Volitve so zame že dolgo več kakor politični dogodek. So trenutek, ko se v meni znova oglasijo spomini, dvomi in tiha vprašanja o tem, koliko resnice je še ostalo v javnem življenju. Ob vsakem novem predvolilnem času se namreč vrača star občutek, da je veliko besed, veliko hrupa in veliko obljub, a premalo tistega, kar bi človeku vračalo zaupanje. Podobno kot v preteklosti  po volitvah bo večinski del našega družbenega  okolja  prežet z čustvenim nabojem in entuziazmom glede idealizirane bodočnosti in manjši del bo  zajela apatija oziroma  mešanica strahu, jeze, žalosti, skrbi in pod.

Ob volitvah me že dolga leta obišče ista misel. Ne vstopi nenadoma, ne udari kakor strela, temveč se prikrade tiho, skoraj neopazno, kot star spomin, ki dobro pozna pot do človekove notranjosti. Dovolj je nekaj televizijskih soočenj, nekaj predvolilnih gesel, nekaj znanih obrazov in že se v meni oglasi tisti stari občutek, da sem vse to nekoč že videl, (deja vu) že slišal, že prestal. In bolj ko poslušam, manj me navdaja upanje, bolj pa občutek, da se skozi leta ne spreminjajo toliko stvari same, kolikor se menjajo njihove kulise.

V času socializma se volitev, kolikor se spominjam, nisem udeleževal. Ne iz velikega odpora, ne iz poguma, ampak bolj iz tihega spoznanja, da je bilo vse že odločeno, še preden je človek sploh stopil pred volilno skrinjico. Ni bilo prave izbire, ni bilo odprtosti, ni bilo tiste negotovosti, brez katere tudi svoboda nekako ne more zadihati. Vse je bilo že določeno, kakor prizor v gledališču, v katerem igralci govorijo, občinstvo pa vnaprej pozna konec. Človek težko verjame v smisel dejanja, če ve, da njegovo dejanje ne more ničesar premakniti.

Potem je prišla samostojna Slovenija in z njo nov čas, poln velikih besed, pričakovanj in slovesnih obljub. Tudi sam sem postal skrben volivec. Zdelo se mi je prav, da človek v svobodni državi ne molči s svojim glasom. Zdelo se mi je, da dolgujem nekaj tej skupnosti, temu času, tej novo pridobljeni možnosti, da se vendarle izreče. In tako sem hodil na volitve, čeprav sem skoraj vedno volil tiste, ki so potem izgubili. Toda to me v resnici ni najbolj bolelo. Človek se navadi tudi na to, da njegova izbira ostane na poraženi strani. Veliko bolj me je tiho in vztrajno nagrizlo nekaj drugega: spoznanje, da se ob vseh teh volitvah, ob vseh teh spremembah, ob vseh teh zamenjanih imenih in obrazih, v življenju navadnega človeka spremeni presenetljivo malo.

To je morda najbolj utrujajoča misel, kar jih spremlja volivca skozi leta. Da se veliko dogaja, a da se skoraj nič ne zgodi. Da so javni prostori polni besed, časopisi polni obljub, zasloni polni obrazov, vsakdanje življenje pa ostaja tam, kjer je bilo: s svojimi skrbmi, s svojo tihoto, s svojim pomanjkanjem. Morda prav zato ob vsakih volitvah začutim nekaj, kar bi najbrž lahko imenoval siromaštvo duha. Ne kot žalitev, temveč kot žalostno diagnozo časa. Kot da si z vedno novimi navdušenji prikrivamo staro notranjo praznino. Kot da si ne upamo priznati, kako pogosto smo že verjeli, da prihaja nekaj novega, nekaj boljšega, nekaj, kar bo končno izpolnilo tisto, kar je bilo obljubljeno že tolikokrat prej. A navdušenja iz preteklosti so ostala nedokončana, neuresničena, izpraznjena. Ostali so le njihovi odmevi in iz teh odmevov se počasi nabira razočaranje.

