13. april 2022

Danes je bolj kot kdaj koli aktualna problematika neresničnih objav v raznih oblikah informiranja. Novinarji, tajni agenti in še posebej avtorji obvestil na družbenem omrežju se zavedajo, da je treba lažno vest večkrat objaviti v raznih variantah, da bi se v javnosti »prijela«. To baje deluje, zlasti če gre za lažno vest, ki jo je treba objaviti kot insinuacijo (podtikanje, namigovanja oziroma enostransko navajanje dejstev), ne pa kot absolutno trditev. Novinarji vedo za znano rimsko Tacitovo misel »Nam ut vulgus ad deteriora promtum» (Ljudstvo raje verjame v tisto, kar je slabše). Zato je dovolj, da se lažna vest objavi kot navidezna resnica, da bi določena oseba bila diskreditirana v javnosti. Mnogi nosilci medijskih objav sledijo Leninovi trditvi: »Laž, povedana dovolj pogosto, postane resnica«. Tudi Goebbelsova misel, da »stokrat ponovljena laž postane resnica, ker ji začnejo ljudje verjeti, ko jo slišijo večkrat«, jim ni tuja.

#mediji, #laž, #resnica

13. april 2022

Na IZOP-Inštitutu za zavarovalništvo in pravo v Mariboru je skupina strokovnjakov opravila analize nekaterih stečajev v Mariboru v preteklih letih, zlasti v času krize po letu 2010. Vse bolj se kaže, da je marsikateri stečaj v Mariboru bil preuranjen in nepotreben. Temeljne ugotovitve so:

1. Bančni sektor je v času pred krizo do leta 2010 vsiljeval podjetjem praviloma kratkoročne kredite z obljubo, da jih bo spreminjal v dolgoročne kredite po ugodnih pogojih in pod vplivom politike;

2. Ob prvih pojavih krize banke niso držale svojih obljub o dolgoročnih kreditih in v strahu za vrnitev kreditov so ob prvi možnosti odpovedale kreditne pogodbe ter poskušale z blokadami takoj izterjati dolgove podjetij;

3. Podjetja so bila nesposobna vračati kredite zaradi krize in jih je stečajna zakonodaja takoj prisilila v stečaje;

3. Davčni organi niso imeli posluha, da bi pomagali podjetjem in so se pridružili bankam s svojimi blokadami;

4. Mediji so iskali vzroke v napakah poslovodstva zlasti pa »lastnikov«, ki so bili ujeti med željo ohraniti zlasti družinska podjetja in zahtevami bank ter so nesmotrno ponujala v zavarovanje svoje osebno premoženje;

5. Organi pregona so praktično pri vseh podjetjih našli napake poslovodstva in lastnikov in sprožali ustrezne postopke ter skupaj z medijskim sojenjem ustvarili strah ob sprejemanju kakršnih koli rizičnih poslov. S tem v zvezi je treba posebej omeniti nesmiselno in nedojemljivo napako zakonodajalca, ki je novembra leta 2011, torej neposredno pred podjetniško krizo, na podlagi 10. b člena ZGD-1 odvzel pooblastila oziroma upravičenja za vodenje poslov in odpoklic z mesta člana nadzornega organa v podjetjih, ki so bila v težavah, kar je pomenilo zlasti v družinskih podjetjih uvajanje drugih oseb v vodenje poslovanja in je posledično prihajalo do pospešitev števila stečajev. Omenjena ureditev prisilnega odstranjevanja poslovodnih oseb (lastnikov) je prenehala šele oktobra 2013, ko je že vrsta mariborskih podjetij bila v stečaju.

6. Celotni gospodarski in zlasti bančni sistem je ohromel, politika pa je menila, da bo s pravom in kazenskimi postopki dosegla prebujanje podjetništva, kar se je izkazalo kot iluzija. (Bilo bi zanimivo, poučno in koristno ugotavljati, koliko oseb je bilo v Mariboru sodno ovadenih in medijsko linčanih za domnevna kriminalna dejanja in koliko jih je bilo dejansko tudi obsojenih.)

