30. marec 2023

Splošno je znano, da zavračanje in socialna izključenost starejših v naši družbi negativno vplivata na starejšo populacijo, zlasti na njihovo počutje in imunski sistem, ki znižujeta prag bolečine pri prizadetih. Oblastne strukture v najširšem pomenu besede menijo, da sta njihova strogost in nonšalantnost znaka velike moči in vseznanja, avtoritete in vodstva, s čimer ogrožajo duševno in čustveno zdravje prizadetih. Namesto da bi se starejši počutili varne in cenjene, se pogosto obravnavajo kot odvečni in se jim daje vedeti, kot da so si sami krivi, da ne zmorejo vsega, kar se od njih pričakuje. Pogosto se starejši počutijo kot manj vredni pri nastopih političnih veličin, ki zviška obravnavajo teme, ki so pomembne za starejšo populacijo, kot so pokojnine, zdravstveni sistem in drugo. To se pogosto prenaša v družine, v katerih živijo starejši kot odvečno breme. Družba kot celota, zlasti pa voditelji nimajo dovolj ozaveščenosti, kaj za družbo pomeni ostarela populacija in kako se obnašati do nje, da bi se počutila dejansko zaželeno, in če že ni koristna, pa se vsaj naj ne bi počutila kot breme. Politiki se ne zavedajo, kakšno čustveno nasilje izvajajo nad starejšimi z večnimi spori okoli pokojnin, zdravstvenega varstva in oskrbe starejših, ki trajajo večno in so vsakodnevno na tapeti političnih razprav.
Trenutne demonstracije upokojencev pred parlamentom so znak omenjenega čustvenega nasilja nad njihovim človeškim dostojanstvom, o čemer se ne govori in se sploh ne želi prepoznati prizadetosti generacije ljudi, ki je ustvarila večino sedanjih materialnih in nematerialnih dobrin, s katerimi se aktivni del družbe, zlasti pa oblast, ponaša, kot da je to delo vladajočih elit …

Toncka Trako
Resnica zapisa.

Breda Rožič
Ob takih trenutkih upam, da ljudje spoznajo, da je moč v njihovih rokah. Upokojenci v Sloveniji so bili predolgo tiho. STOP TISINI. Tišina UBIJA. Vsem drzavnim funkcionarjem bi moralo postati jasno, da so v sluzbi ljudi in da ne gre ljudi izkoriscati zgolj za ozke lastne interese. Kaka je morala nasih najvisjih funcionarjev, je videno in ni potrebe po dodatnem komentarju.

Anton Dobrovolec
Lepo napisano in resnično ne moremo nič spremenit nažalost.

starost#

2. februar 2023

naše oblastnike, ekonomiste, finančnike, bančnike, pa tudi pravnike, povezane s politiko, kako pojasnjujejo nam, bivšim delničarjem, in kako bodo pojasnjevali našim zanamcem, dejstvo, ki je bilo včeraj objavljeno v drugem Dnevniku državne televizije, da je naša NOVA KREDITNA BANKA (NKBM), v pojavni obliki veličastne zgradbe, zgrajene z denarjem nas Mariborčanov v centru Maribora, prodana za milijardo evrov našim madžarskim sosedom prek znanih Američanov kot posrednikov, ki so pri tem poslu zaslužili verjetno največji zaslužek v svoji zgodovini.
Našo NKBM smo imeli radi in smo v njo vlagali svoje prihranke za starost z nakupom njenih delnic in verjeli nadobudnim bančnikom in oblastnikom, da bomo s tem tudi poskrbeli za svojo starost.
Danes pa smo slišali dejstva, ki jih je TV-voditeljica hladno in brez posebne zainteresiranosti povedala kot nekaj preprosto enostavnega in običajnega: »Davkoplačevalci so dokapitalizirali NKB z 870 milijoni evrov, nato pa je bila v letu 2016 banka prodana ameriškemu skladu APOLO za 250 milijonov evrov.« V nadaljevanju nam je bilo pojasnjeno, da so Američani sedaj prodali NKB za milijardo evrov …
Znanec, je v jezi še dodal, da so Američani v času svojega upravljanja pobrali iz banke nekaj sto milijonov dobička …
Moj znanec me je vprašal, kako je mogoče opraviti takšen posel, kjer »posredniki» zaslužijo toliko denarja brez posebnega vlaganja. Na njegovo vprašanje mu nisem znal odgovoriti …
Kot pravnik, ki vem nekaj malega o korporacijskem pravu, nisem znal mojim študentom prava pojasniti, in tega še danes ne vem, kako sem skupaj s sto tisoči drugih delničarjev zgubil svoje delniške pravice v banki, ki ni šla v stečaj, in je NEKDO naše delnice prodal ameriškemu »posredniku«, da bi jo ta sedaj prodal za petkrat večjo vrednost…
Pri tem je moj znanec še dodal, da niti lokalni časopis niti policija ali državno tožilstvo niso s prstom mignili, da bi opozorili na oškodovanje družbenega in podjetniškega premoženja, in zakaj v tem primeru ni bil nihče kaznovan, če pa so v Mariboru medijsko in z ovadbami bili tangirani številni gospodarstveniki, tudi če je bilo v igri le nekaj tisočakov …
Osebno pa sem razmišljal, kako prav ima Biblija v kateri je zapisano; “Pravosodje je kot pajčevina, v katero se ujame komar, kamen pa gre skozi brez težav …”
Vem, da na moje vprašanje ne bo nobenega odgovora in tudi vam svetujem, da ne sprašujete, saj ne vedo, kaj bi odgovorili, pa tudi zakaj bi nam sploh odgovarjali, saj je dovolj, da oni vedo kaj so delali…

