Smo pred volitvami. Spet poslušamo razprave o tem, ali bo prišlo do zamenjave oblasti, ali bo nova oblast “boljša”, “bolj učinkovita” in “bolj skrbna do ljudi”. V strankah je hektika okrog imen, kdo bo kandidiral za poslanska mesta. Mnogi so prepričani, da bo že sama zamenjava ljudi in barv v parlamentu pomenila, da bo avtomatično vse drugače – in vse boljše.
Mi starejši v to preprosto ne verjamemo. Da, zamenjale se bodo stranke. Prišli bodo drugi ljudje. Ideologija bo prisotna tako ali drugače. A pričakovati, da bo oblast primarno spremenila odnos do ljudi – posebej do tistih, ki so že prizadeti – je preveč optimistično. Le največji optimisti v posamezni osebnosti vidijo “rešitelja”. Rešitelji so pogosto le lepa pričakovanja, ne pa dejansko življenje.
Oblast kot omama in oddaljenost od človeka
Oblast je omama. Marsikomu ne dovoli, da bi stopil stopnico nižje, se približal človeku na obrobju, ljudem s težavami – in predvsem tistim, ki jih je oblast prizadela. Tudi nova oblast bo hitela s sprejemanjem zakonov in predpisov – pogosto po nujnem postopku.
In tu se ne morem znebiti misli: čeprav že dolgo živim, še nisem doživel, da bi država po nujnem postopku sprejela zakon za odpravo krivic, ki jih je državljanom povzročila sama.
Po televiziji bomo spet poslušali obljube, kako srečno naj bi bilo ljudstvo, ker so “pravi” dobili oblast v roke. In življenje bo teklo naprej – za mnoge ljudi pa bodo krivice ostale.
Država kaznuje dvakrat: z dejanjem in z odlašanjem.
Posebej me boli nekaj drugega: številne skupine prizadetih državljanov se desetletja obračajo na državo po pomoč zaradi škode, ki jim jo je povzročila oblast v najširšem pomenu besede. Tega se ne da preprosto pozabiti ali pomesti pod preprogo.
Spomnimo se samo nekaterih primerov:
• izbris fizičnih oseb,
• izbris delničarjev bank in vlagateljev v bančne obveznice,
• nezmožnost uporabe lastnih deviznih sredstev,
• izbris pravnih oseb brez likvidacije,
• nerazumljiv prenos odgovornosti za dolgove izbrisanih družb na družbenike in delničarje,
• nereagiranje državnih organov ob spornih zakonodajnih postopkih,
• trajne pritožbe upokojencev zaradi odvzetih ali znižanih pravic,
• številni pravnopolitični odkloni v zadnjih desetletjih.

Najbolj krivično ni samo to, da država naredi napako. Najbolj krivično je, da jo potem popravlja tako počasi, da ljudje zadoščenja ne dočakajo. Če poprava krivic nima prednosti, potem pravna država ostane le slogan.
Menim, da je povsem upravičeno vprašanje: zakaj država daje prednost vsemu drugemu pred odpravo krivic? Po naravi stvari bi morala biti odprava krivic ena prvih nalog tistega, ki je krivico povzročil ali jo dopuščal. Zakaj ima vse drugo prednost?
Seveda se zavedamo, da moramo misliti na prihodnost in da ne smemo nalagati bremen prihodnjim generacijam. A kaj to pomaga skupinam, ki so še žive, če zadoščenja ne bodo dočakale, ker biološko odhajajo? Kaj nam pomeni odprava krivic po 20 letih, če ljudi takrat ni več?
Prednostne naloge države morajo vključevati popravo krivic
Zato se sprašujem: zakaj ne bi odprave krivic postavili med prednostne naloge države – s konkretnimi roki, postopki in merili, kdo ima prednost? Morda potrebujemo celo ustavni ali sistemski okvir, ki bi jasno povedal: kadar država prizna napako in krivico, ima poprava prednost pred političnimi igrami in marketingom.

Odprava krivic ni vedno samo denar. Včasih je dovolj že priznanje napake in opravičilo. Sam sem sedem let vodil spor z državo zaradi neutemeljenih obtožb oziroma insinuacij. Javno opravičilo države mi je pomenilo več kot takrat ponujenih 70.000 mark. Opravičilo včasih ne stane nič – razen dobre volje, poštenosti in pokončnosti.
Zato je vprašanje preprosto: zakaj je bilo opravičilo izbrisanim fizičnim osebam po toliko letih mogoče, drugim skupinam prizadetih pa ne? Zakaj se ne moremo enako jasno in človeško približati tudi ljudem, ki so izgubili premoženje ali dostojanstvo zaradi hitrih zakonodajnih postopkov brez utemeljenega razloga?
Po volitvah se lahko zamenja oblast – krivice pa ostanejo
Volitve bodo prišle in šle. Oblast se bo morda zamenjala. Toda država bo ostala – in skupaj z njo bodo ostale tudi krivice, če jih ne bomo začeli odpravljati pravočasno. Prava sprememba ni v novih obrazih, temveč v sposobnosti, da se prizna napaka in jo popravi, dokler to še nekaj pomeni.
Zato to ni vprašanje “leve” ali “desne” oblasti. To je vprašanje minimuma pravne države: najprej poravnaj dolg do oškodovanih, potem govori o svetli prihodnosti.
Zaključna misel
V pravni tradiciji kroži močna misel v latinščini: “Iustitia dilata, iustitia negata.”
— Odložena pravica je zavrnjena pravica.