Razočaranje ne pride z velikim hrupom. Pride tiho. Sprva kot droben dvom, potem kot previdnost, na koncu kot trajen spremljevalec. Človek neha verjeti v velike preobrate, neha se vznemirjati ob udarnih besedah, neha polagati preveč upanja v ljudi, ki se pred kamerami zdijo večji, kakor se pozneje pokažejo v resničnosti. Morda prav zato televizijske predstavitve politikov name naredijo najmanj vtisa. Moral bi v njih slišati razmislek, jasnost, težo. Moral bi začutiti, da pred menoj stojijo ljudje, ki vedo, kaj pomeni nositi odgovornost za skupnost. Toda prepogosto gledam nekaj povsem drugega: medsebojne obtožbe, drobne maščevalnosti, preračunljivo ost, včasih celo nekakšno otročjo potrebo po tem, da bi drug drugega ponižali.

Vsakič znova me ob tem prešine ista misel: ljudje, ki imajo resnično vizijo, najbrž ne govorijo toliko o svojih nasprotnikih. Kdor nosi v sebi jasno misel, jo izreče mirno. Kdor zares ve, kaj bi rad storil, ne potrebuje nenehnega obračunavanja. Kdor ima značaj, ga ni treba vsak hip dokazovati z glasnostjo. Prav medsebojne obtožbe so zato zame znamenje nečesa drugega — ne moči, ampak praznine. Kakor da je v teh besednih spopadih razkrita odsotnost resničnih, kakovostnih vizij sprememb. Kjer bi človek pričakoval širino, se pokaže zamera. Kjer bi želel slišati pogled v prihodnost, posluša o starih zamerah. Kjer bi morala biti državniška drža, je pogosto le boj za prevlado.

In tako se v meni ob vsem tem ne prebudi jeza, temveč bolj žalost. Žalost nad tem, kako nizko je včasih padla beseda, ki bi morala biti nosilka skupne odgovornosti. Žalost nad tem, kako malo je v političnem govoru tiste človeške topline, tiste resnosti, tistega redkega občutka, da nekdo zares razume življenje ljudi. Preveč je videza in premalo vsebine. Preveč nastopa in premalo tihe moči. Preveč obljub in premalo notranje pokončnosti.

Pa vendar, kljub vsemu, ostajam volivec. Ne iz zanosa in ne iz slepe vere. Morda bolj iz neke tihe zvestobe samemu sebi. Zdi se mi, da človek ne sme povsem odnehati nad skupnim življenjem, tudi kadar ga to življenje vedno znova razočara. Morda je prav v tem nekaj skromnega, a pomembnega: da še vedno prideš, še vedno premisliš, še vedno oddaš glas, čeprav veš, da svet zaradi tega ne bo na novo ustvarjen. To ni več navdušenje. To je vztrajnost. Morda celo zadnji ostanek državljanskega dostojanstva.

Ob letošnjih volitvah ne vem, kdo bo razočaran zaradi navdušenja iz preteklosti. Vem pa, da bo razočaranje spet med nami, kakor tih spremljevalec vseh velikih besed. In vem tudi, da me vse manj zanimajo tisti, ki govorijo največ, in vse bolj tisti, ki bi morda znali molčati ob pravem času in spregovoriti šele tedaj, ko imajo res kaj povedati. Z leti človek očitno začne iskati nekaj drugega: manj blišča, manj retorike, manj boja, več teže, več miru, več resnice.

Morda je največja žalost našega časa v tem, da smo se skoraj navadili živeti brez velikih pričakovanj. Da od politike ne terjamo več skoraj ničesar, ker nas je prepogosto pustila same z lastnimi upi. In ko se narod navadi na majhna pričakovanja, se v njem naseli posebna vrsta utrujenosti. Takrat volitve ne postanejo več praznik, ampak le še obred ponavljanja starih vprašanj, na katera nihče ne zna odgovoriti z dovolj resnosti.

Tako tudi letos v meni ni pravega zanosa. Je pa spomin. Je dolžnost. In je tista stara, skoraj neizprosna misel, da se pri volitvah veliko dogaja, pa se za človeka premalo zgodi. Prav v tem razkoraku med hrupom javnega življenja in tihoto vsakdanjega človeka se skriva jedro mojega občutka. Zato me politične predstave ne navdušujejo več. Prej me opominjajo, kako redke so danes resnične vizije in kako dragocena bi bila že preprosta poštenost.