pravo#

4. februar 2023

Eno od mojih ljubših opravil je sprehajanje po gozdu. Danes se zavedam, da mi je hoja po gozdu (Stražunski gozd na Teznem in gozd ob Pekrski gorici), ob sočasnem učenju in glasnem ponavljanju učnega gradiva, omogočila, da sem kot izredni študent končal študij pred rednim rokom. Spomnim se tudi, kako sem se v daljni preteklosti z nekaj gimnazijskimi sošolci izgubil na Vidovi gori na Braču zaradi megle.
Vstop v gozd se mi zdi kot vstop posameznika v družbo, sprehajanje skozi neznani gozd je podobno poti skozi življenje posameznika v družbi. Nesporno je dejstvo, da se marsikaj lahko tudi naučimo v gozdu in od njega.
Gozd ni nikoli popolnoma enak, enako kot življenje. Vsak dan se spreminja in vsakokrat, ko vstopimo v isti gozd, ga doživljamo drugače zaradi številnih sprememb, ki se dogajajo dnevno, tedensko in pa v različnih letnih obdobjih. Tudi v našem življenju se vedno, vsak trenutek mnogo spreminja in se tudi mi spreminjamo, kar so ugotovili že stari Rimljani, ko so zapisali: tempora mutantur, nos et mutamur in illis (časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi). Pestrost in kompleksnost gozda vsak sprejema in drugače doživlja, podobno človekovemu življenju, ki je še bolj pestro in nikoli ne moremo dojeti njegove kompleksnosti.
Drevesa so nam lahko tudi vzor.
V gozdu lahko občudujemo, kako se včasih sonce skrije za oblake in velike kaplje dežja padajo na premočeno listje. Odkrivamo in začutimo lepote gozda, ki nam jih ponujajo pomlad, poletje, jesen in zima. Težko je presojati, v katerem letnem času gozd ponuja več lepote in je še posebej predmet našega občudovanja. V gozdu se nam čas ustavi in čutimo, da smo del čudovite narave, bolj kot na katerem koli drugem mestu. Enako se dogaja s človekom, kateremu se včasih skrije sonce in se zaradi plohe kritik, obsojanj, težav z družbenim okoljem in nerazumljen od soljudi počuti kot premočeno listje. Tudi človek doživlja svojo pomlad, poletje, jesen in zimo, pri čemer ne vemo, katero obdobje življenja je lepše ali manj lepo.
Tako kot v gozdu spomladi vse brsti, nas poleti spet razveseljuje z bogato, svežo zeleno barvo. V jeseni drevesa otresajo listje in pozimi spijo v objemu hladnega, vendar zaščitnega snega.
Gozd s svojimi vsakodnevnimi spremembami, in spremembami povezanimi z letnim obdobjem, nam pomaga, da kot drevesa dojamemo svoje življenje: v mladosti, ko vse brsti od želje po življenju, v odraslosti, ko uživamo v naši moči in zavedanju, kako smo pomembni in ponosni nase, v jeseni življenja opustimo staro prtljago in se poskušamo pripraviti na svojo zimo, v pričakovanju objema družbenega, čeprav hladnega vendar zaščitniškega okolja. Mi sicer ne pričakujemo tako kot drevesa ponovne spomladi, ki se začne kot novo urejeno in znova porojeno življenje, vendar pa enako kot drevesa pričakujemo novo življenje v naših potomcih.
Vstop v starost je podoben vstopu v jesenski gozd, ko svojo odvečno prtljago zapustimo, ker nas moti pri hoji po neznanih in zaraščenih ozkih stezah, in poberemo ob poti na sprehodu kakšno zeleno vejico, lepo rožo, plod in poslušamo petje ptic. Veselimo se, če najdemo miren kraj – klop ali senčno drevo – in uživamo v lepoti življenja, ki nam ga ponoreli svet zunaj gozda ne želi in ne more privoščiti …

Inge Markoli
Čudovit zapis….

Terezija Esih
Lepo opisano spoštovani profesor, tudi jaz uživam take sprehode, ker mi dajo mnogo energije in svežine, ki jo pri naših letih zelo potrebujemo.

Tatjana Rasic
Krasen zapis, v razmislek.

Milena Oak
Gospod profeor, z najvecjo mero tankocutnosti ste podali ta Vas zapis. Cesto se ob Vasih zapisih globoko
zamislim in vedno kaj pozitivnega pride na dan, kar mi je v danem trenutku potrebno. Hvala Vam.

Albina Štimac
Neke životne vrijednosti se nikad ne mijenjaju, pogotovo kad spoznamo njihovu dobrobit, kao pojedinci i kao društvo..
Vivaldi i njegova 4 godišnja doba..Predivno..!

Manuela Dikaučič
Bili ste dober profesor, kdo ima rad naravo ima tudi rad ljudi…

Jožica Šmerc Kovačič
Gozd in predvsem drevesa v gozdu nam dajejo novo življensko energijo, kadar smo sesuti in na tleh. Ko mi je umrl mož, nisem zdržala v hiši, tavala sem po gozdu in objemala drevesa, tako sem zdravila svojo ranjeno dušo. Še sedaj ko je minilo 19 let od tega jih grem pozdravit in se jim zahvalim in jih objamem tako kot takrat, ko sem črpala njihovo energijo.

Vlado Ivanjko
Lep zapis. Če spoštujemo zakonitosti narave in se po njej ravnamo, je tudi nam lažje v vsakodnevnem življenju. Sam sem velik ljubitelj narave. Potrebno si je vzeti čas zase in se znati ljubiti.

