17. februar 2023

Moj znanec je zanimiva osebnost in čeprav ni pravnik, se že nekaj let, kot upokojeni podjetnik, zanima za tiste podjetnike, ki so bili medijsko izpostavljeni v smislu negativne kritike in obsojanja zaradi domnevnih napak na področju podjetništva in zoper katere je bila vložena ovadba oziroma sprožen kazenski postopek, v katerem so bili oproščeni ali pa je bil postopek ustavljen zaradi umika obtožbe.
Pri tem se osredotoča na primere z območja mariborskega oziroma štajerskega gospodarstva, pri čemer je zlasti spremljal objave v časopisu Večer in v drugih sredstvih javnega obveščanja, v katerih so avtorji prispevkov tekmovali med seboj v prikazovanju podjetnikov, domnevnih storilcev kaznivih dejanj, v negativni luči in z odebeljenim tiskom poudarjenim izpisanim imenom hipotetičnih akterjev. Mediji so zlasti spremljali kazenske postopke in podrobneje prenašali svojim bralcem negativne vrednostne ocene iz obtožnic. Če je sodišče izreklo obsodilno sodbo, so jo tudi mediji objavljali, z opombo da so prvi pisali o tej zadevi. Če se je postopek končal brez obsodilne sodbe, mediji praviloma tega niso objavljali, vendar se je moj znanec do tega dokopal po drugih poteh.
Pred nekaj dnevi me je presenetil s podatkom, da je v precejšnjem številu začetih postopkov, medijsko pospremljenih z negativno konotacijo, bila obtožba umaknjena ali pa se je postopek končal z oprostilno sodbo.
Pri tem me je vprašal, kako bi po pravni poti lahko dobil podatke od pristojnih organov o predkazenskih oziroma kazenskih postopkih na področju podjetništva, ki niso končali z obsodilno sodbo. Po njegovem mnenju ni sporno, da je vsak domnevni storilec kaznivega dejanja osebno močno prizadet in je okrnjeno njegovo dobro ime ter poseženo v njegovo čast že s samo ovadbo organov pregona. Moj odgovorov je bil negativen, ker pravno ni možnosti, da bi dobil od pristojnih organov omenjene podatke, čeprav bi to bilo za naše okolje primerno, saj je z medijskim poročanjem o začetih postopkih ustvarjeno za podjetništvo negativno ozračje. Posebej je nevarno splošno medijsko ustvarjeno vzdušje, da je vsak stečaj posledica kriminalnih ravnanj poslovodstva, čeprav je stečaj naravni pojav v podjetništvu. (V zvezi s to problematiko sem že objavljal ugotovitve Vrhovnega sodišča o izpostavljenosti mariborskega pravosodja o povečanem številu postopkov, ki niso končali z obsodilno sodbo.)
V razgovoru o omenjeni problematiki sva se oba z znancem vprašala, ali ne bi bilo človeško primerno in v skladu s spoštovanjem človeškega dostojanstva, da bi organi pregona našli način, da vsaj v primeru umika obtožbe izrečejo stavek: »Opravičujemo se.«
Oba se zavedava, da je to v naši družbi nemogoče pričakovati, čeprav bi ta izjava, ki ne gre nikakor iz ust predstavnikov državnih institucij, morda pomenila obdolžencu več kot kakršna koli izjava o pripravljenosti povrnitve stroškov postopka. Izjava »opravičujemo se« bi največ prispevala k spoštovanju države in njenih organov in dala vedeti, da je država v službi občanov, ki so njena največja vrednota …
Za medije pa je znano, da se jim nikoli ni treba opravičevati za njihove obsodbe, ki so pogosto težje kot sodbe sodišča, saj jih javni mediji izrekajo v imenu »svobode govora«, zoper katero je uspešna obramba le zatiskanje ušes in oči ob tovrstnih objavah…

Tone Potocnik
Znacajsko so ljudje,ki delajo v organih pregona in pravosodju najveckrat v velikem pomanjkanju širine duha,srčne kulture in osnovnih postulatov bontona v najširšem smislu besede.Enako menim tudi za novinarje.Vrok tega je treba iskati v družbeni klimi,ki je bila posledica napacnega kadrovanja partije,szdl-ja.Na vodilne pozicije so postavljali poslušne in upogljive.Zlasti v Mariboru,so vse,ki so štrleli nad povprečjem preganjali in onemogočali.In to se je zažrlo v vse pore pomembnejših institucij,sodišča,bank….
Obubožani delavski razred,pa so krmili in tolažili z insiniranimi aferami po znanem receptu…kruha in iger….In temu so prodani novinarji in njihova naivna publika nasedali.Iskali so krivce,zajca v grmu,kjer so vedeli,da ga ni…in preusmerjali pozornost na neprave stvari.
Odgovornost za klavrno sliko gospodarstva,nkbn in nekaterih pomembnejsih institucij je treba iskati v negativni selekciji kadrov.
Od sposobnih in modrih voditeljev je odvisna največkrat tudi usoda državljanov,prebivalcev nekega območja.
Žal Štajerci tu niso imeli srece oziroma so placali visoko ceno.
Bojim se,da se niso iz tega nič naučili…,da imajo se vedno kratek zgodovinski spomin.

Jana Goriup
Spoštovani g.profesor: ali se res ne da nič “premakniti”? Ker, tudi, ko sodišče ugotovi nedolžnost, je človek “obsojen” in zaznamovan.

Marko Salmič
Lepo izpostavljen problem, da oprostilne sodbe ne popravijo nastale življenjske škode vnaprejšnjega “linča”. Problem se zdi še zlasti stanje duha o neverodostojnosti samih oprostilnih sodb.

pravo#

21. februar 2023

Znano je, da je s pripovedovanjem zgodb iz preteklosti najlaže lagati in zavajati, povzdigniti svoj ego, omalovaževati druge in z načinom pripovedovanja doseči določene cilje, ki so lahko dobri ali pa tudi slabi.
Vsem nam je jasno, da se z zgodbami iz preteklosti zanesljivo ustvarja več pozornosti, kar zlasti koristijo politiki na političnem odru, da pozornost spremenijo v oblastno moč. Zgodbe so veliko močnejše od informacij in obljub. Takšni pripovedovalci zgodb preprosto znajo izkoristiti človeško nagnjenost in interes za pripovedovane zgodbe, povezane s konflikti in čustvi, ki vedno zbujajo pozornost. Pri ustvarjanju konflikta je nujno potreben jasno opredeljen negativec, da bi politik lahko sebe prikazal kot boljšega na vseh področjih. Ker so politični nasprotniki predvsem nevarno zlo – Satanov zarod, se politik predstavlja kot rešitelj, ki bo ljudstvo zaščitil pred »slabimi nasprotniki«. Ob tem pa mora na tej poti reševanja ljudstva premagati pustolovske izzive, kot so razne afere in obtožbe o napakah v preteklosti, proti katerim se on in njegovi privrženci junaško borijo. Skratka, kontrast, podoben pravljicam iz hollywoodskega filma, kjer se dobro bori proti zlu. Pri tem se vedno vključuje še dobra zgodba o osebnem vzponu iz nič v človeško politično veličino. Sledi narativna obljuba skozi zgodbe o spremembah, ki jih prinaša ljudem; vse bo spremenjeno in vrnjeno v normalno stanje. Ponavlja se zgodba o pravljičnem »stricu 21. stoletja«, ki bi naj zagotovil preživetje ljudstva. Ljudstvu se zdi, da zaradi fikcionaliziranja političnega diskurza med političnimi strukturami živijo v različnih svetovih. Ob tem se mnogi sprašujejo, kako se naj sprte politične strukture v interesu skupnega dobrega sploh pogovarjajo, če se celo politično pošteno ne prepirajo in se niti ne strinjajo o skupni realnosti?
Narod se zaveda že preizkušenega dejstva, da vsakršni novi ukrepi in reforme močno vplivajo na življenje nižjih družbenih struktur, elite pa vedno ostajajo nedotaknjene.
Uporaba oziroma zloraba pripovedovanja lastnih zgodb iz preteklost, zlasti če so povedane preko medijev na vznemirljiv način, je lahko zabavna in navdihujoča – a včasih izjemno nevarna. Tisti, ki so znali oziroma znajo dobro pripovedovati zgodbe, so bili in so v sedanjem obdobju pred ostalimi.
Niso samo politiki ujeti v pripovedovanje zgodb. So tudi mediji. Vsi pripovedujemo zgodbe iz preteklega življenja po istem scenariju in s podobnim namenom usvojiti pozornost drugih in postati pomembnejši kot dejansko smo. V osnovi se želimo s pripovedovanjem naših zgodb preobraziti, pri čemer vedno obstaja »prej« in »potem«. Zgodbe so zelo učinkovit način za zajemanje in sporočanje sprememb. Pripovedni vzorec se lahko sicer spreminja, vendar namen je vedno pridobiti določeno prednost pred drugimi, ki ni daleč od laganja in zavajanja …

