Predbožični večer, kot ga nosim v spominu

Predbožični večer (hr. badnjak), je bil v preteklosti na vasi v Hrvaškem Zagorju nekaj povsem drugega, kot ga poznamo danes. Danes se zdi, da se večina priprav zgodi v trgovinah – v naglici, med policami, v iskanju daril. Takrat pa se je božič začel doma, v hiši, v družini in v tihem pričakovanju.Obrazi staršev in starejših se mi danes vračajo jasneje kot marsikaj drugega. Oče je stal ob mizi, resen in tih, z rokami, utrjenimi od dela. Njegov glas pri molitvi ni bil glasen, a je imel težo. Ko je blagoslovil jedi na mizi, se ni mudilo nikamor. Vse je potekalo počasi, zavedno. Nato je nekaj hrane odnesel še v štalo. Tudi živali so bile del tega večera – kot da brez njih praznik ne bi bil popoln.

Materin obraz je bil drugačen. Mehkejši, topel, a utrujen. V očeh se je videlo, koliko dela je bilo za tem večerom. In vendar je v njenem pogledu bilo nekaj spokojnega. Ko sem kot otrok kasneje zaspal v  na polnočnici  v cerkvi v njenem naročju, sem čutil le njeno toplino in varnost. Takrat nisem razumel, danes pa vem: nosila nas je – ne le fizično, tudi skozi življenje.

Starejši bratje so sedeli tišje, z manj besedami. Njihovi obrazi so bili zaznamovani z leti, z izgubo, z delom in skromnostjo. A v njih ni bilo zagrenjenosti. Bilo je sprejemanje. Kot da so vedeli, da je prav to – ta večer, ta tišina, ta skupnost – tisto, kar ostane.

Otroci smo bili nemirni, radovedni, polni pričakovanj. Daril skoraj ni bilo. Na smrekici kakšno jabolko, morda dva ali trije okraski. Pod njo pa so bile jaslice zbite iz starih lesenih delov z dvema ali tremi figuricami. O teh jaslicah smo otroci večkrat slišali kako so stare izdelane od pradedka in da jih je reba ohraniti kot družinsko pomemben predmet. Nismo jih odpirali. To je bila svetinja. Že njihova prisotnost je bila dovolj, nekaj pomembnega, če že ne svetega. .

Povsod je dišalo po jelki, po dimu, po hrani. Suho, dimljeno meso je bilo skrito na podstrešju, ob dimniku, pod očetovim ključem. Oče ga je ponosno predal materi. Kako smo meso občudovali zaprto v »viriču« mali pleteni košari. Včasih so nas sorojenci pregovorili, da smo s svojimi majhnimi rokami segli v pleteno košaro  in prinesli na plano  kakšen košček mesa. Seveda ni bilo za nas, ampak za starejše. A nismo bili užaljeni. Ravno nasprotno – bili smo ponosni, da smo uspeli, da smo sodelovali, da smo bili del skrivnosti.

Miza je bila pokrita z doma tkanim »hodnim« posebnim platnom, ki se je uporabljalo le ob tej priložnosti. V sobi je bilo razpostrto seno. Nič ni bilo kot okras brez pomena. Vsaka stvar je govorila svojo zgodbo.

In potem pot v cerkev ob polnoči. Tema, mraz, globok sneg. Hodili smo dolgo. Otroci smo v cerkvi zaspali, zviti v naročjih mater. Molili smo – preprosto, iskreno. Na poti v cerkev na Vinagori  se pomnim veselja starejših,  ki ga  ni prekinjalo nič razen škripanja snega pod nogami. Pred tem smo skrbeli za lanterne, zavijali baterije, da jih mraz ne bi ugasnil.

Ko so ponoči kmečki pevci zapeli pod okni, se je svet za trenutek ustavil. Njihove pesmi niso bile popolne, a so bile resnične. In prav v tem je bila njihova moč.

Danes, ko se vse vrti okoli nakupov in daril, to vzdušje pogosto pogrešam. Ne zaradi pomanjkanja stvari, temveč zaradi pomanjkanja tišine, časa in bližine. Tisto, kar smo imeli takrat, ni bilo veliko – a je bilo dovolj. In prav zato je bilo dragoceno.

To je del zgodbe o moji materi. In o očetu. In o vseh tistih, ki so z majhnimi dejanji ustvarjali velike spomine.

FOTO; AI

V zadnjih letih so se predstavniki oškodovanih družbenikov, katerih družbe so bile v obdobju 1999–2011 izbrisane iz sodnega registra brez njihove volje, večkrat sestali s predstavniki zakonodajne in izvršilne oblasti. Ob teh priložnostih so bila izražena zagotovila, da bo vložena v zakonodajni postopek že pripravljena novela zakona, s katero bi se odpravile obstoječe ovire za uveljavitev delne odškodnine, ki jo zakon že predvideva.Obvestilo o stališču oblasti glede reševanja problematike izbrisanih družb

V zadnjih letih so se predstavniki oškodovanih družbenikov, katerih družbe so bile v obdobju 1999–2011 izbrisane iz sodnega registra brez njihove volje, večkrat sestali s predstavniki zakonodajne in izvršilne oblasti. Ob teh priložnostih so bila izražena zagotovila, da bo vložena v zakonodajni postopek že pripravljena novela zakona, s katero bi se odpravile obstoječe ovire za uveljavitev delne odškodnine, ki jo že ureja Zakon o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (ZOKIPOSR). Uradni list RS, št. 186/21.

Kljub navedenemu v zadnjih treh letih ni bila vložena nobena zakonska novela, ki bi omogočila dejansko uresničitev te pravice. Na to dejstvo smo prizadete družbenike ves čas opozarjali in poudarjali, da politične izjave same po sebi ne predstavljajo zagotovila za zakonodajne spremembe.

