Zmotno je prepričanje, da starejši o razmerah v naši družbi molčijo zato, ker jih aktualna vprašanja ne zanimajo ali ker se zapirajo vase. Starejši ne molčijo zato, ker ne bi imeli kaj povedati. Pogosto molčijo zato, ker imajo občutek, da jih nihče več zares ne želi slišati.

Starejši spremljamo dogajanje okoli sebe. Razmišljamo o vojnah, miru, socialnih razlikah, položaju mladih, zdravstvu, pokojninah, osamljenosti, medsebojnih odnosih in prihodnosti družbe. Morda o vsem tem razmišljamo celo nekoliko drugače, ker današnje dogodke primerjamo s tistim, kar smo v svojem življenju že doživeli.

Toda v javnih razpravah nas je malo.

Veliko več pozornosti je namenjene vprašanju, kdo nekaj govori, komu pripada, koga podpira in koga kritizira, kot pa temu, kaj je dejansko povedal. Človek zato včasih raje molči, kot da bi moral najprej pojasnjevati, na čigavi strani je.

Starejši bi lahko o številnih današnjih vprašanjih veliko povedali. Ne zato, ker bi bili pametnejši od mladih, ampak zato, ker imamo nekaj, česar ni mogoče pridobiti drugače kot z življenjem – izkušnjo časa.

Doživeli smo različne družbene sisteme, gospodarske in politične krize, vojne in mir, pomanjkanje in blaginjo, velike tehnološke spremembe ter spreminjanje vrednot. Marsikaj, kar se danes predstavlja kot nekaj popolnoma novega, smo v drugačni obliki že videli.

Družba starejšim sicer namenja veliko lepih besed. Govorimo o medgeneracijskem sodelovanju, dostojanstveni starosti, aktivnem staranju in spoštovanju starejših. Ko pa je treba odločati o pomembnih družbenih vprašanjih, starejših pogosto ni zraven.

Tudi težave starejših pogosto obravnavamo predvsem kot vprašanja pokojnin, zdravstva, domov za starejše in socialne oskrbe. Vse to je izjemno pomembno, vendar starejši človek ni samo uporabnik zdravstvenih in socialnih storitev. Je državljan, človek z izkušnjami, spominom, znanjem in lastnim pogledom na družbo.

Zato se včasih sprašujem: zakaj nimamo močnejšega institucionalnega glasu starejših? Zakaj se o starejših tako pogosto odloča brez starejših?

Današnja družba ni nastala včeraj. Velik del tega, kar danes uporabljamo in imamo za samoumevno – institucije, šole, univerze, bolnišnice, podjetja, ceste, kulturne ustanove in socialne sisteme – je tudi rezultat dela generacij, ki so danes stare. Politika določa, kdaj se začenja zgodovina. Déjà vu. (Že videno).

Ne potrebujemo spomenika starejšemu človeku. Potrebujemo nekaj mnogo preprostejšega: da ga poslušamo.

Spoštovanje starejšega človeka namreč ni samo vprašanje pokojnine, postelje v domu ali zdravstvene oskrbe. Je vprašanje odnosa do človeka, njegovega dostojanstva in njegove življenjske poti.

Zdi se mi, da prav to počasi izgubljamo. Ne samo na ravni države in politike, temveč tudi v družinah, sorodstvu in vsakdanjih odnosih. Izgubljamo neko nekoč samoumevno občutljivost za starejšega človeka.

Seveda obstajajo posamezniki in ustanove, ki na to opozarjajo in se trudijo drugače. Toda njihov glas je pogosto osamljen.

Morda zato starejši toliko molčimo.

Toda naš molk ni prazen.

V njem so desetletja dela, napak, razočaranj, uspehov, porazov, ljubezni, izgub in spoznanj. V njem je spomin družbe.

V visoki starosti se mi vse pogosteje pojavlja potreba po pospravljanju. Odpiram omare, predale, pregledujem dokumente in se sprašujem: Ali bom to še potreboval? Pri marsičem dobro vem, da ne bom, pa vendar stvar odložim nazaj. Morda še pride prav.

