2. januar 2024

Ob izteku leta in začetku novega delamo bilanco predvsem z vidika, ali smo v preteklem letu tako ali drugače rasli na različnih področjih. Predvsem nas zanima kvantiteta materialne rasti, ki jo prikazujemo skozi različne statistične podatke. V družbi kot celoti smo obsedeni z gospodarsko rastjo tako v preteklosti kot v bodočnosti. Vsak dan poslušamo v medijih in izjavah naših oblastnikov napovedi o bodoči rasti. Vsak pozitivni podatek nas razveseljuje, negativni pa nas straši. Zlasti nas je strah pred izgubo. Na tem temelji na primer celotni sistem zavarovalništva. Znano je, da nas porazi prizadenejo dvakrat bolj, kot uživamo v zmagah. Izguba boli, pridobitev nas osrečuje. Miselnost »višje, hitreje, dlje« nas dela nervozne, ker mi nismo med tistimi, ki so uspešni, hitrejši, srečnejši. Primerjanje je balast, katerega se ne moremo otresti.

Zanimivo, nikjer nisem prebral, da bi se na koncu izteklega leta vprašali, ali smo v preteklem letu postali boljši ljudje, kar koli že to pomeni … Prav tako nisem slišal, da bi si zastavili cilj za naslednje leto postati bolj čuječni zase in za druge …

Čeprav so naša pričakovanja glede novega leta precej različna glede na posameznika, pa vendar obstajajo nekatera skupna pričakovanja, ki nas pogosto povezujejo z začetkom novega leta. Ob prehodu iz starega v novo leto vidimo naslednje leto predvsem kot priložnost za začetek nečesa novega; zastavljanje novih ciljev, spreminjanje življenjskega sloga, začetek novega zanimanja ali celo spreminjanje svojega odnosa do določenih stvari in ljudi. Znane so novoletne zaobljube, ki se praviloma ne uresničujejo. Upamo, da bo novo leto prineslo pozitivne spremembe v našem življenju, kot so izboljšanje odnosov, napredovanje na poklicni poti, povečanje blaginje in podobno.

Starejši doživljamo novo leto s pozitivnostjo in radovednostjo, tudi z določeno stopnjo melanholije ali celo stresa. Za nas starejše je to čas oziranja na preteklo leto, razmišljanja o dosežkih, izzivih in izkušnjah ter si postavljamo vprašanja, kaj nas čaka v prihodnosti. To obdobje pri nas starejših sproža globoke občutke refleksije in samopreverjanja, tudi nostalgije, saj se spominjamo preteklih novoletnih praznovanj, tradicij in dogodkov, ki so nam po človeški plati bili bližji kot današnje proslavljanje, povezano s potrošniško mrzlico. V teh dneh se poglabljamo v družinske vezi, druženja s sorodniki in vnuki ter cenimo skupne trenutke. Praznična obdobja pa lahko pri starejših poudarijo tudi občutke osamljenosti.

Kljub prisotnim določenim negativnim občutkom, ki so povezani s starostjo, pa tudi starejši ohranjamo optimizem in upanje v prihodnost, prehod v novo leto dojemamo kot priložnost za nove izkušnje, uresničevanje neizpolnjenih ciljev in še naprej uživanje v življenju, povezanem z opuščanjem nam nekoč tako “pomembnih stvari”…

Z upanjem, da si v letu 2024 ne bomo prizadevali le za neskončno materialno rast, temveč za rast človečnosti do sebe in drugih, vas želim spodbuditi, da v novem letu premišljamo, kako postati boljši ljudje …

Metka Penko Natlačen

Dragi profesor, že leta si ne želim čimveč dobrin, ampak toliko kot je potrebno, da zadovoljno živim.Zr lets si ne želim ničesar materialnega več, le da vse tako ostane, kot je. Lani, ko se je svet zasukal v drugo smer z mojim zdravjem, sem si želela le da istanem živa. Sedaj si želim, da me doseze milost, da bom spet hodila. In hvaležna sem za vse, kar imam in kogar imam. Hlepenje po več in več je požresnost, eden od sedmih naglavnih grehov po krščanskem izročilu. Kot odrasla oseba šele se zavedam, kako nevarna želja je to, če ti gospodari. Vesela sem, ds v tej ideji nisem bila ne vzgojena niti je nisem nikoli gojila sama. No, da, v zvezi s kakšnim kostimom in čeveljci….. Vidim, da vedno mlajši uvidijo, kaj so prave vrednote v življenju. Da je vse, kar resnično imamo na tem svetu, to, da imamo drug drugega. Naloga nas staršev je, da predamo z vzgojo odnos do pravih vrednot življenja. Tako ustvarimo podstat za prave in humane vrednote, ne tiste, ki nam jih servira kapitalistična mrzlica. Vsakdo pa mora ozreleti tudi pri sebi. Tu se vse začne. Zato hvala za te vaše zapise, ker nam pomagajo odtehtati med prividnim in pravim. Vse dobro in prav v 2024 in nadaljujte s svojimi modrimi črticami!

Niko Pušnik

Spoštovani g. Ivanjko vse dobro v letu 2024, sva ena redkih, ki objaviva tudi resna razmišljanja. Fb naj bo kot življenje, ni samo zabava ampak tudi šola in izmenjava izkušenj. Zakaj bi se mučili s pismi bralcev in pri urednikih moledovali za objavo. Digitalni mediji omogočajo, da z nekaj kliki dosezeš kogarkoli. Seveda ničesar ne vsiljujemo, včasih celo napišem, da kdor ne prenese konf. dejstev naj ne bere. Še veliko dobrih objav, ob večini sem užival !

Nika Jan

Da bi lahko postali boljši ljudje …

Vaš prispevek, spoštovani profesor, me je spodbudil k razmišljanju, kaj pomeni biti dober človek. Nekaj lastnosti dobrih ljudi delno povzemam po spletni strani zadovoljna.hr.

1. Dobri ljudje ne bodo nikomur namerno škodovali. Ne želijo nikogar namenoma prizadevati ali se mu zavestno maščevati.

2. Ni jim težko priznati lastnih napak. Zavedajo se, da vsi delamo napake in se trudijo, da jih sami pri sebi ne bi ponavljali.

3. Osrečujejo jih dobra dela. Dobra dela izvajajo zato, ker se ob njih prijetno počutijo, ne pa da bi se z njimi izpostavljali ali hvalili.

4. Dajejo, a ne pričakujejo v zameno povračila. Dobri ljudje drugim pomagajo, ne da bi pričakovali karkoli v zameno.

5. Zaupajo ljudem in praviloma tudi sami govorijo resnico.

6. Prevzemajo odgovornost za svoja dejanja. Upoštevajo posledice lastnih dejanj in se tudi iz neuspehov učijo življenjskih lekcij.