Peter Hartman
Drži. A vseeno zgodbe, še posebej pravljice, obudijo v človeku mističnost iz preteklosti v prihodnjost. Ogromno je manipulacij, ega, teorij zarote itd. A nauki nekako vseskozi ostajajo. Kritična misel v okvirju, ki nam je dan. Zavest o sebi in vsej realnosti. In občutki ali kakorkoli kdor poimenuje to. Vsak se mora zavedat sebe v okvirju, a morda tudi kje zunaj njega…

Jolanda Mihaela Pinterič
o kakšnih zgodbah konkretno govorite? precej zavajajoč zapis…kot pravnik bi lahko napisali, da grobišča najdena iz povojnih let govorijo konkretno “zgodbo”, katerih dejstvo je, da niso umrli sami in da niso žrtve okupatorjev 2.svetovne vojne…so po vaši logiki naredili samomor, kot Danilo Slivnik, ki je samega sebe ustrelil v hrbet, prej pa še v nogo, da ne bi sam sebi pobegnil…vam je to manj izmišljeno?

Božidar Mithans
Jolanda Mihaela Pinterič Ko se navaja splošne vzorce ravnanja politike, jim je težko oporekati, saj so empirično dokazani. Ko pa preidete na konkretno, pa je takoj množica ugovorov. Kolikor koli so povojni poboji tragični, nesmemo mimo dejstva, da je po vojni šlo za izredno kaotične razmere brezvladja, ne samo v Sloveniji ampak povsod po Evropi, in za kruto maščevanje okupatorjem in njihovim sodelavcem, izdajalcem, kolaborantom in podpornikom agresorja, za desetine miljonov pobitih, za stotine miljonov razseljenih, za genocid določenih narodov, za popolno uničenje domov, mest in industrije in za storjena nepojmljiva grozodejstva v šestih-sedmih letih druge svetovne vojne. Navedeno ni opravičilo, omogoča pa razumeti, zakaj je bilo maščevanje tako obsežno in tako neizprosno v kaotični povojni Evropi in seveda tudi v Sloveniji. Uradna Slovenija ne taji povojnih pobojev in se je zanje tudi opravičila, ne bo pa dopustila, da se zgodovinska dejstva o herojskem odporu okupatorju in hkratnem narodnem izdajstvu potvarjajo, spreminjajo in obračajo. Glede Slivnika pa, upam, da ste si prebrali uradne zapise prizkovalcev, veste več kot vsi ostali.

Marko Salmič
Zgodbe preprostih resnic so, tako kot enostaven humor, nezahtevne pesmice in preproste vizualne podobe, le orodje za pomiritev in posledično obvladovanje čutov že dojenčkov in nato mlajših ter starejših. Ostalo je samo nadgradnja na različnih nivojih življenja. Zato so boji za “uradne štorije” tako pomembni. Nekdo je pred kratkim javno zatrjeval, da je po njegovem umetnost le to, kar je lepo in vsem razumljivo…

Marta Leljak
Dr. Šime Ivanjko pozorno in z velikim spoštovanjem do vas sem prebrala vas zapis politikih iz sedanjosti in preteklosti, ego je za njih zelo pomemben, enako manipulacija. Hvala za vaše zapise brez leporecenja.

Božidar Mithans
Še pomembnejše in še bolj zlorabljene od zgodb o preteklosti so obljube o prihodnosti: o večnem življenju, o enekopravni družbi, o družbi enakih možnosti, o lepši prihodnosti itd. itd.

etika#

23. februar 2023

V starosti se srečujemo s težavami: biti sam in biti osamljen, kar sta različni stanji. Da starejši pogosto živimo sami, okolje hitro opazi, da pa smo osamljeni, pa ni navzven tako opazno in tudi okolje je manj pozorno na osamljenost starejših kot na življenje starejših brez fizične prisotnosti drugih. Tisti, ki v starosti nimajo otrok ali partnerja, se kolju pogosto »smilijo«, ker živijo sami, kar pa ni nujno, da je to slabo. Mnogi imamo radi, da smo sami, ker lahko v miru razmišljamo in predelujemo stvari ter si organiziramo življenje, ki je lahko koristno in primerno našim zmožnostim.
Osamljenost človeka, kot pomanjkanje bližine s sočlovekom, je bistveno bolj problematična, zlasti če je sočasno povezana sfizično samoto. Osamljeni pa smo lahko tudi takrat, ko smo sicer v fizični bližini drugega, vendar pa smo od njega čustveno odtujeni.
Danes se vse več ljudi, tudi če se ne štejejo med starejše, počuti izolirane in socialno odrezane.
V naši družbi, kjer se podpira individualizem in samoodločanje, je naravnost neprimerno izpovedovati hrepenenje po povezanosti.
Ker smo ljudje po naravi družabna bitja, je jasno, da nismo ustvarjeni za samoto, še manj pa za osamljenost. Osamljenost je eden od pogostih vzrokov smrti v sodobnem zahodnem svetu. Medicinska znanost se zaveda, da osamljenost spodbujabolezni, npr. raka in depresijo ter predstavlja tveganje za srčne napade in možgansko kap. Raziskave kažejo, da osamljenost dolgoročno pomembno vpliva na duševno in telesno zdravje.
Na to, da živimo sami, ne moremo vedno vplivati, ker je to praviloma odvisno tudi od drugih in od materialnih okoliščin, v katerih živimo.
Za našo osamljenost pa smo pogosto odgovorni sami. Če se pravočasno potrudimo, nam ni treba biti osamljen na stara leta. Zdravilo proti osamljenosti je odprtost in želja za nova poznanstva ter aktivno delovanje, da se približamo drugim ljudem, zlasti z navezovanjem socialnih stikov. Mnogi priporočajo, kot učinkovito zdravilo za osamljenost, prostovoljstvo, ki je hkrati tudi koristno za druge. Prostovoljna pomoč drugim je čudovito sredstvo za utrjevanje samozavesti o naši koristnosti in sočasno osrečuje nas same in druge. Danes, ko je vse podrejeno denarju, so prostovoljci, ki svoje znanje in veščine uporabijo za nekaj dobrega, zlata vredni, da ne govorimo posebej o tem, da pri svojem delu spoznajo ljudi, izkusijo njihovo hvaležnost in toplino medsebojnega sožitja. Pri tem so možnosti raznolike in segajo od neposredne pomoči starejšim, in drugim pomoči potrebnim, ali pa poučevanja mladih v najširšem pomenu besede.
Aktivna prisotnost starejših na družbenem omrežju je blagodejna za mnoge osamljene ljudi. Iz osebnih izkušenj vsi, ki smo aktivni na tem omrežju, dobro vemo, kako nam sodobna tehnologija pomaga spoznavati nove ljudi in stopiti z njimi v stik ter se med seboj pogovarjati o različnih vsebinah, pri čemer bogatimo svoje znanje in se počutimo sprejete od drugih. Res je, da na družbenih omrežjih prevladujejo stilizirane samopodobe, s katerimi se dejansko poistoveti zelo malo ljudi, pa vendar razumski pristop k omrežju pomaga pri razbijanju vse bolj prisotne osamljenosti. Zaradi osamljenosti ljudje še težje navežejo čustvene stike, kar v posledici pomeni krepitev nezadovoljstva in izolacije.
Zanimivo je, da se v zadnjem času bistveno hitreje spreminja starostna struktura na družbenem omrežju v korist starejših, ki se vključujejo v ta omrežja predvsem zaradi potrebe po stiku z ljudmi.
Osebno sem se pred desetimi leti slučajno znašel na družbenem omrežju in sem spoznal tisoče ljudi ter v dialogu z njimi spoznal številna razmišljanja, ki mi približujejo realnosti življenja, katerih ne bi nikoli zvedel iz knjig in medijev.
Kot sem zapisal v mojem motu na Facebooku, mi razgovori s prijatelji na družbenem omrežju nadomeščajo pretekle razgovore s študenti, za kar sem hvaležen vsem sodelujočim in jih lepo pozdravljam.
Menim, da ne bi bilo odveč v okviru skrbi za starejše posvetiti več pozornosti fenomenu družbenih omrežij na področju prizadevanja zmanjševanja osamljenosti starejše generacije …

Darja Jarc
Dobro napisano! Sem sama a niti slučajno osamljena! Za sprehode pa imam psa!Lep dan vsem, ki berete!