In vendar ostaja nekaj, česar si ne bi rad pustil vzeti: misel, da bi javno življenje vendarle moralo služiti človeku. Morda prav ta misel, čeprav ranjena in utrujena, še zmeraj tiho vztraja. Kakor plamen, ki ne razsvetljuje več daleč, a vendar noče ugasniti. Pogosto se zanos ljudi spreminja v svoje nasprotje, kot se sicer iluzije razblinijo pogosto v grenek priokus, kot posledica osebnega dojemanja sveta in njegovih pojavnih realnih oblik.

# volitve, #hrup javnega življenja, #dostojanstvo, # razočaranje v politiko

Rimljani so uporabljali lepo besedo recordare, ki ne pomeni le »spomniti se«, ampak tudi »vzeti si k srcu«. V tej besedi je skrita globoka življenjska resnica: človek stori največ dobrega takrat, ko daje iz srca.

Tudi danes pomagamo drug drugemu, vendar se je vredno vprašati, iz kakšnega nagiba to delamo. Ali pomagamo zato, ker nas vodi ljubezen, ali zato, ker nekaj pričakujemo v zameno — priznanje, dober vtis ali celo korist? Dobro delo brez srca lahko ostane samo zunanje dejanje, dobrota iz srca pa vedno pusti sled tudi v človeku, ki daje.

Spomnim se prizora iz filma, kjer je bogat podjetnik namenil veliko pomoč ubogim, potem pa vprašal svojega računovodjo, koliko bo pri tem pridobil pri davku. Navzven je storil nekaj dobrega, vendar je ostalo odprto vprašanje: ali je bilo to dejanje res dar srca?

Naš čas je poln naglice, tekmovalnosti in hladnih odnosov. Prav zato je toliko bolj dragoceno, da drugega ne le opazimo, ampak si ga vzamemo k srcu. Morda svet danes ne potrebuje samo več pomoči, ampak predvsem več srčne dobrote.

Človek postane najbolj podoben svojemu najglobljemu poslanstvu takrat, ko pomaga drugemu  brez računice.

V enem izmed svojih zadnjih zapisov je veliki mislec in izumitelj Nikola Tesla zapisal globoko in navdihujočo misel:
»Verjamem, da bodo moja odkritja ljudem olajšala življenje in ga naredila znosnejšega ter jih usmerila k duhovnosti in moralnosti.«

V teh besedah se razkriva veličina človeka, ki ni bil le genij tehničnega napredka, temveč tudi izjemen duh, sposoben gledati dlje od strojev, izumov in znanstvenih dosežkov. Tesla, veliki človek iz naših sosednih krajev, ni videl smisla napredka zgolj v tem, da človeku olajša vsakdan, ampak predvsem v tem, da ga približa višjim vrednotam — duhovnosti, moralnosti in plemenitosti.

Več kot osemdeset let po njegovi smrti se še vedno z občudovanjem oziramo na njegove izume, ki so zaznamovali sodobni svet in postali temelj našega vsakdana. Toda ob tem pogosto pozabljamo na tisti tišji, a morda najdragocenejši del njegove zapuščine: na njegovo misel, da tehnični napredek brez duhovne in moralne rasti človeka ne more izpolniti svojega najglobljega poslanstva.

Duhovnost in moralnost sta namreč tesno povezani s srečo, zadovoljstvom, ustvarjalnostjo, sočutjem ter pripravljenostjo za dajanje in sprejemanje. Brez teh vrednot človek počasi izgublja svojo človeško toplino, svojo notranjo svetlobo in občutek za drugega. Takrat se začne svet, kljub vsej svoji popolnosti in tehnološki moči, nevarno prazniti smisla.

Zato Teslove misli danes ne smemo razumeti le kot spomin na velikega izumitelja, temveč kot dragocen opomin sodobnemu človeku. V času, ko nas obdaja hitrost, učinkovitost in neprestano hrepenenje po novem, nas njegova beseda vabi, da se za trenutek ustavimo in se vprašamo, kam pravzaprav usmerjamo svoje znanje, svoj trud in svoje življenje.