Ne vem, kaj me žene, da skupaj postavim predsednico Državnega zbora, rdeča preproga in svoj nastop na družbenem omrežju. Na prvi pogled to nima nobene povezave. V resnici pa ima — ker je v ozadju isto vprašanje, ki se v naši družbi pojavlja pogosteje, kot si priznamo: kaj je komu tega treba, kadar ravna drugače, kot okolje pričakuje.
Priznam: že petindvajset let me ne spusti nekaj, kar je za mnoge “stara zgodba”, za tisoče pa še vedno odprta rana. Gre za tragedijo ljudi, ki so izgubili osebno premoženje v okoliščinah, ki jih težko primerjaš z normalno pravno državo. Meni je ta zgodba še posebej blizu, ker je povezana z mojim poklicnim delom. In prav zato, ker je povezana s pravom, se ne čutim krivega, da jo odpiram znova in znova. Kdor je v pravu, ima dolžnost, da ne molči, ko vidi sistemsko napako.
V začetku leta 1999 sem po naročilu takratnega Ministrstva za malo gospodarstvo in turizem sedežem v Mariboru pripravil osnutek Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod). Namen je bil jasen in — priznam — skoraj idealističen: zaščititi mala, praviloma družinska podjetja pred velikimi gospodarskimi in državnimi sistemi. Osnutek je bil v javni obravnavi dobro sprejet. Potem pa se je zgodilo nekaj, kar je po mojem prepričanju ena od najbolj nedopustnih epizod našega zakonodajnega postopka.
V procesu sprejemanja je strokovna služba Ministrstva za finance zamenjala celotno vsebino zakona, razen naslova, in ga posredovala Vladi RS kot predlog za Državni zbor — po hitrem postopku. Namesto zakona, ki bi varoval podjetja, je nastal zakon, ki je uredil izbris družb iz sodnega registra brez urejanja dolžniško-upniških razmerij po prenehanju družbe. In ko je Vlada RS sprejela tako oblikovan predlog, je bila — po mojem vedenju brez vednosti Vlade — pripisana še dodatna določba: določitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih družb.
Najbolj trpko pri tem je, da o zamenjavi vsebine osnutka zakona ni bilo seznanjeno niti ministrstvo, ki je naročilo osnutek, kaj šele jaz kot avtor prvotne verzije. Govorimo o situaciji, ko “tvoj” zakon dobesedno ni več tvoj — ostane samo naslov, vsebina pa postane nekaj drugega. In posledice tega “nekaj drugega” so nosili ljudje v obliki izgube osebnega premoženja v več deset milijonov današnjih evrov.
Ko je bil zakon sprejet, sem skupaj z drugimi vložil pobudo za presojo ustavnosti. Ustavno sodišče je sprejelo odločbo U-I-135/00, delno razveljavilo določbe in postavilo okvir za razlago odgovornosti. A tudi Ustavno sodišče takrat ni vedelo nečesa ključnega: da so bile določbe o odgovornosti družbenikov naknadno pripisane v predlog zakona breze znanja Vlade kot predlagatelja zakona. . To je bilo odkrito šele dve desetletji pozneje. Dvajset let. Dovolj, da se ljudem življenje obrne, da otroci odrastejo, da podjetja ugasnejo, da se premoženje razsuje in da se v javnosti utrdi prepričanje, da je “to pač tako bilo”.
Vmes sem pripravil štiri osnutke zakonov (2007, 2011, 2018 in 2021), ki so bili sprejeti v Državnem zboru. Na podlagi zadnjega (ZOKIPOSR) je bila leta 2021 določena obveznost države: izplačilo 60 odstotkov odškodnine družbenikom. Pa vendar — kot v slabi ironiji — je ob sprejemu zakona skupina poslancev z nerazumljivim amandmajem preprečila, da bi od leta 2022 do danes kdorkoli prejel en sam cent.
Leta 2022 sem pripravil osnutek novele neučinkovitega zakona. Predsednica Državnega zbora je dvakrat obljubila, da ga bo kot poslanka vložila v zakonodajni postopek. Obljube ni izpolnila. Tu se zgodba vrne v sedanjost. In tu se v resnici začne moj današnji zapis.
Pred dnevi sem sedel v krogu prizadetih oškodovancev (sam osebno nisem med njimi) in razlagal, da novele ne bo. Eden od prisotnih je pripomnil: “Raje pleše po rdečem tepihu na državni svečanosti.” In nenadoma smo, precej tipično slovensko, iz pravne tragedije preskočili na protokol. Začela se je razprava: ali je bil njen nastop primeren, ali ni bil, ali se “spodobi”, ali “predstavlja državo”, ali bi morala biti “državniška”.
Razprava se je končala z vprašanjem, ki v naših krajih pogosto nadomesti argument: Kaj ji je bilo tega treba?
In prav to vprašanje sem neštetokrat slišal tudi jaz. Ne na rdečem tepihu, seveda — ampak na družbenem omrežju. “Zakaj se kot univerzitetni profesor pojavljaš na Facebooku? Zakaj razlagaš? Zakaj se izpostavljaš? Kaj ti je tega treba?” Še posebej, ker ob tem vedno povem, da nisem med oškodovanci. Kot da moraš imeti osebno škodo, da smeš javno govoriti o tuji krivici. Kot da je solidarnost nelegitimna, če ni podprta z računom.