Dne 22. decembra 2025  smo iz Kabineta predsednice Državnega  zbora Republike Slovenije prejeli uradno pisno obvestilo, v katerem je navedeno, da je bila v okviru usklajevanj s Ministrstvo za finance in koalicijskimi strankami opravljena presoja možnosti nadaljnje obravnave te problematike. Ob upoštevanju odprtih vsebinskih vprašanj, razhajanj v pristopih ter časovnih omejitev je bilo sprejeto stališče, da v aktualnem mandatu nadaljnje aktivnosti v zvezi s to tematiko niso načrtovane.

To obvestilo razumemo kot jasno informacijo, da v tem mandatu ne bo vzpostavljenih pogojev za odpravo zakonskih ovir, zaradi katerih je že obstoječa zakonska pravica do delne odškodnine neizvedljiva. Ne gre za uveljavljanje novih zahtev, temveč za vprašanje uresničevanja zakona, ki je bil sprejet, a se v praksi ne more izvajati.

Oškodovani družbeniki ostajajo zavezani iskanju pravno predvidljive, sorazmerne in za vse deležnike sprejemljive rešitve. O nadaljnjih korakih bo javnost in prizadeti družbeniki pravočasno obveščeni.

Priloga obvestila

Spoštovani,

obveščamo vas, da je bila v okviru usklajevanj med predstavniki Ministrstva za finance in koalicijskih strank v Državnem zboru opravljena presoja možnosti nadaljnje obravnave predmetne problematike v aktualnem mandatu. Ob upoštevanju obstoječih vsebinskih odprtih vprašanj, razhajanj v pristopih ter časovnih omejitev, povezanih z zaključkom koledarskega leta in iztekom mandata, je bilo ugotovljeno, da v tem obdobju ni več mZakon o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (ZOKIPOSR). Uradni list RS, št. 186/21.ogoče zagotoviti ustreznih pogojev za iskanje celovite oziroma dokončne ter za vse deležnike sprejemljive rešitve. Upoštevaje navedeno prenašam informacijo, da je bilo sprejeto stališče, da nadaljnje aktivnosti v zvezi s predmetno tematiko v tem mandatu niso načrtovane.

Ob tem se vam iskreno zahvaljujemo za vaše dosedanje sodelovanje, razumevanje in pripravljenost na dialog.

S spoštovanjem,
Kabinet predsednice

Kabinet predsednice
Šubičeva 4, 1000 Ljubljana, Slovenija | T:+386 1 478 9437 | E: kabinet@dz-rs.si | Splet: www.dz-rs.si

Pravkar sem prejel zadnjo številko pravnega časopisa Pravna praksa skupaj z revijo Odvetnik, ki jo izdaja Odvetniška zbornica Slovenije. Priznam, da sem bil prijetno presenečen nad zanimivo vsebino in kakovostno opremo obeh publikacij. Iskrene čestitke odgovornima urednikoma – mag. Sandiju Kodriču pri Pravni praksi in Andreju Razdrihu pri Odvetniku. Pravniki smo lahko upravičeno ponosni na raven našega strokovnega časopisja.

Ob prebiranju zadnje številke Odvetnika (5/25), ki je posvečena 39. Dnevu slovenskih odvetnikov na Ptuju, sem naletel tudi na aktualne statistične podatke o številu odvetnikov v Sloveniji: 1.921 odvetnikov, 107 odvetniških kandidatov in 206 pripravnikov.

Ne vem natančno, zakaj me je to spodbudilo k razmišljanju o tem, ali je odvetnikov premalo ali preveč, kakšen je njihov položaj in funkcija v družbi ter ali smo v preteklem obdobju izobraževanja pravnikov dovolj pozornosti namenjali posebnostim odvetniškega poslanstva. Pred menoj se je odprlo ključno vprašanje: ali večje število pravnikov – odvetnikov pomeni tudi močnejšo pravno državo ali zgolj večjo konkurenco znotraj poklica?

Pogosta poenostavitev je, da več odvetnikov avtomatično pomeni več pravne varnosti. To ni nujno res. Pravna varnost se ne meri zgolj v številu odvetnikov, številu sodb ali hitrosti postopkov, temveč predvsem v dostopnosti kakovostne pravne pomoči, predvidljivosti sodne prakse ter dejanski enakosti orožij med državljanom in državo. Večje število odvetnikov lahko zagotavlja boljšo teritorialno pokritost, večjo specializacijo, nižje stroške in večjo izbiro za stranke, kar vse prispeva k utrjevanju pravne varnosti. Hkrati pa obstaja tudi nevarnost razdrobljenosti trga, cenovnega dumpinga in povečane negotovosti mladih pravnikov.

Nesporno pa velja, da pravna država brez močnega in dostopnega odvetništva ne obstaja. Odvetniki niso zgolj »zastopniki strank«, temveč korektiv oblasti, varovalka pred samovoljo države in prostor, kjer pravice postanejo dejansko uveljavljive. Premajhno število odvetnikov vodi v elitizem in zaprtost, preveliko število brez jasnih standardov pa lahko vodi v razvrednotenje poklica. Utrjevanje pravne države zato ni vprašanje »koliko«, temveč predvsem »kako«.

V primerjavi z drugimi državami sem se, tudi s pomočjo sodobnih orodij, seznanil s podatkom, da ima Slovenija ob približno 2,1 milijona prebivalcev okoli 915 odvetnikov na milijon prebivalcev. Spolna struktura je skoraj izenačena, prisotni pa so tudi številni kandidati in pripravniki, kar kaže na generacijsko prenovo poklica. Čeprav je gostota odvetnikov na prebivalca nižja kot v večini zahodnoevropskih držav, je število glede na potrebe pravnega sistema trenutno zadovoljivo. Vendar pa bodo nadaljnja rast števila in vse večja kompleksnost sodnih ter poslovnih zadev v prihodnje zahtevale dodatne kapacitete in specifične specializacije.