7. Razprodaja premoženja, zlasti pa nepremičnin v stečajnih postopkih, je bila zaradi velike ponudbe določena oblika grabeža, v katerem so se obogatili le finančni špekulanti. Poprečno so bile nepremičnine prodajane za eno tretjino njihove dejanske vrednosti. Kljub temu, da je pravna stroka predlagala prodajo nepremičnin ob uporabi tretje dimenzije, tj. časa (usklajevanje plačila vrednosti nepremičnine v daljšem časovnem obdobju), vendar se nihče za to ni zmenil.

8. To, kar ima v podjetništvu največjo vrednost (organizacija, znanje, delavci, kartoteka poslovnih partnerjev idr.), se je v tako imenovanih stihijskih razprodajanjih v stečajnih postopkih izgubilo kot nič vredno premoženje. Stečajni upravitelji in sodišča niso bili pozorni na imaterialne vrednosti podjetja.

9. Delavci so ostali brez dela in zanimivo je, da so to pasivno sprejeli, prepričani, zaradi medijskih insinuacijskih poročil, da so se lastniki obogatili, zlorabljali podjetja in namerno sprožali stečaje.

10. Poseben nemir in nezaupanje v pravo in pravno državo ter pravosodje je povzročila uveljavitev Zakona o finančnem poslovanju podjetij leta 1999, ki je zamrznil podjetništvo v Sloveniji, saj je administrativno obremenil ustanovitelje d. o. o. in d. d. z osebno odgovornostjo mimo spregleda pravne osebnosti. Šele leta 2011 je bila ta napaka odpravljena za izbrise, opravljene po letu 2011. Za izbrise svojih družb v obdobju med 1999 – 2011 oškodovani družbeniki še danes plačujejo obveznosti svojih izbrisanih družb brez likvidacije oziroma stečaja. Zakonodajalec je sicer leta 2021 priznal napako in priznal pravico oškodovanih družbenikov do delne odškodnine. Pri tem pa so poslanci v Državnem zboru z amandmaji tako zapletli postopek uveljavljanja odškodnine pri državnem odvetništvu, da je priznanje države za storjeno napako le deklarativno oziroma prazna obljuba.

Fazit: Politika je poslala banke v postopke prisilne izterjave svojih radodarnih kreditov skozi stečajne postopke, v katerih praktično niso dobile niti polovice svojega denarja zaradi poceni razprodaje premoženja podjetij – kreditojemalcev. Ker banke niso mogle izterjati danih kreditov, jih organi pregona pošiljajo na sodišča, ki pa jih, zaradi sistemskih napak politike, oproščajo odgovornosti ob velikih dodatnih stroških postopkov. Da bi zaščitila banke, pa je politika poslala račun za vse sistemske napake nam davkoplačevalcem.

Stečaj marsikaterega podjetja, izguba delovnih mest, poceni prodaja podjetniškega in osebnega premoženja podjetnikov, izločanje na družbeno obrobje in medijsko sramotenje uspešnih podjetnikov, razpadi družin in zlasti strah pred podjetništvom je le kolateralna škoda napačnega političnega vodenja gospodarstva v krizi in reševanja gospodarskih težav. Strokovnjaki na IZOP-Inštitutu za zavarovalništvo in pravo v Mariboru menijo, da bo šele čas pokazal vse katastrofalne razsežnosti političnih napak v zvezi z reševanjem ti. bančne luknje, ki je v osnovi posledica grobe sistemske napake.

»Napak, ki smo jih naredili pri reševanju krize, je bilo veliko. Meni se zdi največja takojšnja zaustavitev kreditiranja gospodarstva, ki so ga pred tem med letoma 2005 in 2008 naredili kreditno zasvojenega. Kreditiranje bi morali zmanjševati postopoma z reprogramiranji, a je razumno reševanje preprečil politično popularen pogrom tajkunov, ki ni uničeval tajkunov ampak »njihova« podjetja in posredno druga podjetja«, je zapisal prof. dr. Jože Menciger v Nedeljskem dnevniku, 16. maja 2018, na str. 17.