Marko Uvera
Včeraj pa sem nekje slišal to:
-biti star je hudo
-biti star in sam je huje
-biti star, sam in bolan je še huje
-biti star, sam, bolan in brez denarja je pa najhuje.
Ko sem o vsemu malo razmislil, sem se kar strinjal.

Lojzka Furlan
Odlično ste zapisali, hvala Vam.

Joži Jagodic
Čudovit zapis. To je realnost.

Danica Bubnič
Zelo enostaven in lep zapis realnosti našega vsakdanjika. Z njo se, prej ali slej, srečamo vsi, ki dosežemo potrebno starost. Ja strinjam se z opismenjevanjem starostnikov s tem omrežjem, s katerim je možno vzdrževati stike, ki so nujni za vsakogar.

Mariza Prinčič
Lep zapis. Upam na to, da je veliko samih, a ne osamljenih.
Druženje z ljudmi pa kljub modernim časom, ne bo šlo nikoli iz mode.

Albina Štimac
Živjet sam, ne znači biti usamljen, i obrnuto..
Možeš s nekim živjeti i istovremeno biti usamljen, ako ne postoji “ono nešto “. A društvene mreže? Možda, na trenutak….

Danica Cmrečnjak
Zelo lepo napisano. Tudi sama bi to zapisala, če bi znala tako iskreno to povedati.
Pravijo, da je bolje biti sam kot v slabi družbi. Tega sem se “držala”. _al je rezultat tega, da sem sama in osamljena v letih, ko bi najbolj potrebovala družbo prijatelja ali prijateljice, s katerimi bi lahko iskreno govorila. Žal imam občutek v majhnem kraju, kamor sem se preselila iz MB, da so oni(e) izbrali nenehno, ne jaz njih. Usoda, Dragi Šime?

Nika Jan
Prelep zapis, ki me je vzpodbudil k nadaljnjemu razmišljanju.
Strinjam se, da je pomembna razlika med samoto (samostjo, ki je zunanje stanje) in osamljenostjo (čustveno praznino, ki je notranje stanje). Človek je lahko fizično sam, ne da bi bil osamljen. V svoji samosti se lahko kar dobro počuti in je čisto zadovoljen. Lahko pa te obkroža množica ljudi, s katerimi vzdržuješ vsakodnevne stike, a si kljub temu v svoji duši zelo osamljen. Osamljenost je torej notranji občutek, je znotraj in ne zunaj nas, zato ga ne moreš ozdraviti samo tako, da se podaš v svet, med ljudi. V množici se ljudje pogosto čutijo še bolj osamljene. Korenine sodobne osamljenosti, ne samo pri starejših temveč žal vse pogosteje tudi pri mladih ljudeh, so pogosto duhovne narave. Osamljenost, ki danes tare toliko ljudi, izvira iz duhovne praznine, iz bivanjske negotovosti in pomanjkanja temeljnega občutka varnosti.
Kaj pomeni, če rečemo, da niti prijateljstvo, niti partnerska ljubezen, niti zakon, niti skupnost ne morejo zatreti notranjega občutja praznine? To, da si more (in mora) človek najprej »pomagati sam«. Seveda je naravna želja vsakega človeka, da bi v samosti našel koga, ki bi ga objel in ob njem našel trenutke pomirjenosti ter izkušnjo, da je razumljen in sprejet. A to so neredko tudi iluzije, močnejše od resničnosti. Stvarno življenje je nekaj polovičnega, kompromis med ideali in uresničenjem.
Namesto da bi človek neumorno begal iz samosti, jo lahko tudi spremeni v kreativno samoto. Samota daje potreben čas in tišino za globje razumevanje sebe, drugih in sveta okrog nas. Prehod iz osamljenosti v rodovitno samoto je začetek duhovnega življenja, ker je prehod iz nemirnega občutka k spokojnemu miru, iz strahopetnega oprijemanja v sproščeno zaupanje. Samota se ne meri z razdaljo, ki ločuje človeka od njegovih prijateljev. Sreča je lahko tudi v samosti, ki je sovražnik blišču in hrupu; rodi se predvsem, ko uživaš tudi sam s seboj, ali potem iz naklonjenosti in pogovora z nekaterimi izbranimi ljudmi.
Ko so znano psihologinjo, pisateljico uspešnic, spraševali, katero vprašanje ji najpogosteje postavljajo bralci njenih priljubljenih knjig, je dejala, da jo ljudje najpogosteje sprašujejo: “Kaj je narobe z mano? Zakaj sem tako osamljen(a)?”
Nek novinar jo je zatem vprašal, kaj svetuje ljudem, ki jih muči taka težava. Tudi na to vprašanje je bil odgovor dokaj preprost: “Vključi se kam! Naredi kaj dobrega za druge ljudi!”
Ljudje, ki potrebujejo našo pomoč, so vsepovsod okrog nas. Kamorkoli boš pogledal, jih boš ugledal. Le kdor se nauči dajati namesto jemati, izpuščati namesto stiskati, lahko živi svobodno, srečno in brez strahu. Sreča ni odvisna prvenstveno od zunanjih okoliščin. Objektivno vedno obstaja nekaj, česar nimamo, ali pa mislimo, da bi lahko imeli več (imaš srečo, pa hočeš raj, imaš raj, pa hočeš nebesa … ).
Strinjam se, da socialna omrežja ponujajo številne možnosti navezovanja stikov in spoznavanja novih ljudi. Vendar ponujajo tudi številne pasti, v katere se lahko razočarano ujamejo ljudje z nerealnimi pričakovanji, ki postanejo odvisni od mnenj anonimne množice, hrepeneče preštevajo število »všečkov« … , da ne govorimo o tem, kako jih lahko prizadevajo posamezniki, ki v virtualnem svetu sproščajo lastne frustracije … in še … in še.
Torej tudi tukaj, kot v realnem življenju nasploh, ostaja osnovni pogoj za notranje zadovoljstvo človekova intelektualna in čustvena zrelost, osebna stabilnost in občutek za realnost. … Samo človek, ki zna biti srečen sam s seboj, je lahko srečen tudi z ljudmi, ki ga obkrožajo (osamljenost pa je čustvena praznina in en velik nič v srcu).

Marta Leljak
Dr. Šime Ivanjko tako zelo resnično in življenjsko ste napisali, prav dotaknilo se me je, takšno je življenje. Tudi mladi bodo nekoč stari morda osamljeni. Hvala dr. Ivanjko.