Pred petnajstimi, sedemnajstimi leti profesorji na družbenih omrežjih niso bili “normalni pojav”. Akademski svet je imel svoje tihe kodekse: resnost, distanca, pisanje za stroko, nastopanje v okvirih statusa. Kot da funkcija pride z nevidno uniformo: manj človeka, več kipa. In ko kip spregovori preveč človeško, okolje zardi od nelagodja.
Zato mi je prizor z rdečega tepiha nenadoma postal zanimiv. Ne zato, ker bi bil bistven za državo, ampak zato, ker je razgalil isto predstavo, ki jo občutim tudi sam: dostojanstvo naj bi pomenilo togost.
Ko je predsednica Državnega zbora na rdečem tepihu naredila nekaj sproščenih, skoraj plesnih korakov in pozdravila ljudi, so bili odzivi mešani. Eni so v tem videli toplino, drugi neprimernost. Eni so rekli: “Končno človek.” Drugi: “Ne spodobi se.” Tako kot pri mojem nastopu: eni vidijo približevanje znanja ljudem, drugi “izstop iz okvirov”.
Zakaj se je predsednica odločila za tak nastop? Ne vem. Lahko samo domnevam. Najbolj verjetno je, da ni en sam razlog, ampak mešanica. Morda je bilo spontano: glasba, vzdušje, publika. Morda je bil zavesten signal: institucija je iz ljudi, ne iz marmorja. Morda je bila komunikacijska taktika: v dobi desetsekundnih posnetkov je “moment” valuta, prepoznavnost pa nagrada. Morda celo tiha oblika upora proti protokolu: “tudi jaz sem človek.”
In tudi če jo je veselil aplavz — ni greh, da je človeku prijetno, ko mu ljudje dajo pozitiven odziv. Ego postane problem šele, ko začne voditi vse odločitve in zasenči vsebino. Ne trdim, da poznam njen notranji motiv. Trdim pa, da razumem, zakaj se človek v javni vlogi včasih upre pričakovanju, da mora biti kip.
Pri sebi pa vem precej natančno, zakaj sem se jaz odločil izstopiti v javnost. Ne zato, ker bi si želel cirkusa. Ampak zato, ker sem prepričan, da pravo, če ostane samo v strokovnih krogih, počasi izgubi stik z ljudmi. In pravo brez stika postane hladno. Postane protokol.
Moji razlogi so preprosti — in niso vedno udobni.
Prvič: prekinitev tišine. Veliko ljudi iz akademskega sveta ostane v “varnem krogu”. Sam sem šel med ljudi. Moti me zaprtost pravniškega in profesorskega poklica. Znanje mora krožiti. Če je res vredno, mora prenesti tudi to, da ga kdo komentira, kritizira, ne razume takoj, se z njim ne strinja.
Drugič: svoboda. Status zna postati kletka. Ko mi nekdo reče: “Profesor tega ne sme,” mi v resnici postavlja mejo identitete. Kot da je profesor poklic, ki mora izključiti človeka. Jaz pa vztrajam: sem pravnik in profesor, a sem tudi človek. In nočem, da mi kdo razlaga, da je človeškost neprimerna za akademski naslov.
Tretjič: smisel. Želim služiti smislu, ne samo egu. Če je moja vsebina usmerjena v razlago, pomoč in razmislek, je moj javni nastop prej javna služba kot samopromocija. In ja — pošteno povedano — človek ob tem začuti tudi zadovoljstvo. Nič ni narobe, če mi je dobro, ko najdem odziv na moje objave v družbenem okolju. Problem bi bil, če bi postal odvisen od všečkov in bi brez njih izgubil kompas.
Seveda je prisoten tudi ego. Želja, da te vidijo, slišijo, priznajo. A ego je lahko sopotnik, ne voznik. Ne dovolim mu, da določa pot — ali da drži volan v mojih rokah.
Ob vsem tem pa obstaja še en motiv, ki je zame najmočnejši: poklicna zavest. Kot pravnik in profesor gospodarskega prava ne morem sprejeti, da se je v zakonodajnem postopku zgodilo nekaj, kar se ne bi smelo — in da je zaradi tega tisoče ljudi ostalo brez premoženja. Težko sprejmem tudi dejstvo, da je oblast petindvajset let napako prikrivala, jo relativizirala ali jo potiskala na rob, kot neprijetno opombo pod črto.
In tu je še nekaj osebnega, kar me zavezuje: maja 2024 sem delegaciji treh študentov, katerih starši so izgubili vse osebno premoženje, obljubil, da bom njim in drugim pomagal, da bi država priznala napako in plačala vsaj delno odškodnino. To ni promocija. To je obljuba. In obljube se — po mojem razumevanju — ne daje zato, da zvenijo lepo, ampak zato, da te držijo pokonci, ko bi najraje utihnil.
Zato se vrnem na začetek. Morda sploh ni ključno vprašanje, ali je nekaj “strogo primerno”. Morda je pravo vprašanje, ali je bilo pošteno, spoštljivo in dobronamerno. Če je bilo, potem malo človeškosti institucij ne ruši — včasih jih naredi bolj vredne zaupanja.
Zaradi tega mi je nastop predsednice Državnega zbora, mag. Urške Klakočar Zupančič, simpatično blizu. Ne zato, ker bi bil protokol nepomemben, ampak zato, ker me spomni na nekaj bistvenega: institucije niso močne zato, ker so hladne. Močne so, kadar so poštene in odgovorne. In kadar si upajo biti — vsaj malo — človeške.
Toplina da. Poniževanje ne. Pogum da. Cirkus ne.
In če se komu vse to še vedno zdi “neprimerno”, je to pogosto samo druga beseda za: nisem navajen videti človeka tam, kjer sem pričakoval kip.

