10. januar 2023

Mnogi so prepričani, da na družbenem omrežju ni nič zanimivega, še manj pa strokovno pomembnega. Osebno menim, da so družbena omrežja odlična platforma za starejše ljudi, ki imajo kaj strokovno povedati družbenemu okolju, čeprav jih nosilci javnih tradicionalnih medijev zavračajo kot primitivne in nekoristne, pri čemer dajejo prednost imensko pomembnim osebam, ne pa tudi delovno koristnim …
Dne 17. maja 2022 sem objavil na Facebooku in na spletni strani IZOP-Inštitut zavarovalništvo in pravo v Mariboru članek »Namesto zavarovanja za starost – večgeneracijski družinski zaklad za starost«, v katerem sem obravnaval idejo o
večgeneracijskem družinskem zakladu. Gre za možnost oblikovanja premoženja za starost v obliki nakupa plemenitih kovin, ki zagotavlja likvidnost, trajnost vrednosti in ni podvržena nevarnosti inflacije. V članku sem podrobneje pojasnil, kakšne prednosti ima omenjena oblika zagotavljanja varstva ostarelih. Omenjena ideja se je zdela zanimiva lastniku mednarodnega koncerna ELEMENTUM EUROPA EWIV s sedežem v Nemčiji, gospodu Bojanu Pravica, ki jo je v obliki intervjuja z dne 30. 12. 2022 posredoval nemški strokovni javnosti v Frankfurter Allgemeinen Zeitung – Sonderheft Finanzen 2023.
V objavi na Facebooku in na omenjeni spletni strani so obrazložene prednosti omenjene oblike zagotavljanj finančne varnosti starejših v razmerju do drugih oblik, kot sta zavarovanje in nakup nepremičnin, ki so v povzete v omenjanem intervjuju. Na uresničevanju ideje delujejo strokovnjaki omenjenega koncerna, ki posluje v Nemčiji, Španiji, na Portugalskem, v Sloveniji in na Hrvaškem. Vsebina mojega predloga je dostopna na: http://zavarovanje-osiguranje.eu

starost#

11. januar 2023

V času preteklih božičnih in novoletnih praznikov so bili mariborski lokali polni. Tako sem v prazničnih dneh s svojim prijateljem vstopil v znan mariborski lokal, ki je bil poln gostov, pretežno mlade populacije. Ko sem mlajšo kelnarco vprašal, ali je kaj prostora, mi je rekla, da ga ni, in ne da bi jo kaj vprašal, pokazala z glavo na mizo treh starejših gostov: »Ti starci sedijo tukaj že celo popoldne in jih ne morem izgnati.« Z malce grenkobe sem ji odgovoril, da sva tudi midva starca. Zdelo se mi je, da sem jo s to pripombo spravil v zadrego …, vendar ne vem zakaj, pa verjetno tudi ona ne.
V medijih sem pred dnevi prebral čudenje nekega novinarja, da je politika imenovala starejšega upokojenca na neko pomembno funkcijo, češ da to ne gre …
Ni sporno, da se v našem družbenem okolju, podobno kot tudi drugod v sodobnem svetu, vrednote, povezane z mladostjo, povzdigujejo, medtem ko so vrednote, povezane s starostjo, potisnjene na obrobje družbe. To je posledica splošnega pojava v zahodni kulturi, izločanja starostnikov iz družbenega okolja, ki obožuje mladost in nima uveljavljenih jasnih usmeritev, kako obravnavati starejše, kot populacijo ki je različna od pomembnejše (beri: koristne večine). Različnost starejših od večine v družbi odseva v vidnih telesnih oznakah starosti, v načinu in vsebini razmišljanja ter v obnašanju v družbi. Drugačnost pa vedno moti večino.
Pri srečanjih z birokrati ali strokovnjaki se tudi najmanjše zmote ali želje po podrobnejših navodilih pripisujejo starejšim kot slabost, ki jim je lastna. V medijskih poročilih o prometnih nesrečah bo vedno posebej navedeno, če je udeleženec starostnik. Zdravnik ali odvetnik bo raje poslušal mlajšo osebo kot spremljevalca kakor pa starostnika, ki naj ne bi znal sam povedati, kaj ga teži. Izjemoma bo pri poročanju o starejši osebi opozorjeno na njeno umsko sposobnost in izkušnje, bo pa kvečjemu pri moškem omenjen še njegov telesni videz, pri ženski pa njena mladostnost in obleka. Starejša generacija se danes v naši družbi obravnava podobno, kot so se obravnavali verniki v socializmu, v sedanji družbi pa kot drugorazredni ali tuji nepoklicani prišleki oziroma invalidi in drugačne skupine, za kateri velja, da so nebódijihtréba.
Zanimivo je, da se moški starostniki ocenjujejo bolj pozitivno kot starejše ženske. Strah pred starejšimi in njihovo negativno »vrednotenje« se zmanjšuje pri tistih, ki so jim bliže po starosti. Čeprav smo v starosti vsi najbolj enaki, pa se vendar okolje do posameznih starostnikov obnaša bolj različno kot do posameznikov v aktivni dobi življenja. V skupini starostnikov je izrazito velika razlika med posamezniki glede na zdravje, finančne zmožnosti, bivše družbene funkcije, mentalne sposobnosti idr.
Za starostnike je pomembno, da najdejo smisel življenja v starosti, odkrijejo sami sebe in vrednote, za katere je vredno živeti in podariti drugim tisto, kar smo se naučili in dognali v aktivnem obdobju življenja. Od družbenega okolja pa bi starejši želeli vsaj malo več spoštovanja, manj obravnavanja kot drugorazrednih in posebej manj kritičnosti do našega izgleda in obnašanja ter naših zmožnosti.
Od sedanje strukture starejših pa naj oblast ne pričakuje vzhičenega ploskanja, ker so jim roke preveč utrujene od trdega dela za boljšo obljubljeno bodočnost, ki je ne bodo doživeli …

Ivi Šume
Žal modus sodobne družbe velikokrat premalo ceni tiste in njih kvalitete, ki prinašajo vsaki družbi neprecenljivo modrost in tisto “patino” , ki jo dela človečno. Vse bolj prevladujoča (zgolj) hladna storilnostna naravnanost, v maniri “višje, hitreje, močneje”, najbrž ni tisti pravi koncept, ki daje upanje za človeku in družbi prijaznejša obzorja.

Jasna Kontler
Zelo resnično. Žal. Starostnik sicer zvrnil lepše kot starec, a oboje marsikdaj postaja skoraj psovka. Starci menda zasedamo prevelike hiše in stanovanja, polnimo čakalnice zdravnikov, povzročamo prometne nesreče, predolgo delamo in s tem mladim odjedamo delovna mesta, predolgo uživamo pokojnine in s tem praznino proračun, se težko prilagajamo splošni digitalizaciji, preveč govorimo o stvareh iz preteklosti, ki mlade ne zanimajo, preveč kritiziramo, se ne znamo ob pravem času umakniti v domove za starejše itd. Na Japonskem menda še vedno spoštujejo modrost starejših. Tudi pri nas je, kot ste napisali, nekaj izjem. Zame so največji uganka stari glasbeniki. Nihče od mladih se ne zgraža, ko starci skačejo po odru. Tudi stari igralci se ne morejo pritoževati. Ampak tako pač je.

Nikola Vlahović
Kot prvo, mladi ne vedo da smo mi njihovo življenje preživeli a oni so naše šele začeli živeti. Kot drugo, ne poznajo sistema pay as you go. Mi smo iz dohodka in čistega dohodka (pojma iz prejšnjeg sistema) odvajali v sklade za njihovo prihodnost. Kot tretje, marsičem smo se morali odpovedati, da smo jim omogočili šolanje in jih pripeljali do hišnega praga. Kot četrto, pri mojih profesorjih (ki sem jih visoko spoštoval) je veljalo pravilo, da inženir mora znati nekaj izračunati. Danes pa imamo visoko produkcijo inženirjev, ekonomistov, komercialistov, komunalnih inženirjev za delo v trgovskih centrih, bencinskih servisih in tekočih trakovih. Kot peto, v naših časih smo znali ustati mladi mami (ki je imela majhnega otroka) da se usede na vlaku, avtobusu, tramvaju. Prav tako smo ustali starejši osebi ob podobnih priložnostih. In še bi se dalo naštevati. Ta kelnerica verjetno ni slišala za pregovor: “Nema udarca bez starca”.

Jože Artnak
Izjemno dobro in lepo ste povzeli bistvo. Lahko bi dodal še vsak svojo izkušnjo. Sam mislim, da naša družba v zahodnem svetu krepko prednjači po zadržanem odzivu mlajših – še aktivnih genaracij do starejših, ne le v primeru, ki ste ga izpostavili, ampak tudi glede možnosti prenosa znanja, izkušenj in modrosti, od družinske celice, podjetij in javnih služb, pa nenazadnje tudi do vodenja države v vseh treh njenih vejah oblasti.

Toncka Trako
Dobro je, da se imamo možnost starati, nekateri žal ne bodo imeli te sreče .

Janez Smerkolj
Kombinacija izkušenj in mladostne energije je v vsaki pametni družbi najboljša, saj imajo koristi od tega vsi.

Dragica Bacani
To, kar zdaj so ti mladi, bili nekoč smo mi,
a oni še ne vedo, če bodo to kar zdaj smo mi!
Starost je modrost!