7. Ne obsojajo drugih. Drugi ljudje jim lahko zaupajo svoje težave, ne da bi jih slednji obsojali.

8. Uspehi drugih jih razveseljujejo. Dobri ljudje se znajo iskreno veseliti tudi dosežkov soljudi in jih znajo zanje pohvaliti.

9. Spoštujejo sami sebe. Zadovoljni so sami s seboj, se spoštujejo in se zavedajo svojih prednosti in pomanjkljivosti, zato lahko iskreno spoštujejo tudi druge ljudi.

10. Radi drugim pomagajo. Ne morejo gledati nesreče drugega in sami ničesar narediti.

11. Znajo biti hvaležni. Zavedajo se in so hvaležni za številne malenkosti, ki jih daje življenje.

12. So sočutni in empatični do drugih ljudi. Sposobni vživljanja v druge, pogledajo na svet iz perspektive drugega oziroma predpostavijo, kako doživljajo dogodke drugi.

13. Znajo odpuščati. Zavedajo se, da je najpomembnejše opravičiti se in dokazati drugim, da jih niso namenoma prizadeli.

14. Ne premorejo sovraštva in agresije. Zavestno nikogar ne sovražijo in tudi nimajo občutka, da bi sami imeli sovražnike. Imajo čisto vest in občutek splošnega miru.

15. Nimajo napihnjenega ega. Nimajo pretiranega občutka o svoji pomembnosti in se ne poveličujejo v svojih ali tujih očeh.

16. Praviloma so skromni. Zadovoljni znajo biti s tem, kar imajo in se zavedajo lastnih omejitev. Pri doseganju ciljev ne tekmujejo z drugimi ali cilje dosegajo na tuj račun. Tekmujejo predvsem sami s seboj.

17. So do vseh enako spoštljivi. Do ljudi nimajo dvojnih meril, jih ne ocenjujejo npr. po ekonomskem položaju, izobrazbi, socialni moči, spolu, politični ali verski pripadnosti, nacionalnosti, barvi kože … ipd.

18. Ljubijo in so ljubljeni. Dobri ljudje so človekoljubi, imajo radi ljudi in so praviloma tudi priljubljeni in spoštovani s strani drugih ljudi.

19. Ljudem lahko »gledajo v oči«. To pomeni, da nimajo česa skrivati, so transparentni in ne prikrivajo resnice.

20. Radi imajo živali in naravo. Kdor ne mara živali, tudi ljudi ne mara, kar kaže, da v resnici ni dober človek.

… In še bi lahko naštevali … Seveda biti dober človek nikakor ne pomeni biti brezmejen idealist in naivnež za tuje izkoriščanje. Dober človek ne omejuje lastnih sposobnosti in ambicij, je zdravo ambiciozen, ceni delo in ustvarjalnost, vendar ne na tuj račun (grebatorstvo, komolčarstvo, laži in prevare …). Materialne dobrine niso njegove prioritete. Je načelen in mu je pomembnejši notranji mir ter »čista vest« kot sledenje različnim množičnim trendom … Ob vseh naštetih lastnostih lahko zamahnem z roko, češ, takšnih ljudi v realnosti ni, to je le ideal. Če je tako, imam dober kažipot in jasne smernice, kaj lahko pri sebi spremenim v smeri večje »človečnosti«. To pa je bil tudi Vaš namig za leto 2024 …

#življenje, #etika

2. januar 2024

V ozadju vseh postopkov v zvezi s preoblikovanjem Vzajemne zdravstvene zavarovalnice v delniško družbo je njeno olastninjenje oziroma nakup s strani skupine finančnih institucij in oseb funkcionalno imensko pomembnih osebnosti.

Ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je samo povod, ker ukinitev ni povezana s preoblikovanjem zavarovalnice v delniško družbo. Ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja sploh ni sporna in ni predmet razprav, je pa zelo učinkovita populistična poteza, za katero se ne ve, ali je bila vnaprej dogovorjena s strani nosilcev temeljne ideje za olastninjenje oziroma privatizacijo Vzajemne ali pa je ideja izkoristila ukinitev, da izvede svoje zamisli, ki so dokaj jasne. Vzajemna zavarovalnica s svojo infrastrukturo, usposobljenostjo delavcev, zlasti pa s svojo mrežo je bistveno več vredna, kot to izkazujejo poslovni papirji. Preoblikovanje v delniško družbo je v osnovi pretveza, da se članstvo spremeni v tržni vrednostni papir delnico. Članstvo v Vzajemni samo po sebi nima velike vrednosti, delnica pa bo sčasoma v mnogokratniku pridobila na svoji vrednosti.

Da bi se lahko Vzajemna »kupila«, je treba zmanjšati število članstva in maksimalno znižati vrednost, na osnovi katere bodo izdane delnice. Izplačilo 120-ih evrov za članstvo je populistično in zelo privlačno in se s tem dejansko zmanjšuje (še bolj pa na videz) vrednost Vzajemne zavarovalnice. Zato je slišati, kako je vrednost zavarovalnice minimalna in da bo zrela za stečaj, ko bo izplačala celotno vrednost članstva vsem 800.000 zavarovancem. Namen razširjanja takšnih govoric je primarno odvrniti zavarovance od odločitve, da prevzamejo delnico namesto denarja. Cilj tega prizadevanja je, da se čim manj zavarovancev odloči za status delničarjev.

Tako premoženjsko oslabljena zavarovalnica bo potrebna dokapitalizacije, ali pa bo vsaj javnost informirana o nujnosti dokapitalizacije, kar bo še bolj odvrnilo delničarje ali pa jih motiviralo, da prodajo delnice. Tisti, ki iz ozadja vodijo igro, se zavedajo, da bodo sicer dokapitalizirali zavarovalnico, četudi verjetno finančno ne bo potrebno, le zaradi tega, da bi dobili z dokapitalizacijo večji obseg upravljavskih pravic. Splošno je znano, da se z dokapitalizacijo lahko najlaže doseže večina v skupščini.

Ta model je bil že preizkušen v praksi v času privatizacije bivših državnih zavarovalnic. Ko bo doseženo dejstvo, da manjša skupina delničarjev obvlada zavarovalnico z več kot 50-odstotnim številom delnic, bo zavarovalnica čez nekaj let ponovno zaživela in njihova delnica bo za mnogokrat vrednejša.