Na včerajšnji televizijski oddaji so bile predstavljene informacije in okoliščine, ki jih je del javnosti že dalj časa vsaj deloma zaznaval, vendar obseg izpostavljenih nepravilnosti in indicev o koruptivnih ravnanjih kljub temu vzbuja resno zaskrbljenost. Posebej problematično je, da naj bi pri tovrstnih ravnanjih sodelovali ali jih omogočali tudi posamezniki iz organov oblasti, ki hkrati javno poudarjajo načelo ničelne tolerance do kršitev pravnih predpisov.

V pravni teoriji in praksi je poznana misel, pripisana biblijskemu Salomonu, da sta oblast in pravosodje “kot pajčevina, ki zadrži komarja, kamen pa gre skoznjo”. Navedeno ponazarja tveganje selektivne uporabe prava in neenake obravnave subjektov, kar je v neposrednem nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom ter z načelom pravne države. Pravniki opozarjamo, da pravo brez vsebinske pravičnosti in brez učinkovite odgovornosti nosilcev javnih funkcij lahko postane instrument pritiska na šibkejše, hkrati pa ne doseže tistih, ki imajo vpliv, sredstva ali dostop do odločanja.

V tem kontekstu se utemeljeno zastavlja vprašanje, kje so danes organi odkrivanja in pregona kaznivih dejanj ter drugi nadzorni mehanizmi, razumljeni v najširšem pomenu (vključno z notranjimi nadzori, integritetnimi mehanizmi, nadzornimi organi in institucijami preprečevanja korupcije).

Težava praviloma ni v pomanjkanju pravnih norm – teh je v številnih segmentih celo preveč –, temveč v razkoraku med normativnim okvirom in njegovo dejansko izvršitvijo. Ta razkorak se kaže zlasti:

v pretiranem formalizmu, kjer pravilnost postopka prevlada nad ciljem zakonite in pravične odločitve;

v neenakosti položajev udeležencev, ko o izidu v praksi odločajo vpliv, finančna moč, dostop do informacij in čas, ne pa argumenti in pravo;

v pomanjkanju osebne in institucionalne odgovornosti nosilcev javnih funkcij (poslancev, sodnikov, državnih tožilcev) ter članov organov nadzora v družbah v državni lasti;

v tveganjih netransparentnih kadrovskih postopkov in neformalnih političnih dogovorov, ki lahko ustvarijo videz ali realnost neodvisnosti zgolj na papirju;

v pasivnosti dela strokovne javnosti, kadar so zaznane nepravilnosti, vendar ni pravočasnega in jasnega strokovnega odziva.

Bistvo pravne države ni v množici pravil, temveč v dosledni, nepristranski in učinkoviti uporabi prava ter v dejanski odgovornosti za kršitve. Institucije ne izgubijo legitimnosti zaradi posamezne napake, temveč zaradi vztrajnega izogibanja odgovornosti, odsotnosti samorefleksije in normalizacije nepravilnosti.

Če se danes sprašujemo, kje sta učinkoviti institucionalni nadzor in pravosodje, je odgovor odvisen od obstoja in delovanja posameznikov in organov, ki so pripravljeni ravnati neodvisno, strokovno in pogumno, tudi kadar je to neprijetno ali tvegano.

Ob tem se dodatno zastavlja vprašanje: če so raziskovalni novinarji uspeli zbrati in predstaviti informacije, ki utemeljujejo resne sume nepravilnosti, kaj vse bi lahko znotraj svojih zakonskih pristojnosti odkrili in procesno uveljavili organi pregona in pravosodja, če bi bila volja za odločno, dosledno in celovito ukrepanje dejansko prisotna.