Marko Salmič
Življenja se več ne ponuja kot maraton, ampak bolj kot hiter štafetni tek z vedno intenzivnejšimi predajami. Naj zmaguje v danem trenutku “najzmogljivejši”. Ko posameznik ne zmore več tempa, naenkrat postane ovira.

Gasper Oder
Večina “vrhunskih” politikov je stara garda.
In zato smo hvaležni, da nam gre tako dobro!
Slava jim!

Suzana Roj
Žal to prihaja iz osnovne celice- družine kjer primanjkuje osnovnih vrednot.

Diana Privšek
Ugotovitve, ki držijo, žal…

Iris Fenrich
Kako resnicno. Nas vsakdan. Bravo

Alojzij Kolenc
Res je vse, vendar starost je lepa, kljub vsem problemom. Sam uzivam v starosti, zadovoljen sem z vsem, kar mi je dalo življenje.

Ksenija Matevžič
Res je, glede na to, da se starostna meja dviga, bi morali temu primerno spoštovati vsaj umsko aktivne starostnike, še nisem namreč zasledila, denimo umetniškega razpisa, ki bi imel omejitev npr nad55 let, dočim omejitve pod 40 so pa kar pogoste. Ok, če se podpira mlade, vendar je treba reči bobu bob in glede na starajočo populacijo tudi vzpodbujat njeno aktivnost, ne samo za izvabljanje denarja iz nje.

Marta Leljak
Dr. Šime Ivanjko bravo kako resnično ste napisali, strinjam se z vami.

Zinka Razbornik
Edina pravica da se vsi staramo,itd.

Marija Fortič
In tem zaničevalcem smo starostniki zagotovili lepo brezdelno življenje.A se ne zavedajo,če nas nebi bilo tudi njih ne bi bilo.Uživajo nase delo in žulje,sedaj smo pa v napoto.To je največja sramota za mlade.

Vesna Pomlad
Spostovani profesor, ne vem kako sem erokovala in vaši zapisi se mi ne pojavljajo… To me pa res zalosti, vsaj pri vas je bil miselni preskok..da sem se poglobila v stare zapise, razmišljanja..

starost#

13. januar 2023

Z mojim znancem se dokaj pogosto pogovarjava o prijateljstvu v starosti, bodisi da gre za staro prijateljstvo iz obdobja aktivnega življenja ali pa za nova prijateljstva, nastala v času, ko je človek izstopil iz kroga prijateljev, ki ga je vzdrževal odnos, povezan s poklicnimi ali drugimi aktivnostmi.
Ugotovila sva, da z nastopom upokojitve in s starostjo mnoga prijateljstva ugasnejo in za njimi ni treba žalovati, ker so normalen del opustitve poklicne ali druge povezanosti. Prenehanje tovrstnih prijateljstev je pogosto neopazno in ga strokovnjaki opredeljujejo kot strateško umikanje. Vidno je le črtanje imen v svojem telefonskem imeniku. Glede vzdrževanja takšnih prijateljstev se nima smisla jeziti in obremenjevati z nečim, kar ne obstaja več. Zanimiva pa so prijateljstva iz mladosti, ki se obnavljajo, čeprav so se prenehala zaradi drugačnega poklica ali načina življenja, glede na to kako so se razvili in kakšne poti so bivši prijatelji ubrali v življenju. Praviloma tovrstna prijateljstva temeljijo na prebujanju prijetnih in brezskrbnih spominov ter potrebe po medsebojnem pripovedovanju zgodb in doživetij iz svojega življenja v okviru ti. hitrega spoznavanja, kar je še posebej prisotno na družbenem omrežju.
Človek kot družbeno bitje po svoji naravi potrebuje stik z drugimi, ne glede na svojo starost, pri čemer je stik s sočlovekom različen in individualen. V starosti človek išče določeno obliko družabništva, v okviru katerega vzpostavlja medsebojno zaupanje in spoštovanje oz. ustvarja poglobljen, zaupen in prijateljski odnos. Bistvo tega odnosa je odsotnost posebne zainteresiranosti za določene koristi ali razmerje. Nekateri to poimenujejo »nezainteresirano« prijateljstvo.
Starogrški mislec Aristotel se je veliko ukvarjal s prijateljstvom in je ugotovil, da je prijateljstvo »nekakšna vrlina, ki je za življenje neogibno potrebna«. Po njegovem mnenju si nihče ne bi želel živeti brez prijateljev, tudi če bi mu bile na voljo vse druge dobrine tega sveta. V sodobnem svetu je prijateljstvo visoko na lestvici vrednot, ne glede na starost posameznih generacij. Res pa je tudi, da ima mlajša generacija več prijateljev kot starejša. Po mnenju Deana Martina je »pravo prijateljstvo eno najtežje dosegljivih čustev; morda celo težje dosegljivo kot ljubezen«. Napaka je, če prijateljstvo prepuščamo naključju.
Tako kot se moramo potruditi za dober romantičen odnos, se moramo tudi za prijateljskega. Oboje je enako pomembno za naše dobro počutje.
V obdobju starosti je treba ohranjati stare prijatelje in spoznavati nove ter ne pozabljati na hvaležnost za vsako osebo, ki v nas vidi nekaj dobrega in pozitivnega. V starosti to potrebujemo bolj kot v času aktivnega življenja in če niso mogoči neposredni kontakti, je treba ohranjati stike vsaj s telefonskimi pogovori. Prijateljstvo v starejših obdobjih življenja je velika opora zlasti v življenjskih tegobah. Za prijateljstvo je nujna obojestranska naklonjenost in zavedanje o obstoju medsebojne naklonjenosti. Dobro, popolno prijateljstvo je možno samo med dobrimi ljudmi, ki so sposobni želeti dobro prijatelju zaradi njega samega, ne pa zaradi koristi ali prijetnosti. Med zaljubljenostjo in prijateljstvom je pogosto težko potegniti črto ločevanja, vendar je prijateljstvo med zaljubljencem in ljubljeno osebo nagnjeno k propadu prijateljstva.
Prijateljstvo je za starejše vrednota in vrlina, oziroma je vsaj povezano z vrlino, ter predstavlja željo biti »zraven« in temelji na globljem poznanstvu in zaupanju, ljubezen pa je povezana s strastjo.
Med prijatelji se v starosti tudi pričakujejo usluge brez povračila, vendar se starejši v veliko večji meri zavedajo, da je uslugo dobro tudi vrniti. V prijateljstvu med starejšimi in mlajšimi se ne nudi istih stvari in jih tudi ne zahtevajo drug od drugega, vendar se starejši posebej vzradujejo, če lahko pomagajo mlajšim, da se izognejo napakam starejših in jim pomagajo pri vstopanju v življenje. To je neke vrste občutek »starševstva«, ki ne temelji na sorodstvu, temveč na notranji potrebi nadomestiti tisto, česar sami niso uspeli ali pa so zamudili pri svojih otrocih. Takšna prijateljstva vsebujejo dobro nasploh in so koristna in prijetna obenem.
Prijateljstvo v starosti premaguje našo osamljenost. »Ko smo srečni, pravi prijatelji pridejo, če jih povabimo, ko smo nesrečni, pa pridejo sami od sebe«. uslugo (Teofrast, starogrški najuniverzalnejši antični učenjak, filozof /371-287 pr. n. št./).
V skladu z mislijo Teofrasta sva z znancem ugotovila, da svoje prijatelje raje povabiva, kot da k nama prihajajo sami, nepovabljeni.

Nikola Vlahović
Moje mnenje: Vsak človek ima samo enega prijatelja (to sta žena možu in mož ženi). Vse ostalo so tovariši iz delovnega okolja, bivalnega okolja, raznih vrst udejstvovanj pri različnih športih, kolege, znanci. Človek mora nekaj doživeti in se prepričati z lastnimi izkušnjami. Do tega spoznanja sem prišel, ko sem dodil prvo zaposlitev in se osamosvojil. Ata je zbolel in bil v bolnici. Hodil sem ga vsak vikend obiskovati, toda mati je bila ta, ki mu je stala ob strani, tista ki mu je dala zdravilo kozarec vode in tolažilno besedo. Veliki Srpski pisatelj Ivo Andrić je rekao: “Reka stoji, a voda teče”. Tako je tudi v življenju, starši pripeljeno otroke do hišnega praga in ostanejo doma obujajoč spomine. A otroci gredo živeti svoje življenje, kar je pa tudi prav.

Slobodan Milić
Lepo ste kot vedno lepo napisali sem približno vaša generacija in si ne morem razložiti, kaj in zakaj pride do prijateljstva ali ljubezni in, če pridem do razlage potem to ni to in je vse interes. Tako si razlagam, da za pravo ljubezen in pravo prijateljstvo enostavno ni razlage. Morda je to Božja volja, enostavno sprejmi in uživaj.

Andrej Razdrih
Zelo lepo napisano. In resnično. Čestitam za posredovanje teh misli.

Stanislav Zavec
V času družbenih omrežij se je pojavil izraz FB prijatelj, ki pa ima zelo malo elementov, ki določajo prijateljstvo. Iz lastnih izkušenj in spoznanj, sem po umiku iz poslovnega življenja hitro ugotovil kdo so bili “pravi prijatelji”. Mislim, da je “prijateljstvo” zelo vezano na poslovne odnose in kakor tako je negacija samega sebe.. Mislim, da ni nujno, da velja pregovor v stiski spoznaš prijatelja. Meni več pomeni, če me prijatelj pokliče, me vpraša kako si, kako ti gre in kdaj se vidimo. Zelo mi je bilo všeč vajino mišljenje glede povabila in se pridružujem.

