisti, ki so resnično veliko dali. Največji paradoks je, da se občutek »prevaranta« največkrat rodi v najplemenitejših zavestih – tam, kjer je znanje še vedno ponižno.

Na sodoben pojav omenjenega sindroma v krogih starejših profesorjev vpliva zlasti sprememba akademskega okolja, nove okoliščine, kot so novi trendi, tehnologije, drugačni načini objavljanja in komuniciranja, ki lahko ustvarijo občutek, da ne zmorejo več »slediti« razvoju. Prepozna se pogosto ob vprašanju »Ali sem še relevanten?« »Sem brez naslova še vedno strokovnjak?« »Ali je bilo moje delo res vredno?« »Sem pustil sled ali sem le ponavljal že znano?«

Posebnost je tudi pojav kulture nevidne starosti; starejši se počutijo izrinjene zaradi poudarjenega poveličevanja novosti in mladosti (»impact factor«), zlasti pa »digitalne prisotnosti«. Povsod prisotno primerjanje je še posebej opazno v univerzitetnih krogih kot občutek, da mlajši zdaj hitreje objavljajo, pridobivajo projekte, uporabljajo novo terminologijo oziroma imajo večjo »vidnost«. »So me že presegli in me v resnici le vljudno tolerirajo?«

In kako si lahko pomagamo?

Kot je že bilo poudarjeno, »sindrom prevaranta« ni bolezen, je pa občutek neusklajenosti, ki ga lahko spreminjamo v pozitivno zavest, da smo najbolje opravili svojo nalogo v okviru danih osebnih in objektivnih možnosti. Pri tem nam pomaga pregled lastnih knjig, projektov, vplivov na generacije študentov, pogovor z mlajšimi, ki cenijo izkušnje in želijo modrost. Postanimo podajalci izkušenj z nevsiljivim mentorstvom, zapisovanjem in po možnosti objavljanjem refleksij, spominov, filozofskih esejev, ki ne sodijo v klasične akademske metrike, a imajo globlji pomen. Ne primerjajmo se. Predvsem pa sprejmimo starost kot avtoriteto dostojanstvene navzočnosti v družbenem okolju …

Antonija Krajnc

Tako lepo opisani občutki, ki se razkrivajo z leti ko se smisel življenja izmika in se pojavi občutek da ne moreš nič proti sistemu, ki deluje kot centrifuga in starejše odvrže iz sistema. A najboljše zdravilo ponuja narava…

Ana Četkovič Vodovnik

Zanimiva spoznanja psihologije, ki potegnejo v razmišljanje o lastnem statusu in tudi nekaterih podobnih občutkih.

DrscSuzana Čurin Radović

Menim, da je pravo znanje vedno povezano tudi s sokratovsko skromnostjo in zavedanjem, da več kot znaš, bolj se zavedaš tudi, česa vse ne znaš. Ampak v tem je modrost, ki lahko prinaša spokojnost, če še vedno nekako delujemo in svoje z modrostjo oplemeniteno znanje delimo med ljudi ter modro spremenimo, kar se da, spustimo, kar je preveč obremenilno in sprejmemo staranje z Dostojanstvom, ker to je naravni in zelo človeški proces, ki je vsakomur dan, če ne umre mlad, kar pa je zelo tragično.

#življenje, #starost, #sindrom prevaranta

18. julij 2025

Pred dnevi 15. julija 2025 je Direktorat za starejše, dolgotrajno oskrbo in deinstitucionalizacijo Ministrstva za solidarno prihodnost organiziralo v Mariboru strokovni posvet o nadgradnji dokumentov ZN o staranju. Kot je znano v Združenih narodih poteka raziskava na temo odnosa družbe do starejših in kako starejši sami vidijo sebe v teh interakcijskih procesih.

Uvodoma je gospod Aleš Kenda predstavil poglobljeno analizo družbenih procesov staranja v raznih državah in v Sloveniji.