Ta razmišljanja so v meni dozorela z določene časovne in življenjske distance. Moj osebni premislek se lahko razlikuje od današnjih sodobnih pedagoških pristopov in razumevanja univerzitetnega prostora. Ne gre za kritiko posameznikov ali institucij, temveč za razmislek o lastni vlogi in o širšem kontekstu pravne stroke v razmerju do odvetniške funkcije v naši družbi, ki je bila zlasti v polpreteklem obdobju pogosto na obrobju akademskega zanimanja.

Ko danes spremljam razprave o številu odvetnikov, o položaju mladih pravnikov in o vlogi prava v družbi, se pogosto vprašam, ali smo profesorji prava študente res pripravljali na poklicno življenje ali predvsem na akademsko uspešnost. Pravo smo poučevali kot sistem norm, kot intelektualno disciplino, ki zahteva natančnost, analizo in razumevanje, manj pa kot poklic, ki se vsakodnevno sooča z ljudmi, njihovimi stiskami in konflikti z oblastjo ali drugimi nosilci moči.

Odvetništvo je bilo na področju študija prava pogosto siva pega. Študentom nismo dovolj jasno povedali, kako izgleda življenje odvetnika, kaj pomeni odgovornost do stranke, kako se gradi zaupanje, pisarna in ugled ter kako pravo dejansko deluje zunaj učbenikov. Če iskreno razmišljam pro domo sua, tudi sam odvetništva nisem vedno predstavljal kot pravniški ideal. Pogosto je bilo implicitno razumljeno kot »manj čisto« od akademskega prava ali kot poklic, zanimiv šele takrat, ko so druge poti zaprte.

To ni naključje. Gre za posledico akademskega pogleda, ki prakso dojema kot sekundarno, kar je povezano tudi z dejstvom, da velik del profesorjev prava nikoli ni opravljal odvetniškega poklica, ga ne pozna iz prve roke in ga zato ne razume kot enega izmed nosilnih stebrov pravne države, temveč kot eno izmed možnosti na trgu. Brez teh izkušenj študentom težko približamo poklicno etiko odvetnika, pojasnimo njegovo vlogo kot protiutež državi in jih navdušimo za poklic, ki zahteva pogum, samostojnost in osebno izpostavljenost. Študenti tako pogosto zaključijo študij brez jasne poklicne vizije, odvetništvo pa spoznajo prepozno – pogosto šele v praksi, ko so že razočarani ali prestrašeni. Poklic se jim zdi tvegan, negotov in brez sistemske podpore.

Odvetniški poklic je bil v študiju sicer prisoten, vendar večinoma posredno. Redko kot osrednja tema razmisleka in še redkeje kot poklicna identiteta, ki bi jo študenti lahko ponotranjili. Pravo so zato pogosto dojemali kot vstopnico v varne in urejene kariere, ne pa kot področje, kjer sta potrebna tudi osebna izpostavljenost in odgovornost.

Sčasoma sem začel opažati še nekaj drugega: odvetništva kot poklica je v javnem prostoru razmeroma malo. O aktualnih družbenih vprašanjih, o stanju pravne države in o temeljnih pravnih jamstvih praviloma ne govori organiziran glas odvetništva, temveč posamezni odvetniki in pravniki. Ti nastopi so dragoceni, a osamljeni. Kot kolektivna sila, ki bi sooblikovala javno razpravo, odvetništvo pogosto ostaja tiho.

Ta odsotnost javnega glasu ima posledice. Mladi pravniki težko razvijejo poklicno identiteto v poklicu, ki ga v družbi ne prepoznajo kot aktivnega, vplivnega in odgovornega. Poklic, ki ni prisoten v javni razpravi, težko postane privlačen za tiste, ki iščejo smisel in ne zgolj varnosti.

V tem kontekstu danes bolje razumem, zakaj nekateri odvetniki vstopajo v akademski prostor in zakaj je med njimi tudi velik interes za članstvo v Slovenski akademiji za pravne znanosti. Ne gre za beg iz prakse, temveč za iskanje prostora za razmislek, javno besedo in vpliv na razumevanje prava v družbi. Kot profesor bi lahko večkrat in bolj jasno spregovoril o odvetniku kot varuhu posameznika in kot enem od nosilcev pravne države. Lahko bi pogosteje odviral vprašanja poklicne odgovornosti, etike in javne vloge pravnikov. Tega nisem storil dovolj. Pravo sem učil – poklica pa ne.

Ta zapis ni samoobtožnica, temveč priznanje. Pravo ne živi le v zakonih, sodbah in učbenikih, temveč v ljudeh, ki ga uresničujejo. Če želimo močno pravno državo, potrebujemo samozavestno, javno prisotno in odgovorno odvetništvo ter študij prava, ki študente na to vlogo pripravi ne le z znanjem, temveč tudi z razumevanjem smisla poklica.

To je razmislek za nazaj. Upam, da je lahko vsaj majhen prispevek k razpravi za naprej.

Drage kolegice in kolegi s področja prava, ki opravljate najlepši poklic na svetu – braniti človeka, kot se v duhu razsvetljenstva pripisuje Jean-Jacquesu Rousseauju (« La plus belle profession est celle qui défend l’homme ») – želim vam mirne božične praznike ter uspešno in pogumno odvetniško leto 2026.

iskrena hvala vsem, ki spremljate, berete, delite in soustvarjate vsebine spletne strani Misli profesorja. Vaša pozornost, razmišljanja in zaupanje dajejo tej strani pravi smisel ter navdih za nadaljnje delo.
V prazničnem času vam želimo mirne in tople božične dni, polne bližine, hvaležnosti in drobnih radosti. Naj vas novo leto spremlja z zdravjem, notranjim ravnovesjem, pogumom za nove korake ter odprtostjo za znanje, razmislek in dialog.
Vabimo vas, da tudi v prihajajočem letu ostanete del skupnosti Misli profesorja – da skupaj razmišljamo, se učimo, sprašujemo in iščemo odgovore na izzive časa, v katerem živimo.
Hvala, ker ste z nami.
Naj bo novo leto leto dobrih misli in dobrih dejanj.
S toplimi pozdravi in lepimi željami,
ekipa Misli profesorja

Predbožični čas je čas luči, blišča in besed o bližini. A hkrati je to tudi čas, ko se najostreje pokažejo razpoke v naši družbeni resničnosti. Med vsemi prazničnimi podobami se starejši pogosto znajdemo še bolj ob strani – v nekakšnem tihem, skoraj samoumevnem samoizgnanstvu.