življenje#

6. februar 2023

Moja generacija, ki je preživela otroštvo na vasi, je bila obremenjena z eksistencialnimi vprašanji, in to ne samo z vprašanji materialne eksistence temveč tudi zaradi strahu pred takratno neusmiljeno povojno oblastjo in njenega ustrahovanja tistih, ki niso bili navdušeni nad komunističnim sistemom. Kot otrokom nam je bilo svetovano s strani staršev, da naj bi bili čim bolj umaknjeni, neopazni in tihi. Premišljevali smo o brezsmiselnem življenju, kolikor smo to mogli dojeti kot otroci, zlasti v povezavi z religioznimi občutki krivde, saj smo bili krivi, da smo se rodili in ker je nekdo moral za nas skrbeti. Ti občutki verjetno niso bili tako prisotni pri otrocih v mestnih sredinah. Na vasi v družinah z večjim številom otrok so starejši otroci jasno izrazili neugodje ob rojstvu npr. sedmega ali vsakega nadaljnjega otroka, saj je vsako rojstvo zmanjšalo materialne možnosti za preživetje. Imeli smo dvojno vzgojo; doma tradicionalno in versko ter v šoli tisto službeno »napredno«. V šolskem izobraževanju se nam je zdelo, da je primarni cilj takratnega izobraževanja bil namenjen temu, da pozabimo oziroma spremenimo tisto, kar smo se učili doma. Zelo hitro smo spoznali in obvladali pravila, komu smemo reči gospod oziroma tovariš.
Nam otrokom je prisostvoval v naši notranjosti strah pred »tovariši«, čeprav nismo razumeli, zakaj in kako. Zavedali smo se, da tisto, kar smo lahko sami spoznali, ni bilo dejansko realno življenje in da naše razumsko razumevanje stvari ni velik dosežek ter da je pomembnost lastnega življenja možno uveljaviti samo kot sestavni del takratnih elitnih družbenih struktur. Zelo hitro smo se zavedali, kako se ne želimo vključiti v sivo maso, ki ne razmišlja s svojo glavo temveč sledi idejam drugih, ki so jih šteli kot napredne in edine zveličavne. Spoznavali smo počasi, da v masi ljudje ne odločajo za sebe, temveč sledijo drugim. Ko smo se srečali z dejstvi v življenju, ki se medsebojno izključujejo, in bi se morali odločati po načelu »ali-ali«, ne pa na podlagi »da, ampak«, smo se tolažili, da je izbira tudi, če ne izbiramo.
In danes ima, žal, naša generacija zaradi starosti podoben občutek neugodja in odvečnosti v družbi, ker mora za nas nekdo »skrbeti«, da ne omenjam posebej odločanja o lastnih zadevah po načelu »ali – ali«, če je to danes za nas sploh možno opredeliti kot odločanje …

Aljaz Ekart
Žal se časi ponavljajo, ampak čas je da začnemo razmišljati s svojo glavo, da začnemo sami raziskovati in iskati resnico, dovolj je bilo zavajanja in laži, potrebno se bo združiti v ljubezni in resnici, da ne bo prepozno…

Aljaz Ekart
Dr. Ivanjko hvaležen sem, da sem lahko bil Vaš študent in da ste nam podajali koristna znanja iz prava in nas učili razmišljati in ta znanja pravilno uporabljati, več takšnih profesorjev in predavateljev kot ste bili Vi bi potrebovali, pa bi verjetno bilo danes vse drugače kot je …

Andreja Brezovnik
Večina napisanega še danes drži tako, da se tukaj ni kaj dosti spremenilo.
Vsi smo zaklad. Otroci, mladostniki, odrasli in starejši. Na nas je da se naučimo predajati znanje, na nas je da smo strpni in predvsem odprti za pogovore, pripravljeni na dialog za iskanje najboljših možnih poti za sobivanje.

Albina Štimac
Prije je bilo jednoumlje, a danas viseumlje, pa svaki svoju pjesmu pjeva..a sve pjesme iste..i lijevo i desno , borbe za fotelje, a puna im usta NARODA..ponosna sam, što nikada nigdje nisam pripadala, pogotovo ne s onim lijevima..kak bi naši Zagorci rekli; leve iti NE..

Marta Leljak
Dr. Sime Ivanjko vaše pisanje in vaše razmišljanje name vedno in vsakokrat pusti velik pečat. Hvala vam dr. Ivanjko.