Glede na to, da je staranje prebivalstva eden od izrazitejših trendov današnjega časa, ZN želijo odgovore Slovenije na 4 ključna vprašanja;

Katere ključne spremembe mislite, da so družbe doživele v zadnjih 20 letih z vidika staranja prebivalstva (in odnosa do starejših)?

Katere ključne izzive vidite v naslednjih 20 letih z vidika staranja prebivalstva oz. demografskih sprememb? Po možnosti izpostaviti teme, ki so bile v preteklosti morda spregledane, zamolčane, a se vam zdijo pomembne.

Katerih pet področij je ključnih, da bi dosegli družbo, prijazno do vseh starosti in

Katere so ključne naloge in področja za kreatorje prihodnjih politik, da bi starost in staranje razumeli kot pozitivno izkušnjo?

so udeleženci posvetovanja v zanimivi razpravi gospod Aleš Kenda, sekretar Ministrstva za solidarno prihodnost, prof. dr. Jana Goriup, Univerza Alma mater, prof.dr. Igor Bernik, Univerza v Mariboru, gospa Franciška Četkovič, Zveza Svobodnih sindikatov in prof. dr. Šime Ivanjko, upokojenec, ( po teams-u). so posredovali svoje predloge in razmišljanja, ki se predvsem njihovih ugotovitve do katerih so se dokopali v svojih raziskavah in raznih objavah.

#staranje

21. julij 2025

Kot otrok sem si želel saditi drevesa. Ne zaradi lepote, ne zaradi sence – ampak zaradi občutka, da nekaj raste izpod mojih rok in tudi ostane. Drevesa so kot naša življenja. Rastejo počasi, včasih neopazno. Nekatera hitro obrodijo, druga si vzamejo čas. Pred 30 leti sem zasadil drevo pred svojo vrstno hišo v Mariboru, o katerem sem že objavljal več razmišljanj na družbenem omrežju.

Te dni sta me na drugem koncu – na mojem koščku Dalmacije – presenetili dve cikas palmi, ki sem ju zasadil pred več kot dvajsetimi leti. V zadnjih 30 letih sem zasadil več palm, vendar je pred leti vse pomorila bolezen, tako kot povsod v Dalmaciji. Cikas palme so takrat ostale. Bolezen jih ni zajela.

Te dni sta me presenetili, ker sta zacveteli prvič po 23 letih. Pravzaprav sploh nisem veliko vedel o zanimivih posebnostih te rastlime. Ko sem opazil zanimive nove, vendar različne izrastke na vsaki od njiju, sem poiskal na AI in internetu informacije o tem pojavu in ugotovil, da v osnovi sploh nista palmi, temveč »nekaj več«, kot mnogi avtorji to zapišejo«.

Cikas palma (pogosto imenovana tudi cikas revoluta ali sago palma) v resnici ni prava palma, temveč praprotim podobna rastlina iz rodu Cycas (družina cikad).

Gre za zelo starodavno vrsto, ki jo imenujemo tudi živa fosilna rastlina, saj obstaja v podobni obliki že več kot 200 milijonov let. Ima debelo, počasi rastoče, deblu podobno steblo in krošnjo dolgih, pernatih listov, ki so trdi, temno zeleni, usnjati in rastejo v krogu. Rastlina raste izjemno počasi – v 10 –15 letih zraste komaj nekaj deset centimetrov.

Strokovnjaki ugotavljajo, da je Cikas palma dvodomna rastlina – posamezna rastlina je moška ali ženska. Moška rastlina razvije velik, storžu podoben “cvet” (pravzaprav je to storž), ki proizvaja pelod. Ženska rastlina razvije okrogel, puhast storž, ki sprejme pelod in lahko razvije semena (velika rdeča semena, ki so strupena). Me veseli, da imam moško in žensko palmo. Cveti zelo redko, pogosto šele po več desetletjih, še posebej če je posajena zunaj in preživi različne klimatske razmere. V literaturi posebej opozarjajo na prvo cvetenje, praviloma vedno po 23 letih, kar se je meni zgodilo letos. Ljubi sončne lege in dobro odcedna tla in potrebuje malo vode. Prenese tudi nekaj stopinj pod ničlo, a močne zime jo lahko poškodujejo. Vsi deli rastline so strupeni, zlasti semena.

