25. januar 2023

Na spletnih straneh IZOP-Inštitut zavarovalništvo in pravo v Mariboru je objavljeno več razmišljanj o spornih določbah Zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (ZOKIPOSR), ki je sprejet v novembru leta 2021 s številnimi amandmaji. Posebej je v dosedanjih diskusijah bilo govora o 5. členu, ki določa pogoje za uveljavljanje odškodnine od Republike Slovenije zaradi sprejetja Zakona o finančnem poslovanju podjetij v letu 1999. Problematika omenjenega zakona je v tem, da je urejal izbris gospodarskih brez likvidacije in je prenesel ex lege vse obveznosti izbrisanih družb na družbenike. (Več o tem spornosti tega zakona in škodnih posledica ter o poskusi odprave postopanja po tem zakonu glejte v knjigi; Šime Ivanjko, Zakaj ste nas kaznovali, Kulturni center v Mariboru, 2021).
V letu 2021 je zakonodajalec ugotovil, da je s sprejetjem zakona v letu 1999 bila povzročena škoda družbenikom in je določil pravico družbenikom, ki so plačali obveznosti družbe izbrisane družbe v višini 60 %. V postopku sprejemanja ZOKIPOSR so določila iz predloga zakona bila spremenjena z amandmajem, da praktično od nekaj tisoč oškodovancev nihče ne more izpolniti pogojev za uveljavitev pravice do odškodnine.
Državno odvetništvo, ki je pristojno za ugotavljanje pravice do odškodnine, je doslej zavrnilo vse odškodninske zahtevke. Glede na to, da so nekateri družbeniki nadaljevali postopek pred sodiščem je Državno odvetništvo v sodnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani predlagalo sodišču prekinitev postopka in posredovanje problematike nerazumljivosti zakonskih določb Ustavnemu sodišči. Predlog Državnega odvetništva podpira tudi tožeča stranka in pravna stroka, kot je to bilo večkrat predlagano na družbenih omrežji in na spletni strani IZOP-Inštitut zavarovalništvo in pravo v Mariboru
V nadaljevanju objavljamo vsebino predloga Državnega odvetništva Okrajnemu sodišču v Ljubljani v postopku št. opr. št. II P 973/2022 iz katerega je poglobljeno utemeljeno in natančno ter obsežno razvidno zakaj je zlasti 5. člen ZOKIPOSR nerazumljiv.
Pričakovati je, da bo Okrajno sodišče v Ljubljani sprejelo ta predlog Državnega odvetništva in odstopilo zadevo v presojo Ustavnemu sodišču.
Predlog za vložitev zahteve za oceno ustavnosti ZOKIPOSR, s predlogom za zadržanje izvrševanja ZOKIPOSR)
Določbe ZOKIPOSR so neskladne z več členi Ustave. Državno odvetništvo po Zakonu o Ustavnem sodišču ni upravičen predlagatelj, ki bi od Ustavnega sodišča lahko zahteval oceno
ustavnosti zakona. Zato Državno odvetništvo v tem postopku predlaga, da naslovno sodišče prekine postopek odločanja o tožbi in na podlagi 156. člena Ustave Republike Slovenije in
prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču vloži zahtevo za oceno ustavnosti določb ZOKIPOSR, ki bodo sporne pri reševanju te, konkretne zadeve.
V nadaljevanju objava vsebine predloga Ustavnemu sodišču na spletni strani;
zavarovanje-osiguranje.eu