Naslovniki:
• Vrhovno državno tožilstvo RS
• Specializirano državno tožilstvo RS
• Policija (NPU in druge pristojne enote)
• Komisija za preprečevanje korupcije (KPK)
• Računsko sodišče Republike Slovenije
• Državni zbor Republike Slovenije (zlasti pristojna delovna telesa)
• Nadzorni sveti in uprave gospodarskih družb v državni lasti
Spoštovani,
na podlagi vsebin, predstavljenih v včerajšnji televizijski oddaji, ter ob upoštevanju javno dostopnih informacij in širšega družbenega konteksta se kot državljan in pravnik javno obračam na pristojne organe nadzora ter pregona.
V oddaji so bili predstavljeni podatki in indici, ki nakazujejo na obsežne koruptivne prakse, konflikte interesov, klientelistične mehanizme ter netransparentne vplive pri odločanju v okviru državnih organov in/ali gospodarskih družb v državni lasti oziroma pod prevladujočim vplivom države. Takšne informacije, kadar dosežejo raven konkretiziranih indicev, niso zgolj predmet medijske obravnave, temveč potencialni predmet predhodnega preverjanja, nadzornih postopkov in – kjer so izpolnjeni pogoji – kazenskega pregona.
Zato se postavlja načelno in hkrati zelo konkretno vprašanje: ali so pristojni organi dolžni reagirati že na podlagi javno predstavljenih indicev – in če da, na kakšen način ter v kakšnih rokih? Javnost namreč upravičeno pričakuje, da se v primerih, kjer se nakazuje na sistemske nepravilnosti, sprožijo postopki, ki ne temeljijo na politični presoji, temveč na zakonitosti, strokovnosti in integriteti.
1) Odgovornost organov pregona in tožilstva
Od državnega tožilstva in policije se pričakuje, da ob prejemu informacij, ki kažejo na možna kazniva dejanja, preverijo obstoj razlogov za sum in ustrezno ukrepajo v okviru svojih pristojnosti. Ne gre za vprašanje “medijske všečnosti”, temveč za vprašanje enakosti pred zakonom in učinkovitega delovanja pravne države.
2) Vloga KPK in drugih nadzornih institucij
Od KPK se pričakuje, da v okviru svojih pristojnosti presoja ter obravnava korupcijska tveganja, nasprotja interesov, kršitve integritete in sistemske vzorce, ki jih razkrivajo javne informacije. Pri tem je ključno, da so ukrepi vidni, obrazloženi in vsebinsko učinkoviti, saj je zaupanje javnosti odvisno od zaznavne nepristranskosti in doslednosti.
Od Računskega sodišča se pričakuje, da tam, kjer so zaznana odstopanja ali sumi nepravilnega, neracionalnega ali netransparentnega ravnanja s sredstvi in premoženjem države, opravi revizijske preglede in poda priporočila, ki vodijo v dejanske spremembe, ne le v formalno statistiko izvedenih revizij.
3) Posebna odgovornost nadzornih svetov in uprav v državnih gospodarskih sistemih
V državnih gospodarskih družbah imajo nadzorni sveti in uprave povečano odgovornost, ker upravljajo s premoženjem, ki je neposredno ali posredno javno. Kadar obstajajo indici o klientelizmu, političnem kadrovanju, netransparentnih pogodbah ali drugih oblikah nepravilnosti, je njihova dolžnost, da:
• zahtevajo notranje preglede in po potrebi neodvisne zunanje revizije,
• zagotovijo sledljivost odločitev, preglednost postopkov ter preprečevanje konfliktov interesov,
• v primerih suma kaznivih dejanj nemudoma podajo naznanilo oziroma sodelujejo s pristojnimi organi.
Če nadzorni svet v takšnih primerih ne ukrepa, se ne postavlja le vprašanje odgovornosti uprave, temveč tudi vprašanje odgovornosti nadzora – vključno z integriteto članov nadzornih svetov in z načinom njihovega imenovanja.
4) Odgovornost Državnega zbora
Državni zbor ima ključno vlogo pri parlamentarnem nadzoru izvršilne veje oblasti in pri oblikovanju pravnega okvira. Vendar problem ni primarno v pomanjkanju zakonodaje, temveč v izvajanju ter v standardih odgovornosti pri imenovanjih, nadzoru in sankcioniranju kršitev. Zato je utemeljeno pričakovanje, da DZ – v okviru pristojnih odborov in drugih mehanizmov – odpre razpravo in zahteva odgovore, ki niso politične fraze, temveč konkretni ukrepi.
5) Jedro problema: razkorak med normo in prakso
V praksi se pogosto zazna:
• pretiran formalizem, kjer je procesna pravilnost pomembnejša od vsebinske odgovornosti,
• neenakost možnosti, kjer odločilno vlogo igra vpliv, čas in finančna moč,
• normalizacija političnih dogovorov pri imenovanjih v organe nadzora in odločanja,
• tišina delov strokovne javnosti, zlasti pravnikov in pravniških združenj, ki bi morala prispevati k standardom integritete.
Takšno stanje zmanjšuje zaupanje v pravno državo. Ne zaradi kritik samih, temveč zaradi občutka, da je sistem sposoben ukrepati predvsem proti šibkejšim, bistveno redkeje pa proti vplivnejšim.
Poziv
Zato pozivam naslovljene institucije, da:
1. javno pojasnijo, ali so bile na podlagi objavljenih informacij in indicov sprožene preveritve oziroma postopki;
2. kjer je to pravno dopustno, zagotovijo osnovno transparentnost o usmeritvah ukrepanja (brez poseganja v tajnost postopkov);
3. okrepijo standarde integritete pri imenovanjih v organe nadzora in upravljanja državnih družb;
4. zagotovijo, da se v primerih, kjer obstaja utemeljen sum nepravilnosti, postopa hitro, nepristransko in učinkovito.
V demokratični in pravni državi je legitimno pričakovati, da razkritja raziskovalnih novinarjev ne ostanejo zgolj v medijskem prostoru. Če lahko do relevantnih dejstev in povezav pridejo novinarji, mora biti sistem sposoben vsaj sprožiti postopke, ki bodo pokazali, ali gre za kršitve – in kdo zanje nosi odgovornost.
S spoštovanjem,
prof.dr. Šime Ivanjko, https://misliprofesorja.si
Maribor, 6.2.2026

Velikokrat se šele v pozni starosti zgodi boleče spoznanje: človek ugotovi, da ni živel iz sebe, temveč ob sebi. Preživljal je dni po tirnicah pričakovanj drugih – staršev, družbe, sistema – in nekega večera, morda v pokoju ali na robu življenja, se zave, da je njegovo življenje teklo mimo njegovega pravega jaza. Takrat si zastavi mučno vprašanje: Ali se splača začeti znova? Ali ima smisel na pragu poznih let skušati živeti drugače, bolj pristno? Ta streznitev v jeseni življenja žal ni redka. V raziskavah med umirajočimi je bilo najpogostejše obžalovanje: “Ko bi le imel pogum živeti življenje zvesto samemu sebi, namesto življenja, ki so ga pričakovali drugi.” Šele tik pred slovesom mnogi jasno spregledajo, kako veliko sanj je ostalo neizživetih, ker so se podrejali tuji volji in strahu, da ne bi razočarali.
Podobno nas opominja literatura. Tolstoj v noveli Smrt Ivana Iljiča prikaže uglednega uradnika, ki šele na smrtni postelji dojame, da je njegovo življenje bilo jalovo, saj je živel le po merilih, “kot so ljudje pričakovali”. Celotno svojo pot je posvetil izpolnjevanju družbenih pričakovanj, ne da bi se kdaj vprašal, kaj v resnici želi on sam. Šele umirajoč uzre “svoje izgubljeno življenje in začuti globoko obžalovanje. Takšne zgodbe – resnične in izmišljene – nas predramijo, ker nosijo ogledalo: koliko posameznikov slepo sledi začrtanim potem drugih in šele čisto prepozno spozna, da so ob stran potisnili lastno dušo.

V poznejšem obdobju življenja so možnosti potovanja po svetu pogosto omejene. Pojavijo se ovire – telesne, finančne, organizacijske – in zdi se, da se obseg zunanjih poti oži. A želja po potovanju ne izgine; včasih se z leti celo okrepi.