Nekatere stvari v življenju potrebujejo čas. Včasih desetletja. Kot da nam narava šepeta: vidiš, vse pride, ko je pravi čas. Mi ljudje se delamo pametne, vendar narava je daleč pred nami …

#življenje

22. julij 2025

Pred dnevi, (15.7.2025) ob pripravah na strokovno posvetovanje o nadgradnji dokumentov ZN o starosti, in po zanimivih prispevkih soudeležencev, Aleša Kenda iz Ministrstva za solidarno prihodnost prof. dr. Janje Goriup, prof. dr. Igorja Bernika in Frančiška Četkoviča, sem razmišljal, kako bi bilo primerno oblikovati vizijo procesa staranja v naši družbi pod sloganom »Dobro staranje«, kar bi pomenilo, da naj družba ustvari pogoje, da človek s staranjem ohranja kakovost življenja, zdravje in občutek smisla, pri čemer ne gre samo za fizični proces, ampak tudi način, kako ta proces sprejemamo in ga živimo.

Osebno sem mnenja, da dobro staranje pomeni, da človek s staranjem ohranja kakovost življenja, zdravje in občutek smisla, in to ne samo na fizični ravni, temveč tudi na čustveni in duševni, socialni, duhovni ali notranji ravni. Staranje ni samo fizični proces, ampak tudi način, kako ga sprejmemo in živimo na osebni, socialni in duhovno notranji ravni.

Na osebni ravni moramo sami poskrbeti za zdravo prehrano in redno gibanje, ohranjanje primerne telesne teže, kondicije in preprečevanje bolezni. Na čustveni in duševni ravni pa moramo sprejeti staranje kot naraven proces, brez nepotrebnega strahu, in ohranjanje radovednosti, učenja in novih izkušenj ter pozitivnega pogleda na življenje. Na socialni ravni naj bi ohranili stike s socialnim okoljem, z družino, s prijatelji in skupnostjo in naj bi sodelovali v dejavnostih, ki prinašajo veselje in smisel. Na duhovni ali notranji ravni naj bi razmišljali o vrednotah in smislu življenja in bili pripravljeni sprejemati dejstvo, da se življenje nenehno spreminja.

Starati se na dober način pomeni živeti z mislijo, da staranje ni konec vitalnosti, ampak priložnost za zorenje, globlje medosebne odnose in bolj mirno uživanje v življenju. Sprejeti minljivost življenja in poiskati veselje v vsakdanjih trenutkih.

“Dobro se starati” pomeni veliko več kot le doživeti starost. Gre za pristop k življenju, pri katerem starost vidimo kot obdobje osebne rasti, zrelosti in dostojanstva, ne pa le kot vrsto izgub.

Če bi naši oblastniki bili vizionarji in skupaj z ZN oblikovali konkretno vizijo dobrega staranja, bi presegla zgolj zdravstveno in socialno opredelitev in bi vsebovala tudi kulturno, vrednostno in institucionalno usmeritev, kako naj bodoče generacije doživijo starost kot fazo dostojanstva, ustvarjalnosti in medgeneracijskega sodelovanja – ne pa kot obdobje izključenosti ali bremena, kot je to sedaj v podzavesti nosilcev oblasti.