V tem scenariju igra pomembno vlogo zakonodajalčeva zahteva, da se vrne ustanovni kapital državi oziroma Zavodu za zdravstveno zavarovanje, ki je lahko dober so-delničar, ker ne bo imel večine. Finančnemu ozadju niti ne gre toliko za izplačilo ustanovitvenega deleža Zavodu za zdravstveno zavarovanje, temveč primarno za to, da se pritegne zdravstvena zavarovalnica kot delničar v delniško družbo in se s tem prepreči, da bi se v delniški družbi pojavil veliki delničar.

Scenarij prevzema Vzajemne je podoben tistemu iz leta 2006, ki ga je vodila skupina finančnih strokovnjakov, vendar je takrat bila politika proti ter je to preprečila.

Čas bo pokazal, ali politične strukture v celotnem tem postopku igrajo skupno igro z določenimi finančnimi strukturami ali pa so politične strukture bile izkoriščene v korist tistih, ki vodijo prefinjeno igro iz ozadja…

OPOMBA

Zakon je sprejet in objavljen v Uradnem listu št. 131/2024. in začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne 1. januarja 2024.

Dne 27. 12. 2023 je bila na Ustavno sodišče vložena pobuda za ustavno presojo zakona.

Kolikor se spomnim, sem študentom predaval, da je ustavna določba 23. člena Ustave RS, ki ureja pravico do sodnega varstva, temeljna pravica človeka, ki je ni mogoče izključiti iz pravnega sistema. To je tudi temelj demokratičnosti družbe. Omenjena ustavna pravica se glasi: «Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče.«

Ko sem prebral 1. odst. 11. člena spornega zakona, da se šteje (torej domneva), da Agencija za zavarovalni nadzor v vlogi skupščine Vzajemne sprejme njen statut, sem bil kot korporacijski pravnik zmeden.

Če mi je to nomotehnično še razumljivo, pa ne razumem, da delegiran nadzorni organ države (Agencija za zavarovalni nadzor) lahko nadomesti voljo 750.000 zavarovancev, na podlagi domneve …

Težje razumem z vidika korporacijskega prava, da se Agencija za zavarovalni nadzor kot nadzorni organ »prelevi« formalno v organ upravljana in vodenja pravne osebe, ki ni storila ničesar nezakonitega …

Ko pa sem prebral še besedilo 5. odstavka 11. člena omenjenega zakona, ki se glasi: «Ničnosti skupščinskega sklepa iz prvega odstavka tega člena (sprejetje statuta kot priloge sklepa) ni mogoče uveljavljati. Izpodbojna tožba zoper skupščinski sklep iz prvega odstavka tega člena ni mogoča«, pa moje razumevanje ustavnega jamstva 23. člena Ustave o sodnem varstvu odpove.

( Zdi se, da zakonodajalec s prepovedjo možnosti vlaganja tožbe za ugotavljanje ničnosti ali izpodbijanja skupščinskih sklepov, kar je osnova koporacijskega prava, sam dvomi v svoje odločitve, saj se boji objektivne sodne presoje….).

Vojko Ličen

Zavarovalnega prava ne poznam, vam pa kot eminentnemu strokovnjaku na tem področju popolnoma zaupam. Če se bo zapisano uresničilo, bomo zopet priča rojstvu novih finančnih mogotcev. Upam, da se država tega zaveda in ima pripravljene ustrezne mehanizme. Ali pač ne, ker ji to ustreza.

Rajko Stankovic

Še več na dan preoblikovanja ni znano število delnic in njena vrednost in posledično osnovni kapital ampak je znana le ocenjena teoreticna vrednost Vzajemne. Velik krivec za to je tudi nepregledni sistem volitvev ki je v zadnjih 10 letih omogocil podreditev Vzajemne interesom ene skupine. Kako je mogoce, da je zadnji sklic skupscine lani pred volitvami imel 43 od 45 predstavnikov samo iz Štajerske regije, vsa ostala Slovenija pa le 2, pa se ve volilna zakonodaja ni upostevala regionalnega kljuca, saj ce bi ne verjamem, da je vec kot 750.000 zavarovancev iz Stajerske regije in 50.000 iz ostalih regij. Kljub mojim predlogom o odpravi te anomalije MF in MZ ze pod vodstvom vseh ministrov od Cerarjave vlade naprej in tudi poziv reguatorju AZN se ni zgodilo žal prav nič v odpravi te anomalije.

Sebastijan Pungračič

Nisem diplomiral prava, sem pa magistriral na tem področju in po mojem pravnem znanju, je ta zakon sicer na meji ustavnosti, vendarle pa gre za presojo, da je ukinitev DZZ poseg v lastništvo (z ukinitvijo DZZ se ukine članstvo in razlasti 800k članov Vzajemne, gre torej posredno za poseg v lastnino), zato je verjetno preoblikovanje nujno, saj omogoča, da ljudem ostane vsaj del premoženja.

Če grem na predzadnji odstavek, pa spomnim na 940.člen OZ in leto 2020/2021. S tega vidika mi ni jasno, zakaj AZN le kot skupščina, kajti najpreprosteje bi bilo postaviti izredno upravo v luči zaščite članov Vzajemne. Tako bi tudi bilo najlaže prevzeti vajeti v svoje roke … zakaj tega potem niso naredili? Odgovor je verjetno, da AZN ob kršitvi OZ-a ni odreagiral, niso opravili svojega dela in zaščitili zavarovancev (članov). In mimogrede – v nasprotnem bi morale biti do preoblikovanja takoj razpisane ponovne volitve v skupščino, sedanja več ni zastopnik članstva.

In kot je napisal Rajko Stankovic problemi Vzajemne so večji, kot ta zakon, in ima prav, AZN ni opravila svojega dela in ni zaščitila članov v epidemiji Covid19, pa tudi pri kasnejših potezah povezanih z DZZ. Vzajemna bi morala ponujati največ za najnižjo ceno in je padla na tem izpitu.

#pravo, #zavarovalništvo

4. januar 2024

Danes, 4.1.2024 smo v polni dvorani Univerze v Mariboru imeli priložnost poslušati zanimivo inavguralno predavanje z naslovom: »Neizmerljiva moč medijskih vsebin: »Sodobni izzivi in poslanstvo medijev v digitalnem okolju« prof. dr. Suzane Žilič Fišer ob njeni izvolitvi v naziv redna profesorica za področje medijskih komunikacij. V predavanju je bil poudarek na uresničevanju javnega interesa je povezavo z medijsko svobodo.

Kolegica Žilič-Fišer je predstojnica študijskega programa Medijske komunikacije na Univerzi v Mariboru, Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko. Program se osredotoča na razumevanje komunikacije v različnih medijskih okoljih, od tradicionalnih tiskanih medijev do novih medijev in mobilnih platform.