Posebej težko je s knjigami.

Knjige sem vse življenje zbiral, nekatere tudi napisal, mnoge so mi bile podarjene, največ pa sem jih kupil. Iskal sem jih, bral, podčrtoval, se iz njih učil, z njihovimi avtorji soglašal in se z njimi tudi prepiral. Bil sem ponosen na svojo lepo urejeno knjižnico s približno 9.000 knjigami.

Danes stojim pred njimi in vem, da večine teh knjig ne bom nikoli več odprl. Pa jih vendar težko vzamem s police in zavržem.

Še težje je, ko knjigo ponudim mlajšemu izobraženemu človeku, prepričan, da mu podarjam nekaj vrednega, pa mi prijazno odgovori: »Hvala, če jo bom potreboval, jo bom kupil.«

Takrat se zavem, kako zelo se je spremenil naš odnos do knjige. Zame ni bila samo vir informacij in znanja. Bila je nekaj, kar sem želel imeti ob sebi. Bila je sled nekega razmišljanja, srečanja, obdobja mojega življenja.

Zato me prizadene pogled na kupe zavrženih knjig, ki čakajo, da jih odpeljejo in uničijo. Med njimi vidim knjige, ki sem jih hranil več kot petdeset let.

In ob pospravljanju lastne knjižnice počasi razumem, zakaj je tako težko.

Ne pospravljam samo knjig.

Pospravljam svoje spomine, svoje delo, svoja iskanja in del svojega življenja.

Knjigo lahko vzamem s police in jo odložim. Toda kam naj odložim življenje, ki je ostalo med njenimi stranmi?

Še težje se je posloviti od knjige s posvetilom ki mi jo je pred mnogimi leti podaril dober prijatelj. Na prvi strani je s svojo roko napisal nekaj lepih besed, me morda pohvalil, mi čestital ali se mi zahvalil ter se podpisal in pripisal datum. Včasih je prav ta datum pomenil nekaj posebnega njemu ali meni.

In če jo vendarle odložim, se zalotim ob skoraj otroški misli: Ne bom mu povedal, da sem njegovo darilo zavrgel.

Takšna knjiga nenadoma ni več samo knjiga. Ko jo vzamem v roke, ne berem njenega naslova, ampak posvetilo. Prepoznam pisavo, spomnim se človeka in morda celo trenutka, ko mi jo je izročil. Kako naj takšno knjigo odložim med star papir?

Če ga ni več, mu tega tako ali tako ne morem povedati. Če še živi, mu verjetno tudi ne bom. Čutim namreč, da nisem zavrgel samo knjige. Kot da sem zavrgel droben materialni dokaz nekega prijateljstva, srečanja in trenutka, ki se ne bo več ponovil.

Toda posvetila ne morem zavreči tako preprosto. V njem je človek!

V zadnjih dneh v medijih spremljamo številne razprave o odgovornosti poslanca Državnega zbora za dolgove njegove gospodarske družbe. Pri tem se pojavljajo trditve, ki so pravno zgrešene in posegajo v temeljna načela korporacijskega prava.

Temeljno načelo prava kapitalskih družb je ločenost pravne osebe od njenih družbenikov. Družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) odgovarja za svoje obveznosti s svojim premoženjem, družbenik pa praviloma ne odgovarja za njene dolgove zgolj zato, ker je imetnik poslovnega deleža. Prav v tem je bistvo kapitalske družbe.

Izjema je mogoča le v primerih, ki jih določa zakon. Zakon o gospodarskih družbah (8. člen ZGD-1) omogoča osebno odgovornost družbenika le ob zlorabi pravne osebe, na primer če družbenik zlorabi družbo za oškodovanje upnikov, meša svoje in družbeno premoženje ali družbo namenoma izčrpava. O tem pa ne odloča javnost ali politika, temveč sodišče v ustreznem postopku in kar je posebej zanimivo ti spori se obravnavajo prednostno. (2. odst. 8. člena ZGD-1).