pravo#

25. januar 2023

Življenje bi bilo čudovito, če ne bi bilo nesporazumov med ljudmi. Vsi se občasno s kom skregamo, ne da bi vedeli zakaj in kako. Nesporazumi so praviloma posledica dejstva, da določeno situacijo ocenjujemo popolnoma drugače kot drugi. To je pogosto posledica različnega razumevanja realnosti, ker vsak od nas živi v svojem svetu, ki je osnova našega subjektivnega dojemanja resničnosti.
Študentom sem vedno poskušal pojasniti, da je namen reševanja spornih situacij, vključujoč tudi sodne postopke, doseči med sprtima strankama dogovor o skupni različici realnosti, pri čemer jim v mediacijskem postopku pomaga mediator, v sodnih postopkih pa skupno različico realnosti ugotavlja sodnik, ne glede na to ali se sprte strani s tem strinjajo. Prav zaradi različne narave obeh omenjenih postopkov ima mediacija prednost pred sodnim postopkom, ker je ugotavljanje omenjene različice realnosti v domeni strank ne pa mediatorja, kot je to v sodnem postopku.
Znano je, da, zlasti v stanjih neznanja, iščemo razlage, ki osmišljajo naše izkušnje, utemeljene na prvih razlagah, ki smo jih sprejeli, ne glede na to ali so pravilne ali ne, in smo zaradi tega nagnjeni k izkrivljenemu dojemanju realnosti.
Pri tem je zanimiv znani eksperiment psihologa Johna C. Wrighta iz leta 1996, ki je dokazal pomen prve informacije o določenem pojavu. Testiranci so imeli nalogo, da ugotovijo, v katerem vrstnem redu morajo pritisniti neoznačene gumbe na tabli, da se oglasi zvonec. Številni preizkušanci so se igrali, dokler niso razvili teorije o tem, katere gumbe je treba pritisniti in kdaj, da se oglasi zvonec. Ob koncu eksperimenta je bilo preizkušancem povedano, da naprava sploh ni bila povezana in da se je zvonec oglasil čisto po naključju, brez povezave s pritiskom na gumb. Temu sploh niso mogli verjeti in je bilo potrebno precej časa, da so spremenili svoje prepričanje, da so našli način, kako sprožijo zvonec.
Podobno omenjenim preizkušancem, ki so bili prepričani, da so našli način povezave med pritiskom gumba in zvonca, imamo opravka v sodnem sporu s prepričanjem tožnika, kako ima prav, da od toženca zahteva določeno terjatev, toženec pa je prepričan v nasprotno, da tožnik nima pravice od njega zahtevati tožene dajatve, in končno imamo opraviti s sodnikom, ki ima svoj pogled na to sporno razmerje. Na različno dojemanje sestavin spornega razmerja pri vseh omenjenih osebah vplivajo nekateri »notranji dejavniki«, ki povzročijo pojav, imenovan selektivna pozornost. Pri tem so pomembne predstave, izkušnje, znanje …, s katerimi si skozi življenje vsak ustvarja svojo realnost, in objektivna resničnost včasih nikakor noče ustrezati naši različici.
Do izkrivljanja resničnosti lahko pride tudi, če določen pojav razlagamo v skladu s svojimi notranjimi miselnimi vzorci in si predstavljamo, da so le-ti edini in pravilni. Naši prepričanosti o pravilnosti našega vzorca razmišljanja sledi sklep, da je nasprotnik zlonameren ali nespameten in s tem se blokira naš pogled na stališče druge osebe. Čim bolj odločno vztrajamo pri svoji »resničnosti«, tem bolj se poglablja spor in se zmanjšuje možnost dogovora o rešitvi spora.
Za rešitev sporov, ne samo v sodnem postopku, je nujna neposredna komunikacija in zaupanje, ne pa razmišljanje o tem kaj bi naj predvideval nasprotnik, saj on ni sposoben brati naših misli. Preprosto je treba povedati, kaj se dogaja v naši glavi in kako razmišljamo.
Zaupanje je nekoliko bolj zapleteno od tega, vendar je treba zaupanje zavarovati s spoštovanjem dogovorjenega in z jasnim sporočilom, da želimo razrešiti sporno razmerje, ne pa zmagati, kot to velja v različnih tekmovalnih razmerah na drugih področjih življenja, kot na primer v športu, politiki in konkurenčnih postopkih. Pri vseh omenjenih razmerjih je čas tisti, ki ustavi in določi rešitev tekmovanja, kar pa pri spornih razmerjih ni slučaj temveč nasprotno, čas je tisti, ki poglablja in odlaga rešitev spora v neskončnost …

Vesna Pomlad
Res je, v svojem svetu se žal najbolje očitno vsak počuti, to je problem, ne prepoznavanje različnosti, samo zelja po prevladi, po imeti več, biti prvi, ne dati veljave drugim,
Zal ni dostojanstva in spoštljivosti, npr, Francozi imajo celo v podajanju svojega jezika pojem visoke francoščine..
Pri nas naša Jara gospoda, samo v parlament naj se pogleda…..
Pa toliko ur učenja retorike, izobraževanja, jim je dano….

Božidar Mithans
“Čas je tisti, ki poglablja in odlaga rešitev spora v neskončnost” … do zastaranja.

Albina Štimac
Da, kod nas sporovi traju do majmunova, pa onda, tko živ, tko mrtav..više se pogoduje dužnicima nego vjerovnicima..npr, vjerovnik mora dokazati, da je dužnik namjerno napravio stečaj..itd..

pravo#

28. januar 2023

Naša starejša generacija je res omagala in je močno utrujena zaradi težkega dela na izgradnji naše družbe, vendar pa ni premagana, ker je še vedno pripravljena pomagati mlajšim. To pa ne spreminja dejstva, da je sedanja generacija starejših izigrana in odvržena na rob družbe. Več kot 20 let se pripravlja zakon za oskrbo starejših, pa se oblastni voditelji niso uspeli dogovoriti niti za naslov zakona, kaj šele za njegovo vsebino.

Marica Keller
Ja, zgarani, in premalo cenjeni

Tone Potocnik
Ko srecujem danes ljudi in vidim kako ravnajo in se obnašajo do tretjih…vem, da bo slej ko prej tako v relaciji do mene…zato vseh takih ljudi ne spoštujem in ne računam na njih…to velja tudi za vse vlade, oblastnike…

DrscSuzana Čurin Radović
Marsikaj je res, kar je napisano, vendar pozicija žrtev izigranosti nam ne bo dala moči za to, da bi s svojo modrostjo, ki so nam jo prinesla tudi leta, delujemo na proakativen način – vsak v okviru svojih možnosti za izboljšanje sedanjega stanja. Bolje se je opreti na tisto, na kar smo lahko ponosni in delovati iz tega fokusa.

Peter Hartman
Saj večina sploh ne pozna oz. ni sposobna spoznati meje kdaj je človek star. Omejeni so zgolj s trenutkom, ko nastopi potreba po pomoči nekoga drugega! Inpd. Spoštovanje pa je…. hmmmm???!