starost#

26. februar 2023

Če bi danes mladega človeka vprašali, v katerem obdobju svojega življenja bo najsrečnejši oziroma najbolj nesrečen, bi po vsej verjetnosti večina odgovorila, da bodo najsrečnejši, ko bodo imeli sanjsko službo oziroma družbeno ugledno in dobro plačano delovno mesto, imeli lastno hišo na obrobju mesta in svojo družino. Kot najbolj nesrečno obdobje življenja pa bi bilo pričakovano v starosti, ko bodo bolni, slabotni, sami in osamljeni. Tako zamišljeno »idealno življenje« pa ne odgovarja povsem realnosti.
Raziskave, ki jih je opravil znani strokovnjak David Blanchflower v 132-ih državah, kažejo, da se ljudje počutijo najbolj srečne v mladostnem obdobju do polnoletnosti, potem pa se občutek sreče zmanjšuje in doseže svoje dno pri sedeminštiridesetih letih, ko se začenja ti. kriza srednjih let. Nato se krivulja spet dvigne, tako da so starejši srečnejši od tistih v srednjih štiridesetih. Ta ugotovitev temelji na dejstvu, da se starejši počutijo osvobojene številnih zunanjih omejitev in živijo v relativno konstantnem partnerstvu. V starejšem obdobju se partnerja oziroma zakonca prilagodita drug drugemu in sta se, kot ugotavljajo sociologi, sprejela. V tem obdobju se ljudem praviloma ni treba več dokazovati, saj obvladajo svoje poklicno delo in jih okolje ceni zaradi njihovih izkušenj. Če nimajo določenih težjih težav, kot so bolezen, smrt v družini, ločitev, spori z družbenim okoljem, so praviloma v kasnejšem obdobju svojega življenja bolj sproščeni in srečnejši glede na to, da se tudi testosteron s starostjo zmanjšuje. Manj živijo pod stresom in ne čutijo potrebe po agresivnem obnašanju.
V razmerju do srednjega življenjskega obdobja postajamo starejši bolj sproščeni pri soočenju s samim seboj in se pomirimo z dejstvom, da nismo dosegli vsega tistega, kar smo v mladosti pričakovali. Ne grajamo se več za storjene napake, preživimo več časa sami s seboj, se bolj sprejemamo in smo v naših odnosih z drugimi bolj prilagodljivi. Selekcioniramo medsebojne konflikte, katere bomo reševali in katere ne. Razmišljamo o naši končnosti, ki je prisotna v naši podzavesti, čeprav vanjo težko verjamemo. Počutimo se zrelejše, manj nas prizadenejo zunanji pritiski in smo bolj pozorni na blagodat notranje vedrine.
Podobno ugotavljajo tudi raziskave v Sloveniji, saj se zelo nesrečne čuti le dober odstotek anketiranih in precej nesrečnih slabe tri odstotke, kot v raziskavi ugotavlja dr. Jože Ramovš z Inštituta Antona Trstenjaka. Pri tem so za srečo v starosti pomembni stiki z različnimi generacijami, dobri odnosi v družini z otroki in vnuki ter razumevanje s prijatelji. Z občutkom zadovoljstva doživljajo, da veliko ali vsaj nekaj svojih življenjskih izkušenj prenašajo na druge, zlasti na mlajše. Imajo stike z vsemi tremi generacijami. Zlasti pa doživljajo, da ima njihovo življenje smisel. Daleč najbolj jih osrečuje družina, še posebej otroci, vnuki, pa tudi razumevanje in prijatelji. Tudi zdravje in delo navajajo zelo pogosto, kot okoliščine sreče.
Z drugimi besedami: za srečo v starosti moramo poskrbeti sami s svojo zrelostjo in zavedanjem, da tudi v starosti živimo sorazmerno srečno tukaj in zdaj, polno življenje v vsej njegovi razkošni razsežnosti ne da bi čakali na “idealizirano srečo”.

Nika Jan
Nekega stoletnika so vprašali, kako mu je uspelo dočakati tako visoko starost. Odgovoril je:
»Vsak dan sem izbiral, ali bom srečen ali nesrečen. Vedno sem izbral srečo.«

Tone Vrhovnik Straka
Odličen zapis, gospod Ivanjko, prav z veseljem se približujem tem časom. Kar me skrbi (ampak jaz sem, opozarjam, marksist), je, da nova kapitalistična stvarnost v človekovih izkušnjah ne vidi vrednote, nič ne pomeni, da je ljudem lažje, ker, kot pravite, ‘jih okolje ceni zaradi njihovih izkušenj’. Po najnovejši ‘Prava ideja!’ modi človek vse življenje začenja povsem iz začetka, kot spodnjice menja zaposlitve in kariere in ter se ne ustavi niti pod cipreso – in to prodajajo kot pozitivno vrednoto! Vidite, to naj nas vse skupaj skrbi, ta brezzgodovinskost. Hvala še enkrat za odličen zapis!

Veronika Lemut Mihelčič
Drži, vendar se tudi tekom mladosti razmišljanja in prioritete spreminjajo…. Ko sem bila zelo mlada, takoj po končani fakulteti je bila najbolj pomembna služba in kariera, kasneje sem spoznala moža, selitev, nova sluzba, otroci in lestvica vrednot se je krepko spremenila – tako potem tekom “mladosti” (trenutno sem “pripravnica” za abrahama) empirično ugotoviš, da za lepo in kvalitetno življenje ne potrebuješ toliko denarja kot si nekoč mislil, da ga. Prijazen pozdrav iz Vipavske doline, cenjeni in spoštovani prof.dr. Šime Ivanjko.

starost#

4. januar 2023

V svojih porumenelih in težko čitljivih arhivskih zapisih sem pred dnevi našel tudi zabeležko o mojem predlogu organom, takrat šele ustanovljene Univerze v Mariboru leta 1975, o tako imenovani možnosti akademskega pospeševanja. Ta izraz (Academic acceleration) sem našel v svetovno znani ameriški študiji Lewisa Termana, ki je desetletja preučeval razvoj nadarjenih otrok.
Pri akademskem pospeševanju gre za možnost, da bolj vestni, skrbni, delovni in tudi nadarjeni študentje lahko pospešijo svoj študij s tem, da ga dokončajo pred rednim rokom, predpisanim s statutom univerze ali z zakonom. V mojih arhivskih papirjih je zapisana zabeležka o predlogu takratnim organom naše univerze, da bi v statutu podrobneje opredelili možnost, da študentje lahko opravljajo izpite tudi pred rednimi izpitnimi roki oziroma pred dokončanimi predavanji. Preprosto, da imajo možnost hitrejšega prehoda iz enega v drugi letnik (kot ta možnost obstaja na nižjih stopnjah rednega šoanja). Izhajal sem iz lastne izkušnje pospešenega izobraževanja v klasični gimnaziji oziroma pozneje pri izrednem študiju prava. Tudi ko sem kasneje opravljal funkcijo kadrovskega direktorja v Metalni Maribor, sem vedno dajal prednost univerzitetnim diplomantom, ki so »hitro« končali študij, torej praviloma v rednih rokih. Zdelo se mi je, da je treba omogočiti mladim vestnim študentom, da čim prej končajo študij, brez kakršnihkoli popuščanj pri znanju, in jih motivirati za to, da čim prej stopijo na »trg dela«.
Vedno sem razmišljal, da če bi imel možnost vplivati na organizacijo študija, bi posvetil posebno pozornost »najboljšim« in »najslabšim« študentom, pri čemer seveda ne vem natančno, kdo so tisti »najboljši« in tudi ne kdo so »najslabši«. Vem samo za tiste številne, za katere mi je bilo vedno žal, da so vrgli »puško v koruzo« in prenehali študirati. Ocene v nobenem primeru niso edini izkaz o tem, kdo je boljši in kdo slabši. Izhajam iz dejstva, da obstajajo določene strukture študentov, ki lažje študirajo, so bolj motivirani in veliko več dela vlagajo v študij kot drugi. Ti si zaslužijo nagrado s tem, da čim prej zaključijo študij, na drugi strani pa si tisti najslabši zaslužijo pomoč.
Takrat ni bilo posluha za takšna razmišljanja in tudi ne vem, ali danes obstajajo na univerzi dostopne možnosti akademskega pospeševanja oziroma strokovne pomoči akademskemu zaostajanju ali opuščanju študija. Menim, da je velika škoda storjena tistim mladim, ki niso dokončali študija, pa bi ga lahko, ker to vpliva negativno na celotno življenje posameznika, da ne govorimo posebej tudi o družbeni škodi.
Ni mi poznano, ker ne spremljam neposredno študentskega življenja na univerzi, ali se tem vprašanjem danes posveča potrebna pozornost in ali obstajajo strokovne službe, ki se ukvarjajo s to problematiko, o kateri sem na družbenem omrežju sporadično že večkrat pisal.
Osebno ne verjamem v tezo, da obstajajo »rojeni geniji«, čeprav vem, da obstajajo bolj ali manj nadarjeni ljudje, pri katerih je opazna večja ali manjša sposobnost za študij. Verjamem, da sta družbeno okolje in zlasti volja posameznika odločujoča dejavnika, ali bo človek v življenju razvil svoje možnosti v vsej razsežnosti. Prav v omenjeni Termanovi študiji se navaja primer, da je sam avtor zavrnil dva otroka, češ da nista dovolj nadarjena, da bi ju vključil v svojo raziskavo, čeprav sta ta dva otroka v odraslosti dobila Nobelovo nagrado. Prav tako iz te študije izhaja, da poudarjanje v času otroštva, kako je otrok nadarjen, škodi temu otroku, ker ne razvije dovolj motivacije, da bi si prizadeval za znanje ali pa razvoj določenih sposobnosti, saj je prepričan, da je to njemu dano in si ni treba posebej prizadevati.
Bojim se, da sta sodobno izobraževanje in študij postala tehnicistična, organizacijsko merljiva in vrednotena, ne pa vsebinsko prilagojena potrebam človeka in njegovim lastnostim. Mnogi bolj ali manj nadarjeni, bolj oziroma manj vestni, so prepuščeni sami sebi in vrženi v danes zelo razburkano morje življenja. Ni tistih, ki bi jim pravočasno vrgli reševalni jopič …

Marjana Pavliha
Lepo profesor, bilo bi prav tako, kot ste napisali.