Banke, ki so ustavile kreditiranje, smo davkoplačevalci pozneje nagradili z več milijardami evrov, da bi bile sposobne za prodajo podjetij tujcem pod ceno, ob predhodno razlaščenih njihovih delničarjih – praviloma slovenskih državljanih.

Verjetno podobnost ugotovitev med strokovnjaki IZOP-Inštituta za zavarovalništvo in pravo v Mariboru in zapisom prof. Mencingerja ni slučajna.

Več o problematiki izbrisa pravnih oseb lahko preberete v publikaciji: Šime Ivanjko, Zakaj ste nas kaznovali, Kulturni center v Mariboru, 2021.

#banka, #kolateralna škoda, #stečaj, #podjetja, #politika

12. april 2022

Znano je, da izvoljen politik najtežje prenaša tiste, na katere se je bil prisiljen opreti v času volitev. Več razlogov je, da bi jih rad pozabil po volitvah: med njimi so mnogi, ki jih preprosto kot politik osebno ne mara, ker so ga podprli zaradi pričakovanih koristi po volitvah, ker je zastopal njihove ideje, čeprav se z njimi ne strinja, ali pa se boji, da ga bodo kritizirali ali izsiljevali na razne načine.

Posebej pa se sramuje tistega, kar je govoril pred volitvami, zlasti ko je omalovaževal nasprotnike.

Mnogi menijo, da izvoljen politik najbolj trpi predvsem zato, ker ni sam dosegel izvolitve, ki mu po njegovem prepričanju pripada po naravi stvari, zaradi njegovih sposobnosti.

Sprašujem se, če tako trpi izvoljen politik, kako potem šele trpi neizvoljeni?

Torej mi, volivci, povzročamo kandidatom nejevoljo, ne glede na to, ali glasujemo zanje ali ne.

Moj znanec, ki je zelo občutljiv za duševne bolečine drugih, zlasti oblastnikov, je mnenja, da je najboljše ne glasovati za nobenega kandidata. Pri tem pa imamo še dodatno bodočo korist, saj se ne bomo jezili sami nase, da smo prispevali k izvolitvi tistega, ki nam bo zagotovo otežil življenje, tako kot je to navajena delati vsaka oblast.

#politika, #volitve, #volivci

9. april 2022

Pred nekaj meseci, 20. januarja tega leta, sem na FB objavil priloženo razmišljanje o nesmiselnosti objav imen družbenikov družbe, ki ni plačala davkov.

Danes je Ustavno sodišče razveljavilo omenjeno sporno ureditev objavljanja imen družbenikov družb v spisku davčnih dolžnikov.

Zdi se, da se naš zakonodajalec z neznosno lahkotnostjo igra s podjetniki in posega diskrecijsko v temeljne pravice človeka, kakor se kdo spomni v državni birokraciji.

Moj zapis 20. januarja 2022

Kot pravnik ne razumem več zakonske terminologije

Pred dnevi me je prijatelj na družbenem omrežju povprašal, kaj pomeni pravno »dejanski lastnik« in zakaj je njegovo ime objavljeno v Seznamu neplačnikov davkov Finančne uprave RS (FURS), ker družba, v kateri je delničar 30 %, ni plačala davčnih obveznosti.

Ker se že nekaj let ne ukvarjam s korporacijskim pravom, sem se poglobil v predpise in priznam kot pravnik, da sem neprijetno presenečen, kako davčni predpisi praktično negirajo korporacijsko pravo s pravno ureditvijo in terminologijo, ki mi je res tuja.

Najprej sem v Zakonu o davčnem postopku ugotovil zakonsko pooblastilo FURS-u, da Generalni finančni urad enkrat mesečno, najkasneje do 10. v mesecu, na svojih spletnih straneh objavi podatke o zavezancih za davek, ki imajo zapadle neplačane davčne obveznosti (prvi odstavek 20. člena). Ta določba se mi zdi še sprejemljiva.