etika#

8. februar 2023

Ena od prednosti starosti je zmanjšanje potrebe po primerjanju z drugimi. Kdo med nami ni imel kdaj občutka, da so drugi boljši, uspešnejši, pametnejši, hitrejši, preprosto boljši od nas. Primerjali smo se med seboj že v otroštvu in tudi naši starši so nas primerjali z drugimi otroki, da ne omenjamo posebej primerjanja otrok v šoli glede na ocene. Primerjanje med seboj in drugimi smo poznali v celotnem svojem aktivnem poklicnem in osebnem življenju. Te vsestransko škodljive nadloge oziroma navade je zelo težko opustiti.
Toda zakaj je ta večna primerjava tako obremenjujoča. Strokovnjaki ugotavljajo, da je to primarno posledica dejstva, da ne zaupamo vase in smo pogosto preveč samokritični do sebe. K temu prispeva tudi dejstvo, da smo, pod vplivom nenehne kritike staršev, okolja in drugih, preveč strogi do sebe in sedanjost občutimo kot nepopolno ob sočasnem upanju, da se bo to v prihodnosti spremenilo na boljše.
Samokritičnost je pomembna, ker nam pomaga kot motivacija, da delamo na sebi in gremo naprej. Vendar samokritičnost postane obremenjujoča in uničujoča, če primerjamo sebe z drugimi, ker nas obsedajo črno – bele misli; bomo zmagali ali izgubili v razmerju do drugih.
Škodljivost primerjanja je zlasti v tem, da se ozko osredotočimo na posamezne vidike življenja in pri tem izgubimo iz našega vidika celoto življenja, zlasti pa svoj lastni osebni razvoj.
Če razmišljamo v smislu primerjav, se bomo vedno počutili manjvredne in neuspešne, kajti vedno se bo našel kdo, ki je boljši od nas.
S primerjanjem spregledamo naše posebne vrednosti; imamo pomembne prednosti, s katerimi se drugi težko primerjajo z nami (poklicni uspehi, znanje, družina, otroci, prijatelji idr.).
Ob tem pa v starosti ugotavljamo dejstvo, da s svojim umovanjem spoznavamo ne samo škodljivost primerjave, temveč da se v starosti tudi zmanjšuje potreba po primerjavi, ker se zavedamo, da nas zapušča motivacija tekmovanja z drugimi »za« / »več« biti in imeti.
Ker pa verjetno tudi v starosti ne moremo povsem brez primerjave, se nam ponuja čudovita in osrečujoča primerjava, vendar ne z drugimi temveč s seboj v smislu časovne primerjave svojih preteklih dosežkov in sedanjega stanja. Taka primerjava je vedno smiselna in spodbudna, saj nam pokaže, kaj smo bili včeraj in kaj smo danes, namesto kaj smo danes v razmerju z drugimi. Če proučimo vsa področja svojega življenja in vsako posamezno težavo ter kaj je treba storiti, da bi sedanje življenje izboljšali, se bomo s tem zagledali vase in izgubili vsako potrebo in voljo po primerjavi z drugimi.
O škodljivosti primerjanja z drugimi je Theodore Roosevelt, 26. predsednik ZDA, dejal: »Primerjanje je kradljivec vse radosti.«

Vesna Pomlad
Res je, to je modrost zrelih let, če se dobro počutiš, če si v sodelovanju v sprejemanju
ostaneš, če začutiš, da ni temu tako se lepo umakneš, a še vedno ohraniš svoje dostojanstvo…

Albina Štimac
Uspoređivanje je dio, koji je na žalost uvrijezen u ljudskom životu, pa čak (iako manje ), i u starosti..to bi u svakom slučaju trebali izbjegavati, jer nas to razara iznutra..a pogotovo ne uspoređivati djecu, jer tako gube samopouzdanje..neki ne mogu nešto što mogu drugi, i tu ih treba hrabriti, a ne kuditi..

Danica Cmrečnjak
Nekdo je rekel: “Ljubosumje je strah pred primerjavo”.

etika#

9. februar 2023

V času mojega poklicnega dela s študenti je v razpravah o aktualnih družbenih in pravnih vprašanjih v zvezi s pravniškim poklicom prihajalo do zanimivih vprašanj, ali lahko za pravnika rečemo, da je kot posameznik napreden, tako kot to običajno rečemo na primer za kmeta, ki svojo kmetijo vodi na sodoben, kvalitetnejši in uspešnejši način v skladu s sodobnim razvojem na področju kmetijstva.
Ta moj zapis nastal v začetku 90-ih let v zvezi s takratno razpravo v družbi, ali so socialistične strukture še napredne, čeprav so se zavzemale za obstoj socialističnega sistema s »človeškim obrazom».
Po vsej verjetnosti je nekdo od študentov postavil vprašanje, ali so naprednejši tisti, ki se zavzemajo za odpravo socializma, ali pa tisti ki se zavzemajo za kvalitetnejši socializem. Vprašanje je bilo zelo aktualno v obdobju razprav v letih 1985 – 1988 o odpravi Zakona o združenem delu (ZZD), ki je veljal kot delavska ustava in je bil temelj delavskega samoupravljanja. Ob teh razpravah so se zagovorniki ene in druge variante šteli kot napredni. (Medklic: osebno sem bil na strani tistih za odpravo ZZD in sem sodeloval kot član slovenskega dela jugoslovanske komisije za pripravo Zakona o podjetjih (ZP), ki je bil sprejet 31.12. 1988 in je začel veljati takoj drugi dan (1. 1. 1989). Za mnoge je to početje bilo nekaj revolucionarnega, vendar pa ne vem, ali bi bilo mogoče trditi, da je delo na pripravi ZP bilo pravno strokovno napredno.)
Dvomim, ali je za pravnika mogoče reči, da je lahko napreden v svojem poklicu. Slišal sem za naprednega kmeta, politika, naprednega podjetnika in druge, vendar pa nisem slišal za naprednega pravnika.
Po slovarjih pomeni biti napreden: »hoditi v korak s časom, iti v korak s časom, iti vštric s časom oziroma stopati v korak s časom … in podobno«.
Po vsej verjetnosti to ne velja za pravnika, saj pravnik mora iti v korak z zakonom in drugimi pravnimi predpisi, ki pa največkrat zaostajajo za časom, pa tudi sprejemajo jih ljudje, ki pogosto nimajo dolgoročnih vizij in tudi niso vedno dobronamerni. Neusklajenost zakonskih in drugih predpisov s časom se dokazuje zlasti v naši praksi z izrazito poudarjenim stampedom usklajevanja predpisov s potrebami in zahtevami časa skozi različne spremembe in dopolnitve in to še vedno z zamudo. Pravnik je pri svojem poklicnem delu vedno v času, ko je nastajal predpis, in ga sam ne sme prilagajati aktualnim potrebam časa.
Pravnik se mora »držati« zakona in ga ne sme niti kritizirati ali zavrniti njegove veljave. Res je, da ima pravnik – sodnik možnost povprašati ustavno sodišče, ali je nekaj v skladu z ustavo ozirom na s spremenjene okoliščine vendar to v naši praksi ni prisotno.
Prepričan pa sem, da se bodo v bodočnosti našli tudi napredni pravniki, ki bodo imeli vizijo bodočega prava kot družbenega pojava, ki bo temeljil na humanih osnovah do ljudi in na načelu pravičnosti ter umske razsodnosti pametnih ljudi. Pravniki naj ne bi bili služabniki volje oblasti, dvignjene na raven zakona, temveč služabniki »umetnosti dobrega in pravičnega« (Ius est ars boni et aegui).
Osebno menim, da je tudi danes, ko je pravo še daleč od umetnosti dobrega in pravičnega, napredni pravnik tisti, ki prepoznava vsebinsko nepravične pravne predpise oziroma postopanja državnih organov ter si prizadeva za njihovo odpravo oziroma za odpravo njihovih škodljivih posledic.
Ko bo enkrat v bodočnosti večina pravnikov naprednih, bo verjetno tudi za pravo in pravnike predvidena Nobelova nagrada …