Milan Robič
najprej srečno, zdravo in uspešno ter nato dejstvo, da največ talentov (inteligenca, nadarjenost, ustvarjalnost) propade, nikoli niso na vrhu ker niso dovolj vztrajni/prizadevni pri iskanju poslanstva v panogi v kateri so zablesteli in kasneje pospešeno neslavno propadli.

Alenka Brnčič
V demokratičnih državah zahodnega tipa, je to vprašanje kar dobro urejeno in strokovnost se vzpodbuja, ne glede na politično pripadnost oz. svetovni nazor. Vi omenjate leto 1975, ko v Titovem režimu strokovnost in usposobljenost nista bili na prvem mestu in je obstajala politično strogo kontrolirana Univerza.

Nana Turk
Nekdo, ki je motiviran, dela v vzpodbudnem okolju bo lahko dosegel zelo dobre rezultate, četudi ni genij.

Albina Štimac
U nekim zemljama je već odavno riješeno..

Jožica Šmerc Kovačič
Izjemno dobro razmišljanje. Bilo bi potrebno na tem področju kaj narediti!

študij#

5. januar 2023

Pogosto mi moji bralci na družbenem omrežju predlagajo, naj podam širše obrazložitve določenih pravnih, družbenih ali človeških vprašanj. To načeloma zavračam, ker družbena omrežja niso primerna za poglobljene razprave zaradi nujnosti daljše vsebine, ki ni berljiva na socialnem omrežju. Nekatere platforme pa to tudi omejujejo. Prav tako ne bi bilo korektno do odvetništva, ki je plačljiva javna služba za nudenje pravne pomoči. Za poglobljene pravne razprave imamo v Sloveniji tradicionalno, razen visoko kvalitetne pravne revije »Pravna praksa,« katere pobudnik sem bil in sem še vedno član uredniškega odbora v preteklih 40 letih, tudi vrsto drugih publikacij. Ni sporno, da ljudje ne berejo radi zapletenih pravnih razprav in potrebujejo neposreden pogovor o pravnih vprašanjih. Osebno sem mnenja, da na družbenih omrežjih zadošča, da se bralce spomni na določena dejstva, razmerje oziroma vprašanje, in pojasni v najkrajši možni obliki problem, bralcu pa se prepusti možnost za razmišljanje in da se opredeli do zastavljenega vprašanja oziroma da občuti notranjo iskrico, za katero se čuti poklican, da jo s podpihovanjem razplamti v večji plamen.
Zavedam se potrebe po določeni brezplačni družbeni strokovni službi za nudenje ti. primarne pravne informacije, ki bi posredovala ljudem informacije, kje in kako ter na koga se lahko obrnejo ob raznih življenjskih in pravno pomembnih situacijah. S takšnim ponujanjem primarnih pravnih informacij bi se pomagalo širokim množicam, potrebnim pravnih informacij, in se ne bi škodovalo odvetniški dejavnosti. Odvetnik ne more dajati informacij zastonj in je zanj vedno tudi neprijetno, da »mora«, zahtevati plačilo, čeprav gre za kratko informacijo in spraševalec pričakuje, da mu bo odvetnik dal informacijo brezplačno.
Verjetno ni neprimerno vprašati mestne oblasti o možnosti organiziranja takšne strokovne službe, ki bi nudila brezplačne primarne pravne informacije, saj take službe poznamo, res da zaradi dobičkonosnosti, v raznih velikih gospodarskih in družbenih sistemih … Tudi nekatere občine v Sloveniji imajo za svoje občane organizirano (občasno) brezplačno pravno pomoč.

Saso Saso Saso
Brezplačna pravna pomoč se je pri nas uveljavila samo v cilju lastne samopromocije advokatov ,ki niso bili dovolj prepoznavni ali pa kot dodaten zaslužek .(še danes ne morem pozabiti, kako je par let nazaj ,ko je predsednik odvetniške zbornice izjavil,da si ne morejo privošćiti davčnih blagajn) Vsi pa v Poršejih in Audijih q5 …
Prvi bogovi danes skupaj na prvem mestu zdravniki in pravniki .
Inžinirji ,ki pa ustvarjajo produkte pa nepomembni podplačani in osramočeni .No to je pa moj ” neizobražen pogled”
In zato je Slovenija po spostovanju prava sodb in Bdp tam kjer je.
Ce bi to delovalo je v tem narodu toliko kreativnosti da bi bili mnogo boljši, kot Švica.

Hoh Ing
Saso Saso Saso Totim “dela” nebo zmankalo.Tako “pametni” in pomembni so da se vtikajo v zadeve o katerih nimajo pojma a voha se denar.Čudno da nam ti “strokovnjaki” ne bežijo “delat” v tujino kot doktorji.
Trenutna moda pomankanje os.zdravnikov.
80,-€/neto na uro za predpistat antibiotik in mažo, kot da ima remont-operacijo srca ki bo 10 urna in zaslužek 800,-€.
Zdaj bomo vsi brez os.zdravnika, pogruntali so da je to donosnejše od nadur in dežurstva.
Pet do dvanajstih je, pozno a ne prepozno da se naredi red !

Božidar Mithans
Odvetnika je lahko sram samo, kadar izstavlja oderuške račune, zahteva visoke provizije in nerazumne nagrade. Način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških nagrad in izdatkov določa zakon o odvetniški tarifi in tega naj bi odvetniki upoštevali.

pravo#

6. januar 2023

Pravo in pravna stroka tudi v socializmu nista bila imuna za kršitve varstva potrošnikov. Kot dokaz želim danes objaviti zelo zanimivo in za takratne razmere politično sporno odločitev Častnega sodišča pri Gospodarski zbornici Jugoslavije, ki je obravnavalo kršitve dobrih poslovnih običajev na trgu prodaje avtomobilov. V sedemdesetih in osemdesetih letih preteklega stoletja je eno od težjih vprašanj bil nakup motornega vozila glede na to, da je bilo potrebno čakati na dobavo tudi do enega leta.
Ob koncu 70-ih let preteklega stoletja je takratni najpomembnejši slovenski proizvajalec motornih vozil Industrija motornih vozil (IMV) v Novem mestu vabil kupce avtomobilov z obljubo dobave vozila po vnaprej določeni ceni v roku 6 mesecev, če se kupnina v celoti plača vnaprej. To je bila za takratne čase nedvomno zelo vabljiva ponudba. Zaradi tržnih turbulenc se IMV ni držal omenjene obljube oziroma pogodbene zaveze. Prvič ni spoštoval rokov dobave in drugič je zahteval dodatno plačilo ob dobavi. Brez dodatnega plačila ni bilo dobave. Mnogi kupci so to plačali, čeprav se s tem sicer niso strinjali. V takratni Jugoslaviji, zlasti v Srbiji, je bilo mnogo pobud in raznih sodnih ter drugih postopkov, v katerih so se obravnavale omenjene kršitve pogodbenih obveznosti.
Eno od najpomembnejših in odzivnih obravnav je opravilo Častno sodišče pri Gospodarski zbornici Jugoslavije, ki je prodajalcu izreklo najtežji ukrep – javni opomin, z objavami v vseh dnevnih časopisih takratnih republik Jugoslavije: v slovenskem časopisu »Delo«, hrvaškem »Vjesniku«, srbski »Politika«, makedonski »Nova Makedonija«, črnogorski »Pobjeda« in v BIH »Oslobođenje«.
V mojem arhivu imam kot predsednik senata o tem primeru objavo omenjene odločbe v skrajšani obliki in s slabim pravno terminološkim prevodom iz srbohrvaščine, ki je bila objavljena v »Delu« z dne 4. 1. 1982, str. 9.
Iz obrazložitve je moč ugotoviti, kako se je poskušalo z raznimi ukrepi varovati takratne potrošnike, pri čemer so odločitve častnih sodišč pri zvezni in republiških zbornicah imele pomembno vlogo, saj so redna sodišča v odškodninskih postopkih upoštevala odločbe častnih sodišč, kot dokazno sredstvo o pogodbenih kršitvah.
V tem postopku se je prvič postavilo tudi pravno politično vprašanje veljavnosti tajnih uradnih listov, ki jih v senatu nismo upoštevali, ker smo šteli, da tajni list ne more biti uporabljen kot pravni vir, saj so bili po našem mnenju v neskladju z ustavo. To mi je osebno posebej očital takratni zvezni finančni minister, ki je sicer bil iz Slovenije.
V zvezi z omenjeno odločbo sem na slovenski in hrvaški TV dajal napotke, kako je treba ravnati v situaciji, kadar prodajalec izsiljuje potrošnika z doplačilom, ki ni predvideno v pogodbi. Takratni nasveti imajo veljavo tudi danes!
Če prodajalec ali zavezanec storitve zahteva dodatno plačilo, se svetuje to plačilo opraviti, vendar je ob samem plačilu treba obvezno sporočiti prodajalcu, da se z dodatnim plačilom ne strinja, in še praviloma istega dne je treba pisno priporočeno potrditi izjavo o nestrinjanju in mu sporočiti zahtevo za povrnitev plačanega dodatnega zneska. Če tega sporočila ni, se pravno šteje, da je plačnik pristal na spremembo. Ob dokazu, da je plačnik prodajalca obvestil o nestrinjanju, bo redno sodišče zagotovo obsodilo prodajalca na vrnitev dodatnega plačila.
Dejstvo je, da smo pravniki tudi v preteklosti zasledovali pravno sodobne ideje, kadar je šlo za varstvo potrošnikov, četudi danes velja splošno mnenje, da se je vse začelo šele z letom 1991 …

