13. januar 2024

Emile Zola je ljudi in njihove življenjske usode primerjal s knjigami. Nekatere knjige poznamo samo po platnicah, nekatere po naslovih, nekatere pa poznamo samo po kritikah. Tako je tudi z ljudmi, ki jih poznamo samo po imenu, druge poskušamo razumeti in dojeti njihovo vrednost kot človeških bitij in nekatere poznamo ali pomnimo po kritikah drugih, pri čemer so mediji med prvimi in specializiranimi kritiki …

Tudi moje življenje je povezano s knjigami. Spomnim se, kako sem bil kot otrok vesel, če sem našel kje kakšno staro knjigo in jo imel možnosti prebrati. Danes imam težave z več tisoč knjigami, ki sem jih s takim veseljem zbiral celotno življenje. Tudi zame velja Zolajeva misel, da nekatere knjige poznam samo po platnicah ali naslovu, nekatere pa sem večkrat prebiral, podčrtal, pisal opombe, zvijal zavihke (kar ni lepo) in jih preprosto koristil. Nekatere sem tudi sam napisal. Danes jih z zelo težkim in obremenjujočim razmišljanjem oddvajam za odpad v modre kante, ki nam jih je pred kratkim podjetje Snaga dostavilo pred hišo.

Od knjig se moram ločiti zaradi pomanjkanja prostora ali zaradi tega, ker niso več koristne (npr. strokovne knjige iz časa socializma) in jih s težkim srcem mečem v omenjene modre kante. Kadar to delam, se ujamem v razmišljanju, da je to moje izločanje podobno postopku družbe, ki izrinja starejše ljudi na obrobje družbe. Tako kot vsako novo knjigo z lepimi platnicami občudujemo v pričakovanju, kaj vse bomo v njej prebrali, enako občudujemo nadobudno mlado osebo, polno zunanje lepote in moči, ko se pojavi na prizorišču življenja, in imamo z njo povezana velika pričakovanja. Ko pa odpremo in preberemo vsebino knjige, smo neredko razočarani nad njeno ponujeno vsebino, podobno kot smo razočarani pri človeku, ki v svojem življenju ni uresničil svojih pričakovanj in pričakovanj okolja.

Knjigo, in enako človeka, družba izloča iz biblioteke življenja, če in ko ugotovi, da je knjiga nekoristna, človeka pa, ko se slednji sreča s starostjo, ki je po mnenju večine v družbi povezana z nekoristnostjo. Ko nam zmanjka prostora na knjižni polici, odstranjujemo nepotrebne, praviloma stare knjige (če jih nimamo zaradi lepih platnic na knjižnih policah v dnevni sobi) in poskušamo ugotoviti, ali je še kaj koristi od nje ali pa gre na odpad, ker preprosto zanjo ni prostora ali pa ni vredna knjižne police.

Podobno se dogaja staremu človeku, ko ga družba izloči, ker ni več koristen in ga pošljemo v hladne zgradbe, imenovane domovi za starejše (upokojence). Poudarjam, da za večino stanovalcev v omenjenih domovih to ni dom, temveč začasno stanovanje oziroma postelja, ki jo družba podarja tistim, ki čakajo na prihajajoči vlak za potovanje v neznano brez povratka … To velja toliko bolj, ker so danes domovi za upokojence bolj ali manj nadomestilo za negovalne bolnišnice za bolj ali manj nesamostojne in od drugih odvisne starejše osebe.

Na odpadu stare knjige zažgejo, tako kot človeka po smrti, s tem da smo to pri človeku poimenovali s tujko »kremiranje«, da se lepše sliši, čeprav ni velike razlike med sežiganjem knjige in telesa umrlega človeka …

Nekje sem prebral, da se knjiga pri sežiganju ob visoki temperaturi odpre in skrči, podobno kot se pri kremiranju človekovo mrtvo telo dvigne in zvije od nagle visoke temperature.

Ob tem si predstavljam, da knjiga in človek presenečeno vprašata: »Je to res vse …?«

Jasna Mihurko

Spoštovani profesor! Občudujem vas, kako lepo znate oblikovati svoje misli ob problemih, ki se nam porajajo v našem vsakdanjem življenju, a tudi kot odmev na vse hudo, kar se dogaja okoli nas. Vsak razmišljujoči človek reagira tako, velikokrat dvomimo o marsičem, to je naravna lastnost intelekta. Lahko bi rekli ne samo “Cogito , ergo sum”, temveč tudi “Dubito, ergo sum”. A hkrati vemo, da marsikaj ostane, tako kot v spominu odseva prebrana knjiga. Čeprav smo jo odložili že dolgo nazaj. Prebudi se kot asociacija na nekaj, kar doživljamo tukaj in zdaj. Torej lahko upamo, da bomo tudi mi živeli v spominih tistih, s katerimi smo se srečevali, najdlje v naših najbližjih in najdražjih, ob kakšni težki preizkušnji ali samo v lepem trenutku. Želim vam še veliko ustvarjalnih ur in majhnih ” esejev,” s katerimi nas razveseljujete skoraj vsak dan.

Stanislav Zavec

Za odličen rezultat na maturi sem dobil od ravnateljice Dore Jelenko knjigo “Onstran Kremlja” s posvetilom. Ko jo pogledam in vzamem v roko, mi vzbudi veliko mešanih občutkov in spominov. Vsebinsko pa… Tako je tudi z ljudmi. Živimo tako dolgo, dokler se nekdo spominja “skupne vsebine”. Bom pustil, da jo otroci zavržejo

Milena Miklavčič

Knjige so del mojega življenja, brez njih ne znam živeti. Niso le zložene na policah, kakšna je zmeraj pri roki, da nadaljujem z branjem, pa četudi se vmes prismodi čebula. Zelo ljuba mi je zbirka knjig Isaaca Asimova, a je, žal, skoraj neberljiva, ker so včasih tiskali z zelo majhnimi črkami. Preko knjig lahko tudi naključni obiskovalec spoznava, kako se je moj odnos do branja skozi čas spreminjal. Meni osebno pa ta prelet po policah popomeni, da sem- tako kot verjetno vsak- ob knjigah tudi rasla…

#življenje, #knjiga

15. januar 2024

V naši družbi človeka primarno presojamo po starosti, pri čemer imamo različne parametre, kadar gre za nas ali pa za druge. Za druge približno vemo, kdaj so stari, ne pa tudi za sebe. Dokler sami ne doživimo starosti, je ne moremo razumeti, čeprav se naš mladi minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, v katerega resor spada problematika starejših, trudi, ne preveč prepričljivo, pred TV kamerami dokazati nasprotno.

Predsodke in napačna pojmovanja o starosti je pri nas srečati povsod, kar ogroža predvsem dostojanstvo starejših.

Dostojanstvo se nanaša na nedotakljivost, vrednost in spoštovanje, ki pripadajo vsakemu posamezniku zgolj zaradi njegove človeške narave. Gre za osnovno moralno in etično načelo, ki priznava enakost vseh ljudi, ne glede na njihove družbene, kulturne, rasne ali druge razlike. Bistvo dostojanstva je nedotakljivost, enakost in spoštovanje vsakega posameznika.

Pri nedotakljivosti gre za neprenosljivo vrednost človeka, ki ne sme biti podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju.

V zadnjem času nam mediji poročajo o ravnanju do starih in nemočnih s strani tistih, ki bi jih morali varovati.

Enakost je ogrožena, saj naša družba v vsakodnevni praksi ne obravnava enako starih in mladih, saj se starejši srečujejo s številnimi omejitvami na področju dela, pred oblastjo, v bankah in drugih javnih ustanovah, med verniki in neverniki idr. O pomanjkanju spoštovanja do starejših pa verjetno ni treba posebej govoriti.