Presenečen pa sem bil ob prebiranju 5. odst. istega člena navedenega zakona, ki določa, da se ob objavi firme družbe dolžnika objavijo imena in datumi rojstva družbenikov oziroma delničarjev, ki imajo delež upravljavskih pravic več kot 25 % v družbi. Podatke o dejanskih lastnikih pa FURS-u zagotavlja AJPES.

Ob teh določbah sem se spraševal, kaj pomeni »dejanski lastnik«, saj tega pojma Zakon o gospodarskih družbah ne pozna. Po tem pa sem ugotovil, da Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (zppdft-1) 21-krat omenja dejanskega lastnika.

Po vsej verjetnosti je to prevod iz direktiv, ki se uvodoma navajajo v omenjenem zakonu, vendar bi zakonodajalec moral uporabiti bolj jasno in pravno pravilno opredelitev pojma v kontekstu pravne discipline korporacijskega prava.

Moti me pojem lastnika, še bolj pa dejanskega lastnika v tem kontekstu davčnega prava. V pravu je vsak lastnik tudi dejanski lastnik. V korporacijskem pravu družbeniki in delničarji niso lastniki oziroma solastniki družb. (Družbenik – ustanovitelj d. o. o ni njen lastnik, delničar pa ni lastnik oziroma solastnik delniške družbe – je pa lastnik delnice kot kosa papirja. Družbenik d. o. o je le imetnik pravice do poslovnega deleža kot skupka določenih upravičenj v družbi.)

V naši družbi smo neobičajno občutljivi pri varovanju osebnih podatkov (imamo tudi posebno institucijo, ki skrbi za varovanje osebnih podatkov), vendar pa je FURS-u »vse ravno do Kosova«, kot smo to metaforično slišali v bivši državi.

FURS ustvarja posebno pravno terminologijo, ki je tudi pravniki ne razumemo.

Vprašujem se, zakaj se objavljajo imena družbenikov in delničarjev, če družba ni plačala svojih obveznosti. To je po mojem skromnem mnenju posledica pojmovanja, da je družbenik lastnik in ga je treba osramotiti kot neplačnika davkov. Gre za znani pojav ujetosti v lastniško koncepcijo podjetništva in nepoznavanja pojma lastnine v korporacijskih razmerjih. FURS ne more poplačati svojih terjatev do družbe od družbenika, razen po sodno izvedenem postopku spregleda pravne osebnosti (to je postopek v skladu z 8. členom ZGD, v katerem se dokazuje, da je družbenik zlorabil svojo družbo v zasebno korist). Ko FURS objavi ime družbenika ali delničarja v seznamu neplačnikov davčnih obveznosti, sporoča javnosti, da je tudi on dolžnik ali pa je odgovoren za neplačilo dolga. To sporočilo posega v čast in dobro ime ter poklicno poštenost družbenika in je zelo škodljivo za podjetništvo.

Zakaj je potrebno izpostavljati posameznika moralni obsodbi, če pa ni odgovoren za tovrstno dejanje z vidika morale in še manj z vidika prava?

Ta objava pomeni le ustrahovanje podjetnikov in njihovo stigmatiziranje brez dejanske potrebe. Možno je, da so ustvarjalci tega pravila v zakonu bili tudi nosilci ideje, uzakonjene v Zakonu o finančnem poslovanju podjetij iz leta 1999, ki so omogočili administrativni spregled pravne osebnosti (prenos obveznosti izbrisane družbe na družbenike) brez sodišča. Spoznanje, da je to bila napaka, je dozorelo šele po 22 letih s sprejetjem Zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (ZOKIPOSR).

Zanimivo je, da Informacijski pooblaščenec na spletni strani Seznama neplačnikov opozarja, da ni dovoljeno iz osebnih podatkov o neplačnikih – fizičnih osebah in dejanskih lastnikih pravnih oseb – vzpostavljati novih zbirk osebnih podatkov in prav tako objavljenih podatkov tudi NI DOVOLJENO vnašati v že obstoječe zbirke osebnih podatkov, kar pomeni, da je medijem in obrekovalcem imenovanih dovoljeno razširjati informacije o njihovi »nepoštenosti«.

Kaj to pomeni za posameznega podjetnika, pa vedo prizadeti sami.