pravo#

7. januar 2023

Sodobno življenje terja od ljudi, da so perfekcionisti v svojem poklicu in v osebnem življenju. Perfekcionizem je osebnostna naravnanost, ki jo opredeljujejo visoka pričakovanja do sebe in drugih. Perfekcionist stremi k popolnosti in naj bi ne delal napak na nobenem področju. V raznih poklicih, zlasti tistih ki so neposredno povezani s potrebami drugih, perfekcionizem pogosto pripelje do izgorelosti.
V starosti je nevarno in nesmiselno biti perfekcionist, čeprav se tovrstna naravnanost praviloma prakticira v obdobju aktivnega življenja. Perfekcionist težko reče NE ob ponudbi, da nekaj opravi, še težje pa dokonča prevzete naloge, saj se vedno vrača na že opravljeno delo in išče morebitne napake pri sebi. Obremenjuje se z vprašanjem, ali ni česa pozabil oziroma spregledal. Kot perfekcionist se želi za vsako ceno izogniti napakam. Prevzema tudi obveznosti, ki jih ne more obvladati. Vse to dela predvsem zato, da bi bil prepoznan in praviloma želi opraviti vse sam. Skupinskega dela ne mara, zlasti če so v skupni površni ljudje. Če je perfekcionist kritiziran, zelo težko sprejema kritiko, primarno išče krivdo pri sebi in ne razmišlja, da bi kritika lahko bila neutemeljena. Vedno je pripravljen ugotavljati, ali je bila napaka dejansko storjena in jo želi takoj popraviti. Poskuša se ubraniti pred kritiko. Pripravljen je storiti vse, tudi zanemariti lastne koristi, da ne bi morebiti škodoval koristim drugih. Po svoje simpatičen, je ponotranjen in zelo emocionalno občutljiv. Zanj je pomembno, kaj o njem mislijo drugi. Hitro spoznava težave drugih, je pripravljen pomagati, ampak ni vedno prisoten s svojim sočustvom. Pogosto zanemarja svoje lastne koristi in možnosti in daje prednost koristim drugih.
Splošno je znano, da so perfektni ljudje vedno v stresu, pomanjkanju časa, in imajo težave s tem, da vse delajo zadnji trenutek in pogosto so v odločilnih trenutkih nepripravljeni. Pozabljajo na bistvene stvari in se ne morejo kontrolirati, saj so radi prisotni na številnih področjih in zaradi tega tudi delajo napake. Običajno imajo več nalog na »to-do« listi, kot jih zmorejo.
Perfektnost ima tudi določeno prednost, kajti perfekcionist vse dela temeljito in razumno, vendar je pogosto s tem obremenjen in živi pod stresom.
Biti perfekcionist, čeprav je na videz privlačna osebnostna lastnost, je bolj zaradi drugih in ni osebnostna vrlina, ker ne prispeva k večjemu poklicnemu uspehu oziroma osebni sreči.
V starosti človek počasi spoznava, da mu perfekcionizem otežuje življenje in se zaveda, da ni slab zato, ker skrbi zase bolj kot za druge.
V obdobju nastopa starosti, ki ni prvenstveno odvisna od števila let življenja, temveč od lastnega notranjega počutja, ko človek občuti nelagodje ob prevzemu obveznosti, čeprav se zaveda, da bi moral reči NE, vendar nima za to moči. V tem obdobju človek ugotavlja, da ni nujno, da je še vedno perfekten in poklican, da živi za druge. Ne sprejema več nalog, ki mu ne pripadajo oziroma jih ne želi. Ne razmišlja, da bi moral biti simpatičen drugim. Ni več pomembno, kaj si drugi mislijo o njem.
Ni ga strah reči NE, ker meni, da bi izpustil nekaj pomembnega za kariero ali na delovnem mestu oziroma da bi nekaj novega zvedel.
V osnovi starejši ne težijo, da bi bili perfektni, so pa željni bližine z ljudmi, ki jih imajo radi in ki jih spoštujejo.
Starejši ni zainteresiran, da bi storil nekaj koristnega za sebe ali druge. Ne prevzema nalog, ki jih ne zmore opraviti. Zunanje spodbude izgubljajo svoj vpliv v korist notranjih, ki vse bolj silijo v ospredje. Še vedno je močno prisotna zavest, da mora biti razumen in koristiti drugim, vendar to ne sme biti obremenilna zaveza. Ponotranjenost misli mu daje moč, da je duševno samostojen in neodvisen od drugih, četudi je praktično odvisen od drugih zaradi bolezni oziroma fizičnih slabosti. Še kako se zaveda pomena duševnega zdravja v razmerju do telesnega. Če je navdušen nad določeno temo, razmerjem ali stvarjo, je tudi v globoki starosti še kako sposoben učenja, čeprav mu okolje tega ne priznava. Tudi pri globoki starosti se s stalnim spodbujanjem možganov s pozitivnimi signali o določenih stvareh in z malimi spodbudami oblikuje nova pozitivna podzavest in nove navade. Nasprotno na starejše bistveno bolj škodljivo delujejo negativni signali, ki jih pošilja okolje v njihove možgane in povzročajo strah in stres, kar jih spravlja v depresijo in obup.
V starosti se ne sme pričakovati posebne hvaležnosti drugih. Sprejeti je treba kot dejstvo, da je dobro, storjeno drugim, samo po sebi dobro delo in zato ni treba čakati na zunanjo hvaležnost. Dejstva, da je veliko ljudi sebičnih in nehvaležnih, se ne da spremeniti in zato ni treba biti razočaran ali morda celo zagrenjen.
Skratka, jesen življenja je lepa, če se posvetimo samemu sebi z razmišljanjem, kako lahko živimo sproščeno, ob zavedanju da nam je danes vsak trenutek podarjen, in brez oziranja na obdobja, ko smo živeli v razkošju časa, ne da bi se tega zavedali.
Nemški filozof Schopenhauer je zapisal: “Z vidika mladosti je življenje neskončno dolga prihodnost; z vidika starosti je zelo kratka preteklost. Treba se je postarati, se pravi dolgo živeti, da spoznaš, kako kratko je življenje.”
Ob tem pa je treba še dodati: »Četudi je kratko, pa je vendar čudovito, vendar le pod pogojem, če opustimo prizadevanje imeti, biti in doživeti več…”

Robert Kopse
Šime Ivanjko prijatelj, kolega, velik človek čudovito napisano! Sam bi dodal, da za invalide enako velja!

Mariza Prinčič
Čudovito napisano. Kot vedno.

Nikola Vlahović
Spoštovani profesor Ivanjko, veliko lepega ste napisali o perfekcionizmu. Dodal bi samo to, da smo starejši ljudje koristni svojim otrokom v podpori varovanja in posvečanja svojega časa našim vnukom. Poklanjanje časa vnukom je neizmerno lepo in koristno. V svoji aktivni dobi se nismo mogli posvečati tako in toliko svojim otrokom, kot to lahko počnemo svojim vnukom.