Naj nas Tesla ne navdihuje samo s svojo genialnostjo, temveč tudi s svojo modrostjo. Tehnika lahko razsvetli svet, toda le človekova duhovnost in moralnost ga lahko naredita resnično človeškega. Prav v tem ravnovesju med razumom in srcem, med napredkom in vrednotami, se skriva pot v lepšo in bolj plemenito prihodnost.

Ko je Aleksander Veliki s svojo vojsko prečkal žgočo, izsušeno pokrajino, so vojaki omagovali od žeje. Sonce je neusmiljeno pritiskalo na utrujena telesa, zemlja je pokala od suše, voda pa je postala dragocenejša od vsega drugega. Po dolgem iskanju so nekateri vojaki našli le skromno količino vode in jo v čeladi prinesli svojemu poveljniku kot dragocen dar. Aleksander je čelado sprejel, a vode ni spil. Ko je pogledal izmučene obraze svojih mož, je spoznal, da tisto, kar bi bilo dovolj zanj, ne bi moglo zadoščati vsem. Če bi pil sam, bi s tem priznal, da zanj veljajo drugačna merila kakor za druge. Zato je vodo izlil na tla. S tem dejanjem ni zavrnil daru, temveč je izrazil zavest, da si ne sme prisvojiti tistega, česar ne more deliti z vsemi.

Ta dogodek je več kot le zgodovinska anekdota. Je prispodoba pravičnosti, odgovornosti in moralne mere, ki bi morala spremljati vsako oblast, vsako odločanje in tudi vsako uporabo prava. Prav zato se zgodba o Aleksandrovi čeladi z vso težo postavlja tudi pred pravnike. Tudi v sodobni družbi namreč pravo in pravice niso vedno enako dostopni vsem. Kar je za družbeno elito pogosto samoumevno, hitro dosegljivo in obilno odmerjeno, ostaja za ranljive, marginalne in drugačne pogosto oddaljeno, okrnjeno ali povsem nedosegljivo.

Tu se odpre vprašanje, ki se mu pravniška vest ne more izogniti: ali z enako vnemo, občutljivostjo in odgovornostjo obravnavamo vse ljudi? Ali pravo res deluje kot skupni prostor pravičnosti ali pa se v praksi prepogosto nagiba k tistim, ki že imajo moč, vpliv in glas? Resnična vrednost prava se ne pokaže tedaj, ko varuje močne, temveč tedaj, ko zmore videti in zaščititi šibke. Njegova naloga ni le urejanje družbenih razmerij, temveč nenehno prizadevanje, da bi bilo dostojanstvo vsakega človeka enako priznano in enako zavarovano.

Zato se zgodba o Aleksandru danes boleče in zgovorno zrcali tudi v usodi oškodovancev izbrisanih pravnih oseb. Ti ljudje že četrt stoletja čakajo in se borijo za pravno varstvo, za priznanje svoje prizadetosti in za pravičnost, ki bi morala biti samoumevna. Njihovo dolgo čakanje ni le pravni problem, temveč tudi moralni opomin. Kaže nam, da pravo ni vedno dovolj hitro, dovolj občutljivo in dovolj pogumno tam, kjer bi to najbolj moralo biti. In prav v tem se razkriva njegova največja preizkušnja: ali zna prisluhniti tudi tistim, ki so predolgo ostali preslišani.

Če je Aleksander razumel, da ne sme zase vzeti vode, ki je ne more deliti z drugimi, bi moralo tudi pravo razumeti, da ne sme postati privilegij redkih. Dokler nekateri na pravno varstvo čakajo desetletja, medtem ko drugi do njega dostopajo hitro in brez ovir, ostaja vprašanje pravičnosti odprto. Oškodovanci izbrisanih pravnih oseb nas zato ne opominjajo le na dolgotrajnost pravnih postopkov, temveč na temeljno dolžnost prava, da nikogar ne pusti pred vrati pravičnosti.