Nikola Vlahović
Ja res je spoštovani profesor Ivanjko. Naša generacija je mal utrujena, saj je na makro nivoju izgradila veliko tega kar danes imamo, na mikro nivoju pa smo svoje otroke doveli do kućnog praga. Sedanje generacije ne pomnijo udarniškega dela, to kar naša generacija pomni. Sedanje generacije gradijo vse na infrastrukturi, ki jo je naša generacija postavila. Vso družbeno lastnino so nam sedanji oblastniki prisvojili (da ne rečem pokradli). V času vladavine Milke Planinc je bilo tako, da če si prišel dvignit 100 dem, dali so ti 70 dem. 30 dem ti je tedanja banka prisvojila. Prav tako novi oblastniki so izbrisali 25761 občana iz seznama tedanjih državljanov. Veliko podjetij v Samostojni Državi Sloveniji ni vplačalo prispevkov za pokojnino in zato danes poleg tega da imajo mizerne pokojnine s katerimi se preživljajo, so še njihove pokojnine 15% manjše (Velenjski Vegrad ni vplačeval prispevkov). Tudi, za vse kar smo vplačevali samoprispevek iz osebnega dohodka, so vse prilastili (čitaj pokradli). Pa še bi se dalo naštevati.

Mojca Petek
Povrh vsega pa se jim ne bi pustili niti enega protesta pred zakonodajnim telesom.Zasramujejo jih.Fuj pa taksna drzava.

Zlatko Marinovic
Ja ja res smo utrujeni!! Kar se nam je rodilo in kar smo celo dosedanje življenje vzgajali podpirali,pa si mislite moji Sivi Panterji kar hočete jaz osebno v to sodobno materialno in duhovnoizprijeno generacijo ne verjamem!@!
Samo denar,denar in denar(saj je pomenben) ampak razumevanje,pogovor in dogovor to je dno od dna.
Saj se vse vidi,kaj in kako se predstavljajo ter hrepenijo po nečem,kar jih bo jutri Al pa pojutrišnjem kot bumerang po glavi.

Alenka Rucigaj
Gospod Ivanjko se strinjamo z vami…

Franc Majda
IN ŠE RES JE JJ I NNJEGOVI POMAGAČI SO POPOLNOMA ZANEMARILI STAREJŠE SEBI PASO SI POLNILI ZEPE NAJBOLJE BI BILO DA JIIH NAŽENEMO IZ PARLAMENTA SAJ SAMO OVIRAJO DELO

Vesna Pomlad
Res je, zalostno!

Božidar Mithans
Mislim, da ni problem ime zakona niti vsebina, saj sta prejšnja vlada in parlament Zakon o dolgotrajni oskrbi že sprejela. “Problem” je zagotoviti vire za izvajanje tega zakona. Ko gre za denar, smo starejši vedno odrinjeni v drugi plan, na kasnejše obdobje, na neke boljše čase, pa naj si gre za pokojnine, pomoč pri oskrbi na domu, zdravstvenih storitvah ali pri socialnih izdatkih. Kapitalske, politične in druge elite se uspešno upirajo kakršnim koli dodatnim davkom, zavarovanjem ali ustanovitvi demografskega sklada, ki bi zagotavljali socialno varnost in dostojno življenje upokojencem. Da, upokojenci smo odrinjeni in občutek imam, da tudi premagani ali pa vsaj brez pravega družbenega in političnega vpliva.

Rado Sotlar
DOVOLILI SMO, DA SO POKRADLI IN ŠE KRADEJO. KORUPCIJA NA VSEH NIVOJIH….

Mira Kokolj
imeli so delo sami s seboj in za sebe …..

Albina Štimac
Ne Znaš da se smiješ ili plačes..

Božo Mijatovic
Šime Ivanjko Velika oseba….🍀👍

starost#

30. januar 2023
Pogosto v življenju, posebej pa v starejšem obdobju življenja, občutimo, da smo, in smo tudi bili, precej neurejeni in da nam ob številnih idejah, načrtih, pričakovanjih, možnostih primanjkuje sistematične organiziranosti. Vedno znova poskušamo vnašati red v svoje življenje in imamo občutek, da obvladujemo nova področja svojega vsakdana, dokler ne ugotovimo, da ni več prostora za spontanost, da se razjezimo in temu ustrezno reagiramo na zunanje pojave, da ne opazimo lepote trenutka in podobno.
V starosti, ko se poglabljamo vase, ugotavljamo, kako smo z neznosno lahkotnostjo opuščali individualno odgovornost za svoj nered. Čeprav smo se zavedali, da sta red in ravnotežje med prilagajanjem in svobodo, med redom in kaosom, med navadami in inovativnostjo pogoj za smiselno življenje. Nihče nam tega, ko smo potrebovali, ni povedal, da je to nujno.
Sigmund Freud in Carl Gustav Jung nam lahko pomagata s svojim modelom psihološke strukture pogledati našo zavest, kjer delujejo močne psihološke sile: id, ego in superego. Gre za znano, vendar pa ne tudi dokazano Freudovo konceptualizacijo strukturiranja osebnosti. Po Freudovem mnenju je za zdravo osebnost nujno ravnotežje v dinamični interakciji ida, ega in superega. (Id je najzgodnejši del osebnosti, obsega naše nagonske težnje in temelji na ugodju; ego je naš zavestni, razumski del osebnosti, ki deluje na dojemanju realnosti in se izraža na načine, ki so družbeno sprejemljivi; superego pa je moralni kompas osebnosti, ki podpira občutek za prav in narobe in sestoji iz zavesti in ego ideala; vest, ki prepoveduje nesprejemljiva ravnanja in kaznuje z občutki krivde; ideal ega vključuje pravila dobrega vedenja in ga nagrajuje z občutkom ponosa, če pa so ideali ega nedosegljivi, pa se oseba počuti kot neuspešna oziroma kriva.)
Na splošno te notranje sile predstavljajo naše osnovne nagone, osebno identiteto in poznavanje družbenih norm v povezavi z našim socialnim statusom, izobrazbo in možnostjo za gospodarski uspeh, ker medsebojno delovanje teh sil določa naše duševno stanje.
To medsebojno prepletanje omenjenih sil je kompleksno in pogosto kaotično ter otežuje sprejemanje naših odločitev, določanje lastnih vrednot in iskanje poti v življenju. Da bi našli sebe v tem kaosu, se oziramo za pomoč na zunanje dejavnike, prijatelje in sorodnike, izobraževalne, svetovalne družbene institucije, pravne in moralno etične norme. To nam pomaga najti svojo pot v življenju, ki je najpogostejša in našo individualizacijo stilizira kot kraljevsko pot do sreče in uspeha.
Da bi ohranili svojo individualnost, je, ne glede na obdobje življenja, nujno verjeti v možnost boljše prihodnosti, kajti ko to sprejmemo, smo pripravljeni na novo dobo in na kontinuirano ustvarjanje naše osebnosti. Znano je, da človek lahko preoblikuje svoje življenje, če ima vizijo, ki ga navdušuje, čeprav temu nasprotujejo kaotične psihološke sile, kot so strah pred neuspehom ali pomanjkanje samokontrole.
V življenju imamo več ustvarjalne svobode, kot si mislimo. Moramo biti neomajni pri svojih ciljih in se bomo sčasoma naučili ukrotiti neukrotljive notranje sile. Pri tem pa nam ni treba takoj spremeniti vsega, da bi bili srečni.
Treba je čim bolj trdo delati vsaj na eni stvari, kar šteje v življenju.
Filozof G.W.F. Hegel je to promlematiko človeka dojel v stavku;”Srečen je tisti, ki je svoje življenje uskladil s svojim posebnim značajem, željo in voljo ter tako uživa v svojem obstoju.”