Hoh Ing
Spoštovani prof.Ivanjko, prebral sem vaše mnenje o perfekcionistih.
Lepo in prav je biti popoln pri svojem delu a ne v vsem.
Popolnost ni zaradi drugih in kaj drugi mislijo o tebi.
Samokontrola pri perfekciji je nuja.
Perfekcijo razumem kot pravilo, vse kar delaš naredi dobro in ni pomembno je to za seba ali druge.
Večji stres je, ko je vse narobe.
Če imaš rad matematiko je znak, da želiš biti popoln brez napak, a to nikoli ne boš.

Joži Jagodic
Čudovite misli.

Marija Prijatelj
Z vsakim napisanim stavkom se popolnoma strinjam, čista resnica, res v starosti gledam na perfekcionizem drugače, delam samo tisto, kar jaz hočem in ne kar drugi hočejo, ali pa nič.
Ni se potrebno dokazovati, biti popolni vseved.
Počasi, dan za dnem, ki mi je podarjen. To je lepota starosti, če pa je še zdravje pa toliko bolje.
Lepe misli, dejstva, resnica.

Nana Turk
Nekje sem prebrala, da je perfekcionizem psihicna motnja. Zdi se, da je res tako, saj kot je bilo napisano, velikokrat povzroca izgorelost.

Ivi Šume
Spoštovani profesor. Vaše čudovite misli je vedno užitek prebrati, kot je bilo veliko modrosti in znanja vedno na vaših predavanjih na fakulteti.

Marta Leljak
Dr. Šime Ivanjko z velikim veseljem rada berem vaše čudovite zapise, vedno se me dotaknejo.

Vesna Pomlad
Res je, cudovito ste zapisali, kot vedno, hvala vam.

Combari Emanuel
Pozdrav, žao mi je što vam pišem na ovakav način. Pregledavala sam poruke na fejsu i kad sam našla tvoj profil, obradovala sam se. Zato mislim da možemo biti prijatelji. Želim ti poslati zahtjev. Dobili smo vas, ali zahtjev nije uspio. Stoga sam odlučio zatražiti vaš pristanak. Nadam se da mi možete odgovoriti ili još bolje da me možete zatražiti kao prijatelja. Moram s tobom razgovarati o vrlo važnoj stvari, hvala

Stojan Žitko
Lepo napisano.

Katarina Pevec Stajnko
Čudovit zapis! Hvala vam.

Miki Ristić
G. Dr. Ivanjko moram vam se zahvaliti za tako lepo sporočilo katero je vredno in za mlade in starejše ljudi da ga preberejo.

Miki Ristić
Še da dodam, ker se nisem prej spomnijo. Vaši študenti vsi morali bi prebrati to sporočilo ker bi jim zelo koristilo.

Diana Privšek
Odlično napisano in resnično!

Štefan Blaži
Jaz sem pri 47 letih začutil da se fizično staram. žena mi je vedno govorila da sem deloholik. Imel sem kronični bronhitis, stres, povišan krvni tlak in prekomerno težo.
Po tem pa sem začel vsak dan telovaditi in plavati v mrzli vodi. Po desetih letih sem popolnoma čil in zdrav. Pred 3 leti sem se brez kolesarskega treninga odpeljal s kolesom na Pag. 300 km sem prevozil v 19 h urah in sem samega sebe po 15 letih prehitel za 2 uri.
Zakaj to pišem?
To je samo preizkušen recept, kako si perfekcionisti lahko polepšajo starost.

Paulina Pristovsek
Zelo dober in resničen zapis!

starost#

9. januar 2023

Odkar pomnim, sem se navduševal nad branjem vsega, kar mi je bilo dosegljivo v majhni vasici v Hrvaškem Zagorju (Stipernica v bližini Pregrade), v kateri je bilo malo ljudi, ki so pred 80 leti znali brati. Moj že pokojni sošolec, sin učiteljice, mi je priskrbel iz nekega skritega skladišča, brez dovoljenja matere, knjige, za katere sem pozneje ugotovil, da jih ne bi smel brati. Ko je njegova mati le odkrila, da mi sošolec skrivaj posoja knjige, in naju oba fizično natepla, kar je bila takrat najbolj običajna vzgojna metoda, sem spoznal, da so bile politično »nevarne« in neprimerne za našo starost, čeprav so mi bile tiste neprimerne še posebej zanimive. Sicer pa sem užival v branju številnih avtorjev: Avgust Šenoa, Ante Kovačić, Ksaver Šandor Gjalski, Josip Kozarac, Vjenceslav Novak, Janko Leskovar (iz sosednje vasi), Silvije Strahimir Kranjčević, Eugen Kumičić … Posebej mi je ostal v spominu Tihomir Toth, ki je napisal poučno knjigo za mladino z naslovom »Karakter«. Druga literarna dela niso bila dostopna, zlasti ne na vasi.
Odraščal sem in bil odločen, da bom nekoč imel možnost brati in uživati v branju. A kot pogosto v življenju, je moralo biti vse drugače. Prebral sem veliko pravne literature, ki mi je sicer pomagala pri opravljanju poklicnih opravil, vendar mi ni bila v pomoč pri iskanju pomembnih odgovorov na tista preprosta življenjska vprašanja, ki se pojavljajo v celotnem življenju, vendar jih zavestno odrivamo, češ bom o tem razmišljal kasneje … Nasprotno, pravo je vedno še bolj zapletalo iskanje odgovorov na vprašanje o položaju posameznika v družbi in njegovem odnosu do družbene skupnosti.
V nadaljnjem izobraževanju, zlasti v času izrednega študija, nisem imel možnosti branja leposlovja, saj ni bilo časa, glede na to, da ob 8-urnem delovniku in branju za študij potrebnega strokovnega gradiva ni bilo časa še za prebiranje literature, čeprav sem vedno poskušal v dostopni strokovni literaturi iskati odgovore na vprašanja, kaj daje življenju smisel.
Četudi skromen opus literature se mi je zdel kot ultimativni dokaz obstoja človeške misli in s tem smisla človeškega življenja. Literatura me je navdihnila, da sem spoznal, da je vse bistvo življenja v človeških odnosih ter v stiku z življenjem in smrtjo.
Družbena izolacija in osamitev se mi je zdela nesmiselna.
Življenje in smrt sta si običajno bliže skupaj, kot se zavedamo. V obdobju svojega poklicnega delovanja na področju zavarovalništva sem redno prihajal v tesne stike s človeškimi nesrečami in smrtjo, zlasti v prometu. Osebno sem se soočal tudi s smrtjo kot onkološki in srčni bolnik. Odločil sem se zavestno živeti do zadnjega, kaj zapisati in objaviti, ter doživeti rojstvo vnukov. Zdi se mi, da pričakovanje smrti ne bi smelo predstavljati posebnih težav, če se človek mirno in dostojanstveno pripravi na soočanje z lastno dokončnostjo.
Ob zavesti o nujnosti neizogibne smrti se je treba od časa do časa zavedati, da je vsak dan življenja dragocen in da ga je treba preživeti zavestno in premišljeno ter slediti svojemu pravemu ozaveščenem jazu, kaj v življenju sploh šteje, in uživati v času s svojimi najdražjimi ter se s hvaležnostjo spominjati na svojo prehojeno življenjsko pot.

Lojzka Furlan
Hvala za cudovit zapis

Anđelka Ivanjko
HVALA stric, poruka prelijepa i mocna…

Jožica Šmerc Kovačič
Branje za razmišljanje

Joži Jagodic
Vedno čuječi,zadovoljni sami s seboj.

Antonija Štrlekar
Zapis mi je pisan na kozo, knjige niso bile na razpolago, brali smo vse, kar smo dobili, primerne in neprimerne, zelim vam vse lepo.

Mojca Hrovat
Hvala za posredovanje, vredno razmisleka !

Jasna Mihurko
Spoštovani profesor, vašo zgodbo bi lahko primerjala s čudovito Andersenovo pravljico, ki povzema bistvo: “Nič ne škodi, če se rodiš v račniku, važno je le to, da si ležal v labodjem jajcu.”

Mojca Petek
Imava nekaj skupnega. Knjige

Nikola Vlahović
Spoštovani profesor Ivanjko. Tako kot vedno lepo in poučno napisano. Nema smrti bez suđena časa (Njegoš).

Štefan Blaži
Iz vaših zapisov se vedno kaj naučimo. Hvala!

Goran Delajković
Nabor avtorjev katere navajate je nekaj kaj imamo skupnega. Čudovit zapis.

Katarina Trojnar Krivic
Vem, zakaj sem vas tako rada poslusala na predavanjih in vas ucbenik prebirala ponoci. “Statusno pravo” znatizeljnost in resnicoljubnost so prekrasne vrline.