Kdo bi moral v sodobni družbi zagotoviti tovrstno vizijo? Primarno so to država in njeni organi, ki bi naj oblikovali strateške dokumente in sprejeli zakone, ki ne bi urejali le pokojnin in domov za starejše, temveč tudi medgeneracijske projekte, prilagoditev mest, digitalno pismenost starejših ipd. Kadar gre za vprašanja staranja, akademska sfera in strokovna združenja (razen združenja upokojencev) stojijo ob strani in pasivno pričakujejo, da bo ta vprašanja urejala le politika. Te institucije so poklicane, da opredelijo vrednostne in etične okvire staranja – ne le medicinske in ekonomske. Verske skupnosti bi lahko bistveno več sodelovale pri iskanju nudenja pomoči starejšim v duševnih stiskah. Mediji in kulturna sfera so poklicani, da oblikujejo podobo starosti in namesto stereotipov prikazujejo uspešne zgodbe ustvarjalnih, aktivnih starejših. Dokumenti ZN nam lahko pomagajo pri usmeritvi, vendar konkretno vizijo moramo izdelati sami. Bistveno pa je, da sami pri sebi dojamemo, da je starost kot obdobje ustvarjalnosti, ne le upadanja, da je treba ohraniti dostojanstvo starejših in spodbujati medgeneracijsko povezovanje ob prilagajanju okolja potrebam starejših.

#starost, #etika

27. julij 2025

Lepota in zadovoljstvo pravniške funkcije sta prav v tem, da lahko človeku pomagamo ne samo s pravnim znanjem, temveč tudi z izkušnjami, ki jih življenje prinese. Največkrat se to pokaže tam, kjer so ljudje v stiski – pri vprašanjih premoženja, varnosti in odnosov do svojih bližnjih in do tretjih oseb.

V teh letih sem se večkrat srečal s primeri starejših, ki so svoje premoženje prenesli na otroke, vnuke ali druge sorodnike, da bi si zagotovili mirno starost in bližino tistih, ki jim zaupajo. Na žalost sem bil prevečkrat priča tudi temu, da se ta pričakovanja niso uresničila

S temi problemi sem se srečeval in pogosto ugotavljal, da je na tem področju veliko neznank, zaradi katerih so razmerja med generacijami obremenjena. Pri tem pa z vidika varstva starejših izstopajo vprašanja, povezana s prenosom premoženja na otroke, vnuke ali druge osebe – v dobri veri, da si bodo s tem zagotovili varno in mirno starost. To so predvsem pravni posli (pogodbe) med živimi za primer smrti, kjer ena oseba prepusti svoje premoženje drugi osebi ob podpisu pogodbe ali po smrti za nudenje razne vrste pomoči v starosti.

Kdo ne pozna primerov v praksi, kot so:

1. “Izselitev starejše osebe”

Starejša gospa je prenesla hišo na sina in snaho z obveznostjo, da bo do smrti lahko živela v hiši in imela zagotovljeno oskrbo. Po dveh letih so jo začeli pritiskati, naj se preseli v dom za ostarele, ker “moti družino”. Preživljanja niso izpolnjevali, računov zanjo niso več plačevali. Gospa je morala sprožiti sodni postopek za razvezo pogodbe, ki je trajal štiri leta, do takrat pa je živela v stiski pri sorodnikih.

2. “Sistematično odtujevanje”

Mož in žena sta svojo hišo podarila hčerki, ob tem pa vpisala služnost stanovanja zase. Po nekaj letih sta ugotovila, da hčerka hišo oddaja v najem, njima pa zmanjkuje prostora in dohodkov, dogovorjene pomoči pa ne prejmeta. Sodišče je sicer pozneje pogodbo razveljavilo zaradi hude nehvaležnosti, a sta bila oba že v domu starejših, hiše pa nista več nikoli uporabljala.

3. “Pozabljen starš”

Starejši gospod je s pogodbo o preužitku prenesel kmetijo na nečaka. Ta je sprva pomagal, potem pa se je preselil v mesto in obveznosti ignoriral. Gospod je ostal sam, brez sredstev, kmetije pa ni mogel več upravljati. Postopek za vračilo premoženja je trajal več let in ga ni dočakal.