Dostojanstvo starejših posameznikov je lahko ogroženo zaradi njihove socialne izolacije in osamljenosti, kar negativno vpliva na njihovo duševno in fizično zdravje. Najbolj vidna ogroženost pri starejših je njihova ekonomska negotovost zaradi nizkih pokojnin, finančne odvisnosti od drugih ali težav pri dostopu do socialne podpore. Ni nam neznana fizična, čustvena ali finančna zloraba starejših posameznikov in splošna malomarnost oblastnih organov, ki potrebujejo desetletja za pravno ureditev pomoči starejšim in neskončno odlagajo realizacijo pomoči v bodočnost. Diskriminacija in starizem vplivata na dostojanstvo starejših in omejujeta njihove pravice do enakega obravnavanja. Omejitve pri dostopu do zdravstvenih storitev in dolge čakalne dobe so ena od najtežjih dejstev, ki vplivajo na kakovost zdravstvene oskrbe starejših. Neprilagojeno stanovanjsko okolje lahko povzroči padce in druge nevarnosti, ki ogrožajo dobro fizično stanje starejših. Na pohodu digitalizacije je starejšim omejen dostop do sodobne tehnologije, kar povečuje njihovo socialno izolacijo in omejuje možnosti za učenje ter sodelovanje v sodobni družbi. Ne moremo se otresti negativnih stereotipov o starosti, ki slabo vplivajo na samopodobo in samospoštovanje starejših.

Bojim se, da naša starejša generacija ne bo doživela celostnega pristopa spoštovanja dostojanstva starejših z ustvarjanjem vključujočega okolja, v katerem bo sprejemajoča različnost vseh ljudi, ne glede na starost.

Starejši potrebujemo občutek vrednosti in pripadnosti, odpravo stigmatizacije, povezane s starostjo, varstvo proti vsem oblikam zlorab, vključno s čustveno in finančno zlorabo. Spoštovanje dostojanstvenega staranja vključuje spoštovanje avtonomije, izbire in osebnih želja starejšega posameznika. Pričakujemo razumevanje in medsebojno spoštovanje med različnimi starostnimi skupinami in kakovostno oskrbo starejših.

Spoštovanje dostojanstva starejših je nesporno ključno etično načelo, ki ga je treba uveljavljati na vseh ravneh družbe, od posameznikov do institucij in državnih organov, če želimo oblikovati bolj sočutno, pravično in solidarno družbo.

Danica Očko

Ponovno imeniten zapis, ki nam da misliti. A kaj, ko je nova doba prinesla brezupen odnos do revežev in starih ljudi. Temu se kot družbenemu pojavu zdaj pravi STARIZEM. Kaj šele bo v prihodnosti, ko bo v populaciji ena tretjina starih…evtanazija??!

Vojko Ličen

Vse je res. Pa vendar, starejši smo ustvarjali odnose, ki jih danes doživljamo. In stran, ki jo v slabem odnosu obsojamo, bo nekoč tudi sama deležna tega. Zato bi morali vsi vseskozi gojiti spoštovanje do drugega.

#starost, #etika

16. januar 2024

V starosti se pogosto srečujemo z obremenjujočim sindromom pomočnika. To je stanje telesne in psihične izčrpanosti zaradi pretirane skrbi za druge, ki se pogosto pojavlja pri poklicih, ki so pri opravljanju storitev usmerjeni v delo z ljudmi in za ljudi, kot je npr. (meni najbolj poznan) poklic pravnika. Pravnik naj bi pomagal ljudem pri urejanju medosebnih odnosov. Znano je, da je največje število problemov, ki jih imamo kot posamezniki, povezano z razmerji z drugimi. Med takšne poklice sodijo tudi zdravstveni delavci, psihologi in drugi svetovalci, ki delajo z ljudmi in zanje, močno pa je prisoten tudi pri negovalnem osebju v domovih za ostarele. Najbrž je tudi to eden od vzrokov za hud deficit tovrstnih poklicev, ki jih ne more opravljati vsakdo, temveč le osebe, ki doživljajo svoj poklic kot osebno poslanstvo.

Osebe s sindromom pomočnika so običajno zelo sočutne in skrbne ter si želijo pomagati drugim, vendar to lahko vodi v pretirano skrb za druge in zanemarjanje lastnih potreb.

V času aktivnega življenja praviloma ne opazimo, da smo ujeti v sindrom pomočnika, kot vzorca vedenja, kjer ljudje nenehno in pretirano skrbimo za druge ter nenehno ponujamo pomoč, največkrat na škodo lastnih potreb, čustvenega zdravja ali osebnega zadovoljstva. Ta vzorec vedenja pogosto izhaja iz notranje potrebe po potrditvi, ljubezni ali občutku vrednosti, ki izhaja iz tega, kako dobro posameznik skrbi za druge.

Obremenjujoč »sindrom pomočnika«, ki se izraža kot občutek nelagodja, ker bi radi pomagali, vendar nas to dela izčrpane, nezadovoljne, nesrečne in posledično nestrpne, pogosto opažamo tudi pri odraslih otrocih, ki iz dolžnosti pomagajo svojim onemoglim ali bolnim staršem.

Prav tako je opazen v obratni smeri, ko se starši čutijo krive, če ne zmorejo več pomagati svojim odraslim otrokom in se trudijo, da bi jim bili po vsej sili koristni. Nemalo starejših, ki so vse življenje »živeli le za družino«, se ne more otresti občutka starševske dolžnosti do odraslih otrok, ki imajo že svoje družine. Iz potrebe po žrtvovanju želijo mladim brezmejno pomagati, urejati njihovo gospodinjstvo, jim negovati in vzgajati otroke, opravljati hišna opravila, jim stati ob strani, svetovati, jih podpirati, tolažiti in podobno. Navedeno je toliko bolj obremenjujoče, če odrasli otroci to od staršev tudi pričakujejo.

Biti sočuten in pripravljen pomagati seveda ni slabo, vendar je treba hkrati spoštovati lastne meje, potrebe in dobro počutje. Veliko ljudi težko postavi meje in reče »ne«, ker potreba ugajati vsem in biti popoln vsestranski posameznik je globoka. V starosti pa tudi hudo obremenjujoča zaradi fizične omejitve v telesnih zmogljivostih starejših, oženja socialne mreže, omejenih virov ali dostopa do pomoči in zmanjšanja splošne energije ter sposobnosti za obvladovanje večjih obremenitev. Vse to lahko vodi v občutek izčrpanosti zaradi pretirane skrbi za druge.

Odklonitev pomoči, brez občutkov krivde, naj bi bila izrečena z zmernim tonom, brez negativnih čustev, s preprosto izjavo kot na primer: »Ne počutim se odgovornega.« Izjava o odklonitvi ne sme biti očitajoča ali ostra, vendar jasna. S tem načinom se prihranijo dolgotrajne razprave ali opravičevanja in ne izključuje naše ustrežljivosti. Umirjena izjava o odklonitvi prošnje za pomoč ni oster obrambni refleks ampak zdrav opomnik in lastno opravičenje pred samim seboj: »Saj ni treba in tudi ne morem rešiti vseh težav drugih.« To ima izjemno razbremenilen učinek in nas ščiti pred preobremenjenostjo in pričakovanjem, da moramo vedno delovati in nam pomaga označiti naš položaj. Pomembno je, da se v starejšem obdobju našega življenja ne le osredotočimo na skrb za druge, ampak tudi na skrb zase, da ostanemo čustveno, fizično in duševno zdravi ter srečni v svojih zlatih letih …

Metka Penko Natlačen

Dragi profesor, tako rada berem vaša razmisljanja. Zelo rada tudi ugotavljam, da je moje razmisljanje enako vašemu. Mogoce je to pravniška zavest in zelja pomagati. Nisem se še srečala z izrazom ” pomočnik” za poklice, ki smo vezani na odnose z ljudmi. Je pa zelo tehtno vse, kar ste zapisali. Tudi to, da je treba znati potegniti črto v tem “pomocništvu”. Imam ipokojenega prijatelja, ki te meje ni znal potegniti. Breme te prekoračitve sedaj čutimo tudi mi, njegovi najbližji prijatelji. V takem primeru moramo pač mi potegniti črto, kar pa je rado narobe razumljeno.