pravo#

9. februar 2023

Starejšim ljudem se priporoča, da pred dokončno poslovitvijo pospravijo stvari in jih odvržejo na odpad, da ne obremenjujejo naslednje generacije. Ker sledim temu življenjskemu priporočilu, pospravljam stare zapise, nekdanje objave v časopisih, in jih odnašam na odpad kot odpadni papir. Pri prebiranju starih časopisov sem naletel na precej poudarjen naslov »Zagovarjam model dr. Šimeta Ivanjka!« v mariborskem Večeru, z dne 20. aprila 1991, ki ga je objavil znani pomurski novinar Branko Žunec na podlagi intervjuja z gospodarstvenikom Milanom Bratkovićem.
To je bila takrat edina pozitivna medijska objava o »škodljivosti« ti. »Ivanjkovega modela«, kot so mariborski sindikalni voditelji in lokalni politiki imenovali moja svetovanja v zvezi s sanacijo takratnih mariborskih podjetij v težavah in pri tem zatrjevali, da gre za hudo nevaren pristop za delavce in podjetništvo. O tem spornem modelu, ki je dobil naziv »Programirani stečaj«, glede na to, da bi se naj težave podjetij reševale z delnim stečajem glavnega podjetja in ohranitvijo zdravih jeder, oblikovanih v novih gospodarskih subjektih.
To so bili burni časi iskanja rešitev propadajočega visoko tehnično razvitega mariborskega gospodarstva ob prisotnosti mnogih zablod, nerazumevanja in ideološkega medsebojnega nasprotovanja. Za takratno obdobje je bilo posebej značilno obsojanje posameznika kot krivca za nastale težave, kar sem poskušal v obrambi pred neutemeljenimi očitki zapisati in pojasniti v v različnih objavah zlasti pa v članku »Živeti s stečaji« v Večeru, 14. 5. 1991.
V problematiko mariborskih stečajev sem bil vključen, mimo svoje volje, ob prvem mariborskem stečaju Mariborske tovarne LILET, ker sem, kot takratni profesor gospodarskega prava, javno oporekal načinu vodenja stečaja. Takrat je pojem stečaj bil neznanka, saj v socialističnem dogovornem gospodarskem sistemu ni bilo stečajev, čeprav smo imeli zakon o stečajnih postopkih.
Ker so se v Mariboru začeli vrstitvi stečaji, za katere je veljalo pravilo, da je treba v stečaju prodati le podjetniško premoženje dolžnika, poplačati upnika in ga »čim prej spraviti pod rušo«, sem takšno uničenje podjetja poskušal preprečiti z metodo ohranjanja zdravil jeder in z ustanovitvijo novih gospodarskih družb ter s prenosom dela premoženja na novo družbo, ki bi naj ostala v stoodstotni lastnini stečajnega dolžnika. Upniki bi se naj poplačevali iz prihodkov poslovanja, ne pa iz premoženja. V novi družbi naj bi se zaposlili najbolj sposobni delavci. Ta ideja o zaposlitvi najbolj sposobnih, ne pa najbolj socialno ogroženih, je izbila dno in je spodbudila takratne sindikalne voditelje, da so v tem modelu videli napad na temeljne vrednote socializma. Moje mnenje je bilo, da mora država poskrbeti za socialno ogrožene delavce, najboljšim pa dovoliti, da nadaljujejo dejavnost podjetja v skladu s temeljnimi tržnimi zakonitostmi. Danes je to vsem razumljivo, vendar je bilo takrat to pojmovanje ideološko nesprejemljivo.
Medijske kritike omenjenega modela in odpor do te vrste reševanja podjetij so spodbudili Slovensko obveščevalno-varnostno agencijo (SOVA), da je v začetku devetdesetih let izdelala posebni elaborat o delovanju tujih agentov pri uničenju slovenskega gospodarstva, v katerem mi je bilo pripisano ustanoviteljstvo kriminalne združbe za uničenje slovenskega gospodarstva. Omenjeni elaborat je obravnaval Državni zbor na posebni zaprti seji. Novinarju je uspelo na tej seji »ukrasti« omenjeni elaborat in ga objaviti v takratnem Magu (vsebina elaborata je bila objavljena tudi v knjigi »Kučanov klan«).
V posledici teh dejstev in javne kritike je vodstvo Univerze v MB menilo, da se moram odstraniti iz kroga zaposlenih na univerzi, da ne bi moja prisotnost škodila Univerzi, in sem zato več let opravljal le predavanja kot prvi zasebni visokošolski učitelj, registriran pod št. 1. v Registru zasebnih visokošolskih učiteljev.
V tistem obdobju me je Republika Hrvaška imenovala za častnega konzula v Mariboru, vendar nisem dobil dovoljenja od Republike Slovenije za opravljanje konzularnega dela, kot persona non grata. (Odklonitev dovoljenja za opravljanje konzularne funkcije se v diplomatskem svetu vedno opravi z molkom, tj. da država sploh ne odgovori na predlog države, ki je imenovala določeno osebo na konzularno ali diplomatsko funkcijo. To je za kandidata posebej neprijetno, zlasti če novinarji zvedo, zakaj je določen kandidat neprimeren, on sam pa tega nikoli ne izve, kot je bilo v mojem primeru.)
Zoper neresničnost obtožb v omenjenem elaboratu SOVE sem vložil tožbo zoper Republiko Slovenijo in po sedmih letih sodnega spora se mi je Republika Slovenija javno opravičila v medijih, in na podlagani drugega ponovnega imenovanja s strani Hrvaške mi je Republika Slovenija podelila dovoljenje za opravljanje funkcije častnega konzula. Še danes se sprašujem, zakaj se mi je to zgodilo …
Paradoks pri tem pa je, da je omenjeni, toliko osovražen in kritiziran model reševanja podjetij pred stečajem in pred uničenjem najvrednejše vsebine podjetništva (dobri delavci, uspešni programi in »knjižica telefonskih številk« poslovnih partnerjev) danes urejen v slovenskem stečajnem pravu kot osnovni model reševanja zdravih jeder pred uničenjem podjetja kot takega. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) – podrobneje ureja omenjeni model v okviru prisilne poravnave s prestrukturiranjem z izčlenitvijo (221.o člen et all.)
Ker verjamem v rimski rek “Historia magistra vitae est” (Zgodovina je učiteljica življenja), objavljam ta zapis zaradi mladih generacij, ker zna biti zanje morda tudi poučen …