Kam in kako potujemo, ko smo v osemdesetih?
Mnogi odgovorijo: v svojo preteklost. Vračanje v spomine lahko vpliva na sedanjost – in s tem tudi na prihodnost. Takšno usmeritev omenja tudi dr. Alex Loyd v knjigi Spominski kodeks, kjer spomine povezuje z notranjim zdravljenjem.

Potovanje v preteklost pomeni srečanje s svojim notranjim doživljanjem. Pomeni, da si dovolimo resnico, da prepoznamo, kaj nas je oblikovalo, in da se približamo tistemu, kar je v nas živo. V starosti to pogosto pomeni manj pritiska, manj starih pravil in več posluha za to, kar je res pomembno.

Na tem potovanju se učimo opustiti tisto, kar nas je dolga leta dušilo: pretirano prilagajanje, molk, vztrajanje čez mejo. Ne iščemo popolnosti, temveč več miru, nevtralnosti in – če je mogoče – tudi več notranje svetlobe.

V spominskem potovanju se vračamo predvsem k dogodkom, ki so prinašali toplino, smisel, bližino, pogum. Tudi če niso bili lahki, so nas na nek način krepili.

Takšno potovanje je lahko tudi prostor za hvaležnost: za življenje, ki je teklo naprej, za dneve in noči, ko nismo ničesar posebej opazili, pa je telo vztrajalo.

A ob hvaležnosti pride tudi iskrenost. Priznanje, da smo včasih živeli, kot da je časa neskončno: da se ni bilo treba ustaviti, poslušati sebe, postaviti meje in izreči tega, kar je čakalo na glas. Marsikaj smo prenašali predolgo in prevečkrat potisnili svoje potrebe na rob.

Danes ne iščem popolnosti. Iščem spravo. Da bi bilo manj neizrečenega in več miru – še preden pride čas slovesa.

Na vajah s študenti sem se pogosto vračal k prizoru iz Hugojevih Nesrečnikov, ki je hkrati preprost in brez dna. Škof povabi na večerjo Jeana Valjeana, nekdanjega kaznjenca, človeka z grobo preteklostjo in še bolj grobo sedanjostjo. Valjean ponoči ukrade srebrne svečnike in pobegne. Zjutraj ga žandarji ujamejo in pripeljejo nazaj — ne zato, da bi se razjasnila resnica, temveč da bi se zgodila kazen.Študentom sem postavil vprašanja, ki se zdijo akademska, a z vsakim odgovorom postajajo osebna. Ali je škof ravnal v nasprotju s pravom? Če je lagal organom pregona, ali je s tem storil nekaj spornega? In če je ravnal v nasprotju s pravom, ali je ravnal tudi v nasprotju z moralo — ali pa prav obratno? Potem še: kakšen človek je Javert? Dober, ker vztraja pri pravilih? Slab, ker za pravili ne vidi človeka?

Nisem se pretvarjal, da obstaja en sam pravilen odgovor. Tudi študenti se niso. Nikoli. Enim se je zdelo, da je škof naredil to, kar bi moral narediti vsak človek: ponudil možnost, da se nekdo reši lastne zgodovine. Drugi so vztrajali, da družba brez zaupanja v pravo razpade, in da nihče — naj bo še tako svetniški — nima pravice spodkopavati pravil.

Spomnim se študentke, ki ni govorila dolgo, pa je zadela bistvo. Rekla je: »Upam, da kot sodnica nikoli ne bom v položaju, ko bom morala o podobni situaciji odločati in odgovoriti zgolj z vidika prava.« V njenem stavku je bilo nekaj, česar se ne da naučiti iz zakonika: strah pred jasnostjo, ki ni pravična, in pred pravičnostjo, ki ni jasna.

Ker dilema iz Nesrečnikov ni literarna eksotika. V različnih oblekah živi med nami.

Spomnim se analogije iz prakse, iz drobnega, skoraj banalnega sveta, kjer se pravila vsak dan srečujejo z ljudmi: recimo v šoli. Dijak iz socialno šibkega okolja zamudi rok za oddajo ključne naloge, ker doma ni imel interneta, ker je moral popoldne delati, ker je pazil mlajšega brata. Pravilo je jasno: zamuda pomeni nič točk. Učitelj ve, da je pred njim otrok, ki ne izkorišča sistema, ampak komaj lovi sapo. Če strogo sledi pravilom, bo “pravičen” do sistema — in krut do posameznika. Če naredi izjemo, bo morda nepravičen do tistih, ki so oddali pravočasno — a bo rešil nekaj večjega: možnost, da se fant ne prepriča, da se trud nikoli ne izplača.

Učitelj v takem trenutku ne odloča o točkah. Odloča o tem, kakšno zgodbo bo nekdo odnesel s seboj: zgodbo o svetu, ki kaznuje, ali o svetu, ki zna razumeti. To ni zmeraj isto kot “biti prijazen”. In ni zmeraj isto kot “biti pravičen”. Včasih je to izbira med dvema vrstama krivde: krivdo do pravil in krivdo do človeka.

Škof v Nesrečnikih vstopi v isto sivino. Če je resnica le to, kar se da dokazati in zapisati, potem je škof lagal. Če pa je resnica tudi to, kar človeka spremeni, potem je škof izrekel nekaj, kar je morda bilo bolj resnično kot dejstva: ponudil je Valjeanu novo možnost. In prav v tem je nelagodje. Kajti sistem bi raje imel jasno laž kot nejasno dobroto.

Javert je po drugi strani logika brez vrzeli. Ni nujno hudoben; morda je celo pošten. Toda njegova poštenost je usmerjena navzven, v pravila, ne navznoter, v presojo. Je človek, ki mu je zakon dom, in ko mu nekdo pokaže, da obstaja še kaj drugega, se mu zruši streha nad glavo. V tem smislu je Javert tragičen: ne zna živeti v prostoru, kjer se pravo sreča z usmiljenjem in ga ne more pogoltniti.