To samoizgnanstvo ni odločitev, temveč stanje. Nastaja počasi, neopazno, skoraj naravno, kot da bi bilo logična posledica let. V resnici pa je odsev družbe, ki je izgubila potrpljenje za počasnost, za zgodbe brez takojšnje uporabne vrednosti, za modrost, ki ne kriči.

V prazničnih dneh je ta izrinjenost še bolj očitna. Družina, skupnost, toplina – vse to so besede, ki v predbožičnem času pogosto ostajajo simboli, ne pa izkušnja. Starejši smo velikokrat navzoči, a ne vključeni. Povabljeni, a ne slišani. Vidni, a prosojni. Zato se umaknemo. Ne iz zagrenjenosti, temveč iz občutka, da naš čas ni več čas sveta.

Filozofsko gledano gre za globlji problem: sodobna družba človeka vrednoti po njegovi funkciji. Ko ta oslabi, oslabi tudi njegova družbena prisotnost. Staranje tako ne postane modrost, temveč odvečnost. In človek, ki to začuti, se začne umikati sam – v tišino, v notranji prostor, v samoizgnanstvo, kjer vsaj še ohranja dostojanstvo.

Predbožični čas pa bi moral biti prav čas vprašanja. Ne vprašanja po darilih, temveč po odnosih. Po tem, koga smo pustili ob strani. Po tem, čigav glas smo preslišali. Starejši ne potrebujemo pomilovanja. Potrebujemo priznanje, da smo še vedno del zgodbe – ne preteklost, temveč sedanjost z dolgim spominom.

V tem času se pogosto govori o miru. A mir ni le odsotnost hrupa. Mir je tudi prisotnost smisla. In družba, ki starejše potiska v tiho samoizgnanstvo, izgublja prav to: občutek kontinuitete, globine in odgovornosti do same sebe.

Ta glas iz samoizgnanstva ni očitek. Je opomin. Opomin, da način, kako ravnamo s starejšimi danes, govori o tem, kakšno družbo bomo imeli jutri. In morda je prav pred božičem čas, da se ustavimo, prisluhnemo in si priznamo: brez poslušanja drug drugega ni ne skupnosti ne praznika…

Ob včerajšnji 18.12. 2025  razglasitvi desetih najvplivnejših pravnikov leta 2025; Sara Ahlin Doljak, Matej Avbelj, Miro Cerar, Šime Ivanjko, Klemen Jaklič, Igor Kaučič, Marijan Papež, Miha Šepec in Jan Zobec, je bila tudi redsednica Republike Slovenije dr. Nataša Pirc Musar, sem na okrogli mizi, posvečeni vprašanju krepitve delovanja slovenskega pravosodja, izpostavil, da je eden izmed nujnih pogojev za njegovo učinkovito in verodostojno delovanje tudi jasno in nedvoumno priznanje sistemskih napak iz preteklosti ter odprava njihovih še vedno trajajočih škodljivih posledic.

Kot posebej problematičen primer sem navedel zakonodajni postopek sprejemanja Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) leta 1999, v okviru katerega sta bili v zakonodajni predlog na nedopusten in netransparenten način vključeni dve izjemno sporni določbi, ki sta uvedli osebno odgovornost družbenikov oziroma delničarjev za obveznosti kapitalskih družb. Omenjeni določbi sta bili vneseni mimo sistemske ureditve instituta spregleda pravne osebnosti, kot jo določa Zakon o gospodarskih družbah (ZGD), in brez ustrezne zakonodajne razprave.

V zakonodajnem postopku je bilo storjenih več hudih procesnih in vsebinskih kršitev, ki so podrobno opisane v priloženem pisnem gradivu. To gradivo sem ob navedeni priložnosti izročil predsednici Republike Slovenije dr. Nataši Pirc Musar skupaj z mojo znanstveno monografijo Why Have You Punished Us? (Kulturni center Maribor, 2025), ki predstavlja drugo, dopolnjeno izdajo monografije Zakaj ste nas kaznovali? iz leta 2021. Prva izdaja še ni obravnavala ravnanj določenih akterjev, povezanih z naknadnim in prikritim vnosom 4. in 5. odstavka 27. člena ZFPPod v že potrjen vladni predlog zakona na seji Vlade RS.

Dejstvo, da je bil navedeni vnos spornih določb v zakonodajni predlog izveden prikrito in brez vednosti Vlade RS, je bilo nesporno ugotovljeno šele oktobra 2024, kar je natančno dokumentirano v priloženem pismu, izročenem predsednici Republike Slovenije.

Posledice takšnega zakonodajnega ravnanja že četrt stoletja bremenijo več tisoč prizadetih posameznikov. Oškodovanci, združeni v Zavodu CINIP, ki so bili na podlagi navedenih določb prisiljeni poravnati obveznosti izbrisanih družb, skupaj z delom pravne stroke že 25 let neuspešno opozarjajo na protiustavnost in sistemsko neskladnost ureditve ter si prizadevajo za odpravo nastalih krivic.

Kljub več zakonodajnim poskusom sanacije, sprejetim v letih 2007, 2011, 2018 in 2021, dejanska odprava posledic ni bila dosežena. Zlasti izstopa Zakon o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (ZOKIPOSR), ki sicer izrecno priznava odgovornost države za sprejetje ZFPPod in določa pravico družbenikov do delne odškodnine, vendar je zaradi naknadno sprejetega amandmaja k 5. členu zakona njegova uporaba v praksi povsem onemogočena. V štirih letih od uveljavitve zakona nobenemu izmed več tisoč upravičencev ni bila izplačana kakršnakoli odškodnina.