Mario Vetrih
Marsikdo se mogoče ne bo strinjal, ampak tudi jaz pravim: preteklost je preteklost (in jo je treba počistiti, sledove odstraniti). Zgodovinarji bodo definitivno proti, ker živijo od preteklosti. Tudi tista, da se iz preteklih dejanj kaj naučimo, je zelo za lase privlečena. Tako pač jaz, drugi (drugače misleči) izvolite po svoje. In gospod Šime, niste prav ravnodušni do preteklosti, kot je to mogoče si misliti na začetku vašega pisanja, ker če bi to bilo res, bi bila dovolj vaša prva dva stavka. Pa brez zamere.

Nikola Vlahović
Spoštovani profesor Ivanjko, tako kot vedno objavite poučen prispevek, ki nam pove da je vsaka sedanjost ogledalo ene preteklosti. 2018 leta je v Velenjski knjižnici dr. Boštjan M. Turk predstavil svojo knigo 101 Črno belo, belo črno. Tekom predsatvitve dr. Turk je omenil Titoizem. Dr. Turk je bil prvi Slovenec, ki je omenil Titoizem. Titoizem je vzgojil ljudi, da razmišljajo s polnim želodcem in s prazno glavo. Vi ste razmišljali pošteno in ne s polnim želodcem, nego s praznim želodcem. Zato niste imeli razumevanja pri tedanjih oblastnikih. V prejšnjem sistemu so nas učili pri predmetu Osnove Samoupravnega Socialističnega Samoupravljanja, da mora država izumreti, da mora država biti v izumiranju. Prav tako tedanja vladajoča oligarhija je mislila, da mora vse unučiti in pokrasti in se znebiti ene socialne strukture. Danes pa imamo drugačno socialno strukturo, katera pride v Slovenijo, in je takoj deležna socialne pomoči in vseh oblik privilegij. Ko človek vse sešteje in naredi povzetek vsega, kar se nam dogaja v prelepi Deželi Sloveniji imamo občutek, da še vedno veljajo sklepi IV Kongresa KPJ održanog u Drezdenu 1928 godine. IV Kongres je potekal od 3 do 15 novembra in na tem kongresu so vse dorekli kako bo z Jugoslavijo.

Boris Grivic
Zakaj nikoli ni bilo modela, da upniki odpisejo terjatve in postanejo druzbeniki?

Šime Ivanjko
Boris Grivic prav to je bil namen, kot sem zapisal, da upniki postaneje družbeniki nove družbe in se v tej vlogi tudi poplačujejo svoje terjatve…

Rahela Vdovic
Zakaj vse na smeti? To je del vašega življenja, vaše znanje, vaš trud, ki bo nekoč zelo cenjeno in stavki bodo zlata vredni. Morda bo kakšna spominska soba?…..Žal, cenijo te, ko te ni. S spoštovanjem!