Ta misel se pogosto pripisuje francoskemu filozofu d’Alembertu, vendar je pomembnejše od avtorstva samo dejstvo, da jo življenje vedno znova potrjuje. Pred 25 leti so naši politiki po nujnem postopku brez pravega razloga posegli v osebno premoženje lastnih državljanov s sprejetjem najbolj spornega zakona o finančnem poslovanju podjetij,ki ga nobena država ne pozna.  Potrebovali so 25 let, da so sploh priznali obveznost plačila delne odškodnine, potem pa z nerazumnim amandmajem poskrbeli, da oškodovanci v štirih letih ne dobijo niti centa.

Doslej so se politiki branili, da so za vse to dobili našo privolitev — naš glas, naš molk, našo vedno ponovno zeleno luč. Ob oškodovanju nam vsiljujejo še samokritiko: sami ste si krivi, saj ste vedeli. Najprej ti vzamejo, potem 25 let zavlačujejo, nato pa še preprečijo, da bi dobil pravično odškodnino. Zanimivo, da veliki zagovorniki človekovih pravic ( zlasti Varuh človekovih pravic) ne vidijo  kršitve načela pravičnosti in zaupanja v pravo , da  država 25 let zavlačuje s priznanjem krivice in nato še prepreči njeno dejansko popravo.To ni več pravna država, ampak politična samovolja, zavita v postopke in amandmaje.

Prihajajo nove volitve. Veliko dosedanjih poslancev zdaj prosi za novo dovoljenje, da bi lahko isto počeli naprej: zavlačevali, zavajali in prelagali odgovornost na oškodovance. V imenu tisočev oškodovancev sem, na začetku tega mandata,  osebno prosil mariborsko poslanko, naj se v državnem zboru zavzame za odpravo škodljivih posledic napake zakonodajalca izpred 25 let, pa sem bil grobo zavrnjen z besedami, da je kot poslanka poklicana za “pomembnejše zadeve”.

Danes se poslanci ne hvalijo zato, ker bi ravnali prav, ampak zato, ker bi od ljudi znova radi dobili privolitev, da lahko delajo narobe. In ko jim to dovolimo, nam potem še cinično rečejo: sami ste si krivi, saj ste vedeli.

Dvomim, da  dosedanji poslanci prosijo  za mandat, da bi služil ljudem, ampak za dovoljenje, da jih razočarajo  še enkrat. Pričakovati je, da tisti, ki je  25 let zavlačeval s popravo krivice bo to delal tudi v bodoče.

Bismarck je politiko videl kot umetnost. Vprašanje za volivce pa je, ali bomo še naprej dopuščali, da postane umetnost izmikanja odgovornosti.

Hvala vsem za rojstnodnevne čestitke! Polepšali ste mi dan. ❤️ Nisem uspel vsem posebej odgovoriti, ampak sem vse prebral in cenim vsako Vašo pozornost. 🙏 Lep pozdrav! Šime

1. januar 2025

Prvo jutro novega leta ponuja priložnost za globoko razmišljanje o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Svet je tišji, kot bi vesolje čakalo, da naredimo prvi korak v sveže poglavje življenja. Sonce vstaja nad obzorjem, prav tako pa vstajajo moje misli – mešanica spominov na preteklost in pričakovanj za prihodnost.

Razmišljam o preteklem letu. O ljudeh, ki so mi stali ob strani, o trenutkih veselja in izzivih, ki so me učili potrpežljivosti.

Hvaležen sem za vse dobro, kar je bilo, in tudi za lekcije, ki so prišle s težkimi trenutki.

Hvaležen sem za vse trenutke, ki sem jih delil z mojimi najbližjimi, dragimi osebami, prijatelji, znanci v preteklem letu, in se veselim novih dogodivščin v prihodnosti.

Ob prvem jutru novega leta ne želim ostati ujet v preteklosti.

Razmišljam o tem, kako lahko živim še bolje, bolj polno. Kako lahko še bolj cenim trenutke, ki jih imam še na razpolago in kako lahko naredim nekaj dobrega – za sebe, za druge, za svet okoli sebe.