Veronika Lemut Mihelčič
Andrej Razdrih Se popolnoma strinjam z vašo kratko in jedrnato pohvalo zapisa prof. Šime Ivanjko…. Profesorju pa iskrena hvala za ta uvid….

Lučka Laure
Ni kaj dodati. Vse je točno tako.
Bom pa dodala eno osebno izkušnjo, na vašo zaključno misel. Pred dobrimi 30 leti se mi je zgodilo, da mi je sestra ob nenapovedanem obisku zapovedala, da naj ne hodim k njej nenapovedano. Pa tudi, da če sem povabljena ob npr ob 18h, naj ne hodim prej. To je sicer osebna žalostna izkušnja, pa vendar, se je očitno že takrat v določenih krogih začela “nobl navada”, da se je treba najaviti, če želiš komu skočit samo na en kofé in čik. (tako smo rekli včasih, če smo po frizerju ali ajnkafu skočili k najbližjim ali prijateljem). Te nove navade še danes nisem ponotranjila, čeprav jo upoštevam.
Ja že dolgo nismo več takšni prijatelji kot včasih, vse je vedno bolj odtujeno.
Haha, pri meni imam še vedno odprto non-stop.

Stojan Žitko
odlicen zapis, odlicna slovenscina. Dodal bi le se lastno izkusnjo: v starejsi dobi so izjemna tudi prijateljstva ali morda tovaristva, ki se spletejo pri sportni aktivnosti. Pingpong igram pri dveh skupinah in lahko recem, da imam s tem morda kar 40 prijateljev pri igri in poznejsem skupnem posedanju. Nasa Bela žogica pa je nedavno proslavila ze 25. obletnico.

Inge Markoli
Čudovit zapis….

Božo Mijatovic
” prijatelj”??….. Sodelavec, tovarištvo, drugarstvo da…..drugo??. Vsaj moja izkušnja v zadnjih 12 let, pred tem mogoče ” prijateljstvo”??. Lp. Š. I…….

Alenka Helena Romih
Glede na odzive so nekateri ljudje bolj introvertirani in nekateri bolj ekstrovertirani. To vem tudi zato, ker sem velikokrat iskala odgovore o sebi. Vse to pa vpliva na način življenja, stil in na prijateljevanje.
Beseda introvertiran izvira iz latinskega izraza, ki pomeni ‘biti zazrt vase’, medtem ko ekstrovertiran izhaja iz izraza ‘zazrt navzven’. Gre torej za razliko v tem, kako se odzivamo na življenjske okoliščine
Morda je v negovanju prijateljskih odnosov primerno spoštovati tudi te okoliščine

Božidar Mithans
Zelo aktualen zapis. Čeprav je poanta zajeta že v naslovu, je v nadaljevanju še utemeljena in ponovljena. Ljudje, ki so obdani s prijatelji, se sploh ne zavedajo kakšen problem je osamljenost. V nasprotju z večinskim prepričanjem, osamljeni niso zgolj starejši in revni ljudje ampak je osamljenih vse več mladih, navkljub njihovi virtualni povezanosti s “prijatelji”, in vse več delovno aktivnih ljudi, še zlasti prekarcev. Osamljenost je zanje lahko pogubna, vsekakor pa jih navdaja z občutki ničvrednosti, nesprejetosti, praznine. Ljudje potrebujemo druge ljudi, da lahko normalno funkcioniramo. “Brez ljubezni mi živeti ni” pravi naslov naše znane popevke in Teofrast je to utemeljil že pred več kot 2000 leti. Nekatere modrosti nikoli ne zastarajo. Hvala za lep in ohrabrujoč zapis.

Nika Jan
Verjetno bi lahko prepoznali več oblik prijateljstva:
Prijatelji iz koristi (pri njih ni pomembno, kakšen je človek kot oseba, temveč koliko koristi lahko imajo drug od drugega). Delujejo po načelu recipročnosti ali principu »daj – dam«. Ta prijateljstva praviloma niso dolgotrajna, saj med njimi ni kakšne globlje povezanosti in minejo, ko mine njihova »uporabna vrednost«.
Druga so ti. priložnostna prijateljstva: Mednje bi uvrstili prijatelje iz užitka (naklonjeni so si zaradi prijetnih občutij in zabave … Sem sodijo prijatelji zaradi skupnih interesov, hobijev, skupnega preživljanja prostega časa, zabave … Neredko so plod naključja in ne trajajo neomejeno dolgo. Mednje bi lahko šteli tudi dobre sosede, prijatelje po političnem prepričanju, FB-prijatelje … idr.
Potem so tukaj še prijatelji v službi. Pogosto jih niti ne kličemo prijatelji temveč kolegi. Med njimi so nekateri, s katerimi se posebej dobro razumemo in se na delovnem mestu medsebojno podpiramo. Tega nam drugi prijatelji ne morejo nuditi, ker niso z nami v delovni situaciji. Ko zamenjamo službo, so takšna prijateljstva praviloma hitro prekinjena in z njimi izgubimo stik.
Prijatelji iz istih obdobij življenja (prijatelji iz otroštva, naši dobri sošolci, študijski kolegi, starši enako starih otrok … upokojenci … ipd.) Pri tej obliki prijateljstva je pomembno, da smo obdani z ljudmi, ki skupaj z nami doživljajo isto ali vsaj podobno situacijo. Drug od drugega se učimo in tako lažje prebrodimo svojo situacijo.
Posebna skupina pa so »prijatelji po duši«. To je tisto pravo prijateljstvo, ki temelji na globoki povezanosti. Ni jim treba veliko razlagati in te razumejo tudi brez besed. Pridejo, ko vsi drugi odidejo. Takšni prijatelji ne delujejo po načelu »daj – dam« temveč po načelu: pomagam ti, ker me tvoje veselje veseli in me tvoja žalost žalosti. Veselijo se naših uspehov. V njihovi bližini se nam ni treba opravičevati, se zagovarjati, ničesar dokazovati. Ob njih se nam ni potrebno pretvarjati in smo lahko to, kar smo. Sprejemajo nas z našimi slabostmi. To je prijateljstvo, ki nas dviga, ko nam je težko. So osebe, ki vedo, kaj morajo reči ali narediti, ko smo žalostni in potrebujemo oporo. Spodbujajo nas pri zastavljanju in doseganju življenjskih ciljev in nam ponudijo tiho oporo, ko jo potrebujemo.
Ti prijatelji nas praviloma spremljajo že več let in so bili ob nas, ko smo imeli padce in zmage. Četudi so obdobja, ko se z njimi ne slišimo, ali pa smo si celo krajevno oddaljeni, to ne škoduje vezem, saj ob naslednjem srečanju lahko preprosto nadaljujemo tam, kjer smo ostali. Vemo, da jih lahko vedno pokličemo, če jih potrebujemo, in enako vedo tudi oni za nas. Takšna prijateljstva so vredna največ in ta tip prijateljev je najpomembnejši za naše duševno zdravje. Lahko jih preštejemo na prste ene roke. To so naša najtrajnejša prijateljstva in jim pravimo tudi »prijatelji za vedno«.
Oscar Wilde je zapisal: »Vsak lahko sočustvuje s prijateljevim trpljenjem, toda le odličen značaj lahko uživa v prijateljevem uspehu.«
Obstaja pa še vrsta raznoraznih »prijateljev«, ki si tega imena ne zaslužijo …

Kristina Budja
Bila sem študentka prava, ko je bil Šime moj profesor. Kakšna avtoriteta! In z res velikimi nazori. Zgornji sestavek samo potrjuje mojo ugotovitev. Danes mi je polepšal dan, ker se ga spominjam. Hvala, profesor.