In tu se vrnem k stavku: “Jaz še danes ne vem odgovora.” Morda je to edini iskren zaključek. Ne zato, ker odgovora ni, ampak zato, ker jih je preveč in vsak ima svojo ceno.

Ko pravo postane slepo za človeka, se spremeni v mehanizem. Ko morala postane slepa za pravo, se spremeni v samovoljo. Mi pa živimo v vmesnem prostoru, kjer bi radi, da so stvari hkrati jasne in človeške. Vendar življenje redko sodeluje.

Morda je zato prizor s svečniki tako močan: ker nas prisili, da si priznamo, da včasih ne izbiramo med dobrim in slabim, temveč med dvema dobrima, ki si nasprotujeta. In včasih tudi med dvema slabima, ki sta si podobna.

In čeprav se zdi, da je vprašanje namenjeno študentom, je v resnici namenjeno nam vsem: ko bomo nekoč stali pred svojo različico srebrnih svečnikov — kaj bomo branili? Pravilo? Človeka? In ali bomo imeli pogum živeti s posledicami izbranega?

Po spremembi družbenopolitičnega sistema v začetku devetdesetih let preteklega stoletja smo se profesorji gospodarskega prava začeli ukvarjati s podjetništvom. Osebno sem dal pobudo in skupaj z nekaj kolegi pravniki – »bolj za hec kot za res« – ustanovil prvi d. o. o. v Sloveniji (in tedanji Jugoslaviji), ki še danes deluje ter je v Sloveniji vpisan pod št. 1 v sodni register pri Okrožnem sodišču v Ljubljani. (1)

Takoj po ustanovitvi so se začele kritike z vseh strani, češ da se to ne spodobi za profesorja in da gre za konflikt interesov. Takrat sem v svojo obrambo zapisal:

»Kot profesor gospodarskega prava želim študentom pokazati, da je podjetništvo plemenita dejavnost z upanjem na dobiček, kot je to pred 500 leti zapisal Dubrovčan Kotrulj v prvi knjigi o podjetništvu (trgovanju) Della Mercatura.

Če želimo, da bi študenti znali razmišljati, delovati, prevzemati odgovornost in ustvarjati, je nujno, da jim profesorji to dokažemo tudi v praksi. Potrebno znanje in motivacijo za podjetniško pot najlažje pridobijo, če imajo pred seboj ljudi, ki to resnično živijo.

Vzporedna akademska in podjetniška pot profesorja ni konflikt interesov. Če se profesor ukvarja s podjetništvom, povezuje teoretično znanje in življenjsko realnost, kar v spremenjenih okoliščinah postaja nujnost. To je most med znanjem in realnostjo – seveda ob doslednem spoštovanju pravil o nezdružljivosti, razkritjih in izogibanju odločanju v lastnih zadevah.

Splošno je znano: imeti znanje še ni pravo znanje; pravo znanje je dati znanje drugim – kar je sicer zelo težko, vendar najbolj učinkovito, če se znanje prenaša tudi z udejanjanjem v praksi.«

Danes bi ta zapis o nujnosti povezovanja akademskega poučevanja in praktičnega ukvarjanja s podjetništvom, datiran 10. junija 1992, ponovno podpisal. Prepričan sem, da je treba teoretična razmišljanja – zlasti na področju podjetništva – udejanjati v praksi, predvsem zaradi spodbujanja študentov, čeprav so mnogi do tega še vedno zadržani.

 Vesel sem, da so se številne koristne podjetniške ideje mariborskih profesorjev z različnih področij uresničile oziroma se še uresničujejo v praksi. (2) Zanimivo bi bilo raziskati prispevek mariborskih univerzitetnih profesorjev k razvoju podjetništva in drugih koristnih družbenih dejavnosti.

Pojasnila

1. Z dnem 1. januarja 1989 je začel veljati Zakon o podjetništvu, pri pripravi katerega sem aktivno sodeloval. Zakon je omogočil ustanavljanje družb z omejeno odgovornostjo (d. o. o.). Pripravil sem tudi prvo družbeno pogodbo, na podlagi katere je bil v Sloveniji registriran d. o. o. pod zaporedno številko 1, zato govorim o prvem d. o. o. To je bila hkrati tudi prva d. o. o. v nekdanji Jugoslaviji z dovoljenjem za zunanjo trgovino. V obdobju pred 1. januarjem 1989 ustanavljanje d. o. o. (v tem pravnoorganizacijskem okviru) ni bilo mogoče.
2. S svojimi konkretnimi pobudami, idejami, predlogi ter aktivnimi dejanji sem v preteklih 30 letih v Sloveniji in na Hrvaškem sodeloval pri projektih, ki so skupaj omogočili odprtje več kot 1500 delovnih mest (npr. dve zavarovalnici, banka, proizvodnja avtomobilskih delov, več prestrukturiranj idr.). Nimam pa nobenega poslovnega deleža ali delnic v podjetniških podjemih, pri katerih sem sodeloval.

Mi, starejši, vse več časa preživimo na družbenih omrežjih. Marsikomu so postala okno v svet, stik z drugimi in včasih tudi edino branje dneva. Prav zato smo pogosto tarča zgodb, ki nas želijo ujeti s šokom, sočutjem ali radovednostjo, a v resnici nimajo nobene prave vrednosti. Začnejo se dramatično, končajo pa z obljubo v slogu »link v komentarju« ali »odgovor spodaj«. A odgovora ni. Ostane samo občutek, da nas je nekdo znova potegnil za nos.