To jutro me opomni, da je vsak nov dan priložnost. Ne gre za velike obljube ali ambiciozne cilje ampak za majhne korake. Za prijazen nasmeh, iskreno besedo, za to, da ne izgubim vere v dobro.

Hvaležen sem, da je veliko dobrih ljudi del moje zgodbe.

Naj bo leto 2025 polno preprostih radosti in dragocenih trenutkov, ki nas bodo oblikovali. In naj me vsako jutro, ne samo to prvo, opomni, kako dragocen je čas, ki ga imamo, in da smo zmožni to spoznati …, čeprav pozno!?

Prav lep, prisrčen pozdrav vsem, ki ste ob današnjem bujenju, skupaj z menoj, občutili trenutek sreče, čeprav ne vemo zakaj …

#novo leto

2. januar 2025

Začetek leta je idealen čas za razmislek o tem, kako uskladiti naše življenje z našim naravnim ritmom, namesto da slepo sledimo zahtevam družbe performansa in pričakovanju drugih. Novo leto prinaša priložnost, da si postavimo cilje in sklenemo odločitve, ki temeljijo na naših resničnih potrebah, vrednotah in željah. Živimo v družbi performansa, kar pomeni, da je sodobni svet usmerjen k stalnemu doseganju rezultatov, produktivnosti in uspešnosti. Pri svojih nalogah smo prisiljeni biti nenehno aktivni in energični. Samokritičnost, skrbi, sram in strahovi si podajajo roke in neprenehoma krožijo po glavi, ker je vedno prisotna misel, da ne bi česa zamudili ali opustili.

V takšni družbi pogosto ocenjujemo sami sebe in drugi nas oziroma mi druge na podlagi učinkovitosti, delovnih dosežkov in zunanjih meril uspeha. To ustvarja pritisk, da smo ves čas aktivni, motivirani in energični, ne glede na naše dejansko počutje ali potrebe in ne glede na našo starost. To je v nasprotju z našim naravnim ritmom, ki vključuje menjavanje obdobij aktivnosti in počitka zaradi potrebe po regeneraciji telesa in duha. Imamo občutek nezadostnosti, da nikoli ne naredimo dovolj. V osnovi izgubljamo stik z lastnimi potrebami na področju čustvenih, socialnih in duhovnih vidikov življenja.

Razumevanje nasprotja med družbo performansa in našim naravnim ritmom je ključno za ohranjanje zdravja, notranjega zadovoljstva in avtentičnosti.

Preoblikovanje življenja v bolj zavesten in uravnotežen pristop zahteva postopne spremembe v razmišljanju, navadah in vrednotah. To pomeni, da se osredotočimo na kakovost življenja, namesto na nenehen pritisk po dosežkih ali izpolnjevanju družbenih pričakovanj. Zavedanje trenutka nam pomaga zmanjšati tesnobo glede prihodnosti in obžalovanja glede preteklosti. Jasno je treba opredeliti naše prioritete po vrednotah (npr. družina, zdravje, ustvarjalnost, odnosi …?). Določiti si je treba, kdaj je čas za delo in kdaj za zasebno življenje, ter se teh meja držati brez izjem. Opustiti perfekcionizem. Sprejeti omejitve, ki so povezane z zdravstvenim stanjem, izobraženostjo, starostjo idr.

Naj bo novo leto priložnost, da se oddaljimo od prekomernega družbenega pritiska in iščemo večjo harmonijo s samim seboj. Zavedanje, da smo del narave in da potrebujemo čas za regeneracijo, je prvi korak k bolj uravnoteženemu življenju.

Tukaj ne gre za t. i. novoletne sklepe, ki se običajno ne uresničijo, ker so pogosto preveč ambiciozni, splošni ali nimajo jasnega načrta, kako jih doseči. Treba se je osredotočiti na tiste sklepe, ki nam resnično veliko pomenijo in jih povezujemo z vrednotami v življenju.

Jasna Vodnik Uršič

Se popolnoma strinjam z vami. Za lepo preživet dan res ne rabimo žaklja denarja, ko dojamemo, da je že en sprehod v naravi lahko čudovit.