Pred več kot dvajsetimi leti sem v okviru omenjenega programa Medijskih komunikacij oblikoval vsebino in predaval predmet Medijsko pravo, ki je še danes pomembna sestavina omenjenega programa, katerega predavanja danes izvaja kolega dr. Miha Šepec.

Iskrene čestitke spoštovani kolegici prof. dr. Suzani Žilič-Fišer, kot prvi redni profesorici na področju medijskih komunikacij.

#čestitke

6. januar 2024

Posebnost trenutne generacije starejših je občutek odgovornosti za slabosti sedanje družbe, ki jo je ustvarjala sedanja starejša generacija v pričakovanju, da bo v starosti živela v idealnih družbenih razmerah. Posamezniki, ki se zavedajo svoje vloge v preteklosti pri oblikovanju družbenih odnosov, se podzavestno zavedajo napak, ki so bile storjene v preteklosti in so vzrok za sedanje stanje. Starejši se pogosto sprašujemo, zakaj nismo drugače ravnali, zakaj nismo bolj razmišljali o bodočnosti, zakaj smo storili to namesto nečesa drugega, boljšega. Obremenjenost s skupno odgovornostjo starejše generacije zaradi napak v preteklosti se še posebej poglablja ob kritiki mlajših, ki menijo, da starejša generacija ni zadosti storila, da bi sedanja mlajša generacija imela boljši položaj in bi uživala v kvalitetnejšem življenju. Ta občutek odgovornosti za socialistično ureditev družbe, ki se je preprosto sesula sama od sebe, je bil zelo močan, oziroma je še vedno, pri tistih najstarejših, glede na to, da se generacije, ki so bile aktivne v polpreteklem obdobju socializma, počasi redčijo.

Ker ni pričakovati, da bi mlajše generacije priznale starejši zasluge za sedanje dobre strani življenja, je nujno, da starejši najdejo način, da se ne obremenjujejo z odgovornostjo za preteklost. Eno od takih sredstev je sodelovanje v pozitivnih aktivnostih, namesto da se osredotočamo na negativne vidike družbe. Starejša generacija je v preteklosti storila enormno veliko pozitivnega za sedanji čas razvoja in smo lahko vzor sedanjim generacijam na področju pozitivnega prizadevanja za kvaliteto življenja. Vedno lahko pokažemo, kako je pomembno prispevati k boljši družbi. Naše bogate izkušnje in modrost lahko nevsiljivo delimo mlajšim. Pridružimo se lahko mlajšim pri skupnostnih projektih, prostovoljstvu ali drugih aktivnostih, ki prispevajo k izboljšanju okolja, vendar brez pokroviteljskega nadzora. Ne smemo pozabiti, da se moramo izobraževati o družbenih vprašanjih in razvijati razumevanje za razmišljanja mladih. Izmenjava mnenj in idej lahko pripomore k boljšemu razumevanju stališč različnih generacij. Veliko lahko starejši storimo na področju potrošništva, v katerega je ujeta mlajša generacija, že s tem da s svojim ravnanjem pokažemo, da nas potrošništvo ne osrečuje in da se lahko živi brez nenehnega hitenja ter iskanja sreče v materialnih dobrinah. V prijaznem dialogu z mlajšimi jim lahko pomagamo, da hitreje, kot je to storila sedanja generacija, spoznajo smisel, lepoto in pomen življenja.

Bistvena naloga nas starejših v razmerju do mlajših v sedanjem času je, da na nevsiljiv način pripravimo mlajšo generacijo na zavedanje o nujnosti skupnega sodelovanja pri izboljšanju družbe, ne da bi le starejši nosili breme odgovornosti za preteklost, ki je temelj bodočnosti …

Lučka Laure

Med ostalim pišete; “ne da bi starejši nosili breme odgovornosti za preteklost, ki je temelj bodočnosti”. To preprosto ni mogoče, odgovornosti se ni mogoče izogniti, saj v preteklem času mlajših še sploh ni bilo. Izposodila si bo eno misel iz Prešernove pesmi Pevcu, ko se pesnik metaforično sprašuje, kdo zna noč temno razjasnit, ki tare duha in še, kdo ve odgnati kragulja, ki kljuva srce…….in na koncu zaključi, trpi brez miru. Mlajši nimajo s tem nič.

Nikola Vlahović

Tako kot vedno, spoštovani profesor Ivanjko, svojim prispevkom podarite veliko modrega in pametnega mladim generacijam. Vsaka sedanjost je ogledalo ene preteklosti. Mladima je treba predstaviti najprej resnico, ker samo resnica osvobaja. Sem eden med tistimi, ki je moral imeti udarniške ure dela, da je dal vlogo za dodelitev družbenega stanovanja. Za vse, kar se tiče življenskega standarda, smo morali plačevati samoprispevek od osebnega dohodka, in še delati prostovoljno (za telefonsko napeljavo, za mestno ogrevanje, za kabelsko tv). Tako da nam ni bilo nič podarjeno. Prav tako mladim je treba povedati, kaj je vse zgrajeno v povojni Sloveniji, da so po osamosvojitvi Republike Slovenije vse pokradli in uničili. Pa še bi se dalo marsikaj povedati. Od zlata iz Borskog rudnika u Republiki Sloveniji sta zgrajena dva podjetja; Zlatarna Celje in Rudnik lignjita Velenje.

#starost, #življenje, #etika

7. januar 2026

V včerašnji Sobotni prilogi Večera sem z velikim veseljem prebral intervju s profesorico Dunjo Bezjak, Mariborčanko varaždinskih korenin, kot je sama poudarila.

V imenu Konzulata izrekam gospe Dunji Bezjak, aktivni članici Hrvaškega kulturnega društva v Mariboru, iskrene čestitke za javni vsebinsko poglobljen prikaz njenega dela pri povezovanju hrvaške in slovenske kulture, mecenstva pri raznih kulturnih dogodkih in povezovanja lokalnih skupnosti iz obeh držav, s katerimi se poglabljajo in utrjujejo kulturne vezi ter prijateljstvo med sosednjima narodoma.

Gospa Bizjak je uspela povezati obe svoji domovini, kljub določenim občasnim nesporazumom pri svojem delu v korist obeh narodov, in je s tem izrazila svoje spoštovanje in ljubezen do dveh sosednjih narodov. Postala je vzor in je vsem dala vedeti, kako je mogoče z delovanjem biti integriran v družbeno okolje, v katerem se živi, ne da bi pozabili svoje korenine …

#čestitke

8. januar 2024

Mnogi od nas, starejše generacije, smo se srečali s t. i. »sindromom praznega gnezda«, ko se otroci osamosvojijo, odhajajo na študij, začnejo delati ali se preselijo v lasten dom. Starši se ob tem znajdemo v praznem domu, ki smo ga praviloma, kot je to običajno v našem družbenem okolju, gradili z namenom, da bodo v njem živeli tudi naši otroci. Starši lahko ob njihovem odhodu doživljamo občutke osamljenosti, izgube in prilagajanja na novo življenjsko situacijo. Za neredke starše je lahko to obdobje težko, saj se morajo prilagoditi novi vlogi, ki ni več osredotočena na skrb za otroke. Ob tem doživljajo občutke zapuščenosti, izgube in celo identitetne krize, saj se vloga staršev naenkrat dramatično spremeni.