Mojca Petek
Ta pa je globoka. A resnicna. Nekaj pa prirojeno ali vzgojeno. Ne vem.

Bojan Pravica
Res je

Peter Hartman
Ali bolj preprosto, gre za zavest o teh jazih Materialnem, Čustvenem in Duhovnem. Njih skladnosti v enem in soodvisnosti le tega z vsem!

etika#

31.januar 2023
Vsak od nas živi v nekoliko drugačni realnosti in ima svoje poglede na svet. V medosebni komunikaciji to povzroča težave. Prepiramo se v nedogled in vsak ima svoje stališče in svoj prav.
Čeprav verjamemo, da obstaja samo ena prava resničnost, je vendar treba upoštevati, da ima vsak svojo, ki jo je treba spoštovati in jemati resno. Ne moremo sprejeti dejstva, da je naše obzorje omejeno in naše dojemanje realnosti še bolj omejeno. Obstaja neskončno veliko, česar ne poznamo ali ne zaznavamo in mnogih stvari ne razumemo in ne moremo vsega dojeti. Vse preveč zlahka pozabimo, da realnost pogosto ni tako enostavna.
Ob vsem tem pa na to v sodobni neznosni hitrosti komunikacijske izmenjave sporočil pogosto pozabljamo. »Posledici te hitrosti sta po eni strani površnost, po drugi strani pa nepremišljenost in (pre)velik vpliv čustvenega stanja, v katerem je naše sporočilo nastalo. Nepremišljenemu in čustvenemu odzivu bo pogosto sledila enako hitra in čustvena reakcija druge strani, tej morda opravičilo itd. Vse skupaj bo spiralno naraščalo in iz nepremišljenih besed bo morda zrastel resen problem«, kot je to zapisal akademik Janez Kranjc v zadnji številki Pravne prakse.
V medsebojni komunikaciji prihaja do paradoksalnih situacij, ki poglabljajo nesporazume, če se verbalni in fizični signali, ki jih pošiljamo sogovorniku med komunikacijo, ne ujemajo ali si celo nasprotujejo. Tako na primer z ironično izjavo pogosto izrazimo nekaj, česar ne mislimo, in s tem, ne da bi se zavedali, pošiljamo protislovna sporočila, ki sogovornika postavljajo v zagato, saj je nemogoče izpolniti hkrati nasprotujoči si zahtevi. Verbalno sporočilo posreduje eno, medtem ko oči in drugi neverbalni znaki kažejo na nekaj drugega. Ko nam nekdo verbalno zatrjuje, do bo opravil obljubljeno storitev, nam notranji glas, po načinu sogovornikovega neverbalnega izražanja, pove, da ne govori resnice.
Da bi zmanjšali nesporazume v medsebojni komunikaciji, je treba v vseh, ne samo v konfliktnih situacijah, videti stvari z vidika druge osebe in ne vztrajati, da je naš pogled na situacijo edini pravilen oziroma resničen.

Nikola Vlahović
Pavao Brajša (Zagrebački komunikolog, psihijatar i psiholog) je rekel, da se je možno z vsakim pogovarjati, vendar posameznik mora govoriti tistim jezikom, katerega nasprotna stran razume.

Dragica Korenjak
Če bi se ljudje več pogovarjali med seboj in ne o drugih, bi bilo zagotovo manj stresnih situacij. Čustvena zrelost se pa pokaže, kako se obnašamo ko nam vse gre in kako se obnašamo, ko nam ne gre. Edino stvar, ki jo lahko v človeku v trenutku spremenimo je razpoloženje. Zato je pomembno da smo v vsaki situaciji čustveno zreli. Pa srečno gospod profesor🤗

Marta Leljak
Dr. Šime Ivanjko kako resnično in življenjsko ter poučno.