Dragica Bacani

Črke na papirju in zaobljube vse prenesejo!

Resnično živeti pa ni tako enostavno!

Če bi upoštevali,

ne delaj drugemu tisto,

kar ne želiš,

da drugi dela tebi,

bi bilo malo drugače !

#življenje

18. januar 2025

Pred dnevi sem slučajno bil na srečanju z »visoko politično osebnostjo«. Ko je ta oseba vstopila v dvorano ob spremstvu organizatorja protokola, smo vsi spontano vstali. Vprašal sem se, zakaj smo avtomatično vstali? Ali je res politik tako pomembna oseba in večvredna od vseh drugih?

Ob takih dogodkih se mi pogosto vsiljuje razmišljanje, ali nismo vsi ljudje vrednostno enaki in zakaj so nekateri večvredni?

O tem sem se pogosto pogovarjal tudi s študenti v zvezi s pravnim vprašanjem ločevanja načela enakopravnosti in enakovrednosti ljudi. Pri tem je bila praviloma razprava iniciirana z znanim stavkom: „Vi, moji ubogi prijatelji, ste mi enaki po naravi in šibkejši od mene le zaradi razlike v bogastvu«, ki ga je zapisal grof Chesterfield v Pismih svojemu sinu pred približno tristo leti.

Pravniki se mnogokrat srečujemo z vprašanjem enakopravnosti med ljudmi in smo na to vsaj formalno pozorni.

O neenakovrednosti pa ne razmišljmo, čeprav jo čutimo v družbi in ima pogosto posledice pri kršitvah enakopravnosti. Enakopravnost pomeni, da imamo vsi ljudje enake pravice in dolžnosti, ne glede na spol, raso, narodnost, vero, premoženjski status ali druge osebne okoliščine. To je pravni in družbeni koncept, ki temelji na lastnostih in enakih možnostih za vse. O enakopravnosti se veliko govori, in je kot načelo zapisana v ustavi, vendar se v praksi velikokrat ne spoštuje.

O enakovrednosti pa ne najdemo pravnih pravil, vendar se v praksi z njo srečujemo na vsakem koraku in povzroča težave v medsebojnih razmerjih.

Enakovrednost se nanaša na vrednost posameznika kot osebe. V filozofskem smislu je vsak človek enakovreden kot bitje s svojo lastno vrednostjo, dostojanstvom in edinstvenostjo. Vendar pa se v družbenem ali ekonomskem kontekstu vrednost posameznika pogosto meri glede na uspeh, sposobnosti, uspeh v družbi in podobno. Vrednost ljudi kot posameznikov je lahko subjektivno ocenjena različno – glede na njihove sposobnosti, talent, dosežke, materialni položaj … ali številne druge dejavnike.

Problem različnega vrednotenja ljudi pogosto postane opravičenje za diskriminacijo ali kršenje načela enakopravnosti. Vsak človek ima svojo edinstveno vrednost, ki ni odvisna od zunanjih meril, katerim okolje posveča pozornost., kar nakazuje tudicitirani stavek Chesterfielda. Čeprav se ljudje razlikujemo v sposobnostih, dosežkih, vlogah in številnih drugih atributih, tega ne smemo upoštevati kot osnovne človeške vrednosti.

Zanimivi so kriteriji, na podlagi katerih se vrednotijo določene skupine ljudi. Kriteriji, sicer, niso znanstveni, vendar so uporabni v praksi. Poznamo dva načina vrednotenja ljudi; na podlagi velikosti žogice pri igri in mesta kjer je napisano ime posameznika.

Tisti, ki pri igri uporabljajo manjšo žogico so več vredni od tisti, ki igrajo z veliko žogo. Vsi igramo nogomet z veliko žogo. Več vredni igrajo tenis. Tisti, ki se cenijo kot največ vredni v družbi pa igrajo golf.

Glede imena pa velja pravilo, da so tisti katerih ime je napisano na njihovi delovni obleki delavci, ki opravljajo preprosta dela. Večvredni so tisti katerih ime napisano na njihovi delovni mizi. Še bolj vredni pa so tisti katerih ime je napisano na vratih sobe v kateri delajo. Najvrednejši v naši družbi pa so tisti katerih ime se vsakodnevno ponavlja na televizijske ekranih.