Za starše je pomembno razumeti, da je »prazno gnezdo« del naravnega cikla in da je čustveni odziv na to odvisen od nas samih, ali to sprejmemo kot nekaj slabega ali kot novo priložnost za nas in za odrasle otroke, ob nujnem prilagajanju ter iskanju ravnovesja med občutki izgube ter novimi priložnostmi.

Da bi lahko čustveno sprejeli novo nastalo situacijo, je nujno ohraniti stik s svojimi otroki v obliki rednega medsebojnega komuniciranja, z občasnimi obiski ali skupnimi aktivnostmi, ki lahko pomagajo ohranjati čustveno povezavo in občutek bližine.

Kot starši pa se moramo poglobiti predvsem v odnose s partnerjem, prijatelji, se zaposliti s hobiji in si pustiti čas, da se soočimo s svojimi občutki. Normalno je čutiti žalost, praznino ali pa celo olajšanje.

Novo obdobje lahko izkoristimo za negovanje sebe in se posvetimo stvarem, ki nas osrečujejo, zlasti pa se naučimo ceniti čas, ki ga imamo sami zase. Da bi premagali čustveno praznino in občutke osamljenosti ob odhodu naših otrok, lahko poiščemo podporo pri prijateljih, ki so v enakem položaju. Zavedati se moramo, da je prazno gnezdo naraven del življenjskega cikla in da je normalno začasno čutiti praznino ob praznem stanovanju.

Z druge strani je za odrasle otroke zapustitev doma in osamosvojitev vznemirljiva priložnost za rast in razvoj, čeprav jim kdaj prinaša tudi občutke tesnobe ali negotovosti ob novih odgovornostih in življenjski samostojnosti.

Metka Penko Natlačen

Dragi dr. Ivanjko, hvala za te besede. Lepo povedano, da ko se družinsko gnezdo prazni, nastopi čas za negovanje nas samih. In da so to normalni življenjski procesi.

Ana Četkovič Vodovnik

Hvala, za izjemno poglobljeno razmišlĵanje, v katerem se nas verjetno tako ali drugače veliko najde. Povsem razumljivo je, da se otroci osamosvojijo in kot ptički zapustijo svoje gnezdo. Boleče pa je, če se vanj vsaj občasno ne vračajo. Ali pa, da doma nimajo več. Še huje pa, če jim kdo zapre vrata. Družinske sage so zelo različne.

Branko Burjan

Najlepše in tudi najboljše je, ko otroke nadomestijo vnuki. Takrat se lahko začne raj za dedke in babice.

Simona Ivanjko

Moj.. pater familias..moje/nase gnezdo si ti…

Pavao Hajdinjak

Ma, saj smo mi tudi izpraznili gnezdo našim staršem…in hvala bogu, da smo ga. Vsaka generacija mora viti svoje gnezdo in se osamosvojiti brez vmešavanja staršev (tu pomoč ni izključena). Je pa vredno in potrebno ohraniti stike…s komunikacijo, z obiski, čuvanju vnukov…s skupnimi kosili ob praznikih in jubilejih ipd….

Suzana Simonović

Hvala za ta zapis. Jaz sem že malo histerična, ker se zapustitev gnezda neizprosno približuje. Bom si večkrat prebrala ta zapis, ker sem baje “control freak” mama.

Albina Štimac

Normalno je da se djeca odvajaju, samo treba raditi na tome da se kontakti dalje nastavljaju..da se to ostvari, roditelji se ne smiju previše uplitati u način života i odluke svoje djece..možemo dati savjet, samo onda, ako se to od nas traži..ako su djeca sretna i mi trebamo biti sretni, a ne tražiti dlaku u jajetu..kako dajemo, tako dobivamo natrag.

#življenje#, #starši, #otroci

9. januar 2024

Starejši se pogosto znajdemo v neugodni situaciji, da svojemu okolju, najbližjim in drugim radi izpostavljamo svoje dosežke in uspehe iz naše preteklosti. Po vsej verjetnosti nas ni malo, ki se v starosti preveč hvalimo, kako smo bili uspešni, čeprav to malokoga ali nikogar ne zanima. To je tudi ena od negativnih strani družbenega omrežja kot ene od novih sodobnih oblik komuniciranja na daljavo. Izpostavljanje preteklosti je posledica želje po spominjanju preteklih trenutkov, izkušenj in ponosa na dosežke, ki smo jih dosegli skozi leta relativno dolgega življenja. Verjetno s tem nezavedno ohranjamo v svojih očeh pozitivno samopodobo, ki je v obdobju starosti nasploh zelo ranljiva, je pa tudi izraz potrebe po spoštovanju s strani drugih.

Dejstvo je, da sodobno življenje ne prenese zanimanja za preteklost posameznika, če ne gre za osebo, ki je medijsko ali drugače znana po dobrih ali zavržnih dejanjih. Mnogi ljudje so bolj osredotočeni na trenutne dogodke in prihodnost kot na pretekle dosežke, zlasti pa ne na uspehe posameznika, ki nimajo pomena za druge. To, kar se zdi pomembno in zanimivo za nas osebno, ni tako zanimivo tudi za drugega. Medosebni odnosi se danes pogosto osredotočajo na trenutne interakcije in čustva ter manj na pretekle dosežke.

Posebej pa je zanimivo, da se včasih v družbi in v medijih bolj poudarjajo poklicni uspehi in dosežki, manj pa govorimo o lojalnosti in skrbnosti, ki ju ljudje izkazujejo drug drugemu. To je lahko posledica kulturnih vrednot, ki poudarjajo individualne dosežke in zunanji uspeh, manj pa skupne vrednote posameznih družbenih skupin.

Ob iniciiranju razgovora o naših uspehih je treba biti pozoren tudi na druge vidike življenja, kot so medsebojni odnosi, pripadnost, skrbnost in empatija. Svojo osebno srečo in zadovoljstvo gradimo praviloma na temelju medsebojnih odnosov in povezanosti z drugimi. Odnosi, zgrajeni na lojalnosti, skrbnosti in spoštovanju, lahko prinesejo dolgoročno zadovoljstvo in podporo prav v starosti. Spoštovanje in osrečujoč odnos je v starosti mogoče pričakovati od različnih krogov ljudi. Ključno je, da so ti odnosi zgrajeni na vzajemnem spoštovanju, empatiji in sočutju.