prijateljstvo#

17. januar 2023

Človeštvo je bilo v preteklosti vedno presenečeno nad novimi iznajdbami in odkritji oziroma znanstvenimi rešitvami, ne glede na to, ali so bile praviloma pričakane z navdušenjem ali z odporom in strahom. Vsi se spomnimo navdušenja nad iznajdbo jedrske energije, katere uporaba je povzročila primarno več sto tisoče mrtvih, sočasno pa omogočila velikemu delu človeštva koristno uporabo za proizvodnjo električne energije. To, kar je danes novo, je predvsem dejstvo, da sploh nismo presenečeni nad novimi iznajdbami, kot so npr. razne aplikacije na pametnem telefonu. Digitalizacija je na prvi pogled odlična zadeva, vendar ni tudi brez nevarnosti. Naše življenje je v mnogih pogledih postalo boljše in lažje ob uporabi novosti, ki jih prinaša tehnološki razvoj, vendar povzroča tudi nove probleme.
Digitalizacija, ob razvoju tudi druge tehnologije, je že zdavnaj izgubila nedolžnost, vendar njenega razvoja ne more nihče ustaviti. Sprašujemo se, ali lahko preprečimo nevarnosti digitalizacije in ali slednja ogroža tradicionalne vrednote civilizacije? Ali poznamo njene nevarnosti in kako lahko postopoma preoblikujemo naše življenje ob digitalni tehnologiji – v zasebnem življenju, na delovnem mestu in v politiki. Dejstvo je, da vsaka inovacija ni napredna in človeku koristna. Tehnološko znanje je ničvredno brez čustvene inteligence, ker ogroža človeka. Današnja obsedenost razvojnih mislecev na področju vseh vrst tehnologije je predvsem nov proizvod, ki se lahko dobro proda. Ob tem se zastavlja vprašanje, ali bo nova stvaritev pomagala ljudem pri kvaliteti življenja, poglabljala prijateljstva, posredovala potrebno znanje in skratka resnično osrečila uporabnike. V tehnološki industriji se vsi ženejo za novimi rešitvami, ki z realnostjo naših življenj nimajo veze, so pa zaželene zgolj zato, ker so nove in obljubljajo velike dobičke. Vse je osredotočeno izključno na ta kratkoročni cilj. Tisti, ki razmišljajo izven teh okvirjev, niso dobrodošli. Navdušenje nad novimi rešitvami je prisotno, vendar pa nihče ne razmišlja o novih problemih, ki so povezani z novimi rešitvami. Pri tem so v ospredju vprašanja, kaj je za nas kot posameznike pomembno pri novih rešitvah oziroma aplikacijah in koliko je v novih ponudbah lepote, v kateri lahko uživamo brez skrbi, da delamo komu škodo; resnice, v katero lahko verjamemo, in pravičnosti, ki jo toliko potrebujemo v medsebojnih odnosih. Ker so te vrednote subjektivne in pogosto ena spodkopava drugo, je treba ugotoviti, katera je v razvoju najpomembnejša in katera je bolj drugorazredna ali tretjerazredna.
Pri ugotavljanju, kaj je za posameznika pri srečanju z novim proizvodom ali storitvijo prioritetno, ne moremo mimo kriterijev, ki jih je že leta 1913 opisal filozof Max Scheler v svoji knjigi Der Formalismus in der Ethik und die Materiale Wertethik. Avtor je pokazal način prepoznavanja prioritet s pomočjo petih značilnosti: trajnosti, temeljne vrednosti, družbenega vrednotenja, globljega zadovoljstva posameznika in absolutnosti vrednotenja.
Pri trajnosti gre za vprašanje, ali novost zagotavlja na dolgi rok pričakovane koristi ali pa gre le za trenutno korist.
Pri oceni temeljne vrednosti, torej druge značilnosti, gre za vprašanje, ali nam nova stvaritev zagotavlja učinkovitost sama po sebi ali je zaželena oziroma potrebna le za doseganje druge vrednosti, kot je npr. dobiček.
Kot tretja značilnost, občutek temeljne vrednosti nove stvaritve, nam pomaga prepoznati tudi obstoj pomembnejših vrednot, kot je povezovanje ljudi, spodbujanje uporabnikov, da so dobri ljudje in utrjujejo medsebojno sožitje v družbi.
Kot četrta značilnost je pomembnost za posameznika v njegovem občutenju globljega osebnega zadovoljstva ob posedovanju ali uporabi novote.
Z vidika pete značilnosti, absolutnosti vrednotenja, gre za vprašanje, ali je uporaba novega proizvoda ali storitve v skladu z vrednotami, ki veljajo vedno in brez omejitev, kot je na primer človeško dostojanstvo.
Tudi ni sporno, da so nove tehnologije nagnjene k napakam. Možnost vdora in zlorabe podatkov pri digitalizaciji je znana. Leta 2018 je proizvajalec avtomobilov Toyota v delavnice poklical okoli 2,4 milijona avtomobilov – zaradi okvare v krmilni programski opremi, ki bi lahko povzročila nesreče.
Digitalne tehnologije nas delajo tudi odvisne. Aplikacije so zasnovane tako, da z njimi preživimo čim več časa, saj nenehno prinašajo nove naslove. Nenehno smo bombardirani s sporočili, ki za nas nimajo nobene koristi razen izgube časa. Nas pa tudi zavajajo, saj smo prepričani, kako živimo v krogu naših prijateljev, čeprav nobenega osebno ne poznamo. Govorimo preko digitalnega omrežja o stisku rok, vendar ne občutimo njihove topline in ne vidimo drugemu v oči. Čudoviti digitalni posnetki, ki jih ne vidimo v naravi, pa ponujajo tudi obilico materiala za razočaranje in nezaupanje. Oboževalci tehnološkega razvoja želijo praktično preseči človeško. Menijo, da bodo čipi, vgrajeni pod kožo človeka, in vmesniki USB, naloženi v oblaku, nadomestili vsebino možganov …
Zdaj živimo v družbi, ki vseskozi verjame v prihodnost: vedno iščemo nekaj boljšega in se veselimo tega, kar prihaja. Danes ni vprašanje, kaj je človek zmožen, temveč kaj sme. Zmožnosti človeka so odvisne od denarja in časa, presoja, kaj se sme oziroma ne sme, pa od etike in morale. V preteklosti so verstva odločala, kaj človek sme ali ne sme, danes pa si to vlogo prisvajata pravo in politika, čeprav ne vemo natančno, kaj je pravo in še manj kaj je politika. Etiko, ki ima svoje korenine v verskih naukih, pa smo zavestno zavrgli skupaj z vero.
Z etičnega vidika je eksplozija znanja (pogosto je to psevdoznanost), utemeljena na področju razvoja digitalne tehnologije, ki je varljiva in se dogaja za uporabnikovim hrbtom, le redko v redu.
Da ne bi postali odvisniki od pričakovanja in bili v strahu pred prihodnostjo novih digitalnih produktov, potrebujemo poglobljeno znanje za oceno, ali so novosti na tem področju smiselne in ali niso v nasprotju z dostojanstvom in svobodo človeka. Odločanja o svojem življenju ne smemo prepustiti programerjem in zakonodajalcu, ki zasledujejo interese, ki niso tudi naši dobro premišljeni interesi. Tehnološki paternalizem nas ne sme omejevati pri nadzoru nad stvarmi, ki bi naj bile ustvarjane zaradi nas. Goethe je zapisal: «Kdor si ne ukazuje, vedno ostane služabnik.”
Tehnologije morajo zato vedno služiti ljudem in njihovim vrednotam, saj je jasno vsakomur, da je človeški napredek rezultat globokega zavedanja etičnih vrednot pri vsakem posamezniku, ki jih mora vsak iskati v sebi, ne pa v skupnih programiranih usmeritvah. To je mogoče doseči le z zavedanjem svojih vrednot, opazovanjem in ugotavljanjem vrednot v svojem okolju ter oblikovanjem novih navad, skozi katere se lahko vrednote razkrijejo v našem življenju.
Bistveni moto, ki nam pomaga živeti v sedanjem trenutku ob srečanju z novim, je: opustiti nepotrebno, ob visoki stopnji čuječnosti kaj je za nas resnično pomembno in nam ne omejuje svobode odločanja …

Milena Oak
I enjoy reading your post. Thanks.

Vesna Tripković Sancin
Odlično. Res je. Danes ni vprašanje, kaj in česa vse je človek zmožen, temveč kaj sme. Ali absolutno ne.

Peter Hartman
Samo ravnovesje pelje naprej! Naprej? Katera smer je to?