Pravo ne more uspešno delovati, in država ni pravna država, če posameznim državnim resorjem dovoljuje oblikovanje posebnih pravnih pravil in uveljavljanje posebne terminologije mimo ustaljenih pravnih pojmov.

#ustavno sodišče, #davčni dolžniki, #pravo, #družbeniki, #delničarji

9. april 2022

V predvolilnem boju kandidatov za sodelovanje v bodočih oblastnih organih se pozablja na ljudi, ki v celotnem življenju zdravijo rane in brazgotine otroštva, zaradi siromaštva, nerazumevanja, slabih družinskih razmer ali zavrženosti na obrobje družbe zaradi napačnih ideologij in sprevrženosti večnih revolucionarjev. Tragično je, da to okolje sploh ne opazi.

Z dinamiko in spremenljivostjo trenutnega življenja poskušamo skrivati in prikriti zgodovino. Z izgovorom, da se ukvarjamo z zelo pomembnimi sodobnimi vprašanji, se pozablja na vse tiste , ki so nam ustvarili pogoje za sedanje življenje. Smo mojstri za kolektivno pozabljanje pomembnih, ustvarjalnih ljudi.

Glede bodočnosti pa zanemarjamo dejstvo, da je civilizacijski napredek v družbi primarno v posamezniku in v vse večji prisotnosti pravičnosti v medsebojnih odnosih.

Napredek je osvobajanje človeškega duha, množenje in ugotavljanje duhovnih potreb ljudi, iskanje oziroma čiščenje resnic in obvladovanje laži v vsakodnevnem življenju.

#predvolilne razprave, #življenje, #družba

8. april 2022

Počasi izgubljamo zanimanje za predvolilne razprave kandidatov za bodoče predstavnike ljudstva v hramu demokracije, zlasti glede načina kritiziranja in omalovaževanja drugih ter recitiranja naučenih vedno istih enostavnih pesmic. Pogrešamo njihovo vidno notranje prepričanje v tisto kar sporočajo ali pa obljubljajo. Ni nobene vidne gorečnosti, ki bi morala biti opazna pri vsakem govorniku, ki želi prepričati drugega v resničnost povedanega. Preprosto kandidati pozabljajo, da je v družbenem komuniciranju nujna prisotnost notranje emocionalne (na zunaj občutene) vsebine, podobno kot pri poklicnih nastopih pravnikov.

Pri poklicnem delu pravnikov je, ob retoričnih spretnostih, prisotnost emocij potrebna pri odvetnikih, nujna je zadržanost pri tožilcih in prepovedana pri sodnikih.

Pričakovali bi, da bi kandidati pri tv soočenjih bili predvsem podobni odvetnikom oziroma zagovornikom svojih idej in obljub, ne pa tožilci, še manj pa kot sodniki.

#predvolilne razprave, #retorične spretnosti

7. april 2022

Mediji objavljajo, da je gospod Franc Kangler dobil 50 tisoč evrov odškodnine od države (berite: od nas davkoplačevalcev) zaradi napak organov pregona in pravosodja. Pri tem mediji zlasti poudarjajo, da je ta znesek bistveno manjši od zahtevanega. Po vsej verjetnosti želijo pohvaliti sodišče, ki je skrbno presojalo dejansko višino njegove škode. Znano je, da mediji v njegovih postopkih nikakor niso nedolžni, saj so njegove »afere« s pridom izkoriščali in prispevali k njegovim duševnim bolečinam.

Osebno menim, da višina odškodnine ni visoka, glede na posledice, ki jih je g. Kangler prestajal vrsto let, vendar pa se mi zastavlja vprašanje, ali se je to, kar se mu je zgodilo, sploh smelo zgoditi v demokratični družbi in pravni državi, ob poštenem sojenju, in zakaj se je to zgodilo. To je pravo vprašanje, ne pa da oškodovani ni uspel doseči višine odškodnine, ki jo je uveljavljal v sodnem postopku

#pravosodje, #mediji, #pravna država, #odškodnina

7. april 2022

V predvolilnih soočenjih bodočih voditeljev države se zdi po izjavah nekaterih, da je država nad pravom, kar je huda napaka ali pa nepoznavanje civilizacijskega razmerja med pravom in državo.