Hvala za tehtno razmišljanje!

Natalija Drolc

Hvala vam za vse vaše zapise, še posebej za tega. Včasih pa je sitiacija takšna, da ni izbire. Krmariš med vsem in upaš, da ne trčiš. Vedno tudi ne uspe.

Vesna Pomlad

Imaš občutek nelagodja ali pa ga nimaš,imas vest ali pa je nimaš, jo v stremenju po pohlepu hitro izgubiš, meje se zabrišejo na koncu si preprican da tako mora biti, da je taka božja volja, ali usoda. zelo zelo je odvisno od karakterja in od okolja, ki nas je oblikovalo..

Etika,morala in se enkrat etika….

#etika

17. januar 2024

Čustvena inteligenca, ki vključuje tudi sposobnost osredotočanja na svoje trenutno stanje telesa, uma in duha, brez obsojanja ali občutkov krivde, se v starosti izraža skozi zavestno sočutje do samega sebe. To pomeni, da smo pozorni na svoje notranje občutke, misli in doživljanje ter razumemo in sprejemamo sami sebe.

V starosti, ko se ljudje soočamo z različnimi izzivi, kot so zdravstvene težave, izguba bližnjih, omejenost telesnih sposobnosti itd., postaja zavestno samosočutje še posebej pomembno. To vključuje sposobnost sprejemanja staranja in vseh z njim povezanih sprememb v telesu in duševnosti, zmanjšanja telesnih in duševnih sposobnosti ter sprejemanja preteklih odločitev in izkušenj brez občutka obžalovanja. Ob tem samosočutje vsebuje razumevanje lastnih čustev, ki vplivajo na vsakodnevno življenje, zavedajoč se, da so nekatera dejstva zunaj naše kontrole, in iskanje notranjega miru ne glede na okoliščine.

V starosti z učenjem iz preteklih izkušenj pridobivamo modrost, notranje moči, duševno dobro stanje in vztrajnost v soočanju z življenjskimi izzivi.

Sposobnost soočanja s staranjem s pozitivno naravnanostjo je povezano s postavljanjem meja in spoštovanja lastnih potreb kot ključnega elementa dobrostnega življenja v starosti.

V celotnem življenju je vedno, posebej pa v starosti, potrebno ohraniti občutek nadzora nad svojim življenjem v smislu aktivne in zavestne skrbi zase. V starosti je v fokusu, razen telesnih mej, zlasti jasno postavljanje meja v odnosih z drugimi, na primer pri izražanju želje po samostojnosti ali potrebi po miru. Postavljanje meja pri čustvenih obremenitvah, ki lahko vključuje tudi prošnjo za pomoč ali podporo.

Družbeno okolje naj bi starejšim zagotavljalo potrebe po zdravstveni oskrbi, upoštevanje njihovih želja po varnosti zasebnosti in ohranjanju lastnih navad ter spoštovanje njihovega prispevka k družbi. Od oblastnih struktur starejši pričakujejo podporo in socialno vključenost v javno življenje ter možnost sodelovanja pri družbenih odločitvah, zlasti ko gre za interese starejših.

V starosti nam obvladovanje naših notranjih moči in starejšim primerno zunanje družbeno okolje pomagajo ohranjati samostojnost, dostojanstvo in kakovost življenja, vključujoč aktivno iskanje podpore od družine, prijateljev in skupnosti, ko je to potrebno.

Pri vseh omenjenih pogojih pa je naša generacija šele na začetku …

S staranjem se je treba soočiti in ga sprejeti. Namesto slepega hlastanja po večni mladosti je treba starost v vsej njeni pestrosti sprejeti kot naraven življenjski proces, kot nekaj, kar se prej ali slej zgodi vsakomur.

Človek se mora vse svoje življenje prilagajati na spremenjene zunanje in notranje življenjske okoliščine. O prilagojenem vedenju govorimo, kadar v čim večji meri zadovoljujemo svoje telesne, duševne in socialne potrebe, hkrati pa ne prihajamo v prevelike konflikte s splošnoveljavnimi družbenimi normami. V starejših letih je pomembno prilagajanje na staranje in starost.

Koliko težav ima kdo pri prilagajanju na staranje in starost, je odvisno od številnih dejavnikov (življenjskega sloga, zdravja, izobraženosti, skladnosti v zakonu in družini, ustrezne predhodne priprave na življenje po upokojitvi, splošnega družbenega vrednotenja starosti, spremenjenih življenjskih razmer … itd.). Pomemben dejavnik je tudi posameznikova osebnost. Strokovnjaki so proučevali, katere skupne značilnosti imajo stari ljudje, ki se počutijo srečne in hkrati živijo v sožitju z okoljem. Kljub navajanju različnih osebnostnih lastnosti bi lahko povzeli nekaj skupnih značilnosti dobro prilagojenih starejših oseb. Te so: 1. zadovoljstvo s sedanjim življenjem; 2. občutek, da je bilo dosedanje življenje smiselno, koristno in uspešno; 3. pozitiven odnos do sebe in drugih ljudi; 4. optimističen pogled v prihodnost.

Izkušnje in raziskave kažejo, da se večji del starejših brez ekstremnih težav ustrezno prilagodi starosti. Vse kaže, da občutki sreče z leti le malo in počasi plahnijo. Glavni viri zadovoljstva v poznih letih so: skladnost v družini, zdravje, uspeh otrok, pogled na preteklo življenje, dobre gmotne razmere, prijatelji in hobiji.

Nihče ne more reči, kdaj natančno se starost začne. Če se ozremo naokrog, lahko vidimo različne ljudi – takšne, ki jim kljub mladosti primanjkuje energije, in takšne, ki kljub zrelim letom še vedno prekipevajo od življenja. Kako stare se počutimo in kako dojemamo svoja leta, je pomembno odvisno od nas samih. Zlasti zdravi starejši ljudje se še dolgo v leta ne počutijo stare. Pomembna je tudi orientacija v prihodnost: kdor ima še načrte, se ne počuti star.

Življenje bi morali živeti z veseljem – in ne v bojazni in strahu pred tem, kar s časom nezadržno prihaja nad nas. Uživati življenje v polnosti pa pomeni tudi to, da se dobro počutimo v svoji koži, in sicer v vsaki starosti. Radost do življenja ni odvisna od starosti. Gledati na življenje z ljubeznijo ni odvisno od let.

Starosti prilagojeni ljudje ne hrepenijo po »večni mladosti«, saj znajo sprejeti svojo starost z vsem, kar ta prinese s seboj. Staranje sprejemajo kot priložnost, da lahko počasi opuščajo nepotrebne vsebine v svojem življenju in se posvetijo stvarem, ki so jim resnično pri srcu.

Mihaela Brezovnik

Starost in staranje bi morali znati sprejeti. Ko greš v pokoj, ko otroci oddidejo od doma je dobro, da se posvetiš tudi sebi, svojim hobijem, ki jih v preteklosti nisi mogel uresničevati. Aktivno vključevanje v društvene dejavnosti, razne druge aktivnosti, vsak dan si zapolniš s pozitvnimi stvarmi, pozitivno energijo. Če si aktiven nimaš časa razmišljati kdaj te kje boli, kaj boš delal čez dan, da ti ure prej minejo. Prijetno staranje si naredi vsak sam.

Hoh Ing

•Pravilo, razen biološko

velja tudi v starosti.