etika#

18. januar 2023

V času študija moje generacije, ki je v visokem odstotku študirala ob delu, smo se kot študentje vedno spraševali, »če bomo diplomirali«. Danes študenti praviloma razmišljajo o tem, kako bodo uspešni, »ko bodo diplomirali«. Znano je, da je eden od glavnih problemov generacij študentov v socializmu bilo vprašanje dokončanja študija, ker so bili pogoji študija, zlasti ob delu, zelo težavni, saj ni bilo študijske literature, izrednim študentom ni bilo dano poslušati predavanj, in ni bilo dosegljivih znanj, kot je to danes, ko so možnosti za pridobivanje znanja na razpolago vsakemu, če le ima malo volje. Današnji pogoji študija so neprimerljivi s tistimi v času študiranja moje generacije.
Iz obdobja mojega aktivnega pedagoškega dela po družbenih spremembah v devetdesetih letih prejšnjega stoletja se spomnim, da so študentje mnogokrat želeli izvedeti, kako uspeti v življenju. V času socializma teh vprašanj o uspešnosti ni bilo, saj se je vedelo, kako je bilo takrat mogoče biti »uspešen« oziroma kako postati član takratne družbene elite. Rdeča knjižica je bila marsikje bolj pomembna kot diploma.
Po osamosvojitvi države so se aspiracije študentov za »boljše življenje« bistveno povečale, zlasti na področju podjetništva, dokler ni v obdobju 1999 – 2011 ledeni pravni mraz kaznovalnega in maščevalnega brisanja podjetij iz sodnega registra spravil več deset tisoč podjetnikov na beraško palico.
V pogovorih s študenti o uspešnosti poklicnega in osebnega življenja sem vedno poudaril, da ne vem, kaj pomeni biti uspešen v življenju. Predlagal sem, da se pogovarjamo o tem, kako biti zadovoljen, zlasti s poklicnim življenjem. Ker sem predaval raznim skupinam študentov (različnih študijskih programov), mi je ostalo v spominu, da so študenti prava sanjali o visokih družbenih funkcijah v pravosodju in o uspešnih medijsko in družbeno zanimivih sodnih postopkih. Zanimivo, da je funkcija državnega tožilstva bila zanimiva zlasti za študentke, češ da bi lahko v tej funkciji popravljale krivice, ki so bile storjene malemu človeku. Študenti ekonomije so bili navdušeni nad svobodo v podjetništvu, prepričani da bodo zagotovo “lastniki« velikih podjetij. Študenti tehničnih ved so se zamišljali kot uspešne izumitelje tehničnih rešitev. Pravnikom sem le omenjal, da za njih ni predvidene Nobelove nagrade, kot je za tehnike in ekonomiste, ker na področju prava ni novih izumov. Danes pa ugotavljam, da sem bil v zmoti glede pravniških izumov, saj so prav pravniki, tudi moji bivši študentje, skupaj s politiki, izumili v slovenskem pravu posebni pravni izum brisanja fizičnih oseb iz registra prebivalcev, pravnih oseb iz sodnega registra, imetnikov hranilnih vlog pri bankah, delničarjev finančnih institucij idr. Omenjenih izumov, na žalost pravnih izumiteljev, ni priznala nobena država v svetu in jih ni patentirala …
Iz mojih zapisov pa ugotavljam, da sem študentom poskušal prenesti ideje o uspešnem poklicnem življenju (berite: o zadovoljstvu opravljanja poklica), povzete iz razne literature, ker osebnih izkušenj nisem imel.
Pri tem sem primarno poudaril, da je mogoče uresničiti poklicne sanje o »velikem metu«, če trajno izgrajujejo svojo osebnost, ki je osnova za večjo rast v osebnem zadovoljstvu in za »uspeh« v poklicu. Gre za osebno rast, ki je vseživljenjski proces, katerega vsebina se spremeni ob trajnem učenju in lastni disciplini. Pri tem je pomembno razvijati zanimanje za pridobivanje znanja v zvezi z družbenim, čustvenim in duhovnim razvojem, ker je to pogoj za zadovoljno in polno življenje. Samo tisti, ki razvijejo svojo osebnost in spretnosti, so sposobni razmišljati širše in dvigniti svoj poslovni model na višjo raven z inovativnimi idejami.
Uspešen samorazvoj je mogoče udejanjati s samozavedanjem, kar pomeni, da si mora vsak sam jasno povedati, kaj ga dela posebnega in kakšne so njegove prednosti in slabosti. Ob samozavedanju se oblikuje samozavest s povratnimi informacijami neposrednega ožjega družbenega okolja (zaupnikov, nadrejenih in sodelavcev) o sposobnostih, da se obvladajo poklicni in življenjski izzivi. Le samozavesten človek je lahko pomirjen sam s seboj in mu drugi zaupajo.
Rezultat samozavedanja in samozavesti je osebna odgovornost za svoja dejanja in sposobnost ustreznega odziva na dogodke, ki niso osebna krivda.
Omenjene lastnosti pa je mogoče pridobiti le z osebno disciplino obvladovanja strahu pred novimi cilji in spremembami, zlasti pa se ne sme dovoliti strahu pred izstopom iz sfere samozadostnosti in udobja.
Obstoj samozavedanja in samozavesti nista veliko vredna, če človek ne razvije potrebe po samoučinkovitosti, kar pomeni notranje prepričanje, da lahko z lastnimi sredstvi obvlada tudi težje naloge.
To so preizkušene metode, ki samodejno pripeljejo do samoodločbe, kar pomeni preusmerjanje težišča svoje samoučinkovitosti iz sebe na zunanji svet.
Končna ugotovitev omenjenih razgovorov s študenti je bila, da je za zadovoljstvo v osebnem življenju in za poklicni uspeh nujno delati na sebi in sproti razširjati svoje obzorje. Zaupati je treba vase in biti vedno pripravljen na izmenjavo znanj in izkušenj z drugimi, upoštevajoč moralna in etična načela o spoštovanju človekovega dostojanstva in z zavedanjem odgovornosti do sebe in družbenega ter naravnega okolja.
Uresničevanje teh načel v poklicnem življenju je žal ena od najtežjih nalog poklicnega in tudi osebnega življenja.
To je težje kot opraviti izpit iz rimskega prava brez osnovnega znanja latinščine, kot je na koncu omenila neka nadobudna študentka na pravni fakulteti.
Druga študentka pa je dodala, da to ne uspe vedno tudi pri študentih, ki so dobili diplomo summa cum lauda (z največjo pohvalo) …

Albina Štimac
Uvijek treba težiti nečem humanijem i duhovnijem, jer se tako osjećamo bolje u vrtlogu materijalizma .

študij#

20. januar 2023

Na področju študija prava so vedno zanimiva predavanja o pravu, morali in etiki. Tudi študentje se radi pogovarjajo o teh vprašanjih.
Za pravo je znano, da so to zapisana pravila obnašanja ljudi, ki se spreminjajo in izražajo voljo družbene oblastne elite. Pri pravu si ne zastavljamo vprašanja, ali je dobro ali slabo, ker za to nosi odgovornost »zakonodajalec«. Pri etiki in morali nosimo mi sami odgovornost za naša dejanja. Razumeti pojma morale in etike pa ni tako enostavno, saj ju mnogi napačno razumejo, kot da sta sinonima.
Pojma morala in etika sta sicer izpeljana iz latinske besede »mos-ris« (morala), kar pomeni običaj; etika pa izhaja iz grške besede »ethikos« oziroma kar pomeni moralen, značajen, »ethos« pa karakter človeka.
Etika je tudi posebna disciplina filozofije, ki se ukvarja z moralno etičnimi vprašanjih oziroma nauk o dobrem in slabem. .
Med etiko in moralo je vsebinska razlika. Moralna pravila so ustvarjena v družbi s ponavljanjem ravnanj, za katera posameznik in družbeno okolje menita, da so dobra ali slaba. Ta pravila se spreminjajo glede na posamezne večje ali manjše družbene skupnosti in tudi glede na čas. Morala je odvisna od območnih in časovnih dejavnikov v določeni družbi. Zgodovinsko je bila oblikovana tudi pod vplivom verskih običajev in naukov. Preprosto je to praksa v določenih segmentih družbe na področju ugotavljanja, ali so določena dejanja dobra in v skladu s pričakovanjem družbenega okolja ali pa je to z njim v nasprotju. To so nenapisana pravila vedenja in ravnanja, razen če so povzeta v pravo, vendar v tem primeru izgubljajo naravo moralnih pravil.
Etika ali etična pravila so praviloma tudi nezapisana, razen če gre za etične kodekse ali pa zapisana verska načela življenja. So tudi prevzeta v pravo in so prisotna tudi v morali kot neka vrsta življenjske prakse. Etika se ukvarja z vrednotami na obče družbeni ravni. Etična načela ali pravila so praviloma univerzalna in trajna.
K morali in etiki lahko pristopamo tudi kot k enotnemu sistemu pravil za obnašanje v družbi, pri čemer so etična pravila naravnana na varstvo višjih vrednot, ki bi jih lahko opredelili kot idealna in pričakovana, medtem ko so moralna načela praviloma manj »idealna« in so prizemljena bliže posamezniku v konkretni življenjski praksi. Zato v praksi nimamo moralnih kodeksov temveč etične. Moralni kodeksi vsebinsko opisujejo, kako ravnamo, etični kodeksi pa določajo pravila, kako bi naj ravnali. Pravniki poznamo to razliko na področju prava: »de lege lata« (pravo, ki velja) in »de lege ferenda« (ki bi naj veljalo v bodoče).
Študentje so vedno želeli vedeti, kako naj se posameznik odloči, da bo ravnal moralno v praksi, glede na to, da pogosto ni jasnih moralnih načel v obdobjih, ko se morala spreminja zaradi družbenih in tehnoloških tektonskih sprememb v družbi.
Čeprav ni jasnih moralnih kriterijev v sodobni družbi, kaj je moralno pravilno in kaj je slabo, je to mogoče ugotoviti izhajajoč iz konkretnih življenjskih okoliščin ob pomoči razuma oziroma uma v razmerju do vrednote življenja in smrti. Pri vprašanju, ali ravnamo moralno oziroma etično ( v skladu z moralnimi pravili) oziroma nemoralno ( v nasprotju za moralni pravili) ali pa je ravnanje nevtralno z vidika morale ( amoralno) in, bo naša vest vedno jasno opredelila, ali ravnamo dobro ali slabo. Ker je naša odločitev nagnjena k življenju, nam ni težko tega merila uporabiti za oceno, ali je naše dejanje dobro ali slabo. Ko se odločimo za življenje, potem je jasno, na katerih vrednotah lahko gradimo naravni moralni in etični okvir; moralno in etični je dobro vse tisto, kar našemu življenju koristi, in slabo je tisto, kar ga ogroža.

Franjo Sarman
Lepo napisano ! Vedno radi prebiramo Šime Ivanjko !

Milan Robič
z vidika nauka o modrosti Gnothi seauton velja, da gre bolj za začaran krog (vrednote–>kultura–>etike–>norma) kot dualnost, saj je norma tista morala (kdo, kaj smo) na katero nezavedno/etično vplivamo.

Marta Leljak
Dr. Šime Ivanjko vedno rada preberem vaše poučne zapise, veliko izvem, česar nisem vedela. Hvala..

Danica Mally
Vedno sva vesela vaših zapisov…

Peter Hartman
Saj je preprosto. Etika nas je ustvarila in predvsem ohranila, seveda kot edino alternativo, da smo socialna bitja. na poti naprej in z prihodnostjo. V kolikor Morala posameznih segmentov družbe ni v skladu z etičnimi načeli-vrednotami, sledi prej ali slej kazen od zgoraj (Za nekatere BOG, druge narava itd). V kolikor pa se obrne od njih tudi pravo, postane le to, ne zgolj nemoralno in nevzdržno ampak ovira, ki jo slej ali prej spremenimo.