Barbara Bračič
Za začetek je treba poslušati in slišati. Prešteti do 10 in potem odgovoriti. Če gremo “na prvo žogo” izrečemo besede, ki lahko žalijo, prizadanejo in uničijo odnos. Lahko se sicer opravičimo, a izrečenega ne moremo vzeti nazaj, kot tudi listja, ki ga je razgnal veter, ne spravimo nazaj v vrečo. In že od nekdaj velja: besede so močno orožje. Pazimo, kako ga uporabljamo!

Božidar Mithans
Izkušen in dober retorik bo praviloma v vsakem sporu uspel pridobiti večino poslušalcev na svojo stran, neglede na pravilnost oz. resničnost njegovih argumentov in trditev. In kaj preostane nasprotniku, ki dejansko zagovarja čisto resnico? Dober odvetnik in nepristranski sodnik!

Spomenka Valušnik
Poučno, hvala za zapisano.

Anja Zalokar
Se strinjam bravoo

etika#

Danes sem se po naključju znašel v knjižnici Pravne fakultete – ravno na dan informiranja bodočih študentov. Knjižnico rad obiskujem; vedno sem jo štel za srce fakultete. Glavna knjižničarka, mag. Natalija Orešek, me prijazno seznanja z novimi knjigami in objavami mlajših kolegic in kolegov, kar me posebej veseli. Skratka: človek pride “samo malo pogledat”, pa odide z občutkom, da bi moral imeti še eno življenje – samo za branje.

Skupine bodočih študentov so hodile med policami, knjižničarka pa me je prosila, naj jih kot nekdanji profesor na kratko pozdravim, ona pa jim bo ob tem pokazala tudi moj učbenik. Tisti “mali zvezek” ima okoli tisoč strani – torej ravno prav za sproščeno vikend branje. Če zmanjka časa, se ga lahko bere tudi kot kardio: dvigne pulz že ob pogledu. 🙂

Z veseljem sem sprejel. Rekel sem jim, da so srečna generacija: študirajo v urejeni stavbi, z urejenimi prostori in usposobljenimi profesorji. Omenil sem, da je moja generacija pretežno študirala ob delu in imela v tej isti stavbi na voljo le dve sobi, knjižnico na hodniku in 118 knjig. Danes pa so police dolge, na njih pa lepo urejenih 44.450 knjig. Znanja je ogromno – ostane samo še tisto najtežje: odpreti knjigo. (In potem še kakšno… in potem še kakšno…)

Povedal sem jim tudi, zakaj je pravniški poklic lep. Ne zato, ker bi bil lahek – včasih je celo trmast – ampak ker je smiseln: iz življenjskih dejstev, sporov in človeških zapletov poskuša narediti razumen red. In zato sem jim dal nasvet, ki je star, a zanesljiv: berite. Veliko. In dobro. Ne samo skript, ampak sodbe, komentarje, zgodovino, filozofijo – tudi literaturo. In opazujte življenje okoli sebe. Pravo je namreč jezik. Pravnik brez jezika pa je kot sodba brez obrazložitve: uradno obstaja, a nekaj zelo pomembnega manjka.

Na koncu sem jih malo presenetil: rekel sem, da jim v eni povedi ne znam definirati, kaj pravo sploh je. Pravo je preveč živo, preveč povezano z vrednotami, močjo in pravičnostjo, da bi ga ujeli v eno elegantno definicijo. Definicija se nam pravnikom začne sestavljati šele skozi branje, razmišljanje in izkušnje. Zato so potrebna leta. (Žal ne tri predavanja in dva videa.)

Potem pa je prišel še drugi del dneva – na stopnicah. Fakulteta ima tri nadstropja. Ko sem bil pred dvajsetimi leti dekan, sem se zavzemal za vgradnjo dvigala. Takrat mi stopnice niso predstavljale nobene težave. Danes, pri 86, je tretje nadstropje že kar projekt: šel sem počasneje in se zgoraj moral ustaviti, malo zadihan. Takrat se človek spomni, da je bil mladost res lepa – in da je bila, roko na srce, tudi hitrejša.

In zanimivo: za menoj je prišla mlada študentka – oziroma kandidatka za študij. Ko je prispela do tretjega nadstropja, se je tudi ona ustavila, prav tako zadihana. Ko sem pripomnil, da so stopnice naporne, se je nasmehnila in rekla: »Res, tukaj bi morali imeti dvigalo.«

Takrat mi je šlo skozi glavo, kako hitro kdaj rečemo: »Mladi tega ne potrebujejo.« Pa ni tako preprosto. Dostopnost ni stvar starosti, ampak normalnosti. Stopnice niso samo arhitektura; včasih so tudi ogledalo časa: morda je kdo hitel, imel tremo, nosil težko torbo – morda pa tudi živimo bolj sedeče in se premalo sproti “držimo v formi”, ker nam preveč časa poberejo stoli in zasloni.

Kandidate za bodoči študij prava sem povabil, naj se odločijo za pravo. Ne zato, ker je lahko (ni), ampak ker je vredno. Ker pravo uči razmišljati, argumentirati in prevzeti odgovornost. In ker dobra institucija ne gradi samo znanja – gradi tudi prostor, kjer lahko do znanja pridejo vsi.