Povezave s člani družine so pri starejših pogosto osrednji del podpore. Sledijo dolgoletni prijatelji, s katerimi smo vzdrževali odnose skozi leta; lokalna skupnost, kot so soseska, cerkvena skupnost, prostovoljna društva ali klubski krogi, ki pri starejših lahko prinašajo občutek pripadnosti, spoštovanja in podpore. Dobri odnosi s sosedi in drugimi znanci v okolici lahko prinesejo pomemben občutek varnosti, povezanosti in vzajemnega spoštovanja, kar pa v največji meri pogrešajo starejši na obrobju naše družbe …

DrscSuzana Čurin Radović

Meni pa se zdi, da starejši človek ne rabi prav veliko družbe več, ampak predvsem zelo pristne in iskrene odnose in mir sam s seboj, z najbližjimi in s presežnim. Če je gradil/a na svoji modrosti, zna biti podpora tudi sam/a sebi in pozna pot do spokojnosti. Drugače pa je dobro poznavanje zgodovina (osebne, družinske, profesionalne, zgodovine skupnosti in drugih ) temelj tudi za dobro prihodnost, kajti iz zgodovine se lahko učimo, črpamo znanje, izkušnje in modrost. Če pa jo ignoriramo, gradimo na trhlih temeljih. Tako je moje spoznanje.

#življenje, #etika

10. januar 2024

Res je, smisel življenja je ena najglobljih in najbolj kompleksnih tem, s katero se posamezniki soočamo skozi celotno življenje, zlasti pa se intenzivneje ukvarjamo s tem vprašanjem v pozni starosti.

Za vsakega posameznika je lahko smisel življenja nekaj popolnoma edinstvenega in osebnega. Vprašanje o smislu življenja je odvisno od mnogih dejavnikov in je popolnoma osebna izkušnja.

Človek kot duševno in duhovno bitje ima že v svoji naravi potrebo po življenjskem smislu. V tem se bistveno razlikujemo od drugih živih bitij. Kljub temu si tega vprašanja ne zastavljamo vsi ljudje enako pogosto ali enako zgodaj v teku svojega življenja.

Povod za premislek o lastnem življenju in njegovem smislu so pogosto težke življenjske situacije, kot na primer bolezen, izguba ljubljene osebe, življenjski neuspehi in druge preizkušnje. To vprašanje si pogosteje zastavljamo tudi ob različnih življenjskih prelomnicah (npr. prehod iz mladostništva v odraslo obdobje, zaposlitev, poroka, rojstvo otroka ipd.) Takšno prelomno obdobje je tudi upokojitev in postopen prehod v obdobje starosti. Nekateri ljudje se začnejo spraševati o smislu življenja zaradi filozofskih raziskovanj ali intelektualnega zanimanja za to vprašanje. Pomembni so tudi vplivi izobraževanja, kulture v najširšem pomenu besede, religije ter družbene skupnosti nasploh.

Bistvo in vsebina spraševanja o smislu življenja pri starejših je osnovni proces refleksije o preteklosti, v katerem pregledujemo in razmišljamo o dogodkih, izkušnjah ter odločitvah, ki so zaznamovali naše življenje, in poskušamo najti smisel v svojih preteklih izkušnjah. Vrednotimo pozitivne in negativne odločitve, ki smo jih sprejeli, in ocenjujemo njihov vpliv na naše življenje. Pregledujemo ključne trenutke svojega življenja (izobraževanje, kariera, družina, potovanja, prijateljstva in izgube) in odnose z drugimi, s katerimi smo se srečali v življenju. Ocenjujemo pretekle bolečine, napake ali neljube dogodke ter jih poskušamo sprejeti in odpustiti, kar nam pomaga pri notranjem miru. To ne sme biti povezano le z obžalovanjem preteklosti, temveč tudi s hvaležnostjo za pridobljene izkušnje in z razumevanjem našega življenja kot vrednote, ki samo po sebi vsebuje smisel življenja kot neprecenljivo čudovito darilo …

V osnovi skozi refleksijo preteklosti ponovno preživljamo iste dogodke in ravnanja na drugačen način, ob upoštevanju novih pogledov in dojemanja. To je tudi doživetje lepote, povezano z dojemanjem smisla življenja v starosti.

Ob tem se nam v starosti zastavlja vprašanje, ali je sploh koristno razmišljati o smislu preteklega življenja, saj nimamo več možnosti karkoli popraviti oziroma iskati novega smisla namesto prizadevanja za materialne in druge dobrine, ki so se nam zdele v največjem delu aktivnega življenja primaren cilj oziroma smisel življenja.

Kljub temu ima iskanje odgovora na vprašanje, za kaj živimo oziroma životarimo, v starosti pomemben smisel tudi za sedanjost in prihodnost, saj nas spodbuja k osebni rasti in razvoju, ki se nikoli ne konča. Razmišljanje o lastnih vrednotah, ciljih in življenjskih prioritetah nam je vodilo za naše nadaljnje odločitve in dejanja. Ker se v starosti srečujemo tudi s težavami in izgubami, nam omenjeno razmišljanje pomaga pri obvladovanju stresa, žalovanja in drugih težkih čustev, kar pa tudi prispeva k notranjemu miru, zadovoljstvu, oziroma dobremu psihičnemu počutju.

Odkrivanje smisla, za kaj živimo, nam v starosti tudi pomaga k zavedanju o minljivosti življenja in sprejemanju ter soočenju s smrtjo ter nas spodbuja k razmišljanju o tem, kaj želimo zapustiti za seboj, kakšna bo naša zapuščina, ki bo bistveno vplivala na našo prisotnost v spominu naših bližnjih in zanamcev …

»Kdor živi v spominu drugih, ni mrtev, je samo oddaljen,« je zapisal znani nemški filozof Immanuel Kant.

Nika Jan

Kako globoko razmišljanje. Prelepo!

Suzana Pirtovsek

Zelo lep in resničen zapis, hvala Šime da deliš svoja globoka razmišljanja z nami.

Darinka Lakner Bevc

Smrti kmalu ne bo vec, sem prebrala v eni izmed objav. Eni bodo ziveli 200, 500 in vec let zaradi DNK-a, so zapisali. Da pa obstaja formula za pomladitev, sem izvedela od nekoga, ki je uspesen raziskovalec. Ce si nekdo zeli zivet 200 in vec let, mu privoscim, naj uziva.