S to peticijo podpisniki pozivamo predsednico Republike Slovenije, da v okviru svojih ustavnih pristojnosti in moralne avtoritete aktivno prispeva k dokončni razrešitvi 25-letnega sistemskega spora ter k odpravi trajajoče kršitve pravic tisočev podjetnikov, ki so bili prizadeti zaradi nedopustnega in prikritega posega v zakonodajni postopek Republike Slovenije.

Dr. Nataša Pirc Musar
Predsednica Republike Slovenije
Predsedniška palača
Erjavčeva ulica 17
1000 Ljubljana

Ljubljana, 18. 12. 2025

Zadeva: Zahteva za preveritev zakonodajne zlorabe pri sprejemu Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) leta 1999

Spoštovana gospa predsednica republike,

obračam se na Vas kot državljan Republike Slovenije in avtor izvornega osnutka Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), ki je bil leta 1999 sprejet po hitrem postopku, z daljnosežnimi in še danes trajajočimi posledicami za več deset tisoč državljanov.

Po petindvajsetih letih podrobnega raziskovanja zakonodajnega postopka sem prišel do utemeljenega suma, da je bil v besedilo ZFPPod po tem, ko ga je Vlada Republike Slovenije že potrdila kot predlog, naknadno in neupravičeno dodan del zakonskega besedila, ki je omogočil prenos dolgov izbrisanih gospodarskih družb neposredno na družbenike in delničarje.

Ključni časovni okvir

• maj 1999: Na sestanku na Ministrstvu za pravosodje RS sta bila obravnavana dva osnutka zakonov: po štirimesečni javni obravnavi osnutek ZFPPod, pripravljen po naročilu Ministrstva za malo gospodarstvo, ter ločeni osnutek Zakona o izbrisu neusklajenih in neaktivnih družb iz sodnega registra po uradni dolžnosti, ki ga je pripravilo Slovensko sodniško društvo.
• 13. 5. 1999: Ministrstvo za finance je Vladi RS predložilo osnutek zakona pod imenom ZFPPod in z vsebino navedenega osnutka, ki ga je pripravilo Slovensko sodniško društvo; v tem besedilu 27. člen ni vseboval določb o prenosu obveznosti.
• 17. 5. 1999: Zakonodajno-pravna služba je podala pripombe k predlogu zakona, vendar ne v zvezi z 27. členom.
• 25. 5. 1999: Vladi RS je bil predložen končni tekst osnutka zakona, ki prav tako ni vseboval navedenih spornih določb.
• 27. 5. 1999: Vlada RS je potrdila besedilo predloga zakona; iz zapisnika seje ne izhaja, da bi Vlada spreminjala 27. člen.
• 28. 5. 1999: V strokovni službi Vlade RS sta bila v 27. člen zakona naknadno dodana četrti in peti odstavek, ki sta omogočila prenos dolgov na družbenike in delničarje.

Takšno spremenjeno besedilo je bilo nato poslano v Državni zbor kot vladni predlog zakona in sprejeto po hitrem postopku.

V obrazložitvah zakona ni bilo nikakršne navedbe o prenosu dolgov na fizične osebe. Poslanci Državnega zbora zato niso mogli vedeti, da glasujejo o določbah z izjemno hudimi posledicami. Škoda, povzročena s takim posegom, presega sto milijonov evrov, številni prizadeti pa posledice nosijo še danes.

Spoštovana gospa predsednica, kot varuhinja ustavnosti in zakonitosti pravne države ter integritete državnih institucij Vas prosim, da v okviru svojih ustavnih pristojnosti:

• spodbudite neodvisno in celovito preveritev zakonodajnega postopka ZFPPod iz leta 1999;
• pozovete pristojne organe k ugotovitvi, kdo in na kakšni podlagi je 28. 5. 1999 posegel v besedilo zakona;
• prispevate k temu, da se o ugotovitvah transparentno obvesti javnost.

Če država takšnih indicev ne bo preverila, bo dvom v delovanje pravne države neizogiben – ne le zame, temveč tudi za številne oškodovane državljane.

S spoštovanjem,

V Ljubljani, 18. 12. 2025

Prof. dr. Šime Ivanjko l.r.
Lorgerjeva 5, 2000 Maribor
sime.ivanjko@um.si

Opomba  ob predaji pisma predsednici Republike Slovenije

Na tej spletni strani objavljam informacijo o pismu, ki sem ga predal predsednici Republike Slovenije. Namen pisma je opozoriti na okoliščine sprejemanja Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) leta 1999, ki so po mojem prepričanju vredne dodatne in neodvisne preveritve.

V pismu izpostavljam dejstvo, da naj bi bil del zakonskega besedila po potrditvi predloga na Vladi RS naknadno spremenjen, brez jasne obrazložitve in brez razprave v zakonodajnem postopku. Če se te navedbe potrdijo, gre za vprašanje, ki presega posamezne primere in zadeva temeljna načela delovanja pravne države.

Pismo ne vsebuje obtožb in ne išče vnaprejšnjih odgovorov. Njegov namen je predvsem poziv k razjasnitvi dejanskega poteka zakonodajnega postopka ter k transparentnemu obravnavanju vprašanj, ki so imela dolgotrajne posledice za številne prizadete posameznike.

Predaja pisma predsednici Republike Slovenije izhaja iz njene ustavne vloge ter zaupanja, da lahko v okviru svojih pristojnosti spodbuja razjasnitev okoliščin, pomembnih za pravno varnost in zaupanje javnosti v delovanje državnih institucij.