4. “Papirja ni, pomoči tudi ne”

Pogost primer: starejši starši zaupajo obljubam otrok (“zate bomo skrbeli, vse bo tvoje”), a formalne pogodbe ne sklenejo. Ko pomoč preneha, nimajo pravnih vzvodov, da bi kaj zahtevali. Takih primerov je veliko, a so žal pogosto nevidni.

Vsaka takšna zgodba je človeška tragedija in opozorilo.

S problematiko dednega prava oziroma problematiko prenosa premoženja ene generacije na drugo se, tako kot ostali pravniki, srečujem vsakodnevno, ker gre za življenjska vprašanja, kako za primer smrti razdeliti oziroma prenesti svoje premoženje med dediče oziroma tiste, ki nam pomagajo v času starosti.

V praksi se srečujejo z raznimi pogodbami, pri čemer izstopata pogodba o preužitku, s katero se ena stranka (preužitkar) zavezuje, da bo na drugo stranko (prevzemnik) prenesla lastninsko pravico na določenih svojih nepremičninah, prevzemnik pa se zavezuje, da bo preužitkarju ali komu drugemu do njegove smrti nudil določene denarne dajatve in storitve (oskrbovanje, zagotovitev stanovanjskega prostora, prepustitev uživanja določenega zemljišča in podobno). Pri tej pogodbi premoženje preide takoj po sklenitvi pogodbe na prevzemnika.

S pogodbo o dosmrtnem preživljanju se pogodbenik (preživljalec – praviloma mlajša oseba) zaveže, da bo preživljal drugega pogodbenika (preživljanca – starejša oseba), ki pa mu kot odmeno zapušča vse svoje nepremičnine in premičnine ali del premoženja, s tem da je njuna izročitev odložena do izročiteljeve smrti. Obe pogodbi morata biti sklenjeni v obliki notarskega zapisa,

Ker omenjene pogodbe v praksi pogosto ne prinesejo tiste varnosti, ki jo starejši pričakujejo in sta obe pogodbeni stranki lahko izigrani, se starejši večinoma sramujejo sprožiti sodni postopek zoper lastne otroke ali sorodnike, saj to pomeni javno izpostavljanje družinske stiske in bolečo prekinitev odnosov. Tako raje trpijo in se odpovedo pravicam, ki bi jim pripadale.

Prav zaradi teh slabih izkušenj čutim dolžnost, da predlagam, kar se mi zdi nujno za prihodnost: sistem, ki bi starejšim omogočil večjo varnost, ne da bi bili prisiljeni v dolgotrajne in boleče sodne spore.

Pobuda za vzpostavitev nadzornega organa za varstvo starejših pri pogodbah o prenosu premoženja

Pri pravnih poslih med živimi, za primer smrti, kot sta omenjeni pogodbi, pogodba o preužitku in pogodba o dosmrtnem preživljanju, bi bilo primerno urediti določeno obliko

nadzora zaradi varstva starejših. V mnogih primerih prevzemniki svojih obveznosti ne izpolnjujejo pošteno. Starejši se znajdejo v stiski – brez pomoči, brez varnosti, včasih celo izseljeni iz hiše, ki so jo sami zgradili. Sodna pot za uveljavitev pravic je dolgotrajna in za starejše pogosto neprimerna. Zato marsikdo tiho trpi in ostane brez pravic, ki bi mu morale pripadati.

Današnje pogodbe so preveč odvisne od dobre volje in morale prevzemnika, brez učinkovitih varovalk za starejše.

Predlagam, da država razmisli o vzpostavitvi posebne nadzorne in garancijske institucije, ki bi preko strokovnih služb sodelovala pri sklenitvi takih pogodb in pojasnila pravice in obveznosti ter vodila register in redno spremljala izpolnjevanje obveznosti. Tovrstni nadzor bi omogočal preventivno in hitro ukrepanje ob kršitvah (opozorila, mediacija, začasni ukrepi). Že sama zavest, da obstaja takšen organ, bi močno povečala resnost teh pogodb in zmanjšala število zlorab. S tem bi Slovenija postala zgled, kako zaščititi starejše ne le z besedami, ampak s konkretnimi varovali.