Grašo tekst:

“《Ostat ću uvik isti

Nikad se neću minjat

Ostat ću uvik isti

U to se ne smi dirat

A-a-a, ode vride stara pravila

I tu se dobro zna

Il’ imaš dušu

Il’ si nula od čovika》”

Katarina Pevec Stajnko

Žal ugotavljam, da čustveno inteligenco poseduje zelo malo ljudi in zato niso zadovoljni sami s seboj in ne vedo sprejeti in uživati v svoji starosti.

#življenje, #starost

21. januar 2024

Ni mogoče določiti natančne stopnje telesnega, duševnega in duhovnega stanja staranja, glede na to, da so različne osebne izkušnje posameznika in da so odvisne tudi od različnih zunanjih okoliščin in prepričanj v družbenem okolju. Pri posamezniku so pomembna osebna prepričanja, kultura, verska ali duhovna praksa ter individualni razvoj. Spreminjanje telesnega stanja starosti je vidno okolju in ga posameznik čuti kot upadanje telesnih moči, poslabšanje zdravja in zmanjšanje telesne funkcionalnosti.

Bolj skrito in neznano je, tako posamezniku kot tudi okolju, človekovo duševno in duhovno staranje, da ne govorimo posebej o bistveno manj raziskanem duhovnem stanju od telesnega. Duhovno stanje posameznika je subjektivno in težko merljivo, vendar so nekateri pokazatelji, ki nakazujejo na duhovno rast in dobro počutje na duhovni ravni.

Pri srečanju s starostjo postaja posameznik vse bolj zavesten svojega notranjega sveta in se začenja bolj zanimati oziroma raziskovati svoje misli, čustva in prepričanja. V ospredju je začetek iskanja pomena in globljega razumevanje življenja. Oseba se začne posvečati lastni duhovni rasti v povezavi z razvojem notranje modrosti, empatije, sočutja in sprejemanja. Prisotna so več ali manj razmišljanja o povezovanju »z višjim« od samega sebe, vključujoč povezanost z naravo, univerzumom ali duhovnim vidikom. Vse to spremlja občutek enosti z vsemi stvarmi, ki obkrožajo posameznika, in starejši človek začenja sprejemati stvari takšne, kot so, pri čemer doživlja notranji mir, ne glede na okoliščine. Notranji mir človeku omogoča, da se obrne v svojo notranjost, ob jasnem zavedanju pomena lastne prisotnosti v sedanjem trenutku, brez pretiranega obremenjevanja s preteklostjo ali skrbmi glede prihodnosti. Krepi se občutek vrednosti pozitivnih osebnih vrednot, kot so ljubezen, sočutje, poštenost, ponižnost in hvaležnost. Stopnja prisotnosti razmišljanj o življenjskih vrednotah in sposobnosti življenja v sedanjem trenutku je bolj prisotna pri duhovno razvitejših osebah.

Duhovno razvite osebe se bolj zavedajo staranja in lažje razvijajo določene vidike zavedanja, ki vplivajo na njihovo dojemanje staranja, kot so pozitivno sprejemanje staranja kot naravnega procesa življenja, globlje razumevanje vidikov povezanosti z notranjimi globljimi plastmi lastne zavesti in sprejemanje minljivosti s prepoznavanjem, da je materialni svet prehoden. Duhovno ozaveščeni posamezniki v starosti razvijajo modrost in širši panoramski pogled na življenje ob zavedanju dragocenosti vsakega trenutka in vsake stopnje življenja.

Zavedanje sedanjega trenutka, znano tudi kot “mindfulness” ali “prisotnost,” je koncept, ki se nanaša na zavedanje in popolno pozornost na trenutne izkušnje ter se povezuje s samospoštovanjem in samosprejemanjem oziroma dojemanjem samega sebe in doživljanjem življenjskih izkušenj. Pri samospoštovanju gre za oceno oziroma vrednotenje lastnih sposobnosti in dosežkov v življenju. Pri samosprejemanju pa gre za sposobnost sprejemanja lastnih pomanjkljivosti, napak in edinstvenosti, z vključevanjem razumevanja in sprejemanja lastnih čustev, misli in dejanj.

V starosti se zavedamo, da naše telesno stanje po naravi stvari poteka v smeri slabšanja, duhovno staranje pa v smeri pozitivne okrepitve notranjega zadovoljstva (sreče) in neomejene priložnosti za veselje, ki presega starost, kot je to zapisal znani raziskovalec duhovnosti v starosti Lewis Richmond v svoji knjigi, Aging as a Spiritual Practice ( Staranje kot duhovna praksa).

Gorazd Šifrer

Tudi o tem, govore moje pesmi…

Marko Uvera

Bravo! Dobro razmišljate in znate to stvarnost poti življenja (staranja) prenesti v besede . Znate to napisat.

Mojca Ferle

Ooo, dobila odgovor, ki sem ga rabila. Hvala.

Nika Jan

Zelo lepo, g. profesor!

… To pomeni, da lahko upravičeno govorimo o različnih vrstah staranja ali starosti, ki ne potekajo (nujno) povsem vzporedno.

Najprej gre za kronološko starost (to je dejansko število let od našega rojstva naprej).

Naslednja bi bila biološka starost (to so naše telesne oz. fizične značilnosti: zdravje, moč, gibljivost, hitrost, spretnost, vzdržljivost, telesna odpornost …).

Nadalje bi lahko govorili o naši psihološki starosti (psihične oz. duševne značilnosti posameznika: npr. kako smo prilagodljivi, ali smo pretežno optimisti ali pesimisti; kako rešujemo nove življenjske probleme in zahteve; kako samostojni smo; ali smo bolj aktivni ali pretežno pasivni; koliko samozaupanja imamo; kakšna je širina naših interesov in zanimanj; koliko sožitja z ljudmi znamo zgraditi … itd. To starost ugotavljamo predvsem iz naših odnosov do sebe in do drugih ljudi, izhaja pa tudi iz naših duševnih sposobnosti (inteligentnost, spomin, razsodnost, premišljenost, učljivost, znanje, izkušnje, ustvarjalnost … ipd.). Vsi poznamo ljudi, ki so kronološko in telesno že precej v letih, vendar so duševno gibki, vitalni, vedoželjni, ustvarjalni, mladostnega duha … ali pa obratno.

Naslednja je naša duhovna zrelost oz. »starost« (ki ste jo zelo lepo opisali v svojem prispevku).

Verjetno bi lahko govorili tudi o socialni ali sociološki starosti (ki je odvisna predvsem od pričakovanj ožjega in širšega okolja in socialnih pogojev za življenje v starosti). Če naj bi za »normalno starostno vedenje« po 75. letu veljal »gugalniški« vedenjski vzorec (tj. umik od ljudi, pasivnost, posedanje in gledanje TV, nezainteresiranost, neprilagojenost …ipd.), je večja verjetnost, da se bo starejši človek po tej starosti začel tako tudi doživljati in počutiti … V našem okolju pa velja glede »starosti« nemalo tovrstnih stereotipov in predsodkov.

… In tako naprej …

Nadvse koristno, da v svojih prispevkih izpostavljate številne probleme, s katerimi se v življenju srečuje starejši človek, in nas spodbujate k razmišljanju ter aktivnemu pristopu k procesu staranja. Prijazno pozdravljeni!

#življenje, #starost

22. januar 2024

Mladi želijo spremembe v družbi in v življenju, vendar nimajo notranje moči, da bi to tudi udejanjili; starejši imajo notranje moči, vendar sprememb ne želijo ali pa se jih bojijo?

Enako je v politiki; na novo izvoljeni voditelji želijo in imajo moč ter napovedujejo spremembe, vendar nimajo znanja in izkušenj, da bi to izvedli, opozicija ima znanje in izkušnje, nima pa moči.