Pravo je prvo in je nad državo. V osnovi je pravo namenjeno obrambi posameznika pred državo. S prevzemom vodenja države se ne prevzema vodenja prava, ker je država podrejena pravu. Napačno je pojmovanje, da se država podreja pravu zaradi njene zaveze, da bo tudi sama spoštovala pravo, temveč je dolžna spoštovati pravo po naravi stvari v enaki meri kot posameznik, ker je pravo višja vrednota kot država.

V predvolilnih razpravah bodočih voditeljev države pogrešamo razmišljanja o pravu, ne pa samo o državi.

V 21. stoletju moramo preseči miselnost, ki je ostanek preteklosti, da je pravo vse, kar koristi državi, in sprejeti novo paradigmo; pravo je vse, kar koristi ljudstvu in s tem tudi posamezniku.

#država, #pravo, #predvolilne razprave

Ob predavanju o pravu kot sredstvu, s katerim branimo sebe pred drugimi, sem študentom z veseljem govoril tudi o etiki, ki nam pomaga oblikovati smernice, kako živeti. Pri tem sem študente opozarjal, da predavanja o etiki ne smejo vzeti resno.

7. april 2022

To velja tudi za predavanja o pravu, vendar jim tega nisem govoril, saj je poklic pravnika še kako resna zadeva.

Etike, kot znanja o življenju, se ni mogoče naučiti in tudi nihče ni sposoben napisati knjige, ki bi vsebovala vse o etiki.

Usmeritev, kako živeti, ni znanost in nihče ne ve, kaj je lepo živeti.

To je umetnost, ki jo ustvarjajo posamezniki z večjo ali manjšo nadarjenostjo za lepoto.

Nadarjeni za umetnost potrebujejo določeno pomoč v obliki ustvarjanja pogojev, da spoznajo in razvijejo svojo nadarjenost, podobno kot otrok potrebuje pomoč, da začne hoditi. Ko se nauči hoje, pa se mora vse o hoji naučiti sam.

Tako je tudi s predavanjem o etičnih vprašanjih življenja.

Zato sem opomnil študente, da ne smejo predavanja vzeti resno, vendar pa morajo vsak zase presneto resno razmišljati o etiki kot lastno oblikovanih smernicah za življenje.

#študij, #etika, #življenje

5. april 2022

Splošno je znano, da je bil Prešeren bistveno boljši pesnik kot pravnik. Pravniki menimo, da je prvo kitico Zdravljice, ki ni našla mesta v naši himni, Prešeren napisal ob razočaranju pri poklicnem pravniškem delu. Tolažbo je našel v vinu, »ki nam oživlja žile, srce razjásni in oko, ki utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi!”, kar se pogosto dogaja pri pravnikih tudi danes.

V literaturi najdemo povezovanje stavka «v potrtih prsih up budi« s stavkom »opustite vsako upanje, vi, ki vstopate« (Dante Alighieri).

Na to povezanost upanja in opustitve upanja sem se spomnil ob prebiranju dokumentacije, ki mi jo je poslal na IZOP-Inštitut za zavarovalništvo in pravo v Mariboru družbenik izbrisane družbe na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) iz leta 1999. Eden od deset tisočih podobnih primerov družbenikov, ki so žrtve neznosno nerazumnega zakona, ki ga ne pozna nobena država v svetu.

Del pravne stroke na področju gospodarskega prava je 22 let »v potrtih prsih« prizadetih podjetnikov »up budil«, da bo zakonodajalec le spoznal grobo napako s sprejetjem omenjena zakona, ki je pognal v eksistencialno siromaštvo več deset tisoč članov pretežno družinskih podjetij. To upanje se je delno udejanjilo v novembru 2021 s sprejetjem Zakona o odpravi krivic družbenikom izbrisanih družb (ZOKIPOSR), ki pa se je zaradi številnih amandmajev političnih strank v postopku sprejemanja v Državnem zboru izkazal, kot to uradno sporoča Državno odvetništvo z besedami Dante-ja »opustite vsako upanje, vi, ki vstopate« na pot uveljavljanja pravic po ZOKIPOSR.