Do vrhunca pravnega znanja je pogosto težko priti – podobno kot do tretjega nadstropja naše zgradbe. Morda pa dejstvo, da na Pravni fakulteti ni dvigala, študentom nehote sporoča še nekaj: tudi v pravu ni “dvigala” za hiter dostop v višja nadstropja znanja. Do tja se pride počasi: z branjem, delom in potrpežljivostjo.
In če kdaj zmanjka sape – se pač za trenutek ustaviš. Potem pa nadaljuješ.

Zanimanje družbe za posameznika začne ugašati nekje po šestdesetem letu, ko človek zapusti aktivno poklicno življenje.
Tisto, kar je nekoč pomenilo priznanje – znanje, ugled, izkušnje – počasi izgublja vrednost v svetu, ki časti mladost, hitrost in koristnost.
Najprej izginejo sodelavci, nato prijatelji, potem pa se začne umikati tudi pozornost družine in okolja.
Družba pozabi, da človek pri sedemdesetih ali osemdesetih ni preteklost, ampak živa knjižnica izkušenj, ki s svojo modrostjo priča o tem, kaj pomeni biti človek.
Zanimanje preneha ne zato, ker bi bila starost odveč, temveč zato, ker družba nima več potrpljenja za počasnost, modrost in tišino.
A prav v tišini starosti se skriva resnica, ki jo mlajši šele iščejo.
»Star človek, čeprav mu telo peša, še vedno nosi ogenj, ki je nekoč grel druge.«

Vsi odzivi:
250
Danica Ozvaldic
Jaz bi vsem, ki jih leta, o katerih pišemo še niso dohitela zapisala naslednje. Nekega dne izgubijo mogočen zven pomembni položaji in celo akademski naslovi. In smo samo še ta in ta. Takrat ostane samo tisto, kar si dal sočloveku kot človek. Iskreno, ne kot šef ne kot pametnejši, starejši. To je tudi recept za povezavo z generacijami, saj prav interakcija z mlajšimi ohranja tvojega duha svežega. Taka je moja izkušnja. In staranje mi ne pade težko.

Jasna Mihurko
Spoštovani profesor! Vaš današnji zapis je v sozvočju z melanholijo jesenskega dneva. Gotovo poznate pesem našega velikega rojaka A. G. Matoša Jesenje veče, kjer odzvanjajo enaka občutja kot danes pri vas, čeprav je bila napisana v drugih časih in drugačnih okoliščinah. Občutki osamljenosti, nerazumevanja , pozabe…Ko sem prebrala vaše misli in komentarje drugih, sem se vprašala, ali se res moški in ženske tako razlikujemo v starosti, da precej drugače razmišljamo o njej. Res je, nismo vse imele znanstvene kariere, a smo tudi končale fakultete in opravljale pomembno delo. Tiste kolegice, ki so dosegle visoke akademske nalove, so se morale velikokrat odpovedati družini, druge smo se spopadale z vsemi vlogami, ki sta jih od nas zahtevali družba in družina. Danes smo približno v enakem položaju. A kot da ste moški, posebno tisti, ki imate partnerke, žene, ki poskrbijo, da vam dan mine brez zoprnih, nebodigatreba opravil, najbolj ubogi, pozabljeni, osamljeni. Poznam veliko doktorjev različnih znanosti, ki se smilijo sami sebi, zagrenjeni zastrupljajo sebe in druge na različnih družbenih profilih. Treba se je sprijazniti, da se svet že od nekdaj vrti tako, da je treba prepustiti prostor mladim. Ti so takšni, kot smo jih ustvarili, vzgojili mi. In kaj ostane nam? Druženje z vrstniki, ukvarjanje z dejavnostmi, ki smo se jim v času aktivnega življenja zaradi prezaposlenosti odrekli (hvala dr, Ani Krajnc za pobudo III. univerze), ogled različnih predstav v gledališču, poslušanje glasbe, branje ali preprosto zgolj sprehodi, poglabljanje vase. In predvsem, bodimo hvaležni, da smo še tu. Koliko nam dragih, ki so si še tako želeli živeti, se je že moralo posloviti.

Alojzij Kolenc
Starosti je modrost in vrlina.Tega se je treba zavedati, jaz se…! Je pa vedno manj spoštovana. Lp

Marija Radovic
Prelepo in resnično razmišljanje. So nam pa ostali lepi spomini ki bogatijo leta ki so nam podarjena.

Zvone Zinrajh
Takoj, ko sestopiš s funkcije, položaja, okoli tebe usahne 90% vsega. Absolhtni pa “friendship”. Tak ti to je. In skusil ti na svoji koži.
😷🫩

Anja Semenič
Kako ganljiv in resničen zapis.🎋

Toni Damjanic
Bravo Gospon SIME !

Sonja Lukšič
Star človek nosi modrosti, pridobljene skozi izkušnje in lastna spoznanja, ki jih nobena inteligenca ne premore. Ko družba prezre to, začne izginjati tudi njena avtohtonost. Ko ni vezi babica (dedek) & vnuk(inja), človeštvo izgublja srčnost in vrednote življenja….

Andrej Razdrih
Ko odslužiš si odslužen, to je načelo vsake družbe od nekdaj…

Katarina Vinkec Vinkec
V znameniti raziskavi,v kateri je sodelovalo več kot 1500 ljudi,rojenih okoli leta 1910,zdravstvena strokovnjaka Howard S.Friedman in Laslie R.Martin trdita,da k dolgemu življenju prispevata dva dejavnika- vestnost in veliko družbenih stikov. ” Vestni ljudje bolj skrbijo za svoje zdravje in se izogibajo tveganim dejavnostim”.Tisti,ki so živeli dlje,so ” imeli veliko ( družbenih) stikov,poleg tega so pomagali drugim.”