Verjetno se bi mnogi starejši, ki so prepričani, da lahko varno zaupajo svoje premoženje mlajšim, a so se v praksi izkazali za nemočne, strinjali z menoj, da to pobudo obravnavajo pristojni organi in jo vključijo v svoje strateške razprave o staranju prebivalstva in medgeneracijski solidarnosti.

Cilj pobude je okrepiti pravno in socialno varnost starejših, ki zaupajo svojo življenjsko ustvarjeno lastnino mlajšim generacijam, in preprečiti zlorabe, ki danes pogosto ostajajo prikrite ali nerešene.

Verjamem, da bi takšen organ ali služba pomembno prispevala k večjemu zaupanju v tovrstne pogodbe, k večjemu občutku varnosti starejših ter k uresničevanju načela solidarnosti med generacijami.

#pravo, #starost

3. avgust 2025

V mladosti pogosto načrtujemo prihodnost, jo predvidevamo, si zastavljamo cilje in ustvarjamo dolgoročne načrte. Starost pa prinese spoznanje, da je življenje nepredvidljivo – da ne moremo več vsega obvladati ali nadzorovati. Namesto da bi prihodnost načrtovali, jo začutimo – skozi telo, intuicijo, slutnje, spomine, izkušnje.

Starejši človek pogosto nima več dolgoročnih načrtov. Čas se krajša, dnevi postajajo dragocenejši. Namesto “kaj bom delal čez 10 let” se vprašanje preoblikuje v:“Kaj čutim danes, kaj lahko še doživim?” Bodočnost ni več stvar projekcij, ampak notranjega občutka, slutenj, sprejemanja.

Z leti telo bolj čuti minevanje časa, spremembe zdravja, ritma, okolja. Bodočnost se ne “predvideva z razumom”, ampak jo telo občuti – z občutkom napora, z mislijo na zadnje priložnosti, z občutkom ranljivosti, ali pa tudi z mirom in spravo.

V starosti smo pogosto bolj v sedanjosti kot v prihodnosti. Bodočnost ni več obzorje možnosti, temveč bolj tihi sopotnik, neizrečen občutek: da nekaj prihaja, da je nekaj za vogalom, a brez potrebe, da bi ga poimenovali ali nadzirali.

Starejši človek ne živi več toliko v napovedih, temveč v občutenju. Bodočnost zanj ni razumski načrt, ampak nežen odsev čutenja, prisotnosti in miru. To je stavek o modrosti, spravi s časom in zavedanju, da prihodnost ni nekaj, kar gradimo, temveč nekaj, kar prisluškujemo.

Ko sem to prebral mojemu znancu, mi je povedal, da se to lepo sliši, vendar pa on še vedno razmišlja o bodočnosti …Ne vem ali mu naj zavidam ?

Metka Penko Natlačen

Gotovo je razmšljanje o jutri bolj del mladosti. V zrelosti so naše življenjske ambicije že dosežene in uživamo rezultate svojih preteklih življenjskih aktivnosti. Hudo pa je, če nas tare skrb za zdravje….potem so naša zrela leta žal zaskrbljena.

Sama se po svoji preživeti bolnici vsak dan hvaležno zahvalim stvarstvu za nov dan. Gotovo ga cenim povsem drugače kot sem ga kot studentka, mlada mamica, upokojenka…

Darko Ivanišin

Zelo čuten zapis. Pogosto pozabljamo, da živimo življenje z mnogimi razsežnosti. ki nas pogosto razosebljajo. Na koncu je lakonsko vprašanje o svetem gralu življenja – kaj bo z menoj/nami jutri? In seveda posebnost našega koščka – deželice na sončni strani Alp. Ampak ohranimo liričnost zapisanega!

Brane Terglav

Vesel sem vsakega dneva, ko se zbudim po smrtonosni bolezni, ki sem jo preživel pred 7. leti. Živim za danes, ker ne vem ali bom jutri dočakal.