Podobno je v življenju posameznika; ko je mlad, se obnaša kot revolucionar, ko pa postane star, ga moti vsaka sprememba in se zgrozi, če samo sliši besedo revolucija.

Mlad zakonec je prepričan, kako bo spremenil drugega zakonca in je njegovo prizadevanje usmerjeno v popravljanje drugega, v starosti pa ugotavlja, da mu to ni uspelo, in stori vse, da se sam ne bi spremenil.

Ana Četkovič Vodovnik

Tako pametno in dobro-hotno razmišlja samo življenjsko zrel in moder človek. Ki želi vsem dobro. Da bi se le prijelo še lahko-miselnih.

Božidar Mithans

Po mojem mnenju bi bilo v naslovu bolje uporabiti besedo Ujeti, ki pomeni neko zunanjo, objektivno dano nasprotje, na katero nimamo dosti vpliva, kot pa uporabljeno besedo Razpeti, ki predstavlja notranjo frustracijo, na katero pa lahko vplivamo.

Alojzij Kolenc

Zelo dobro-hotno napisano, z veliko modrosti. Zakaj pa starejši ne želimo sprememb in se jih bojimo, pa ne vem. Vem da se vse spreminja…in tako je.

Srečko Prislan

Pozdravljeni, izhajati bo potrebno iz dejstva, da vse, kar imamo, so le posledice tega, kar se je dogajalo in za vse obstaja vzrok, ki generira takšne, ali drugačne posledice! Pa mogoče vemo, kako odpraviti vzroke za takšne posledice! Do sedaj se je nedvoumno potrdilo, da se z jokanjem, jamranjem, pritoževanjem, kritiziranjem, protestiranjem,… itd, nič ne spremeni, ampak je vsak dan slabše! Pa že poznate nov družben sistem neposredne demokracije Bio-humanizem, ki odpravlja vzroke za slabe posledice in ustvarja pogoje za pozitivni razvojni proces za vse sodelujoče! Oglejte si vsebino na linku kako deluje obstoječi družben sistem, ki ga odpravimo z novim sistemom neposredne demokracije! https://m.facebook.com/groups/1239037326451931/permalink/2067740526914936

#življenje, #etika

22. januar 2024

To vprašanje mi je zastavil starejši znanec, ki prebira moja razmišljanja o starosti, kot pripravo za knjigo. Vprašanje me je res presenetilo. Ko pa sem razmišljal, sem ugotovil, da starejši po splošnem mnenju socialnega okolja nismo srečni, ali pa si res ne upamo biti. Številni avtorji, ki raziskujejo in objavljajo knjige in strokovne članke o starosti, ugotavljajo, da bi starejši objektivno lahko bili srečni, ne pa da so v sedanji situaciji tudi dejansko srečni. Vprašal sem tudi umetno inteligenco, ki mi je takoj postregla z zanimivimi odgovori, češ da je to »kompleksno vprašanje in se lahko razlaga iz različnih vidikov, od posameznikovih življenjskih izkušenj do družbenih in kulturnih vplivov«. V pogovoru z mojim znancem sva ugotovila, da je danes, ko vsi hvalijo mladost in njeno lepoto ter vse potenciale za uspešnost, starejšemu človeku res težje biti srečen.

Staranje, kot neizogibna izguba fizičnih sposobnosti, neodvisnosti in lepote, ter izguba prijateljev, družinskih članov in znancev, vplivajo na našo sposobnost sprejemanja in doživljanja sreče v starosti in starejšega človeka neredko vodijo v osamljenost.

Družbene norme in stereotipi o starosti ustvarjajo pritisk na nas, da se obnašamo na določen način ali dojemamo starost kot obdobje, ko ni več prostora za srečo ali uresničevanje osebnih ciljev. V starosti se soočamo s finančnimi izzivi, ki prav tako vplivajo na našo sposobnost uživanja v življenju in doživljanje sreče, da ne omenjamo posebej težav, travm ali izgub, s katerimi smo se skozi življenje soočali. V starosti marsikdo izgublja občutek smisla ali ciljev v življenju, kar vpliva na njegovo doživljanje zadovoljstva.

V teh primerih ne gre za to, da starejši ljudje ne bi smeli biti zadovoljni in srečni, temveč da so soočeni s posebnimi izzivi, ki lahko otežujejo doživljanje sreče. Pomembno je, da se družba in skupnost trudita ustvariti podporno okolje za starejše ljudi ter zagotoviti ustrezno socialno, zdravstveno in ekonomsko podporo, da bi jim omogočili polno in zadovoljujoče življenje v starosti.

Mnenja mladih o tem, ali naj bi stari ljudje doživljali srečo ali ne, so lahko posledica različnih dejavnikov, vključno z družbenimi normami, kulturnimi prepričanji, medgeneracijskimi razlikami, stereotipi in osebnimi izkušnjami. V nekaterih delih družbe obstajajo stereotipi, ki prikazujejo starost kot obdobje, ko ni več prostora za srečo, uživanje ali doseganje novih ciljev, kar je posebej dojemljivo za mlade. Mladi pogosto nimajo dovolj izkušenj s starejšimi in niso vedno seznanjeni s pozitivnimi vidiki starosti, zato radi prevzamejo negativne predstave o staranju v zvezi z razumevanjem, ali je sreča tudi v starosti možna. Mladi dojemajo srečo in izpolnjenost skozi druge vidike življenja, ki se morda zdijo nezdružljivi s tistimi, ki jih cenijo starejši ljudje. Mladi se bojijo lastnega staranja in neredki se odzovejo na starejše s strahom ali z zavračanjem. Mladi v naši družbi nimajo veliko priložnosti videti srečnih starejših ljudi in se po naravi stvari lahko razvije prepričanje, da starost pomeni zgolj breme, bolezen, usihanje in smrt.

Čeprav je sreča subjektiven in individualen občutek, ki je odvisen od različnih dejavnikov, ki vključujejo osebne izkušnje, vrednote, odnose in okoliščine življenja, pa je treba poudariti, da starost sama po sebi ni ovira za srečo, in mnogi starejši ljudje doživljajo izpolnjenost ter radost v svojem življenju.

Pomembno je v socialnem okolju spodbujati pozitiven odnos do staranja ter poudarjati in spoštovati raznolikost izkušenj in življenjskih poti, ki jih posamezniki doživljajo v različnih življenjskih obdobjih, vključno s starostjo. Sprejemanje pozitivnih perspektiv na staranje lahko pomaga preseči negativne stereotipe in ustvariti bolj vključujoče družbeno okolje.

Starejši imajo pravico biti srečni, zato je prav, da zavračamo vsak vsiljen občutek s strani družbenega okolja, da jim to ne pritiče …

Zdenka Krajnc

Zal pa nas druzba predstavlja kot breme pokojninske blagajne, zdravstva itd. V SLO ni lepo biti star.

Tanja Tanja

Redko kdo je zares srečen, sploh pa mladi, čeprav vlagajo ogromno truda da bi dajali vtis pred drugimi, kako so srečni. Ker nimajo pravega znanja, modrosti, srečo iščejo v minljivih stvareh (denar, predmeti, ugled, moč, mladost, zdravje, lepota itd) in jih zato kar naprej premetava, en trenutek so srečni, nato spet nesrečni itd.. Človek, ki dojame in dela na sebi, pridobi modrost in s tem priložnost, da najde mir v sebi in končno pravo srečo.

Breda Rožič

Sreča je iskrica v očeh in se skriva v majhnih stvareh. Ljudje, ki najdejo notranji mir in zadovoljstvo, so srečni, ne glede na leta.

Darinka Lakner Bevc

Mladi, se posebno mlade druzine nimajo casa za ostarele starse , kaj sele za druge ljudi. Bolj pomembni so njihovi prijatelji, ki imajo tudi otroke in se druzijo. To se mi zdi razumljivo. Starejsi moramo sami poskrbeti zase. Ce je se zdravje in dovolj denarja vsaj za prezivetje, ne vidim problema. Ljudje, ki so gibalno sposobni, osamljenosti ne bi smeli poznati. Vse je odvisno od nas, kako bomo ziveli in ne cakat na druge.