Jožef Bonifarti
… pa kako lahko imate predavanja o morali in etiki
ko pa ste cela leta bili tiho ob uzakonjenem (jasno PROTIUSTAVNEM) kršenju temeljnih človekovih pravic –
do januarja 2019 je bila čez 10 let minimalna plača pod pragom revščine !!?
UZAKONJENA je bila revščina !
beda ljudi !!
na to sem vas že nekajkrat opozoril,
vi pa še vedno moralizirate !!?
celo predavate mladim !!?
pa kaka mladina bo to ?

Božo Mijatovic
Preberem vedno, veliko razumem, karakter, morala, etika, kodeks…

Dušan Jagrič
Spoštovani vsi. Lepo zapisano. Zelo lepo na poti v e demokracijo. Kot hipoteza v znanosti je pri e demokraciji pomembno vprašanje. Oooodlično. Ste vedeli, da je bilo včasih možno priti hitreje do specialista, če si nekaj dal. Npr. Domač pršut, kuro, kuverto, potovanje, seminar, priporočilo pravniku, koncesijo, kredit, položaj…Kako najti rešitev, da bili bi vsi zadovoljni. Narediš produkt. Zelo posplošeno pa je, da je to samo za preskok čakalne vrste. Tako smo mi uredili, 👆oooodpravili korupcijo 👈 na micro ravni.

Kukovec Zlatko
Slo-pravljica za pridne in poštene državljane
https://www.rtvslo.si/izjava-dneva/ernest-petric/276405
8. februar 2012
Predsednik ustavnega sodišča dr. Ernest Petrič:
“Pravna država niso le predpisi ter organi pravosodja in pregona,
ampak tudi občutek v ljudeh, kaj je pravično, moralno, pravno.
Če tega ni, če vlada nek relativizem, ki ga vodi pohlep, je družba v globoki krizi! …
Naša poštenost je INTAKTNA in neodvisna od tega, ali bi nam dali več sredstev ali manj,
ali bi bil naš sogovornik pravosodni minister ali kar predsednik vlade sam,” je zatrdil v pogovoru za STA.

etika#

21. januar 2023

Vedno, ko se nekaj zgodi v družbi, bodisi da je ogrožen posameznik ali družba, ima vlada in oblast izgovor za uvajanje večjega nadzora, večjo omejitev človekovih pravic in svobode. Znano je, da je svoboda brez samoomejevanja hudo nevarna. Naša oblastna stranka si ni slučajno nadela imena Svoboda, ker je s tem želela svojim podanikom sporočiti, da je ona omejitveni dejavnik naše svobode. Po naravi stvari ni mogoče, da bi oblast, ki se že imenuje Svoboda, dovolila ljudstvu oziroma posamezniku enako stopnjo svobode, kot jo ima sama, sodeč po pomenu imena. Imeti pomembno ime je že v starih časih pomenilo samouresničujočo se prerokbo, da bo nosilec imena tudi ravnal v skladu z njegovim pomenom. Latinski rek “nomen est omen” (ime je znamenje) da vedeti, da bo oblast z imenom Svoboda ravnala zavestno v smislu pomena svojega imena, svobodno in brez omejitev. To pa praktično pomeni, da drugi ne morejo v enaki meri uživati svobode.
Čim bolj je oblast svobodna, manj je svobode za narod. Oblast je svobodna, da nas nadzoruje, da si ne bi mi kot ljudstvo vzeli nekaj od njene svobode. Oblast, ki se imenuje Svoboda, nas po naravi stvari in v imenu svojega zveličavnega imena nadzoruje in pazi, pa ne zato ker smo nevarni ali predstavljamo nevarnost drugim, temveč ker oblast želi imeti nadzor nad nami in našo svobodo, kje smo, kaj delamo, kaj govorimo in še malo, pa bodo nadzorovali tudi, kaj mislimo.
Pri tem ne gre pozabiti na priporočilo nobelovca Ivo Andrića, ki je zapisal;« Ljudstvo mora ohraniti svojo svobodo samo, če je ves čas budno. In zdaj samo pomislite, kašno življenje je to.«

Andreja Brezovnik
Ljudstvo pa še zdaleč ni budno, ampak prej zasanjano…

Milan Robič
moja pristne svobode/volje ne omejuje nobena oblast, vsak si sodi sam ker le stvarni vložek v etiko kreposti je meja svobodne ekonomije/družbe – če pometem pred lastnim pragom konkurenčnosti, kjer sta vstopni prag lastne svobode/integritete notranje ogledalo, ter izstopni prag ustavno varovana lastna podoba, potem nisem ogrožen/reven, da bi me bilo strah za mojo pristno svobodo/voljo.

Milan Robič
svoboda/volja (kdo, kaj smo) se regulira (načrtuje, organizira, vodi in kontrolira) z samo-odrekanjem, to je dajanjem vnosa v družbeni sistem, to je z izbiro življenjskega sloga. Izbiramo svobodno, ali živimo transformacijsko ali transakcijsko kjer naletimo na trk z reguliranim/organiziranim trgom. Prosti trgi imajo naravni prag soočenja enakosti orožij, plačati moraš ceno za lastno svobodo/krepost/etiko/vero. Konkurence ni. Na organiziranih trgih pa povpraševanje vedno presega unikatnost ker so to trgi ekonomije obsega svobodne volje. Prosti trgi so trgi butičnosti in tu se oblast klanja odličnim posameznikom/ekipam npr. smučarski skoki, zlati košarkarji ipd situacijski fenomeni ekonomije etike kreposti Gnothi seauton, kjer vsak člen verige/ekipe dodane vrednosti plača ceno uspeha/svobode v svojem imenu in za račun kolektiva/navdiha.

Milan Robič
pristna in namišljena svoboda sta dialektični protislovji kjer je splošno dejstvo, da večina populacije na svetu in posamezni skupnosti enostavno rabi starševski/oblastni nadzor (usmerjanje, vodenje, spodbujanje). Redki so posamezniki ki so sposobni braniti svobodo/imaginacijo (sposobnost domišljanja, sanjarjenja) kot višjo stopnjo svobode/modrosti ter se samopotrditi/samoobvladati/samoomejiti po Maslowi lestvici potreb. Treninga rezoniranja (iskanja smisla) ni sposoben vsakdo opraviti svobodno, brez mentorja, ker nima volje potrditi zrelostnega izpita iz ekonomije etike kreposti Gnothi seauton.

Milan Robič
o svobodi so sanjali naši predniki, za svobodo poznavanja sebe samega (razmišljanja, odločanja, vodenja) naše generacije 59 in okrog nje, je tekla kri prednikov, da smo se rodili s polpreteklo zgodovino neobremenjeni. kako svobodo/modrost unovčiti svobodno/tržno odloča zakon trga dela, kapitala in financ, torej ponudba in povpraševanje. Le čevlje sodi naj kopitar je dejal modrec ko je postavil ustavno varovano podobo na trg integritete. Dobro poučeni vlagatelji vedno najdejo svobodo ker investirajo v lastno podobo. Manj poučeni pa vodstvo, ki jih vodi iz spopada do spopada v boju za preživetje ker si njihovi voditelji/učitelji ne želijo, da ta populacija prestopi prage konkurenčnosti. In tudi samo populacija si ne želi prevzeti odgovornosti za krivdo prednikov, to je samega sebe, ker meni, da nima vpliva na poznavanje sebe samega. Močna osebnost naplavi močno energijo, ki jo družba/skupnost zamrzne. Po vrhunskih znanstvenikih nikjer doma ni povpraševanja, ker resnica strezni, boli. Težko je biti rojen/svoboden prerok doma. Resnica/modrost je vedno konkretna, ni abstraktna. Je kot denar – nima vonja in ne okusa. Zato skupnost postavi mejo dobrega okusa po lastni meri svobode, ki jo privoščijo transakcijskim ljudem. Čeprav je namen članka drugačen, je Svoboda prišla/unovčena (smiselno) kot osvobodilna fronta (OF). lp

Milan Robič
Šime Ivanjko če bo svoboden poet Gorazd Šifrer kdaj dejansko svoboden, pa dobrodošla in ogled stalne razstave fotografskih eksponatov OSUPLJIVI PRAGOZD ŠUMIK, ki jo imamo v Gostišču Ribič v Rušah, saj je poet redko svobodnega duha oziroma težko svoboden, če je čas njegov gospodar 🙂 ločit zrnje od plevi pomeni ‘za prijatelje si je treba čas vzeti’

Mojca Petek
Cestitam dr.Ivanjko.Toliko nadzornikov nad nami je izvajala udba.V vsaki ulici najmanj trije.Zaradi preverjanja tudi njih.Noro.Teh bolnikov obsedenih z zivljenjem ljudi je ze prevec.Oni krsijo zakone o clovekovih pravicah.Njihovo sklicevanje na evropsko pravo je pesek v oci nam zaradi nevednosti za kar poskrbi javna drzavna tv ze prava groza.Ubogi ljudje.