Z objavo tega obvestila želim javnost seznaniti z vsebino pobude in prispevati k odprti, strokovni in spoštljivi razpravi o vprašanju, ki je zaznamovalo številne podjetnike in njihove družine.

Prof. dr. Šime Ivanjko

V pogovorih s študenti se pogosto pojavlja prepričanje, da je za izboljšanje sveta treba predvsem spremeniti družbo ali družbeni sistem. Veliko redkeje se pojavi vprašanje, ali bi bilo morda treba začeti pri posamezniku. Takšen pogled ni nov, vendar odpira temeljno vprašanje: kaj družba sploh je?

Če razmišljamo natančneje, ugotovimo, da družba ne obstaja kot samostojno bitje. Ne misli, ne čuti in nima zavesti. Družba je le poimenovanje za množico posameznikov. To misel je radikalno izrazil Max Stirner, ki je trdil, da so pojmi, kot so družba, država ali narod, zgolj abstrakcije, medtem ko v resnici obstaja le posameznik.

Kljub temu družbo pogosto dojemamo kot nekaj velikega in pomembnega, posameznika pa kot nepomembnega. Zaradi tega verjamemo, da bo sprememba sistema samodejno prinesla boljše ljudi. Karl Marx je takšno razmišljanje teoretično utemeljil z znano mislijo, da družbeno bivanje določa zavest posameznika. Po tem pogledu je torej sprememba družbenih razmer pogoj za spremembo človeka.

Toda zgodovina kaže, da se sistemi lahko zamenjajo, ljudje pa pogosto ostanejo enaki. Na to je opozarjal Karl Popper, ki je bil zelo kritičen do velikih družbenih utopij. Menil je, da poskusi, kako s popolno ureditvijo ustvariti »idealno družbo«, pogosto vodijo v nasilje, ker zanemarijo konkretnega človeka in njegovo odgovornost.

Nasprotno pa nekateri misleci poudarjajo, da je resnična sprememba mogoča le na ravni posameznika. Søren Kierkegaard je zapisal, da je »množica neresnica«, saj se v njej posameznik zlahka skrije in se izogne osebni odgovornosti. Podobno je Hannah Arendt pokazala, da največje zlo ne nastane nujno zaradi slabih sistemov, temveč zaradi ljudi, ki prenehajo razmišljati in zgolj sledijo pravilom.

Krščanstvo je to misel izpeljalo zelo dosledno. Jezus ni poskušal reformirati političnega sistema svojega časa, temveč je nagovarjal posameznika. Govor na gori je poziv k notranji spremembi: k odgovornosti, sočutju in etičnemu ravnanju. Prav zato je ta govor tudi danes aktualen. Kot je kasneje zapisal Lev Tolstoj, vsi želijo spremeniti svet, skoraj nihče pa ne želi spremeniti sebe.

Iz vsega tega sledi, da družbe ni mogoče neposredno spremeniti, ker nima lastne zavesti ali volje. Spremeniti je mogoče le posameznika. Če posamezniki spreminjajo sebe, svoje ravnanje in svoje vrednote, se sčasoma spremeni tudi način, kako delujejo skupaj. Družba se tako ne spreminja od zgoraj navzdol, temveč od znotraj navzven.

Velikokrat se šele v pozni starosti zgodi boleče spoznanje: človek ugotovi, da ni živel iz sebe, temveč ob sebi. Preživljal je dni po tirnicah pričakovanj drugih – staršev, družbe, sistema – in nekega večera, morda v pokoju ali na robu življenja, se zave, da je njegovo življenje teklo mimo njegovega pravega jaza. Takrat si zastavi mučno vprašanje: Ali se splača začeti znova? Ali ima smisel na pragu poznih let skušati živeti drugače, bolj pristno?
Ta streznitev v jeseni življenja žal ni redka. V raziskavah med umirajočimi je bilo najpogostejše obžalovanje: “Ko bi le imel pogum živeti življenje zvesto samemu sebi, namesto življenja, ki so ga pričakovali drugi.” Šele tik pred slovesom mnogi jasno spregledajo, kako veliko sanj je ostalo neizživetih, ker so se podrejali tuji volji in strahu, da ne bi razočarali.

Podobno nas opominja literatura. Tolstoj v noveli Smrt Ivana Iljiča prikaže uglednega uradnika, ki šele na smrtni postelji dojame, da je njegovo življenje bilo v resnici jalovo, saj je živel le po merilih, “kot so ljudje pričakovali”. Celotno svojo pot je posvetil izpolnjevanju družbenih pričakovanj, ne da bi se kdaj vprašal, kaj v resnici želi on sam. Šele umirajoč uzre svoje izgubljeno življenje in začuti globoko obžalovanje.
Takšne zgodbe – resnične in izmišljene – nas predramijo, ker nam nastavljajo ogledalo: koliko posameznikov slepo sledi začrtanim potem drugih in šele čisto prepozno spozna, da so ob stran potisnili lastno dušo.

Zakaj sploh zapademo v to nevarno past, da namesto svojih sanj živimo sanje drugega? Že od malih nog se učimo iskati odobravanje: najprej pri starših, nato v šoli, službi, družbi. V tej želji, da bi ustregli, nezavedno nadrejamo tuja pričakovanja lastnim hrepenenjem. Posameznik začne sprejemati odločitve po logiki “Kaj bodo rekli drugi?” namesto “Kaj me izpolnjuje?”. Tako počasi zgradi življenje, ki je navzven videti uspešno, a ga znotraj razjeda praznina.

Sčasoma se zgodi, da človek gleda samega sebe od strani, kot igralca v vlogi, ki mu jo je dodelila okolica. Živeti ob sebi namesto iz sebe pomeni životariti v lažni identiteti – igrati vlogo pridnega sina, popolne žene, vzornega delavca ali katerekoli podobe, ki so jo narisali drugi, medtem ko se naš pristni jaz vse bolj oddaljuje.