Boštjan Boštjan

Šime, res odlično zapisano, kar daje človeku smisel, jaz bi takole z parimi besedami rekel npr- živim in zavestno vem, da obstajam ko obdelujejo moji možgani nešteto informacij in situacij.

#življenje

11. januar 2024

V razgovorih z mojimi sovrstniki se pogosto srečujemo z vprašanjem, kako naj ohranimo svoj notranji mir in česa se moramo izogibati, da bi ohranili splošno dobro počutje, do katerega nam je zlasti v pozni starosti posebej mar.

Za ohranjanje notranjega miru in splošnega dobrega počutja je koristno izogibati se določenim vzorcem vedenja in situacijam, predvsem pa negativnim ljudem, ki širijo negativnost, kritiko in so pogosto v slabem razpoloženju. Znano je, da pozitivna družba lahko pomaga ohranjati naš notranji mir.

V pozni starosti nas zlasti motijo preobremenitve in vsiljene obveznosti, bodisi da določene obveznosti opravimo zaradi obzirnosti do drugih, ali pa smo prisiljeni delati zaradi pričakovane koristi (npr. plačila). V sedanjem času imajo mnogi starejši finančne težave in so prisiljeni opravljati različna neprijetna dela zaradi financ. Nezadovoljstvo se še vedno povezuje s samokritiko, da v obdobju aktivnega življenja nismo dovolj priskrbeli za zadovoljivo finančno stanje, ki je nujnost za lepo oziroma brezskrbno starost. Ob srečanju s težavami se ne znamo osredotočiti na rešitve, temveč se vedno ukvarjamo z vzroki in odgovornostjo za nastanek težav. Posebno obremenitev notranjega miru predstavlja nenehno primerjanje sebe z drugimi, ki povečuje občutke pomanjkanja in nezadovoljstva. V zvezi s tem smo nagnjeni k samokritiki in negativnemu govorjenju o sebi, ne da bi bili pripravljeni sprejeti dejstva, takšna kot so. Nagnjeni smo k temu, da se branimo z iskanjem odgovornosti pri drugih. Tudi v poznem obdobju starosti nas obremenjuje prekomerna zaskrbljenost o prihodnosti, namesto da bi poskrbeli za izboljšanje kvalitete svojega življenja. Glede na to, da smo v celotnem svojem aktivnem življenju hrepeneli več ali manj po materialnih dobrinah, se željam po njih ne moremo odreči, čeprav razumsko spoznavamo, kako malo materialnih stvari v tem obdobju življenja resnično potrebujemo. Zavedamo se, da smo pogosto vpleteni v nepotrebne konflikte in nesporazume z drugimi, vendar nimamo moči, da bi se jim izognili in jih sproti reševali. Nasprotno, s svojimi ravnanji in razmišljanji jih pogosto poglabljamo, kot da so pomembni za našo prihodnost, za katero pa je sporno, ali jo bomo sploh doživeli …

Razvijanje notranjega miru je proces, ki vključuje zavestno izbiranje pozitivnih vedenjskih vzorcev in zavedanje lastnih potreb in vrednot. Notranji mir pomeni živeti v sozvočju s samim seboj in z okolico, ki nas obdaja. Je umirjenost, miren spanec, pomirjujoče sanje, življenje brez strahu ter upanje in zaupanje, da bo vse v redu in prav. Je sproščenost, radost in vznemirljiva jutranja motivacija za nov dan. Stanje notranjega miru je tudi odsotnost konfliktov, motenj ali nestrinjanj ter nenehnega hitenja. Duševni mir je izraz samozavesti, ki izhaja iz sprejetja samega sebe in ne izhaja iz primerjav z drugimi temveč iz trdnosti v samem sebi.

Izogibanje situacijam, ki povzročajo škodljiv stres, in nadzorovanje našega odziva nanje ne pomeni izogibanja življenju, temveč prilagajanje življenja našim telesnim, duševnim in duhovnim potrebam v pozni starosti.

Metka Penko Natlačen

Dragi profesor Ivanjko, napisali ste pravi esej o notranjem miru starejših oseb. Moram reči, da si od pubertete dalje v vseh zivljenjskih obdobjem prizadevam za notranji mir, za sozvočje med mano in okolico. Šele v drugi polovici življenja, ko ozrelimo, nam uspe tudi najti notranji mir. Zavedam se, da je pozitiven pristop do življenja ključ do tega sozvočja. Zato je to moj način življenja. Posebno, odkar sem si krvavo izborila življenje v boju z boleznijo, se tembolj zavedam, kako pomembno je to notranje ravnovesje tudi za osebno psihično in fizično odpornost na napore in izzive življenja. In kako zelo dragoceni so trenutki življenja, ki so še pred nami. Doživeti v harmoniji nas navdajo z notranjim mirom, da imamo polno življenje in ga izpolnjujemo tudi drugim.

Hvala, dr. Ivanjko, za tale vaš esej. Ostajate naš učitelj.

Darinka Lakner Bevc

Pri tem, da upokojenci slabo zivijo, je odgovornost politike, ki se celo norcuje , da naj jedo zuzke in se odrecejo mesu. Denar iz proracuna pa se na veliko zapravlja.

Lara Mehle

Meni je ovo prekrasan članak ! Svi mi želimo taj čudesni mir, a rijetko ko ga uspjeva pronaći. Za to moraju postojati određeni uvjeti, a i osoba mora raditi na sebi, učiti, imati volju i strpljenje. Nista ne dolazi preko noći. Primjetila sam, da mi mir donosi čitanje i bavljenje nekim svojim hobijem. Ali, nažalost, ostaje puno vremena za ” nemir”.

Branka Neffat

Spoštovani profesor, hvala za napisane vrstice. Res se moramo zamisliti in slediti pravemu razmišljanju. Srecno.

#starost

12. januar 2024

Ko razmišljamo o starosti, lahko govorimo o različnih vidikih, kot so fizično zdravje, duševno stanje, družbena vloga in življenjske izkušnje.

Pri tem ni odveč, da pogledamo, kaj nam govori Biblija, kot ena od najstarejših civilizacijskih in verskih knjig, največkrat prevedenih knjig na svetu, saj je prevedena v več kot 3.300 jezikov. Njena zgodovinska, kulturna in verska vrednost jo postavlja v središče verske prakse in razprav v krščanskem svetu.