Tone Potocnik
Samo poglejmo kam nas je kot družbo pripeljal liberalni kapitalizem… ,eni se kopajo v izobilju,del človeštva nima osnovnih življenskih dobrin.Prvi svinjajo in ropajo nas planet…,prej so ropali kolonije,delali svinjarije in se razglašali za razviti svet…Vsaka družba, oblast in posameznik bi morala imeti vgrajene varovalke,ki omejujejo tako proklamirano in poveličevano svobodo…Bojim se,da nas ta svoboda na osebni ravni /ego posameznikov,interesnih skupin,držav…/pelje v napačno smer,v anarhijo.
Brez prave doze omejevanja svobode in graditve družbe reda,dela in discipline se nam vsem slabo piše…Pa naj to zveni še tako čudno…

Franc Majda
Dobro ste napisal g Šime omejevati mojo s vobodo ne more nihče svobodna bom dok bom živa z pametjo in odločanjem po
svoji vesti

Mariza Prinčič
Svobodo mi država lahko kroji le do neke mere, moja osebna svoboda pa je v veliki meri odvisna samo od mene. Država in vsekakor tudi vladajoča stranka, ne glede na ime, bi morala skrbeti samo za dobrobit državljanov, saj je izvoljena od ljudstva. Torej, vedno imamo le to kar smo volili in izvolili. Zelo pomembno pa je kakšno breme in stvari pometane pod preprogo nasledi nova vlada.

DrscSuzana Čurin Radović
Filozof Berlin je pisal o svobodi “za” uresničitev poslanstva in o svobodi “proti”. Slednja lahko vodi v kaos. Če svoboda ni vezana na dobro sprotno samorefleksijo, odgovornost in etiko, na znanje in na spoznanje, potem “duh kaj hitro lahko uide iz steklenice”.

Nikola Vlahović
Spoštovani prof. Ivanjko. Tako kot vedno zelo lepo in poučno napisano. Svoboda (po mojem mnenju) pomeni spoštovanje zakonov. Kdor jih ne spoštuje sledijo sankcije (velja za posameznika, ne pa za gospodarske in politične subjekte). Vsakdo ima svoje JAZ, tako da je tudi v tej odvisnosti od velikosti tega JAZ odvisno koliko si nekdo svobode privošči. Vsi nismo enaki ne pred sodnikom in ne pred tužnikom.

Vesna Pomlad
Moja svoboda je omejena s svobodo drugega.

Božidar Mithans
Svobodo vsak od nas razume po svoje.Vendar je že Cicero, več kot pred 2000 leti, vedel, da moramo biti najprej sužnji zakona, da smo lahko svobodni. Torej brez ustave in zakonov vlada ulica oz. pravilo močnejšega in o svobodi, ne osebni ali družbeni, ne more biti govora. Trdim, da Slovenci živimo v svobodni državi, vprašanje pa je koliko je ta država funkcionalna, kako jo znamo upravljati, kakšne predstavnike volimo, da v našem imenu upravljajo državo. In tu so pogledi zopet različni. Osebno menim, da je tudi Gibanju Svoboda potrebno dati čas, da se izkaže.

Borut Petrovič Vernikov
Odličen tekst, tega se marsikdo ne zaveda.
In še moje skromno mnenje o svobodi:
Svoboda je odsotnost vseh oblik prisile, ki človeku jemljejo njegovo dostojanstvo in pravico odločanja o sebi; svoboda je odsotnost omejevanja samoregulacije, s katero si človek ustvarja pogoje za ustvarjalno življenje v enakopravnem sožitju z drugimi.

Srečko Prislan
Spoštovani prijatelji, kot vsaka stvar ima tudi svoboda dva obraza.
Eden je abstrakten v naši glavi in drugi je konkreten in določen z naravnimi zakoni!
Ta obraz abstraktne svobode je posledica naše predstave ali celo domišljije, ki ne pozna meja, zato je daleč od resnice!
Drugi konkreten obraz svobode določajo zakoni narave, ki se ne ozirajo ali upoštevajo človeško pamet, ampak izražajo modrost življenja, ki določa meje bivanja in sožitja!
Ta drug obraz svobode sporoča človeku, da lahko uživa svobodo le v mejah lastne osebne odgovornosti, da dela v skupno dobro, kajti edino to dobro koristi vsem in nikomur ne škodi!
Merilo za takšno delovanje in ravnanje človeka je univerzalno naravno dinamično ravnovesje, kar pomeni da smo vsi eno in so odvisni ne le od svojih sposobnosti, temveč tudi od vseh naravnih dobrin in sočloveka s katerim delimo skupne dobrine z drugimi bitji za življenje!
Le v takšni konkretni svobodi človek lahko najde sebe in svojo poslanstvo življenja na zemlji v katerem uživa, zato vse svoje dobro in srečo delu z drugimi!
Le konkretna svoboda je resnična svoboda za vse in zato zavrača abstraktno svobodo, ki je škodljiva (brez meja) in jo lahko producira le podivjana človeška pamet!

Vilhem Dorn
Namestnik direktorja policijske postaje kaznovan zaradi nezakonitega razdeljevanja subvencij za malico članom ekipe!
kazenski zakonik 2023-01-24 10:24 Objavljeno na Liaoningu
Vir: Komisija občine Shanwei za inšpekcijo in nadzor discipline
nadaljnje branje
Obvestilo: Xiao Guoqiang, nekdanji direktor policijske postaje Nirhe podružnice Taihe mestnega urada za javno varnost Jinzhou v provinci Liaoning, in prvi policijski načelnik Xiao Guoqiang sta izdala ugodnosti v nasprotju s predpisi.
Pred pomladnim festivalom v letih 2021 in 2022 je Xiao Guoqiang uporabil sredstva izvenknjig, da je osebju policijske postaje razdelil ugodnosti v imenu “stroškov trdega dela ob koncu leta”, kar je skupaj znašalo 53.800 juanov . Xiao Guoqiang ima tudi druge kršitve discipline in zakona. Junija 2022 je bil Xiao Guoqiang izključen iz stranke, julija pa je bil izključen iz javne funkcije. Njegovi nezakoniti prihodki so bili zaseženi, njegovi domnevni zločini pa predani tožilstvu v pregled in pregon v skladu z zakonom.
https://mp.weixin.qq.com/s/VMropyh2hGfMnwCwuhL1Kg

etika#

21. januar 2023

Za razumevanje in obvladovanje prava je nedvomno potreben umski potencial – intelekt, ki sicer pri vseh ni enak, vendar je ta potencial mogoče vzpodbujati in razvijati v smislu povečanja umskih sposobnosti. Razumljivo je, da mora za razvoj umskih sposobnosti obstajati nenasitna radovednost mladega človeka. Če radovednost izraža naravno lastnost mladega človeka, je to možno vzpodbujati tudi z določenimi aktivnostmi, kot npr. z lastnimi prizadevanji odgovoriti na odprta vprašanja vsakodnevnega življenja, zlasti pa radovednost povečujejo vzpodbude iz okolja. Neuspeh, ki ga študent doživi v času rednega šolanja in samega študija, ubija željo po radovednosti in je poguben za vedoželjnost. Strah pred neuspešnostjo se lahko odpravi tudi s stalnim lastnim opogumljanjem in podporo okolja, zlasti staršev, ki morajo pokazati interes in pohvaliti oz. nagraditi vsako izkazano radovednost in s tem pripomorejo k zbiranju znanja. Izhajati je potrebno iz dejstva, da človek skozi svoje otroštvo in čas šolanja v bistvu dosega ogromno, kot je obvladovanje jezika, poznavanje besed, branje in vsa znanja, ki jih je pridobil na različne načine pri šolanju. Pri mnogih študentih je že v času šolanja, še pred vstopom na univerzo, posejano seme negotovosti, zlasti če so učitelji poskušali s svojim ugotavljanjem neznanja pri učencih, v njih ustvariti občutek nesposobnosti in znižanja samospoštovanja. Študenti morajo s strani svojih učiteljev in predavateljev dobiti bistveno več pozitivnih kot negativnih sporočil. Žal v praksi, skozi celotno šolanje, dobijo bistveno več negativnih kot pozitivnih sporočil, kar zelo negativno vpliva na samospoštovanje študenta. Zlasti pa negativne povratne informacije delujejo razdiralno na študenta, ki že v osnovi nima visoke stopnje samospoštovanja. Občutek tesnobe in poraza je prisoten pri veliki skupini študentov, ki prihaja na univerzo. Strogi odnosi predavateljev, zlasti v prvem letniku študija, pri študentih povzroča občutek manjvrednosti, kar vpliva na celostno možgansko učenje in študij postaja počasi breme.
V procesu študija je študent v naših razmerah pogosto obravnavan kot številka, podobno kot se človek nasploh obravnavava v sodobni razčlovečeni družbi, zlasti pri srečanju s kakršno koli institucijo. Zdi se, da smo ustvarili klimo, kjer je tudi najmanj vredna institucija več vredna kot človek. Tudi v visokem šolstvu se srečujejo posamezniki v strukturi učnega osebja, ki se, kadar bi morali študentom pomagati, sprenevedajo in sebe prikazujejo kot žrtve, študente pa kot oviro na poti institucionalne samouresničitve.
Današnji študentje bodo dobri in uspešni bodoči voditelji naše družbe, če bomo k njim v času študija, ko se oblikuje njihova osebnost, pristopali kot k največjim in najvrednejšim zakladom naše družbe za boljšo bodočnost …

Franc Majda
Lepo napisano

Božidar Mithans
Žal mnogi učitelji pa tudi profesorji ne ravnajo tako, kot omenjate v zaključku, oz. ne vzpodbujajo vedoželjnosti, kreativnosti, samozaupanja in samospoštovanja.

Stanislav Zavec
Riba smrdi pri glavi. Mogoče pa bi bilo potrebno spremeniti stvari na izvoru?! Kje pa je izvor? Je to pedagoška akademija, je to cerkev, je to družina?