Lojzka Furlan
Zelo lepo in resnično….

Mimi Zajc
Hvala.

Marcela Madunic
Kako resnicno….Vse vec zmanjkuje casa za potrpljenje, custvena razmisljanja in tople reakcije. In samota postaja vecinoma spremljevalec starosti…
Aktivnost, nenasilna modernizacija in moznost delnog prilagajanja nacinu danasnjega zivljenja veliko pomaga sprejemanju starosti in pozitivi gledanja na svet in sprejemu v to druzbo hitrih in nevcakanih !

Antonija Krajnc
Res je, kot da starejše odvrže centrifuga, sistemom so le breme, saj šteje le prestiž, žal in tisti ki so aktivni v sistemu.Vrednote, tiste prave duševne izgubljajo vrednost.😔

Marjanca Osterc
Najlepša hvala za čudovit zapis Gospod profesor. Nimajo več koristi od nas in nas pozabijo, žal je tako.

Elizabeta-Lota Loti
Bravo profesor.

Lara Mehle
Jako me je dirnula ova objava. Istinito i tužno…
A tebi svaka čast!! Čestitam na aktivnosti, interesantnim člancima iz kojih mi, u ovim
” adolescentnim godinama” mozemo jos dosta toga naučiti.
Sa puno ljubavi i entuziazma pristupas svakom svom radu i nesebicno dijelis svoje znanje, iskustvo i misli sa nama i pomazes , da se ne osjećamo usamljeno i beskorisno.
Beskrajno cijenim tvoje zalaganje za starije, koji nakon procitanih članaka, dobiju dozu optimizma i kažu : pa nismo mi tako loši, nismo zaboravljeni, nismo na margini….i tako opet počinje njihov, ne zadnji , labuđi ples !
Nek si nam živ i zdrav !!

Maruska Bracic
dragi profesor Šime, do solz me ganejo vaše besede, vsa resnica)

Suzana Pirtovsek
Odlično povedano, le kako to spoznanje vcepiti v glavi mlajših članov družbe, najbrž vsak to dojame ko pride v pravi čas življenja

Rado Žic
Bravo !

Stojan Knez
Kakorkoli, lepo je biti upokojenec in …

Božo Mijatovic
Drži kot pribito. Ko napolniš 60+, vse se spremeni. Čeprav imam komaj 63, 11 let upokojenec ⚒️, po šestdesetih se vse…… Naravni pojav. Kilometrino imamo 💪🙏🤝……🅱️

Katja Piršič
Zapis, ki da misliti. 🙏🏻👏🏻

Nada Križman
Resnično

Marjana Pavliha
❤️🌹❤️

Vera Mihatovic
Bravo Šime za krasen zapis in resničen❤️

Đurđa Barlović
Kako lepo in resnično napisano👍

Ksenija Matevžič
Zelo lepi povedano

Zdenka Jan
Kako je zapis resničen, vemo predvsem tisti nad šestdeset…

Spomenka Valušnik
Modre besede.

Brane Terglav
To so zelo dobre ugotovitve. Sam sem vedno rad poslušal starejše in od njih črpal njihove izkušnje ter tako hitreje prišel do spoznanj do katerih bi sicer pozneje prišel sam. Posebej so bili koristni pogovori z Blejskim izumiteljem Petrom Florjančičem , ki mi je dal novo dimenzijo vedenja o svetu v katerem živimo. Sam sem prepotoval veliko sveta in tam videl kako ljudje živijo in. razmišljajo. Posebej v času juge smo živeli pod propagando in nismo poznali kaj se v resnici dogaja drugje. Starejših seveda danes ne upoštevajo saj vlada narativ, da smo odveč in samo nekoristni jedci. O tem kdo to forsira bolje, da ne govorim. Nam je namenjen tudi Hitlerjev izum evtanazija o kateri naj bi se odločali sami kasneje bodo odločali o tem drugi.

Stane Rauh
Šime, še ena dobra ugotovitev, ki se nanaša na današnji čas, ko je vse, kar ni up to date, zastarelo, torej za na odpad…Ampak , zavedati se je treba, da je to ponašanje tudi znak, da gre družba v celoti “v razhod”…ali bolj poznan izraz degeneracijo in propad…Od pamtiveka, so vse družbe, ki so še želele narediti pot naprej, upoštevale modrost, ki se pojavi v starih glavah… Nekje v 60 in 70 letih so v Ameriki, kot izrazitem “svetu” degeneracije, pričeli umikati stare ljudi iz mesta v dom za upokojencev..Prvi domovi za upokojence so bili postavljeni v Nevadi, skratka v puščavi…Danes je to dogajanje internacionalizirano na zahodni polobli, medtem, ko aziati , starost še vedno spoštujejo…In kitajska tradicija, ki je stara 5 tisoč let in ima za seboj že mnogo vzponov in padcev, v 21 stoletju prihaja z vso pestrostjo ponovno proti višku….

Rado Sotlar
KAR SMO IN KAR SO NAS ZA JE…I SE OČITNO NEDA POPRAVITI….

Pavel Lužan
V Jugoslaviji, enako pa tudi v Sloveniji, je bilo zanimanje družbe za posameznika ukinjeno 1945. leta oziroma takrat, ko je oblast prevzela ZKJ.

MAREC 2021
31. 3. 2021

Tudi dobro obveščeni umirajo
Mediji in družbeno okolje nas zasipajo z informacijami vseh vrst in nas prepričujejo, da je informiranost nujna za življenje. Če je to res, zakaj tudi dobro informirani umirajo?