Mariza Prinčič

Zelo zanimivo razmišljanje gospod Ivanjko. Pojem sreče je tako širok in mislim, da za vsakega od nas drugačen. Zame je sreča trenutek, ko neko dejanje ali občutek, pod mojim pojmom sreče, občutim v srcu.

Marija Lavtar

Sem že premišljevala, zakaj me ni c ne moti, da sem se postarala, seveda normalno pri 78.letih. S pomnila sem se, da sem vedno kot otrok in mlada imela rada otroke in stare ljudi ter stare tudi spoštovala in pomagala. Verjetno gledamo na mlade po svojih izkušnjah. Razumem jih in želim biti prijazna z njimi z izrazi ljubeznivosti.

Jasna Kontler

Ta tema mi je zelo blizu. Z leti sem prišla skupaj z možem do spoznanja, da bova lahko v letih, ki nama preostajajo, zares srečna samo, če bova zelo malo pričakovala od svojih otrok in od vnukov. Za resnično srečo v starosti, po mojem, potrebujemo finančno in stanovanjsko neodvisnost, zadovoljivo fizično in psihično zdravje, radovednost, hobije in vsaj peščico prijateljev. In pametno je pisati dnevnik ter se tako pogovarjati sam s seboj.

Branka Mevlja Turk

Mlad si toliko, kolikor je mlado tvoje srce je do svojega 97 leta govorila moja mama. “Ampak mama, srce z leti peša” sem ji dejala. A se ni dala in nadaljevla: “Srce, ki je polno ljubezni in topline, je vedno mlado.” Danes, v mojih letih, jo razumem.

Metka Penko Natlačen

Dragi profesor Ivanjko, ponovno čudovit članek o sreči starejših. Vsekakor moramo spremeniti nas družbeni odnos do tega vprasanja. Obenem pa se zavedati, da je sreča naše naravno stanje.

Ana M. Jug

Ko sem pred leti prebrala knjigo z izvrstno zapisano ljubezensko zgodbo med dvema stanovalcema Doma za starejše, sem se prenehala bati starosti in ostala optimistka in srečna.

#starost, #sreča #življenje

24. januar 2024

Pred dnevi sem se pogovarjal s skupino mladih o medgeneracijskih vprašanjih med mlajšo in starejšo populacijo. Razgovor je potekal v smislu, kaj starejši zamerijo mladim in obratno. Ena od deklet je zastavila vprašanje, kako naj bi se obnašala do staršev oziroma do starejših nasploh, ker da v šoli o tem nikoli ni bilo govora. Ko sva kasneje o tem vprašanju govorila z mojim znancem, je takoj pripomnil, naj bi se dekle obnašalo do svojih staršev enako ali pa podobno, kot so se oni obnašali do nje od zgodnjega otroštva naprej.

Šele nekaj dni pozneje, ko sem se spomnil tega razgovora, sem ugotovil, da je to odlična ideja za premislek in vodilo, kako naj se mladi obnašajo do staršev.

Ob tem razmišljam, kako je res, da starši postajajo v starejšem obdobju svojega življenja podobni otrokom, njihovi otroci pa kot odrasli na nek način prevzamejo (ali naj bi prevzeli) vlogo svojih staršev. Kako preprosto in enostavno!

Današnja mlada generacija naj poskuša vračati staršem vsaj delno ljubezen, ki so jo starši čutili do njih ob rojstvu, ob odraščanju, šolanju in naprej. Ne gre za to, da naj bi otroci vračali ljubezen, naj bi jim bila le zgled, kako se naj obnašajo do staršev, ki so jim dali življenje. Ko starši postajajo bolni ali potrebni pomoči, ni potrebno veliko razmišljati, kako naj pomagajo, saj se vsaj delno spomnijo, kako so njihovi starši pomagali njim. Staršem se nikoli ni zdelo težko vstati ponoči in vzeti otroka v naročje, če je jokal, ni mogel spati ali če je bil bolan. Tako kot se otrok čutil pomirjenega v toplem naročju matere ali očeta, se tudi njegov starš danes počuti ob toplem stisku njegove roke. Mladi se ne le spomnijo, temveč imajo zapisano v svojih čustvih in razumu, kako so bili starši veseli ob njihovih prvih korakih, ob vstopu v šolo, ob prvih znakih odraslosti, ob varnosti, ki so jo čutili v bližini svojih staršev, objemih, s katerimi so jih pričakovali, ko so se vračali iz šole in podobno. Starši so bili vedno diskretno ob njih, ko so se otroci srečevali s pubertetnimi težavami in prvimi simpatijami. Otroci ne pozabljajo, kako so bili starši veseli, če so za razne praznike razveseli otroke z darilom, ki so si ga ti želeli. V času odraščanja so bili starši prvi, ki so se veselili uspehov otrok, jim pomagali pri srečanjih z mladostnimi težavami pri izbiri poklica, pri študiju, zaposlitvi, pri poroki in podobno. Ko so bili v težavah in so potrebovali denar, nasvet, podporo, so bili starši vedno zraven. Starši so preprosto živeli zanje, se skupaj z njimi veselili ob prijetnih življenjskih dogodkih, žalovali na enak način kot otroci, če so jih pestile življenjske stiske. Starši, četudi se niso vselej strinjali z ravnanji svojih otrok, so spoštovali njihovo voljo in odločitve. Zavedali so se, da so ob otrokovem rojstvu dobili dva otroka; enega, ki so si ga zamišljali kot »idealnega« in srečnega, in drugega, resničnega, ki je postal človek in odstopa od idealno zamišljenega.

Torej mladi preprosto ne potrebujejo (čeprav jim seveda ne bi škodilo) šolskih predavanj o tem, kako se naj obnašajo do staršev oziroma starejših, ni jim potrebno prebirati knjig raznih svetovalcev, kako naj spoštujejo starejše, ker sami dobro vedo, kako je najbolj preprosto staršem nuditi ljubezen, skrb, pomoč oziroma biti ob njihovi strani, če se obnašajo do njih enako ali podobno, kot so se njihovi straši obnašali do njih …

Če bi imel priložnost, da se ponovno vključim v razgovor o odnosih med otroki in starši, menim, da bi mladim lahko mnogo pripovedoval o tem, kar so njihovi straši napravili zanje, vendar to sploh ne bi bilo treba, saj so jih že starši naučili s svojim ravnanjem do njih …

Seveda moje razmišljanje predpostavlja, da vsi starši ljubijo in spoštujejo svoje otroke, jim dopuščajo razmišljati s »svojo glavo«, upoštevajo njihovo voljo in avtonomne odločitve, in jim dopuščajo, da se učijo tudi iz lastnih napak in življenjskih spodrsljajev. Svojo vlogo pa vidijo v tem, da otrokom brezpogojno pomagajo in jim svetujejo, če si slednji tega želijo.

Napačen se mi zdi pristop, da nekateri odrasli otroci začnejo obravnavati svoje onemogle starše kot »nesamostojne otroke«, namesto katerih začnejo sami razmišljati, namesto njih odločati, jih delati še bolj odvisne in pasivne ter jim zmanjševati osebno dostojanstvo. Tudi ostareli in nesamostojni odrasli imajo pravico do lastnega odločanja o tem, kako in kaj si v resnici želijo.

Metka Penko Natlačen

Hvala, profesor, za to razmišljanje. Odnos do starejsih je stvar vzgije doma, ne izobrazbe v soli. Lepo, če bi otroke v šoli učili odnosa do starejših. A bistvo prihaja od doma.