Lara Mehle
Jako mi se svidio tekst i razmisljanje o mladim ljudima i njihovoj ankcioznosti i strahovima pri dolasku na više i visoke škole.
Zbog nesigurnosti i bojazni od neuspjeha i nerazumijevanja od strane svojih učitelja i nove sredine , oni upravo i dozivljavaju neuspjeh.
Svakako bi profesori morali prepoznati ” buduće lidere” i pomoći im u ostvarenju njihovih životnjih ciljeva

študij#

25. januar 2023

Na spletnih straneh IZOP-Inštitut zavarovalništvo in pravo v Mariboru je objavljeno več razmišljanj o spornih določbah Zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (ZOKIPOSR), ki je sprejet v novembru leta 2021 s številnimi amandmaji. Posebej je v dosedanjih diskusijah bilo govora o 5. členu, ki določa pogoje za uveljavljanje odškodnine od Republike Slovenije zaradi sprejetja Zakona o finančnem poslovanju podjetij v letu 1999. Problematika omenjenega zakona je v tem, da je urejal izbris gospodarskih brez likvidacije in je prenesel ex lege vse obveznosti izbrisanih družb na družbenike. (Več o tem spornosti tega zakona in škodnih posledica ter o poskusi odprave postopanja po tem zakonu glejte v knjigi; Šime Ivanjko, Zakaj ste nas kaznovali, Kulturni center v Mariboru, 2021).
V letu 2021 je zakonodajalec ugotovil, da je s sprejetjem zakona v letu 1999 bila povzročena škoda družbenikom in je določil pravico družbenikom, ki so plačali obveznosti družbe izbrisane družbe v višini 60 %. V postopku sprejemanja ZOKIPOSR so določila iz predloga zakona bila spremenjena z amandmajem, da praktično od nekaj tisoč oškodovancev nihče ne more izpolniti pogojev za uveljavitev pravice do odškodnine.
Državno odvetništvo, ki je pristojno za ugotavljanje pravice do odškodnine, je doslej zavrnilo vse odškodninske zahtevke. Glede na to, da so nekateri družbeniki nadaljevali postopek pred sodiščem je Državno odvetništvo v sodnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani predlagalo sodišču prekinitev postopka in posredovanje problematike nerazumljivosti zakonskih določb Ustavnemu sodišči. Predlog Državnega odvetništva podpira tudi tožeča stranka in pravna stroka, kot je to bilo večkrat predlagano na družbenih omrežji in na spletni strani IZOP-Inštitut zavarovalništvo in pravo v Mariboru
V nadaljevanju objavljamo vsebino predloga Državnega odvetništva Okrajnemu sodišču v Ljubljani v postopku št. opr. št. II P 973/2022 iz katerega je poglobljeno utemeljeno in natančno ter obsežno razvidno zakaj je zlasti 5. člen ZOKIPOSR nerazumljiv.
Pričakovati je, da bo Okrajno sodišče v Ljubljani sprejelo ta predlog Državnega odvetništva in odstopilo zadevo v presojo Ustavnemu sodišču.
Predlog za vložitev zahteve za oceno ustavnosti ZOKIPOSR, s predlogom za zadržanje izvrševanja ZOKIPOSR)
Določbe ZOKIPOSR so neskladne z več členi Ustave. Državno odvetništvo po Zakonu o Ustavnem sodišču ni upravičen predlagatelj, ki bi od Ustavnega sodišča lahko zahteval oceno
ustavnosti zakona. Zato Državno odvetništvo v tem postopku predlaga, da naslovno sodišče prekine postopek odločanja o tožbi in na podlagi 156. člena Ustave Republike Slovenije in
prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču vloži zahtevo za oceno ustavnosti določb ZOKIPOSR, ki bodo sporne pri reševanju te, konkretne zadeve.
V nadaljevanju objava vsebine predloga Ustavnemu sodišču na spletni strani;
zavarovanje-osiguranje.eu

pravo#

25. januar 2023

Življenje bi bilo čudovito, če ne bi bilo nesporazumov med ljudmi. Vsi se občasno s kom skregamo, ne da bi vedeli zakaj in kako. Nesporazumi so praviloma posledica dejstva, da določeno situacijo ocenjujemo popolnoma drugače kot drugi. To je pogosto posledica različnega razumevanja realnosti, ker vsak od nas živi v svojem svetu, ki je osnova našega subjektivnega dojemanja resničnosti.
Študentom sem vedno poskušal pojasniti, da je namen reševanja spornih situacij, vključujoč tudi sodne postopke, doseči med sprtima strankama dogovor o skupni različici realnosti, pri čemer jim v mediacijskem postopku pomaga mediator, v sodnih postopkih pa skupno različico realnosti ugotavlja sodnik, ne glede na to ali se sprte strani s tem strinjajo. Prav zaradi različne narave obeh omenjenih postopkov ima mediacija prednost pred sodnim postopkom, ker je ugotavljanje omenjene različice realnosti v domeni strank ne pa mediatorja, kot je to v sodnem postopku.
Znano je, da, zlasti v stanjih neznanja, iščemo razlage, ki osmišljajo naše izkušnje, utemeljene na prvih razlagah, ki smo jih sprejeli, ne glede na to ali so pravilne ali ne, in smo zaradi tega nagnjeni k izkrivljenemu dojemanju realnosti.
Pri tem je zanimiv znani eksperiment psihologa Johna C. Wrighta iz leta 1996, ki je dokazal pomen prve informacije o določenem pojavu. Testiranci so imeli nalogo, da ugotovijo, v katerem vrstnem redu morajo pritisniti neoznačene gumbe na tabli, da se oglasi zvonec. Številni preizkušanci so se igrali, dokler niso razvili teorije o tem, katere gumbe je treba pritisniti in kdaj, da se oglasi zvonec. Ob koncu eksperimenta je bilo preizkušancem povedano, da naprava sploh ni bila povezana in da se je zvonec oglasil čisto po naključju, brez povezave s pritiskom na gumb. Temu sploh niso mogli verjeti in je bilo potrebno precej časa, da so spremenili svoje prepričanje, da so našli način, kako sprožijo zvonec.
Podobno omenjenim preizkušancem, ki so bili prepričani, da so našli način povezave med pritiskom gumba in zvonca, imamo opravka v sodnem sporu s prepričanjem tožnika, kako ima prav, da od toženca zahteva določeno terjatev, toženec pa je prepričan v nasprotno, da tožnik nima pravice od njega zahtevati tožene dajatve, in končno imamo opraviti s sodnikom, ki ima svoj pogled na to sporno razmerje. Na različno dojemanje sestavin spornega razmerja pri vseh omenjenih osebah vplivajo nekateri »notranji dejavniki«, ki povzročijo pojav, imenovan selektivna pozornost. Pri tem so pomembne predstave, izkušnje, znanje …, s katerimi si skozi življenje vsak ustvarja svojo realnost, in objektivna resničnost včasih nikakor noče ustrezati naši različici.
Do izkrivljanja resničnosti lahko pride tudi, če določen pojav razlagamo v skladu s svojimi notranjimi miselnimi vzorci in si predstavljamo, da so le-ti edini in pravilni. Naši prepričanosti o pravilnosti našega vzorca razmišljanja sledi sklep, da je nasprotnik zlonameren ali nespameten in s tem se blokira naš pogled na stališče druge osebe. Čim bolj odločno vztrajamo pri svoji »resničnosti«, tem bolj se poglablja spor in se zmanjšuje možnost dogovora o rešitvi spora.
Za rešitev sporov, ne samo v sodnem postopku, je nujna neposredna komunikacija in zaupanje, ne pa razmišljanje o tem kaj bi naj predvideval nasprotnik, saj on ni sposoben brati naših misli. Preprosto je treba povedati, kaj se dogaja v naši glavi in kako razmišljamo.
Zaupanje je nekoliko bolj zapleteno od tega, vendar je treba zaupanje zavarovati s spoštovanjem dogovorjenega in z jasnim sporočilom, da želimo razrešiti sporno razmerje, ne pa zmagati, kot to velja v različnih tekmovalnih razmerah na drugih področjih življenja, kot na primer v športu, politiki in konkurenčnih postopkih. Pri vseh omenjenih razmerjih je čas tisti, ki ustavi in določi rešitev tekmovanja, kar pa pri spornih razmerjih ni slučaj temveč nasprotno, čas je tisti, ki poglablja in odlaga rešitev spora v neskončnost …

Vesna Pomlad
Res je, v svojem svetu se žal najbolje očitno vsak počuti, to je problem, ne prepoznavanje različnosti, samo zelja po prevladi, po imeti več, biti prvi, ne dati veljave drugim,
Zal ni dostojanstva in spoštljivosti, npr, Francozi imajo celo v podajanju svojega jezika pojem visoke francoščine..
Pri nas naša Jara gospoda, samo v parlament naj se pogleda…..
Pa toliko ur učenja retorike, izobraževanja, jim je dano….

Božidar Mithans
“Čas je tisti, ki poglablja in odlaga rešitev spora v neskončnost” … do zastaranja.

Albina Štimac
Da, kod nas sporovi traju do majmunova, pa onda, tko živ, tko mrtav..više se pogoduje dužnicima nego vjerovnicima..npr, vjerovnik mora dokazati, da je dužnik namjerno napravio stečaj..itd..

pravo#