Dragutin Perčić
Spoštovani gospod Ivanjko, prebrano vse napisano.
To se ne pospravlja, hrani se neglede kaj kdo misli.
Čas je potrditev da ste imel prav in so našli vas kod krivca da zavarujejo prave krivce.Vedelo se in vemo kdo so. Mi iz Metalne in v TAMu vemo da je formula divjega lastninjenja, bajpasi in podobno od tistih pri koritu s pomočjo takratnega sodstva dobila vse in na koncu načrtno uničila tudi ta dva ponosa Maribora.

pravo#

10. februar 2023

Francoski mislec in sociolog Gabriel Tarde je pred približno 130 leti opozarjal, da se človek kot »homo economicus« ne odziva zgolj na dražljaje iz okolja temveč primarno na svoje želje, in zlasti na zaupanje. Poskušal je dokazovati, da morajo vse ekonomske teorije upoštevati človeške lastnosti, glede na to da človek ustvarja in usmerja gospodarstvo. Opozarjal je na nujnost omejevanja potrošnje naravnih virov, saj je zaradi njihove omejenosti pričakovati hude spore v zvezi z njihovo delitvijo pomanjkanja, kar spodbuja strah in zmanjšuje zaupanje.
Zanimiva je njegova zgodba z zlatom, o katerem se danes še posebej razpravlja kot o sredstvu za najboljšo naložbo. Nesporno je, da ima zlato vedno določeno vrednost in ceno, ki ni odvisna primarno od njegove uporabnosti temveč prvenstveno od želja in zaupanja ljudi v zlato kot vrednost. Enako je s papirnatim denarjem, ki nima praktično nobene vrednosti razen vrednosti papirja. Vrednost denarja je odvisna od njegove uporabnosti kot plačilnega sredstva, ki pa ga določi država. Temu smo bili npr. priča pred nekaj dnevi na Hrvaškem, ko je kuna z odločitvijo države izgubila vlogo plačilnega sredstva in ima samo še vrednost odpadnega papirja. Vrednost določene stvari na trgu je torej posledica subjektivnih verovanj, želja, idej in hotenja posedovati stvar. Cena določenega blaga je praktično sporazumni dogovor kupca in prodajalca o njeni vrednosti. Cena določene stvari torej temelji na prepričanju in verovanju, da bi določen proizvod lahko bil koristen, ne pa da je koristen. Torej gre pri ceni primarno za čustveno kategorijo, ki je posledica človekove skrbi, čustvene prizadevnosti in truda, da se olastnini in poseduje. Že v starem Rimu so vedeli da se z zakonom ne morejo urejati cenovna razmerja.
Po mnenju strokovnjakov, sledilcev omenjenega misleca Tarda, smo tudi danes bistveno premalo ozaveščeni, da kupujemo stvari zaradi naših želja ne pa potreb. Vsiljiva reklamna sporočila pa umetno stopnjujejo naše želje in upe ter spodbujajo našo nagnjenost k enačenju z drugimi, ne da bi se sploh tega zavedali. Skrajni čas je že, da se temu upremo, če že ne zaradi nas samih in našega počutja pa vsaj zaradi zaustavljanja vrtoglave inflacije. Ne samo država, temveč vsak od nas lahko prispeva k obvarovanju pred umetnim, za posameznika in družbo škodljivim stopnjevanjem potreb in želja po materialnih dobrinah, ki po naravi stvari ne morejo osrečiti človeka.
Oskar Wilde je zapisal, da sta na svetu samo dve tragediji: »Ena je, da se ne dobi, kar se želi, in druga je, da se dobi, kar se želi.“

etika#

13. februar 2023

Moj stari znanec mi je zatrjeval, da so današnji mladi fantje preveč pozorni do dekleta, ki bi se ji radi približali. On je na podlagi svojih izkušenj prepričan, da ima fant več možnosti pri svoji izbranki, če posveča določeno pozornost njeni prijateljici, ki je v njeni bližini. Baje velja tudi to za dekleta.
Žal mi je, da tega njegovega recepta nimam več priložnosti preizkusiti, vendar pa menim, da to ni slab nasvet, glede na izkušnje mojega znanca…

življenje#

14. februar 2023

Ko sem pred dnevi na FB objavil moje čudenje nad prodajo in nakupom NKBM, me mnogi sprašujejo, kako je bila pravno ta prva prodaja ameriškemu skladu sploh opravljena, glede na to, da nad banko ni bil opravljen stečaj, kar pomeni, da NKBM ni prenehala kot pravna oseba. Nasprotno, po medijskih poročilih je bila vedno likvidna in je pri poslovanju ustvarjala dobiček. Banka kot pravni subjekt lahko preneha, in delničarji izgubijo svoje delnice, s stečajem in redno likvidacijo, s pripojitvijo oziroma združitvijo z drugo pravno osebo pa dobijo delnice novo nastalega subjekta. Vsega tega pri NKBM ni bilo do prve prodaje ameriškemu kupcu.
Tudi pri prodaji NKBM naši oblastniki niso prodali bančnega premičnega in nepremičnega premoženja, temveč so prodali banko kot pravno osebo d. d. Pravno je možno prodati gospodarsko družbo, kot tudi banko, le s prodajo delnic pri d. d. ali poslovnih deležev pri d.o.o. Druge pravne možnosti ni ali pa mi kot pravniku z omejenim znanjem ni znana. Pri prodaji delnic pa njihova cena ni bistvena, ker je to stvar dogovora med prodajalcem in kupcem.
Tudi če delnice niso nič vredne, se simbolno v praksi prodajo za en euro.
Mnogi me vprašujejo, kako je bila podpisana pogodba o prenosu delnic oziroma delniških pravic nad NKBM kot pravno osebo in kdo je kasiral 250 milijonov evrov.
Vprašanje enega od spraševalcev mi je še kako razumljivo, ko je zapisal: «Kupil sem, tako kot mnogi Mariborčani, delnice NKBM in sem postal delničar skupaj državo, z enakimi pravicami in obveznostmi v sorazmerju glede na število delnic, katerih lastnika sva bila z državo. (Spomnim se, da ste nam vedno dopovedovali na predavanjih, da delničar ni solastnik družbe, temveč je le lastnik delnice kot stvari, na podlagi katere ima pravico do odločanja na skupščini, o izvolitvi nadzornega sveta, o uporabi dobička, in v primeru prenehanja ima pravico do dela premoženja, ki ostane po poplačilu upnikov. Nikoli nam niste predavali, da bi glavni delničar lahko manjšinskim delničarjem odvzel delnice in jih skupaj s svojimi delnicami prodal kupcu ter kupnino v celoti pospravil v le svoj žep.)
V primeru NKBM smo mi manjšinski delničarji 1. julija 2015 le iz časopisa Dnevnik zvedeli, da nas je država »prenesla okrog«, ker je svoje in naše delnice skupaj prodala, »sicer z grenkim priokusom«, za 250 milijonov evrov. Pri tem je časopis Dnevnik prikazal fotografijo podpisnikov pogodbe o prodaji, na licih katerih ni videti nobenega grenkega priokusa, temveč nasmehi in sreča podpisnikov, tako kupcev kot tudi prodajalcev.
Kot dolgoletni profesor gospodarskega prava vas prosim za odgovor, kako je bilo to pravno mogoče, da mi je država odvzela delnice, jih prodala tretjemu, ne da bi me sploh obvestila o odvzemu in o prodaji in zakaj ni kupnine za delnice v višini 250 milijonov evrov razdelila med delničarje sorazmerno številu njihov delnic?«
Ker kot pravnik ne znam odgovoriti na to vprašanje, ga objavljam na družbenem omrežju prepričan, da bodo mojemu prijatelju na FB odgovorili srečni podpisniki prodajalci na fotografiji, objavljeni v časopisu Dnevnik z dne 1. julij 2015. (sic?!)