Spomnim se časa, ko je moji mami pešalo zdravje. Bila je žalostna, češ, tako nemočno jo vidijo vnuki, je potožila sestri. Sestra pa je odvrnila da s svojim ravnanjem uci svoje otroke, da bo enake nege deležna na nemočna leta tudi sama.

In zopet smo pri vzgledu z dejanji. To je naloga nas staršev, to je najboljša vzgoja.

Ana Četkovič Vodovnik

Najtežje se je v življenju soočati z resnicami, ki jih prej nismo videli, vedeli zanje in se z njimi zavestno soočali. Zato je obdobje staranja in zavedanja ob odraščajočih, odraslih otrocih, vnukih, še posebno zahtevno. Ko se zrcalimo drug v drugem in prepoznavamo, kdo smo.

Lučka Laure

Jak…. ,za tole gospod profesor pa ste verjetno našli navdih v kaksni lepi pravljici, ki spet in spet glorificira mamo in očeta. Brez zamere, ker vam pogosto “segam v besedo”, sej ne bi, pa ko je resnično sobivanje staršev s svojimi otroki, pogosto precej drugačno, kot opisujete v vašem razmišljanju. Kako bi bilo lepo, če bi bilo res, a pogosto ni. Zato je bila pripomba mlade študentke, še kako na mestu. Verjetno pa bi veliko več učenja o pravilnem odnosu do svojih otrok morali biti deležni prav starši, da ne bi vedno znova prebirali novic o zlorabah otrok, o zanemarjanju otrok, o nasilju nad otroki in o pomanjkanju rejniških družin, ker so vedno večje potrebe po njih. Zato tudi mnogi odrasli otroci nimajo občutka odgovornosti do svojih ostarelih staršev.

Vida Klobucar

Odličen zapis!!Morda bi v v premislek dodala,da naj bi otroci tako skrbeli za starše kot si želijo,da bi bili sami oskrbovani na stara leta..Lučka,starši smo samo ljudje z napakami in nismo nezmotljivi.Prav zato pa se moramo nekaj iz tega nauciti in ne ponavljati napak svojih staršev!!Lep pozdrav!

#starost, #otroci, #starši, #etika

28. januar 2024

Bistvena sestavina človekovega življenja so spremembe. Ena od težjih zahtev človeku je nenehno prilagajanje spremembam. Posebej to velja v starosti, ki zahteva številne prilagoditve in je ena od največjih sprememb, gledano s celote človekovega življenja.

Te spremembe so notranje in zunanje in jih opredeljujemo kot improvizirani dodatki v starosti. Na splošno so to prilagoditve in spremembe, ki jih ljudje naredijo v starosti, da bi izboljšali svoje življenje, ko se spopadajo s starostnimi izzivi ali omejitvami.

Zunanje prilagoditve so na primer: pripomočki za mobilnost (hojice, invalidski vozički, oprijemalni pripomočki, dvigala ali naprave za lažje premikanje …); prilagoditve doma: (namestitev ročajev za lažje vzpenjanje in spuščanje po stopnicah, prilagoditve kopalnice za večjo varnost, višji sedeži in podobno); pametna tehnologija (naprave za nadzor zdravstvenih stanj, pametni domači sistemi za varnost ali pomoč, aplikacije za sledenje zdravstvenega stanja, ki olajšajo spremljanje zdravja); socialna podpora (povezovanje s skupnostjo, sodelovanje v klubih ali organizacijah za starejše, redno druženje z družino in prijatelji); pomoč na domu (storitve pomoči na domu, kot so zdravstvena nega, pomoč pri vsakodnevnih opravilih, storitve čiščenja in podobno) in prilagojena prehrana in vadba (diete, ki ustrezajo starostnim potrebam, prilagojene vadbe za ohranjanje gibljivosti in splošnega zdravja).

Vse našteto izboljša kakovost življenja v starosti in omogoča posameznikom, da ostanejo neodvisni ter se počutijo udobno in varno v svojem vsakdanu.

Notranje prilagoditve: Nič manj pomembni niso improvizirani dodatki na duhovnem področju, ki prav tako vključujejo različne improvizirane dodatke ali prilagoditve, ki ljudem v starosti pomagajo ohranjati in izboljševati njihovo duhovno dobrobit. Ti dodatki so npr. v obliki preprostih tehnik meditacije, vključujoč tudi molitev za umirjanje uma in iskanje notranjega miru. Pomembna je tudi povezava z naravo, kot so sprehodi v naravi, vrtnarjenje, opazovanje ptic ali druge dejavnosti, ki omogočajo stik z naravo in poglobitev duhovne povezanosti z okoljem. Branje duhovnih spisov, motivacijskih knjig, poezije ali drugih besedil, ki lahko vzbudijo notranjo rast in premislek. Starejše pomirja povezovanje z enako mislečimi ljudmi, udeležba v duhovnih skupnostih, verskih ali drugih duhovnih srečanjih, kjer lahko delijo svoje izkušnje in se učijo od drugih. Za boljše razumevanje sebe in svojih duhovnih potreb je koristna samorefleksija, npr. vodenje dnevnika ali zapisovanje misli in izkušenj. Improvizirani dodatki na duhovnem področju niso nujno omejeni na verske ali tradicionalno duhovne prakse, čeprav se ljudje v starosti radi vračajo k razmišljanju o verskih vprašanjih, zlasti če so se kot otroci srečali z verskim poukom. Tudi ljudje brez verske pripadnosti ali neverniki lahko razvijejo svoj lasten koncept duhovnosti ali načine za negovanje svojega notranjega miru in duševnega blagostanja.

Zelo pomembne duševne vsebine v starosti so: sprejetje situacije, pozitivna razlaga situacije in moč upanja. Sprejetje situacije je posebna oblika predelave obremenilnih dogodkov. Pojavi se v situacijah, ki se jim ne da izogniti in terjajo določene samoodpovedi. Sprejetje težav ne pomeni pasivne vdanosti, temveč je lahko zelo aktivno dejanje, s katerim si posameznik olajša pritiske. (… »Imeti pogum, da spremenimo stvari, ki jih lahko spremenimo, moč, da sprejmemo stvari, ki jih ne moremo spremeniti, in modrost, da razlikujemo med tem dvojim …«)

Pozitivna razlaga situacije pomeni poudarjanje pozitivnih vidikov obremenilnih dogodkov oz. dajanje manjše pozornosti negativnim vidikom. Pri tem ni mišljeno potiskanje neugodnih vidikov situacije v nezavedno (kot obrambni mehanizem), temveč gre za zavestno spremembo zornega kota gledanja na dogodek, namreč tako, da dobijo dobre strani večjo težo kot slabe. Posameznik se lahko ob tem še kako zaveda težkih izgub. Pogosto si pomagamo tako, da se primerjamo z ljudmi, ki so preživeli sorodne ali še težje izkušnje. Tudi zanašanje na lastno sposobnost in izkušnje je lahko izvor pozitivnega tolmačenja težkih situacij.

Upanje je najbolj človeški čustveni vzgib in je nasprotje čustvu strahu. Upanje je posebno ugodno v situacijah, v katerih posameznik nima možnosti za spremembe situacije. To je prepričanje, da ima vse, za kar živimo, sreča in žalost, zmage in porazi, svoj smisel. Upati pomeni živeti v sedanjem trenutku, v katerem se lahko zgodi kar koli. Tisti, ki upa, vedno znova začenja.

Tako vernim kot nevernim so v starosti blizu tudi vprašanja morale in etike ter filozofije.

Danes imamo lahko veliko pomoč v aktivnostih na družbenem omrežju, ki je odkritje za mnoge, vključujoč tudi podpisanega. Na družbenem omrežju je sicer veliko neuporabnega, zavajajočega, vendar je s premišljeno selekcijo mogoče izbrati vrsto zanimivih idej in spoznanj.