Moj znanec, upokojenec, me je vprašal, kako pa se vrednotijo upokojenci, katerih imena se nikjer na pojavljajo, še manj pa se igrajo igre z žogami…

Na to pa nisem znal odgovoriti…

Jasna Vodnik Uršič

Mislim, da bi se dalo o tem zelo dolgo razpravljati. Sama sem mnenja, da smo vsi enakovredni in morali bi biti tudi enakopravni…..

Barbara Bračič

Moje mnenje je, da smo ljudje enakovredni. Ni pomembno delo, ki ga opravljamo, funkcija, ki jo zasedamo, ime, s katerim se predstavljamo in je ” nekje zapisano” ali pa ne. Vsi smo tukaj z določenim namenom.

Kot primer pa tole:

Veste, če ne bi bilo ljudi, ki odvažajo vso svinjarijo, ki jo ustvarjamo vsi ljudje in “vsi pomembneži “, ki mislijo, da so več vredni, bi se tudi oni zadušili v svojih lastni svinjariji. Torej smo vsi pomembni! Inteligentni ljudje (doktorati nimajo nič z inteligenco) to vedo in se tako, kot je prav, tudi vedejo v družbi drugih!

Brane Terglav

In kdo je bil ta pomembnež? Te, ki jih gledamo sedaj tudi pogledam ne, kaj šele da se jim klanjam. Sicer pa je to v človeški naravi. Nekateri bi bili radi nad drugimi s tem, da se jim klanjajo in so častiželni. Najhujši na svetu pa so tisti, ki po Abrahamovi zavezi verjamejo, da lahko vladajo drugim. In ti so vzrok vseh težav, ki jih imamo.

Tone Potocnik

Vsak od nas lahko postavi sam na svoje mesto sočloveka s svojim vedenjem in reakcijo.Nobenemu se ni potrebno udi njati in vsak od nas se naj potrudi,da hodi pokončno. Vecvrednostni kompleks je samo v glavah po duhu in srcu revnih ljudi. Sicer pa moji dobri prijatelji iz Avstrije pravijo in s tem se globoko strinjam…spoštovanje si je potrebno zaslužiti s pravimi dejanji.Zato sam zeli redko naslavljam ljudi s spoštovani,ker bi sicer razvrednotil pomen te plemenite besede.

Darko Fras

S tem, da se vstanemo, ko pride oseba v prostor ali na prizorišče, je po mojem mnenju to dokaz spoštovanja in ne manjvrednosti. Spoštovanja do funkcije ali položaja, lahko tudi priznanja ob kakšnem dosežku, športnem, kulturnem, gospodarskem in podobno… S tujko temu rečejo “standing ovation”. Če bi bili manj vredni bi morali poklekniti, ne vstati… Tega spoštovanja je vsak dan manj. Tudi zato, ker osebe, ki opravljajo te funkcije, z svojim vedenjem zapravijo ta ugled. Sicer pa menim, da je potrebno biti zelo previden s to enakovrednostjo, ker danes je to že prešlo v drugo skrajnost. Enakovrednost je lahko tudi negativna, ko posamezniki zahtevajo enak standard in status ne glede na njihov prispevek v družbi. Enakovrednost recimo v politiki spolov danes povzroča številne moralne in ideološke dileme in radikalno spreminja družbeni vrednostni sistem… Tudi to je ena perspektiva enakovrednosti… Dejstvo je, da nismo in nikoli ne bomo vsi enaki. So boljši in so slabši, so nadpovprečni in povprečni, so posebni in drugačni, so tudi omejeni in hendikepirani. Pomembno je, da se med seboj spoštujemo in da se kot družba obnašamo tako, da močnejši ščitijo šibke, uspešnejši delijo uspehe (hrano) z manj uspešnimi, izkušeni in modri pa učijo in vodijo ostale. To zmore večina živali, zakaj ne bi zmogel človek?

#enakovrednost, #etika