Lidija Košutnik
Spoštovani gospod profesor. Bistva življenja se pričnemo zavedati ob hudih življenjskih preizkušnjah, in vedno bolj znamo ceniti vse in vsakega, kar ste izjemno ubesedil.Hvala, da delite z nami vaša razmišljanja.

Albina Štimac
Drago mi je da ste spomenuli Stepenicu, gdje je i moja domaja..
Da, čitala sam kroz školovanje, najviše u gimnaziji i fakultetu.. kasnije se moramo posvebiti struci, ali budući da sam…nastavak slijedi..

Albina Štimac
Buduci da sam oduvijek pisala pjesme, uspjela sam i to u toj fazi . Između ostalog napisala sam pjesmu “Iščekivanje”..stalno nešto čekamo (novo jutro, novi dan, zaposlenje pa novi stan, sve brzo prođe, a ona koju nikada ne čekamo, sama iznenada dođe..
Moja mama, Ankica, znala je reći: kaj bi o smrti razmišljali, ona bu došla, kad bu došla..treba uživati u svakom trenutku, i za njega biti zahvalan.

življenje#

10. januar 2023

Z mojim znancem se, želela ali ne, pogosto nenamerno znajdeva v pogovoru o starosti. Še vedno ne znava odgovoriti, ali je starost predvsem obremenitev ali darilo. Sva si pa enotna v mnenju, da je sprejetje starosti umetnost, kako združiti življenje v starosti z njenim udobjem in njenimi omejitvami ter izzivi, kako jo najbolje izkoristiti. Ko opazujeva druge znance naše generacije ugotavljava, da so nekateri pravi umetniki staranja. Prava sreča je prijateljevati z ljudmi, ki jih v starosti srečujeva in naju pomirjajo, imajo čas za razgovor o notranjih občutkih, povezanih s premisleki o preteklih letih, in sočasno čutijo zahvalo za darilo Življenja. Žal nas pred nastopom starosti nihče ne pouči, da je treba življenje v starosti sprejeti takšno, kakršno je postalo, in ga smiselno oblikovati, namesto sedeti doma križem rok pred ekranom in se prepustiti preživljanju dneva z občutkom praznosti in brezupnosti. Res je, da se številne možnosti v starosti zapirajo, vendar so tudi tiste, ki so še odprte ali se morda celo na novo odprejo. Tudi v starosti je treba zgrabiti priložnosti, ki jih še imamo, in jih čim bolje izkoristiti. Ena od na novo odprtih možnosti je tudi druženje na družbenem omrežju, čeprav se mnogi posmehujejo ob njegovi omembi. Osebno imava oba z znancem pozitivne in blagodejne izkušnje z družbenim omrežjem, saj nam omogoča izmenjavo mnenj z neznanimi, vendar zanimivimi ljudmi, ki še kako človeško prefinjeno razmišljajo in odkrivajo svoje lastnosti, ki jih tudi sami niso poznali.
Zgodovina nam daje veliko znanja o starosti in poteku umetnosti staranja, vendar se mi obnašamo, podobno kot na drugih področjih, kot da se je življenje začelo z nami in vse, kar je bilo ustvarjeno v preteklosti, sploh ni vredno naše pozornosti. Delamo se, kot da na novo odkrivamo Ameriko.
Pravnik in filozof Mark Tulij Cicero, najslavnejši govornik v Rimu, je že v prvem stoletju opisoval pozitivne vidike staranja. Po njegovem mnenju starost ni nujno obdobje nedejavnosti temveč čas, ko se lahko vključimo v družbeno skupnost. Tako kot dobro vino sčasoma postaja vse boljše in če se pravilno shranjuje, se njegov značaj z leti odkrije. Tako kot vino lahko tudi mi z leti dozorimo in pridobimo moč značaja. Starost je pravi čas za prostovoljno delo na različnih področjih. Cicerove ugotovitve, da se duševne sposobnosti z leti ne zmanjšujejo, če se starostnik ukvarja z nenehnim učenjem, so danes potrjene s sodobnimi raziskavami možganov. Tisti, ki v starosti ostanejo mentalno budni, imajo tudi manj možnosti za razvoj demence.
Po Cicerovih besedah nam celo smrt, najbolj neizogiben od vseh dogodkov, ne povzroča glavobola, ne glede na to da smrt v celoti izbriše našo zavest, s čimer izgine tudi vse trpljenje ali pa naš duh živi naprej v večni blaženosti, kar tudi zatrjujejo številna verstva.
Ernst Bloch, marksistični filozof, ki je bil kritičen ne le do meščanske družbe marveč tudi do marksizma in vseh njegovih kasnejših zablod, se v svojem znanem glavnem delu »Načelo upanja« (1954) obširno ukvarja s staranjem in opisuje pozitiven ideal starosti.
Da bi se dobro postarali, pravi Bloch, se moramo najprej soočiti s svojimi strahovi pred staranjem, saj se večina starostnikov boji svojega počasnega, izčrpanega telesa, pa tudi revščine in osamljenosti. Po njegovem mnenju je k starosti treba pristopiti z idejo o starosti kot »pregledu in žetvi« ter »vinu in vreči«. V njegovem razmišljanju »vino« pomeni uživanje v življenju, »vreča« pa finančno varnost. Oboje sta sadova delovnega življenja in obogatita starost.
Če si torej v jeseni življenja končno dovolimo priznati, da smo izčrpani, se ob opravljenem pregledu »žetve sadov« delovnega življenja lahko udobno umaknemo, ob »vinu« in »vreči« na višjo raven življenjskega kraljestva.
Ko je moj znanec prebral zadnji stavek, je odkimal z glavo in rekel: »To velja za neke bodoče generacije ne pa za našo, saj so naši generaciji drugi, namesto nas, opravili »žetev sadov« in »vino«, skupaj z »vrečo«, skrbno shranili le za nekatere izbrance …«.

Marjana Pavliha
Odličen zapis.

Nikola Vlahović
Oj starosti najgore oružje, nit te nosit nit te kome prodat.

Danica Mally
Odlično napisano…

Anđelka Ivanjko
HVALA ti stric

Zarko Predic
Moj oče je govoril:obstajajo mladi starci in stari mladeniči

Božo Mijatovic
Veliko ljudi nima te možnosti dočakati “starost”, med njimi tudi vrhunski športniki itn….. Trenutno jih imam 61, upam da bom vsaj 80 dočakal….. Sicer pa lepo napisano prof. dr. Š. I.

Albina Štimac
Kao kod umijeća ljubavi, tako i kod umijeća starosti, trebamo prvo to prihvatiti, a onda sagledati sve svoje sposobnosti da to oplemenimo..život treba proživjeti, a ne prezivljavati..

Joži Jagodic
Zelo simpatično opisano. Prav je, da ostanemo v dobri kondiciji, da se je potrebno truditi je tudi res. Ampak to te poganja naprej.

Marko Uvera
Saj ne vem, čigav je ta pregovor.
Slišal sem ga v slovenščini, hrvaščini in nemščini.
Starost te vpraša, kaj je delala mladost.
Gre kar skupaj s tistim o

Sam pa se kar držim formule:
0.5 + 0.5 = 1
Mislim, pol mene plus pol žene je 1.
Z nekim trudom, ki ga ponuja življenje je rezultat lahko boljši kot 1

Božidar Mithans
Se strinjam z napisanim. Prijatelju pa nasvet: Kar smo sejali, to žanjemo. Seveda to velja zgolj statistično oz za večino in ne za vsakega posameznika.

Jožica Šmerc Kovačič
Zelo zanimiva razmišljanja, ki sem jih tudi sama osvojila.

Janez Smerkolj
Vsakršne aktivnosti so zdravilo proti zarjavetju, tudi velja za mlajše.

Suzana Pirtovsek
V naši družbi je starost spoznana kot stanje ne sposobnosti opravljati enako produktivno in hitro kot je to pričakovano. Predvsem smo zrušili tradicionalno spoštljivost in upoštevanje generacijske hierarhije. Starost je zato marginalizirano stanje katerega ne želimo preveč zraven v svoji okolici. Ja porazno stanje, ki ga bo treba začeti sistematično spreminjati z odnosom do samim seboj svojih bližnjih in vseh ljudi v družbi, saj bomo vsi neizogibno prišli v to stanje. Pri tem se vedno bolj zavedam da se naš duh ne stara le telo se spreminja.

Cvetka Sevsek
Poklon mojemu profesorju dr. Šimetu Ivanjku…

starost#