V konkretnem primeru je družba družbeniku, ki je imel v družbi 50% poslovni delež in je bil njen poslovodja, bila izbrisana leta 2004 in družbenik še vedno plačuje obveznosti izbrisane družbe na podlagi ZFPPod. Po uveljavitvi ZOKIPOSR je vložil pri Državnem odvetništvu vlogo s predlogom sklenitve sporazuma, na podlagi katerega bi država prevzela obveznost plačila preostanka dolga na podlagi določb 3. odst. 17. člena, ki določa: »Z uveljavitvijo tega zakona se šteje, da je Republika Slovenija prevzela dolg odgovornega družbenika do upnikov …«

Državno odvetništvo (DO) je zavrnilo njegov zahtevek. V obrazložitvi se zavrnitev utemeljuje s citiranjem 5. člena ZOKIPOSR, ki ni nikomur razumljiv, ker določa, da mora družbenik izkazati, «da je v predpisanem roku izvedla v skladu z zakonom razpoložljive aktivnosti in izbrisa družbe ter prehoda obveznosti ni mogla ali morala preprečiti ali da na poslovanje družbe ni mogla vplivati in tega zaradi opravičljivih razlogov ni uveljavljala v predhodnih postopkih ali je bilo njeno uveljavljanje neuspešno iz drugih razlogov ter v teh postopkih ni imela pooblaščenega odvetnika«.

DO ugotavlja, da ta pogoj iz 5. člena ZOKIPOSR ni izpolnjen. Družbeniku posebej očita, da ni vložil ugovora zoper sklep o začetku postopka izbrisa in prav tako ni vložil pritožbe zoper sklep o izbrisu. (Pri tem se ne omenja, da družbenik ni bil osebno obveščen o omenjenih sklepih, ker sta oba sklepa bila poslana le družbi in objavljena v oglasnem delu Uradnega lista RS.)

Sočasno pa DO dodaja, da bi moral družbenik s tako pomembnim poslovnim deležem v izbrisani družbi in kot zastopnik vlagati ugovor oziroma pritožbo. (št. dopisa DO P-E003-151/20022-2-S)

Na podlagi tega dopisa o odklonitvi zahtevka je mogoče domnevati, da bodo zavrnjeni vsi zahtevki družbenikov, če ni bil vložen ugovor zoper sklep o začetku postopka izbrisa oziroma ni bilo pritožbe zoper sklep o izbrisu družbe. To je verjetno v večini primerov.

Ostaja odprto vprašanje, kako bo DO odločalo v primerih, ko sta ugovor oziroma pritožba bila vložena, vendar brez uspeha. Ob tem pa bo verjetno pomembno, ali je družbenika zastopal odvetnik. Če je družbenik imel odvetnika, pa je možno domnevati, da je izbris bil opravičen (saj ga niti odvetnik ni mogel preprečiti) in s tem je tudi izgubljena možnost uveljavljati odškodnino po ZOKIPOSR.

Res se zastavlja vprašanje, ali ni sprejetje ZOKIPOSR s takšnimi amandmajskimi spremembami posmeh političnih strank in zakonodajalca žrtvam ZFPPod in tistim, ki so si prizadevali za odpravo krivic, glede na to, da takšnega zakona ne pozna nobena država, ki podpira podjetništvo.

Dejstvo je, da so predstavniki ljudstva v državnem zboru štirikrat ugotavljali škodljivost in nesprejemljivost ZFPPod za podjetništvo, pri sanaciji škode pa kljub temu sprejeli zakon s figo v žepu.

(O razlogih in postopkih ter posledicah sprejetja ZFPPod preberite v dokumentarni knjigi: Š. Ivanjko, Zakaj ste nas kaznovali, Kulturni center Maribor, 2021).

#državno odvetništvo, #izbrisane družbe, #družbenik, #pravo, #pravica