Biblija vsebuje relativno veliko sporočil, ki govorijo o starosti, modrosti in spoštovanju do starejših. V njenih različnih delih lahko najdemo poučevanja, ki obravnavajo različne vidike staranja; od biološkega, za katerega je značilna zunanja vidljivost procesa staranja, kot so sivi lasje, oslabel vid in občutljivost na hlad, preko kronološke dobe, ki opredeljuje začetek staranja okoli 65. leta starosti (potreba po uporabi palice), funkcionalne starosti, ko moški ni več sposoben biti vojak (okoli 50. leta oziroma ženska po menopavzi) in končno do pozne starosti, prepoznane po tem, da človek zaradi starosti ne more pomagati sam sebi in tudi ne drugim.

Biblija posebej povezuje s starostjo pravičnost, modrost in dolgoživost. Biblijski je pravičen starec, ki vedno govori resnico, ne druži se s slabimi ljudmi, se ne krega, ne sprejema podkupnine in sprejema begunce, ki potrebujejo zaklonišče. S pravičnostjo je povezana modrost, ki jo starejši mora prenašati na mlajše, Bog pa oboje nagrajuje z dolgoživostjo. Biblija govori o osebnostih, ki bi naj živele več sto let, vendar se starost znižuje po vesoljni sorazmerno povečani grešnosti človeštva. Temeljno načelo je, da je telo zaradi grešnosti omejeno na 120 let starosti, duša pa je nesmrtna.

Zanimiva je opredelitev starcev modrecev, glede na to, da vsi starci niso modreci. Modreci so tisti, ki so modri s svojim znanjem in izkušnjami, ki so jih pridobili v dolgem življenju. Posebne vrste modrecev so poglavarji, ki so posebej pravični in pošteni pri vodenju ljudstva. Ob teh modrecih pa so še preroki, ki svojo modrost razlagajo v luči božjih napotkov.

V luči navedenih izhodišč Biblija vsebuje vrsto lepih stavkov o starejših; povezanost modrosti in dolgega življenja najdemo v stavku: “Dolgo življenje je v njeni desnici, v levici pa bogastvo in čast.” (Pregovori 3:16-189); o poučevanju o staranju beremo: “Ne zavrzi me ob času starosti; ko bodo moči opešale, me ne zapusti.” (Psalami 71:9); o povezovanju starosti in modrosti: “V starcih je modrost in dolga starost prinaša razumnost.”(Job 12:12;); skrb za starejše je poudarjena v stavku: “Prav tako se vi, mlajši, vrgite? vrzite? pod starejše. In vsi si med seboj nadenite ovijalko ponižnosti, kajti Bog se? prevzema prevzetnih, ponižnim pa daje milost.”(Nova zaveza, Prvo Petrovo pismo 5:5).

Biblija posebej posveča pozornost spoštovanju do staršev: »Spoštuj očeta svojega in mater svojo, da se podaljša tvoje bivanje na zemlji, ki ti jo dá Gospod, Bog tvoj.” (Biblija v 2. Mojzesovi knjigi 20:12, in 4. od Desetih zapovedi). Da je spoštovanje očeta in matere nekaj posebnega v biblijskem in civilizacijskem duhu, je drugi del te zapovedi, ki poudarja nagrado otrokom v obliki podaljšanja življenja, če spoštujejo roditelje.

Čeprav so bile biblijske misli zapisane pred okoli 3500 leti, pa nam zvenijo kot odlične smernice tudi danes, ko gre za spoštovanje starejših v družbi in zlasti spoštovanje do staršev. Zapisi v Bibliji odražajo poglede na starost, modrost in medgeneracijske odnose ne samo v krščanski tradiciji, temveč so namenjeni celotnemu človeštvu in nam še danes pomagajo razumeti odnos do staranja in starejših v naši družbi …

Če primerjamo odnos do starosti in starejših ljudi v preteklosti in danes, lahko ugotovimo, da je bila v zgodovini starost na splošno cenjena in so si mlajše generacije starejše izbirale za vzgled in identifikacijske vzornike. Danes je situacija obrnjena, saj sodobna družba favorizira mladost in se v bistvu starejši identificirajo z mladostjo. Današnji čas poveličuje telesno moč, hitrost in vzdržljivost, ambicioznost, storilnost in uspešnost ter lep, mladosten videz. Ljudje bi naredili vse za to, da bi ohranjali moč in mladostno podobo.

Starost je pogosto stigmatizirana in starejšim se pripisujejo različni enostranski stereotipi o tem, kako so vsi starejši ljudje enaki, starokopitni, konservativni, senilni, dementni, in predstavljajo družbeno breme. Ne preseneča, da se starejši v tretjem življenjskem obdobju pogosto tako tudi počutijo. Strah pred staranjem in zanikanje starosti izvirata iz predstav, da starost pomeni bolezen, vsestransko nazadovanje, upadanje zmogljivosti in smrt.

Metka Penko Natlačen

Všeč mi je to Vase razglabljanje, dr. Ivanjko. Sama sem se z izrazeno skrbjo za starejse srecala leta 1995, ko sem bila prvic na Irskem. Name so pustili globok vtis zapisani narodni obicaji, ki se jih še dandanasnji dan spoštuje kot standard človeskega dobrega življenjskega običaja. Vsebuje priporočila ta castno in pošteno življenje v odnosu do stvari in premoženja, živali in ljudi. Tako Obicaj “o kravi, ki zaide v sosedovo deteljo”, pove, da je lastnik njive z deteljo dolžan kravo privesti lastniku, ta pa mu je dolžan plačati vrednost detelje, kolikor jo je krava pojedla. Dalje ti obicaji nalagajo zdravniku ali ranocelniku, da je ta voljo vsakomur ob vsaki uri ter da stanuje v hisi, ki ima 4 vrata z vsake od štirih strani neba. Glede obveznosti mladih do starih pa nalaga, da mladi za stare skrbijo tako, da jim je toplo in imajo prostor ob ognjišču; enkrat tedensko jim morajo zagotoviti toplo kopel in ko so bolani, vaškega zdravnika. Ko pa nastane med vaščani spor, je treba najprej vprasati za resitev tri najstarejše ljudi v vasi, ki so dovolj modri, umirjeni in izkušeni.

Tu sem prvič videla resno omembo generacije starejših. Prvič sem naletela na to, da so upoštevani z vsem spoštovanjem in skrbjo.

To me je navdušmilo. V svoji strokovni karieri sem se začela zavzemati ne le za enakopravnost spolov, ampak tudi ustrezen odnos do starejših v skrbi in spoštovanju. Marsikateri delodajalec je menil, da je to nepotrebno, “saj bodo itak sindikati to urejali”. Sčasoma, ko smo ugotovili, da je skrb dobrega delodajalca tudi skrb za ustrezno obravnavo starejših in obnemoglih, pa smo ravno mi oblikovali kvalitetne in poštene določbe kolektivnih pogodb. In bili nanje utemeljeno ponosni.

#starost, #Biblija