Marjana Pavliha

Res je , vendar bodočnosti se ne da ubežati profesor.

#starost

12. avgust 2025

Vse, kar nas obdaja, ima začetek in konec oziroma ima določen rok trajanja. Le starost nima roka trajanja ima pa zato čas.

V starosti čas ne mineva, ampak nas spremlja. Trenutki ne minevajo temveč se le seštevajo – brez oznake »uporabno do«.

Kot potrošnike nas vedno opozarjajo, da moramo paziti na datum uporabnosti na etiketah kupljenega blaga. Starost se ne kupuje, ni potrošna dobrina ( razen za oblast) izpisuje pa se v naših nasmehih, gubah in spominih. In prav zato starost nima roka – ima samo zgodbe-ni izdelek, ampak stanje. Ima trajanje brez roka oziroma ima neskončen rok. Ne razpade, ampak raste. In mi rastemo z njo – ali pa se ji upiramo zaman…

#starost

14. avgust 2025

Z žalostjo sporočam, da se je od nas poslovil moj dolgoletni prijatelj in poklicni sodelavec, akademik Jakša Barbić, eminentni profesor na Pravni fakulteti v Zagrebu. Spoznal sem ga sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja kot asistenta, ki nam je izrednim študentom na podiplomskem študiju pomagal s študijskim gradivom. Posebej naklonjen je bil slovenskim študentom. Od tedaj naju je povezovala dolga pot strokovnega dela, skupnih projektov in prijateljstva, ki je preraslo vse poklicne meje. Tesno sva sodelovala tudi v Zvezi društev pravnikov v gospodarstvu Jugoslavije.

Kolega Jakšo smo pravniki občudovali zaradi njegovega obsežnega strokovnega opusa – napisal je več kot 50 knjig, med njimi kapitalno delo o korporacijskem pravu, ki obsega več kot 5000 strani. Na področju gospodarskega prava je bil prva violina tako v nekdanji Jugoslaviji kot tudi pri gradnji novega hrvaškega pravnega sistema po osamosvojitvi Republike Hrvaške. Bil je glavni sogovornik pri dogovorih med slovenskimi in hrvaškimi pravniki o oblikovanju gospodarskopravnih predpisov na skupnih izhodiščih germanskega prava. Kot član Akademije pravnih znanosti Hrvaške je svetoval tudi pri ustanavljanju Združenja Slovenska akademija pravnih znanosti leta 2024.

Zaradi svojega prispevka k razvoju pravne znanosti je bil leta 2004 izvoljen v Hrvaško akademijo znanosti in umetnosti. Opravljal je vrsto najpomembnejših pravno-strokovnih funkcij in prejel številna priznanja. Nikoli se ni ukvarjal s politiko. Bil je vrhunski pravni strokovnjak in podpornik mladega pravnega naraščaja.

V vseh teh letih je bil zame ne le kolega, temveč človek, na katerega sem se vedno lahko zanesel – pošten, predan, iskren. Njegova modrost in toplina bosta ostali v spominu ne le meni, ampak tudi mnogim, ki so imeli priložnost sodelovati z njim.

»Smrt konča življenje, ne pa prijateljstva.« (Mitch Albom)

Počivaj v miru, dragi prijatelj Jakša.

Iskreno sožalje družini ter kolegicam in kolegom na Pravni fakulteti v Zagrebu, pa tudi številnim pravnicam in pravnikom, ki so ga poznali.

#življenje, #smrt

22. avgust 2025

Študentom sem vedno zatrjeval; Slovenija bi lahko bila prepoznavna ne po političnih odločitvah, velikih gospodarskih uspehi, vojaški moči temveč po pravni in moralni varnosti.

Bistvo pravne varnosti je, da s pravom človek varuje sebe pred državo in pred drugim človekom. Pravna varnost je nujna čeprav zagotavlja le minimum zaščite.