Komentarji
Anton Dobrovolec
Informirani umirajo zaradi bolezni, virusov in starosti. Ljudje so zaradi covida-19 v stresu, zato bo umrlo več ljudi, saj živimo v nenormalnih pogojih za življenje.

Dragica Bacani
S temi medijskimi informacijami nam perejo možgane.

Mojca Petek
G. Ivanjko, ker si predstavljajo, da bodo večno to, kar so. Nadljudje.

Tatjana Paluc
Ni čarobne paličice za večno življenje. Informiranost služi temu, da to vemo.

Stanislav Zavec
Pa tudi bogati in zelo bogati. Vsaj (zaenkrat še) tu velja »skupni imenovalec«. In nihče si ničesar ne nese s seboj.

Boris Gerjovič
Tudi ZDA so super informirane, pa gre marsikaj tam navzdol. Preveč informacij je konfuzija …

Nevenka Fišer
Takrat komaj ugotoviš, kako nepomembno je vse to nakladanje.

Inge Markoli
Edina pravica na svetu je ta, da si življenja nihče ne more kupiti.

Branka Mevlja Turk
Šime Ivanjko, ker so informacije zmedene, slabe, si nasprotujoče … zato so bolj dezinformacije, če ne uporabljaš selektivnega pristopa.

Danas 10. veljače se u pojedinim krajevima Hrvatske slavi Stepinčevo kao katolički spomendan, na dan smrti blaženog Alojzija Stepinca (1898. – 1960.). Ovaj spomendan posebno se obilježava u Zagrebačkoj nadbiskupiji, te u drugim dijelovima Hrvatske a posebno među Hrvatima izvan Hrvatske kao znak sjećanja na blaženog kardinala.
Proslava Stepinčeva slavi se u godinama nakon što je papa Ivan Pavao II. proglasio kardinala Stepinca blaženim 3. listopada 1998. godine u hrvatskom nacionalnom marijanskom svetištu Mariji Bistrici. Od tada se ovaj spomendan redovito obilježava svečanim misnim slavljima i drugim prigodnim događanjima.
Mariborski hrvatski vjernici katoličke vjeroispovijesti obilježiti će Stepinčevo u subotu 14.veljaće 2026 u 18 sati okviru Hrvatske katoličke misije bl. Alojzije Stepinac u crkvi sv. Alojzija ( Glavni trg) sa misnim slavljem i kraćim predavanjem o životu blaženika.
Prof. dr. Šime Ivanjko, počasni konzul RH u Mariboru

Konzulat Republike Hrvaške v Mariboru je v zadnjih letih postal več kot zgolj urad. Je informacijsko vozlišče ljudi – ne le Hrvatov, temveč tudi pripadnikov drugih narodov z območja Balkana – ki iščejo odgovore o podjetništvu, zaposlitvi, delu, bivanju, prihodu v državo, prehodih v druge države in še čem. Vedno več je vprašanj o študiju, dedovanju in podobno. A med vrsticami se najpogosteje vračajo teme, ki zadevajo vsakdan: dobre in slabe prakse zaposlovanja ter sobivanje v družbenem okolju.

In tu se pokaže neprijetna resnica: neprimerno – in na dolgi rok nevarno – je, če priseljence obravnavamo kot dobrodošlo »delovno silo«, kot ljudi pa kot nekakšno nujno zlo. Človek ni samo par rok. In družba ni samo stroj, ki ga je treba mazati z delovno silo.

Če bomo ljudi, ki jih bo iz dneva v dan več, gledali izključno skozi uporabnost, bomo naredili dvojno škodo: sebi in njim. Ne bomo imeli le slabe vesti; potiskali jih bomo na rob. Na robu pa se ne rojeva pripadnost, temveč zapiranje vase. Tam nastajajo skupine, prežete z nezaupanjem do večinskega okolja – in to je recept za dolgoročne napetosti, ki jih potem vsi radi »presenečeno« ugotavljamo.

Zato je čas, da se trezno pogovorimo o integraciji – in odločno zavrnemo prisilno asimilacijo.

Integracija je zavestna odločitev družbe in države: ustvariti pogoje, da se človek lahko vključi – z delom, jezikom, pravicami in odgovornostmi, s stiki in priložnostmi. Asimilacija pa je nekaj drugega: počasen, pogosto nezaveden proces stapljanja, ki se lahko zgodi šele potem, ko je človek sploh dobil možnost, da postane del skupnosti.

Brez integracije asimilacije ni. Še več: prisilna asimilacija praviloma ne prinese uspeha, temveč odpor. Ljudje se ne »preoblikujejo« z ukrepi; z ukrepi se lahko zgolj odrinejo.

Odgovornost za prvi korak je predvsem na družbi. Če hočemo, da bodo priseljenci čutili pripadnost, jim moramo ponuditi realne poti do nje. V sedanjih migracijskih procesih to pomeni: najprej ustvariti pozitivno klimo sprejema, nato pa konkretne možnosti vključevanja – posebej tam, kjer lahko ljudje gradijo samostojnost, na primer v podjetništvu.

Kajti alternativa je slaba: da ljudem prodajamo iluzijo, da bodo z asimilacijskimi postopki »izstopili« iz kategorije potrebne delovne sile. Ne bodo. Če jih družba še naprej vidi predvsem kot delovne roke, bodo delovne roke tudi ostali – samo z več grenkobe.

Integracija da. Asimilacija kot prisila – ne.