Takšne objave nam ne prinesejo znanja, ne tolažbe in ne resnice. Prinesejo nemir, slabo voljo in občutek, da nismo dovolj pozorni ali dovolj spretni. A resnica je drugačna. Namen teh objav ni pomagati nam, temveč izkoriščati naš čas in naša čustva. Pogosto vodijo na zavajajoče strani, silijo v deljenje, zbirajo osebne podatke ali širijo strah in zmedo.

Za temi zgodbami ni skrbi za ljudi. So le hladni izračuni klikov, ogledov in vpliva. Zgodbe so namenoma nedokončane, pretirane ali moralno sporne, ker ravno to zadrži našo pozornost. In počasi se nabirajo posledice – jeza, razočaranje, občutek, da nas nekdo podcenjuje ali z nami manipulira.

Zato si moramo dovoliti, da rečemo dovolj. Nič ni narobe, če takšno objavo zapremo, skrijemo ali izbrišemo. Nič ni narobe, če kakšni strani prenehamo slediti ali če aplikacijo preprosto odstranimo, kadar nas vznemirja in nam jemlje mir. Nihče nima pravice trgovati z našimi čustvi.

Naš čas je dragocen. Naš mir je dragocen. In noben »šokanten link v komentarju« ni vreden tega, da bi nam ga vzel.

V klasičnem rimskem pravu obstaja tisočletno, univerzalno in nesporno sprejeto pravno načelo, znano kot Katonovo pravilo: Quod ab initio vitiosum est, non potest tractu temporis convalescere, (kar je že od začetka pravno napačno, ne more s potekom časa postati veljavno).

To temeljno pravilo je hrvaški pravnik Baltazar Bogišić, avtor Opšteg imovinskog zakonika za Knjaževino Crno Goro, zapisal tudi v zakonsko besedilo v obliki ljudske parafraze: „Što se grbo rodi, vrijeme ne ispravi.“

Načelo preprečuje, da bi se nezakonitost, samovolja ali izvorna pravna napaka legalizirala zgolj zaradi poteka časa. V različnih oblikah ga poznajo kontinentalni, anglosaksonski in mednarodnopravni pravni redi. Predstavlja eno temeljnih varovalk pravne države.

Kljub temu se je v pravnem redu Slovenija zgodil precedens, ki temu načelu neposredno nasprotuje in ga v praksi zanika.

Sporna zakonodajna intervencija leta 1999

Leta 1999 je Vlada Republike Slovenije pripravila predlog Zakona o finančnem poslovanju podjetij. Po oblikovanju vladnega predloga je strokovna služba vlade samovoljno dodala četrti in peti odstavek 27. člena, ki sta določila osebno odgovornost družbenikov oziroma delničarjev za obveznosti izbrisane družbe.

Omenjeni naknadno pipisani določbi nista bili del vladnega predloga, nista bili predstavljeni poslancem, zakon pa je bil sprejet po hitrem postopku, brez vsebinske razprave o teh naknadno vpisanih določbah.

Gre torej za resno procesno in ustavnopravno napako v samem izvoru zakona (vitium originis).

Ugotovitev napake po dvajsetih letih

Ta nepravilnost je bila prepoznana šele približno dvajset let kasneje. Na to so bili opozorjeni: pristojni državni organi, politične institucije, organi pregona, poslanci Državnega zbora, predsednica Državnega zbora in predsednica republike, tudi z javno izročitvijo peticije, katere namen je bil opozoriti na nedopustno naknadno pripisovanje pravno zavezujočih določb, kakršnih v tej obliki ne pozna nobena druga država.

Na podlagi teh brez vednosti vlade pripisanih določb – o katerih so poslanci sicer glasovali, ne da bi bili seznanjeni z njunim dejanskim pomenom – je več tisoč državljanov izgubilo velik del svojega premoženja.

Opozorjeni državni organi in nosilci oblasti so to informacijo bodisi molče sprejeli bodisi zatrjevali, da danes napake ni več mogoče obravnavati, ker je od sprejetja zakona minilo preveč časa.

Legalizacija napake s potekom časa takšno stališče pomeni, da v Sloveniji: čas sanira nezakonitost, samovoljna zakonodajna intervencija postane legitimna, pravno napačno dejanje pridobi veljavo zgolj zaradi trajanja.

To pa pomeni neposredno zanikanje temeljnega pravnega načela, na katerem sloni evropska pravna civilizacija.

Nasprotje rimskemu in sodobnemu evropskemu pravu

Opisano stališče je v neposrednem nasprotju s klasičnim rimskim pravom, ki ga pozna vsak resen pravni sistem. Brez poznavanja tega temeljnega pravila rimskega prava študent prava ne more opraviti izpita v nobenem pravno utemeljenem sistemu.

Rimsko pravo in sodobna pravna teorija jasno zavračata idejo, da bi,

ničen ali protipraven akt postal veljaven zgolj zato, ker se dolgo uporablja.

Če se takšno razumevanje sprejme, zakonitost postane vprašanje časa, ne prava; pravna varnost se nadomesti z dejansko silo, država pa postane vir pravne arbitrarnosti, ne njen varuh.

S tem se ustvarja nov, slovenski pravni konstrukt, ki:zanika klasično rimsko pravo, zanika kontinentalno pravno tradicijo, in postavlja Slovenijo v položaj izjeme, ne pravila.

Sklep

Ne gre za vprašanje politike, temveč za vprašanje temeljev prava.Pravo, ki dopušča, da se izvorna nezakonitost legalizira s potekom časa, preneha biti pravo in postane zgolj opis dejanskega stanja.

To ni rimsko pravo.To ni evropska pravna tradicija. In to ne bi smelo biti pravo pravne države, na katero se vsakokratna oblast tako rada sklicuje.