Pri moralni varnosti pa velja obratno: človek varuje drugega pred samim seboj. Če sem dober, drugi zaradi mene ne bo ogrožen. Moralna varnost pomeni, da drugemu ne storim ničesar slabega – in da se lahko tudi sam zanesem, da bo drugi spoštoval moje dostojanstvo.

In vendar danes skoraj vse vlagamo v pravno varnost, v kazni, postopke in sodne spore. Če bi le desetino tega vložili v moralno varnost, v kulturo sočutja, spoštovanja in odgovornosti, bi bil človek v naši družbi bistveno bolj srečen. O moralni varnosti pa sploh ne govorimo …

#pravo, #etika

25. avgust 2025

Z leti, ko človek sam počasi prihaja v višje plasti življenja, dojame, da je prava modrost redko zapisana v zakonih. Tam, kjer se ustavi jezik zakona, se šele začenja govorica vesti.

Kot profesor, ki sem več kot šest desetletij učil pravo in s strastjo predaval o njegovih funkcijah, institucijah in načelih, danes obžalujem nekaj, kar mi takrat ni bilo dovolj jasno. Obžalujem, da sem študente premalo spodbujal, da bi pravo razumeli ne le kot tehnično znanje ali poklicno orodje, temveč kot izhodišče za vzpon k višjim človeškim vrednotam.

Preveč sem govoril o normah, razmerjih, tožbah in pogodbah. Bistveno premalo pa sem jih vabil, naj se po znanju prava dvignejo še naprej – proti vrhovom pravičnosti, človeškega dostojanstva, notranje odgovornosti.

»Največja zmota pravne vzgoje je, da študente nauči logike zakonov, ne pa človeške logike pravičnosti.«

— Norberto Bobbio

Alojz Turk

Spoštovani profesor, da pa to sedaj zapišete in spravite v eter pa je odraz modrosti. Komur bo v razsvetlenje bo sad pravičnosti blagohotno polepšal življenje vsem, ki jo potrebujejo. Hvala za to poslanstvo!

Jožef Mali

IZJEMEN, IZVRSTEN, ODLIČEN ZAPIS, g. Šime! Bolj kot je družba pokvarjena, več zakonov potrebuje! VEST BI MORALA BITI REGULATOR RAZUMA!

Marina Jeran Cigan

Spoštovani profesor, ampak vi ste vedno izžarevali to ljubezen do pravičnosti, notranje odgovornosti in dostojanstva znotraj pravne znanosti. Meni sicer niste veliko predavali, ste pa imeli govor na informativnem dnevu. In prav vaš govor je bil razlog, da sem se vpisala na mariborsko pravno fakulteto. V primerjavi z informativnim dnevom na ljubljanski pravni fakulteti, kjer so predstavili študij in poklic pravnika kot poklic elite, ste nam ga vi predstavili kot poklic vrednot, dostojanstva, odgovornosti, skratka nekaj ideološkega. In zelo sem vam hvaležna za to, saj sem se počutila, da sem točno tam, kamor pripadam. Dandanes takšni pravniki sicer nismo preveč popularni. Nekdanja študentka.

Matic Klemenčič

Spoštovani dr. Ivanjko,

vi ste od nas vsaj terjali, da razumemo materijo in ne, da jo znamo do vejice in pike na pamet (lahko smo celo razložili s svojimi besedami), kot precej ostalih. Tako da ste bili že zaradi tega zame nadstandardni profesor, ki je takoj pritegnil mojo pozornost. Upam pa, da bo ta vaš zapis prebralo in ozavestilo čim več današnjih predavateljev (tako profesorjev, kot asistentov) – v novih generacijah namreč zaznavamo vedno bolj agresivne, brezkompromisne in neempatične kolege Vem, da je to težko spremeniti, ampak če vsaj ne poskusiš, potem se zagotovo ne bo spremenilo. Spoštljiv pozdrav, vaš nekdanji študent Matic

#študij, #pravo, #etika