Osebna cena takšne neavtentičnosti je visoka. Prvi pokazatelj je pogosto kronično nezadovoljstvo ali občutek ujetosti. Človek lahko doseže materialne cilje in družbeni status, pa vendar čuti, da nekaj manjka. Njegovi dosežki so kot tuja oblačila – lahko so mu prav, a nikoli ne postanejo njegova koža. Dolgotrajno življenje po tujih merilih vodi v izgubo identitete: posameznik ne ve več, kdo v resnici je, kajti leta ignoriranja lastnih želja zadušijo notranji glas.

Psihologi bi to imenovali življenje v “lažnem jazu”, filozofi pa življenje v slabi veri. Znani filozof Jean-Paul Sartre je takšno neiskreno življenje opisal kot nevarno udobje, kjer se človek pretvarja, da je le to, kar od njega pričakuje vloga (npr. uradnik, starš), in pri tem zataji svojo svobodo in avtentičnost. Posledice so duševna praznina, obžalovanja in občutek, da življenje ni zares naše.

Ni naključje, da je Steve Jobs v svojem slavnem govoru mlade posvaril: “Vaš čas je omejen, zato ga ne zapravljajte z življenjem življenja nekoga drugega.” Ta misel odmeva kot jasno opozorilo, da je slepo sledenje tujim predstavam dejansko zapravljen čas – čas, ki nam ga nihče ne bo povrnil.

Še hujša pa je misel, da smo z lastnim prilagajanjem morda zapravili tudi svoje poslanstvo. Vsak človek ima edinstvene darove, sanje in poklicanost. Če jih ne uresničimo, svet nikoli ne izve, kaj bi lahko prispevali. Koliko “umetnikov po duši” nikoli ni naslikalo svojih slik, ker so raje zadušili svojo ustvarjalnost v družbeno sprejemljivejši poklic? Koliko potencialnih raziskovalcev, popotnikov ali podjetnikov je potlačilo svoje sanje in ubralo “varno pot”, ki so jim jo začrtali drugi?

Osebna cena življenja po tujih sanjah je torej izguba živosti: življenje postane rutina brez prave strasti, dneve pa prežema občutek, da se nekje globoko v nas tisto pravo življenje še sploh ni začelo.

Danas, 16. prosinca 2025., obilježavamo 35. obljetnicu osnutka Hrvatskog društva u Mariboru – društva koje nije nastalo u mirnim i samorazumljivim vremenima, već u razdoblju velikih društvenih i političkih prekretnica.

Godina 1990. nije bila samo kalendarska godina. Bila je to godina nade, neizvjesnosti i hrabrosti. U vrijeme kada se socijalistički sustav počeo raspadati i kada se Slovenija pripremala za povijesni plebiscit o samostalnosti, u Mariboru se rodila ideja o osnivanju prvog nacionalnog društva u tadašnjem sustavu.

Ta ideja nije bila usmjerena protiv ikoga, nego za zajedničke vrijednosti: demokraciju, slobodu, suživot i odgovornost prema zajedničkom prostoru koji smo svi nazivali domom.

Pokretači osnivanja Hrvatskog društva – prof. dr. Mato Šimundić, Milan Vlašič, Marijan Maček, Pero Lisjak  i dr.  donijeli su svjesnu i hrabru odluku u vremenu pravne i društveno-političke nesigurnosti, neposredno prije plebiscita slovenskog naroda na kojem se odlučivalo o samostalnosti Republike Slovenije. Osnivači nisu čekali da se povijest dogodi – odlučili su u njoj aktivno sudjelovati.

Kao prvi predsjednik društva bio sam svjestan da potpora osamostaljenju Slovenije ujedno znači i potporu osamostaljenju matične države Hrvatske.

Prva aktivnost društva bila je priprema hrvatske zajednice, koja je tada brojila oko 5.000 članova, za potporu osamostaljenju Slovenije na plebiscitu 23. prosinca 1990. godine. Druga važna aktivnost bila je organizacija prve hrvatske tradicionalne polnoćke u crkvi sv. Alojzija u Mariboru, čiji je odaziv nadmašio sva očekivanja.

U prvim godinama djelovanje društva bilo je usmjereno na pomoć ljudima u ratnim uvjetima – prikupljanje humanitarne pomoći i prihvat prognanika, osobito iz Dubrovnika i Slavonije. Broj članova u prvim je godinama premašio 700, pri čemu je više od 10 posto činilo slovenskih državljana. Društvo je značajno pridonijelo tome da su hrvatski državljani, u skladu sa zakonom, stekli slovensko državljanstvo.

Danas su pripadnici hrvatske zajednice u Mariboru organizirani u Hrvatskom kulturnom društvu, Matici hrvatskoj i Hrvatskoj katoličkoj misiji blaženog Alojzija Stepinca. Hrvati imaju i počasni konzulat. Klapa Dalmari svojim nastupima osvaja najviša mjesta na natjecanjima klapa, uključujući i ona u Hrvatskoj. Međunarodno priznati umjetnici Slađana Matić Trstenjak i Marijan Mirt svojim djelima obogaćuju ne samo slovensku, već i europsku likovnu scenu.

Pripadnike hrvatske zajednice u Mariboru susrećemo kao uspješno integrirane pojedince na brojnim područjima – u kulturi, znanosti, medicini, gospodarstvu, javnim službama, sportu i drugdje. Prije nekoliko dana je bila premiera filma; Hrvati u Mariboru.

Trideset i peta obljetnica nije posvećena samo sjećanju na prošlost, već i preispitivanju žive li i danas vrijednosti zbog kojih smo se prije 35 godina organizirali.

Ako i nakon 35 godina znamo očuvati svoj identitet, graditi mostove između prijateljskih naroda, njegovati poštovanje, suradnju i doprinositi razvoju sredine u kojoj živimo i djelujemo – tada je ono što smo radili i način na koji smo djelovali bilo vrijedno.

Intervju ,7D, 26. december 1990, str.18-19.