Božidar Mithans
Spoštovani profesor, ne se nadejati odgovoru. Zadeva je že izbrisana iz spomina akterjev prodaje. Tako kot so bili izbrisani: delničarji NKBM, državljani repubilike Slovenije, imetniki deviznih vlog, lastniki in solastniki pravnih oseb, imetniki napotnic ali osebnega zdravnika itd.

Marta Leljak
Dr.sime Ivanjko vi dobro veste kaj se je dogajalo tudi z izbrisanimi s.p. in d.o.o. veliko ste pripomogli s svojim strokovnim znanjem zato sem vam hvaležna, da pišete o nepravilnostih verjetno pa tisti, ki so krivi za nepravilnosti, korupcijo teh vaših strokovnih zapisov ne bodo prebrali. Vam pa res iskrena hvala za strokovno obrazložitev kar se ne bi smelo dogajati.

David Lukman
Spoštovani Šime Ivanjko, v vašem odgovoru, da ne veste odgovora, kako je to možno, sem zaznal (upravičen) sarkazem. Upam, da se bo komu od ustvarjalcev npr. Tarča (ali podobne oddaje, če obstaja), zdel vaš zapis dovolj zaskrbljujoč, da morda oni konkretno pozovejo dotične na “predstavitev in zagovor”. Stil odgovorov na takšna in podobna vprašanja nam je najbrž vsem znan, bo pa vsaj zanimivo spremljat, če so vmes pripravili kakšne bolj tehtne izgovore…

Ignac Pečoler
Tile “izbrisovalci” in kasneje “prodajalci” sedijo v vladi. Opeharjeni državljani ste jih sicer pustili pred parlamentom, pa jih je, od Vas izvoljena, Svoboda, pripeljala nazaj v vlado. Sem se kje zmotil?

Vesna Pomlad
Spostovani profesor, ce dovolite, kancek mojega razmisljanja…super ste napisali in to se ne bi smelo vec dogajati..
Toda v razmislek Pravo slucajno ni vec “pravo” v cilju pravicnosti, kot bi si laicno predstavljali..ravno tako ga je preveva duh neoliberalizma.
Vse zakone so kovali, snovali pravniki, z izkusnjami, znanji in potem so ta isti pravniki postali uspesni odvetniki, kako da ne, imeli so vedenja kako so pristopili k pripravi zakonov, kaj so zeleli prepreciti, doseci…
Ni lahko…. eticnost profila je premalo, tudi zdravniki so pozabili na Hipokrata.. ta bi moral biti na celu nase drzave dokler jo bomo se imeli.

Veselin Djurovič
Pri tej akviziciji je bilo od samega zacetka vse zavito v temo.
Skrbno nacrtovan projekt najvecje bancne kraje na ozemlju EU.
In sklad Apollo.Pozabite,gre za pescico slovenskih izbrancev ki je bila dovolj predrzna in je izkoristila nesposobnost dveh slovenskih vlad ki je to barabijo dopustila.
Upam le da bo EU tozilstvo odreagiralo.
In kupnina 250 mio eur?Odpeljana na razlicne nacine iz te iste banke.
Sramota.
Jaz vem kdo so.
In ne samo jaz.

Anton Gajšak
Slovenska policija / The Slovenian police Okrožno Državno Tožilstvo V Ljubljani pomagajte z odgovorom. Trenutno premorete dovolj kadra, leve in desne politične opcije, da seznanite oškodovance v kateri fazi kazenskega pregona je zadeva?

Boris Grivic
Drzava je suverena, dela kar hoče. Naj kdo toži. Enak šmorn je bil z Banko Celje.

Sabina Markoli
Spoštovani Šime, vse predsednike vlad, guvernerje,…, ki so kakorkoli sodelovali pri prodaji Nove KBM in drugih bank oz.njihovih deležev bi bilo potrebno poklicati na odgovornost( milo rečeno), ker so oškodovali državo in njene državljane.In to po mojem laičnem pravnem znanju v pravnih aktih celo obstaja. Ker država brez svojega finančnega sistema oz.bank-e praktično ne more obstajati. Bodite dobro in zdravi.

pravo#