Prepričan sem, da bodo starejši s pridom koristili pomoč orodja, kot je umetna inteligenca, kajti razgovori z neznanimi sogovorniki, ki jih omenjena inteligenca pošilja v naše domove na računalniške ekrane, so neverjetno zanimivi, saj vedno vljudno odgovorijo na vsako vprašanje, četudi niso prepričani, da je odgovor vedno pravilen. Tudi pri pisanju tega sestavka sem se posvetoval z neznancem iz umetne inteligence in priznam, da mi je veliko pomagal, in sem mu hvaležen.

Marjana Pavliha

Umetna inteligenca bo spremenila svet.

Hvala za ta zapis profesor.

Suzana Pirtovsek

Oh kako lepo si to napisal dragi Šime

Vojko Runjak

Prof. Ivanjko.. Vedno ste me presenečali na vaših predavanjih, sploh iz Zavarovalnega prava, zdaj me ponovno presenečate s svojimi drugačnimi, pozitivnimi pogledi v tretjem življenjskem obdobju. Zelo pozitivno razmišljanje in hvala Vam.

#starost, #umetna inteligenca

29. januar 2024

Dokler je človek v aktivnem delovnem razmerju, mu predvsem delo določa potek dneva, tedna, meseca in leta. Določa mu na primer, kdaj mora vstati in iti od doma, koliko časa dela, kdaj se vrača domov, kdaj počiva, kdaj ima proste dneve, kdaj gre lahko na dopust itd.

Številnim zaposlenim se zdi samoumevno, da je človek v pokoju lahko samo srečen, ker je gospodar samega sebe in lahko počne, kar hoče. Vendar izkušnje kažejo, da temu ni vselej tako. Nekateri starejši, ki so na primer v preteklosti živeli predvsem za poklic, v pokoju naenkrat ne vedo več, kaj bi počeli in doživljajo občutja praznine. Upokojitev zahteva od človeka ne samo veliko sposobnosti za prilagajanje temveč tudi precejšnjo preureditev življenja. Zelo pomembno je, da si znamo sami načrtovati oz. razporediti svoj čas. Strukturirati si moramo vsak dan posebej, pa tudi teden, mesec, vse leto …

Vsega pa tudi ne moremo vnaprej načrtovati, saj življenje samo načrtuje namesto nas … Tedaj si dopustimo reševati probleme takrat, ko nastopijo. Ko je človekova prihodnost negotova, se moramo radostiti sedanjosti in se veseliti vsakega trenutka posebej in biti hvaležni za vsak dan, ki nam je podarjen.

V starosti se vsi soočimo z različnimi izzivi, vključno s tem, da nam stare zgodbe v življenju postanejo manj pomembne ali pa se nam zdijo izčrpane. To nas pripelje do občutka izgube smisla in motivacije za iskanje novih virov pomena in zadovoljstva, kot so zainteresiranost za raziskovanje novih hobijev, učenje novih veščin, sklepanje novih prijateljstev ali sodelovanje v prostovoljskih dejavnostih. Ob tem se soočamo z vprašanji glede lastne identitete, vrednot in ciljev in se začnemo spraševati, ali je vredno iskati nov pomen in priložnosti, če pa je na vidiku konec vsega. Vsi se kdaj znajdemo v stanju resignacije in nemoči.

Čeprav je smrt neizogiben del življenja, je treba živeti polno življenje in izkoristiti trenutke, ki so nam na voljo ob iskanju ravnotežja med sprejemanjem lastne situacije in aktivnim prizadevanjem za izboljšanje kakovosti življenja v trenutnem stanju. Namesto da bi se osredotočali na končnost življenja, se lahko osredotočimo na to, kako maksimalno izkoristiti trenutno fazo življenja. Aktivno iskanje novih izkušenj lahko vodi do razvoja življenjske modrosti in nam pomaga bolje razumeti sebe in svet okoli sebe. Raznolike dejavnosti, ki vključujejo intelektualni napor, lahko prispevajo k ohranjanju mentalne aktivnosti in zdravja. Ukrepanje je nujno za izboljšanje lastnega življenja, doseganje osebnih ciljev in doživljanje smiselnosti.

Tako kot smo načrtovali svoje življenje v mladosti in v osrednjem življenjskem obdobju, je tudi v starosti potrebno načrtovanje glede na novo nastale okoliščine, ki so povezane z vstopom v starostno obdobje. Pri tem je v ospredju načrtovanje skrbi za ohranjanje dobrega zdravja, vključno s preventivnimi ukrepi, in v zvezi s tem premislek o zdravstveni oskrbi v primeru resne bolezni. Razen tega pa je treba sprejeti tudi strateške odločitve glede komunikacije z družino o željah glede oskrbe, bivanja in o drugih pomembnih vprašanjih, kot so: razmislek o prilagoditvah doma za lažje življenje v starosti, vključno z varnostnimi ukrepi, o načrtovanju prenosa premoženja, oporoki in drugih pravnih vprašanjih, o možnostih za premestitev v bolj primerno bivališče, če je sedanje preveliko ali neprimerno. Načrtovati je treba vprašanja o ohranjanju družabnih stikov, sodelovanju v skupnostnih dejavnostih in izogibanju socialni izolaciji, o psihološki ter verski podpori, če je to potrebno, ter o aktivnem iskanju dejavnosti in praks, ki prispevajo k dobremu počutju in notranjemu miru. Skratka načrtovati je treba podobno kot v aktivnem življenju, upoštevajoč nove okoliščine in nujnost drugačne vsebine, pri čemer so, kljub vsemu, v ospredju tudi finančni vidiki v sedanjem času krize in nenehnih podražitev stroškov življenja. Le-te je treba pametno povezovati z upravljanjem ustvarjenega premoženja, z možnostjo koriščenja dedovanja za finansiranje sedanje faze življenja, namesto zagotavljanja premoženjske koristi za dediče.

Morda ni odveč premislek o sodobnem upravljanju s premoženjem v starosti, ki se danes pogosto sliši: »Premoženje je treba porabiti za svoje življenje in z nekritim čekom plačati lastne pogrebne stroške«.

Danica Bubnič

O daljši vključenosti v delo govori lahko le tisti, ki se v svojem času dela ni iztrošil, tisti, ki se boji izgube dohodka in tisti, ki se nima kam dat, živi v omejenem stanovanju in se ne vključuje v nobene možnosti, ki so organizirane za ljudi v pokoju.

Metka Penko Natlačen

Dragi profesor, v upokojitvi se vsi srecamo s spremenjenim načinom življenja. Prepoznati je treba, da nam dneva več ne usmerja naše delo, ampak mi sami. Sama ugotavljam, da mi še vedno ugaja strukturiran dan. Saj poznate tisto: Kdor nima lastnih ciljev, izpolnjuje tuje cilje. Vsemu, kar ste zapisali, pritrjujem. In če se dobro organiziramo, smo zadovoljni.

Rada bi omenila še, da je pozitivno gledanje in zadovoljstvo nujno za zdravje. Poudarjam sodobne razisksve dr. Liptona in dr Dispenze, da se naj izogibamo malodušja, ker to sproža negativna čustva, ki na naše organe in torej zdravje, delujejo izčrpljujoče. Sami moramo torej nadzorivati svoje misli, da sami sebi z njimi ne povzročamo skrbi in stresa. Baje je 80% tega, za kar smo zaskrbljeni, skrb “na zalogo”, češ, kaj bi se lahko zgodilo, torej še ne obstaja, ne pa glede tega, kar se nam že dogaja.

Vam pa hvala za Vaše zapise. Odlicni so in celoviti.

Katarina Pevec Stajnko

Potrjujem vse, kar ste napisali. Življenje je potrebo živeti normalno, delati vse kar zmoreš in se veseliti vsakega dneva.

#življenje, #starost