Ob 35. obletnici Hrvaškega društva v Mariboru

Danes, 16. decembra 2025, obeležujemo 35. obletnico ustanovitve Hrvaškega društva v Mariboru – društva, ki ni nastalo v mirnih in samoumevnih časih, temveč v obdobju velikih družbenih in političnih prelomov.

Leto 1990 ni bilo zgolj koledarsko leto. Bilo je leto upanja, negotovosti in poguma. V času, ko se je socialistični sistem začel razkrajati in ko se je Slovenija pripravljala na zgodovinski plebiscit o samostojnosti, se je v Mariboru rodila ideja o ustanovitvi prvega nacionalnega društva v takratnem družbenem sistemu.

Ta ideja ni bila usmerjena proti nikomur, temveč za skupne vrednote: demokracijo, svobodo, sožitje in odgovornost do skupnega prostora, ki smo ga vsi imenovali dom.

Pobudnikom ustanovitve Hrvaškega društva – prof. dr. Mati Šimundiću, Milanu Vlašiću,Marijanu Mačku, Peru Lisjaku  in dr.  je šlo za zavestno in pogumno odločitev v času pravne ter družbeno-politične negotovosti, tik pred plebiscitom slovenskega naroda, na katerem se je odločalo o samostojnosti Republike Slovenije. Ustanovitelji niso čakali, da se zgodovina zgodi – odločili so se, da pri njej dejavno sodelujejo.

Kot prvi predsednik društva sem se zavedal, da podpora osamosvojitvi Slovenije hkrati pomeni tudi podporo osamosvojitvi matične države Hrvaške.

Prva dejavnost društva je bila priprava hrvaške skupnosti, ki je takrat štela približno 5.000 članov, da na plebiscitu 23. decembra 1990 podpre osamosvojitev Slovenije. Druga pomembna dejavnost je bila organizacija prve hrvaške tradicionalne polnočnice v cerkvi sv. Alojzija v Mariboru, katere obisk je presegel vsa pričakovanja.

V prvih letih je bilo delovanje društva usmerjeno predvsem v pomoč ljudem v vojnih razmerah – v zbiranje humanitarne pomoči in sprejem beguncev, zlasti iz Dubrovnika in Slavonije. Število članov je v prvih letih presegalo 700, pri čemer je bilo več kot 10 odstotkov članov slovenskih državljanov. Društvo je pomembno prispevalo k temu, da so hrvaški državljani v skladu z zakonodajo pridobili slovensko državljanstvo.

Danes so pripadniki hrvaške skupnosti v Mariboru organizirani v Hrvaškem kulturnem društvu, Matici hrvaški ter Hrvaški katoliški misiji blaženega Alojzija Stepinca. Hrvati imajo tudi častni konzulat. Klapa Dalmari s svojimi nastopi dosega najvišja mesta na tekmovanjih klap, tudi na Hrvaškem. Mednarodno priznana umetnika Slađana Matić Trstenjak in Marijan Mirt s svojimi deli bogatita ne le slovenski, temveč tudi evropski likovni prostor.pred dnevi je bila premiera filma;Hrvati v Mariboru.

Člane hrvaške skupnosti v Mariboru je mogoče srečati kot uspešno integrirane posameznike na številnih področjih – v kulturi, znanosti, medicini, gospodarstvu, javnih službah, športu in drugod.

Petintrideseta obletnica ni namenjena zgolj spominjanju preteklosti, temveč tudi preverjanju, ali vrednote, zaradi katerih smo se organizirali pred 35 leti, še vedno živijo.

Če po 35 letih še vedno znamo ohranjati svojo identiteto, graditi mostove med prijateljskimi narodi, spoštovati drug drugega, sodelovati in prispevati k razvoju okolja, v katerem živimo in delujemo, potem je bilo naše delo – to, kar smo delali in kako smo delovali – vredno.

Kar so bili v antičnem svetu Grčije in Rima sužnji, so danes delavci. Razlika ni v bistvu, temveč v preobleki. Verige so zamenjale pogodbe, bič algoritmi, gospodar pa se danes imenuje korporacija.

Platon je zapisal, da je suženj »v polnosti človeško bitje, doma v božanskem svetu eidosov«. Ta misel danes zveni presenetljivo aktualno. Kajti tudi sodobnemu delavcu pogosto ostane le še notranja svoboda mišljenja – njegov svet idej. Njegovo telo in um pa sta oddana v najem: merjena, nadzorovana, optimizirana.

Prekarni delavec nima gospodarja z obrazom, temveč aplikacijo. Njegov delovni čas določa algoritem, njegovo učinkovitost ocenjuje umetna inteligenca, njegovo vrednost pa izpisujejo metrike. Ne glede na to, ali gre za voznika dostavne platforme, vsebinskega ustvarjalca ali pisarniškega delavca, je skupna točka ista: človek postaja podatkovna točka.

Korporacije govorijo o fleksibilnosti, svobodi in inovacijah, a v praksi to pogosto pomeni prenos tveganja na posameznika. Delavec je svoboden – svoboden, da sprejme pogoje ali izgine iz sistema. Njegova človeškost je dobrodošla le, dokler povečuje produktivnost; ko postane ovira, se jo racionalizira, avtomatizira ali preprosto zamenja.

Tu se Platonova ugotovitev znova pokaže kot neprijetno resnična: »Človeški odnos do sužnja izvira bolj iz gospodarjeve skrbi zase kakor iz priznanja človeškega dostojanstva posedovanega.« Današnja “humanost” delovnega okolja pogosto ni izraz etike, temveč taktike – način, kako ohraniti učinkovitost brez upora.

In zato se velja vprašati: ali smo res postali bolj človeški, ali smo zgolj razvili bolj sofisticirane načine razčlovečenja? Morda je največji uspeh sodobnega sistema ta, da je delavca prepričal, da je svoboden – medtem ko algoritem že odloča namesto njega.