Zato je pravno problematično, kadar mediji ali politiki posameznega družbenika brez sodne ugotovitve predstavljajo kot osebnega dolžnika družbe. Takšno poročanje ustvarja napačno predstavo o enem izmed temeljnih načel gospodarskega prava.

Prav tako ni pravilno govoriti, da je družbenik »lastnik družbe«. Družbenik je imetnik poslovnega deleža, lastnica svojega premoženja pa je družba kot samostojna pravna oseba.

Pri javnih osebah je treba jasno razlikovati med pravno ter politično oziroma moralno odgovornostjo. Nekdo je lahko politično kritiziran zaradi svojega ravnanja, vendar to še ne pomeni, da je pravno odgovoren za dolgove družbe.

Po mojem mnenju pa je vprašljivo tudi avtomatično pripisovanje politične ali moralne odgovornosti zgolj zato, ker je nekdo družbenik družbe z dolgovi. Če ni sodno  ugotovljeno, da je povzročil dolgove, zlorabil pravno osebo ali izčrpaval družbo, potem tudi moralne odgovornosti ni mogoče graditi na nedokazanih domnevah. Sicer bi posamezniku pripisovali odgovornost brez dokazov in brez zakonitega postopka.

Podobno kot v kazenskem pravu velja načelo domneve nedolžnosti, tudi v gospodarskem pravu velja temeljno načelo ločenosti pravne osebnosti družbe od njenih družbenikov. Ne gre za isto pravno institucijo, vendar je skupno izhodišče enako: nihče ne sme nositi pravnih posledic brez zakonske podlage in ustreznega postopka.

Dokler sodišče ne ugotovi pogojev za spregled pravne osebnosti ali druge zakonske podlage za osebno odgovornost, družbenik ni osebni dolžnik obveznosti družbe.

Zato bi morali biti pri javnem poročanju natančnejši. Mediji pogosto zapišejo: »On dolguje«, čeprav bi bilo pravilneje zapisati: »Dolguje družba, katere družbenik ali poslovodja je.« Ta razlika ni zgolj jezikovna, temveč izraža bistvo pravne osebnosti gospodarskih družb.

Pravo ni le vprašanje pravilnih sodnih odločitev, ampak tudi pravilne uporabe pravnih pojmov v javnem prostoru. Če brez pravne podlage enačimo dolg družbe z dolgom njenega družbenika, ne prispevamo k pravni kulturi, temveč k njenemu razvrednotenju.

Opomba: Da ne bo pomote – nisem član nobene politične stranke, oseb iz obravnavanega razmerja ne poznam in ne zagovarjam nikogar. Opozarjam zgolj na temeljna načela gospodarskega prava, ki bi jih morali spoštovati tudi v javnih razpravah.

2. april 2022

Pri podjetniškem poslovanju se vodilni pogosto odločajo za outsourcing (izločitev obrobnih dejavnosti iz podjetja), danes enega najpomembnejših poslovnih trendov. Strokovnjaki so izdelali jasne kriterije in standarde, kdaj je outsourcing nujen oziroma koristen. V primeru osebnih težav oziroma v prizadevanju, da izboljšamo svoje življenje, je outsourcing manj učinkovit in se zanj zelo težko odločamo. Trendu outsourcinga v podjetništvu sledi tudi družba v primeru obravnavanja starejše populacije.

Podobno kot za podjetništvo je možno ugotoviti, da se z izločanjem starejših na obrobje družbe prihrani 26 % denarja za njihovo pasivno preživljanje, 23 % koristi ima družba, ker se bolj osredotoča na svoj razvoj, 22 % se izboljšuje učinkovitost aktivnega prebivalstva, ker se ne trošijo moči za skrb za starejše, le 18 % družba izgublja na področju pomanjkanja izkušenj, 17 % koristi se ustvarja z odpiranjem novih delovnih mest, ki jih sicer ne bi bilo. Outsourcing starejših podpira 53 % aktivnega prebivalstva.

Nekateri menijo, da se z outsourcingom starejših izgublja podoba in ugled humane družbe, v nekaterih primerih pa tudi znanje, vendar jih to ne ovira, da ne bi tega pojava podpirali tudi v bodoče zaradi rasti števila starejših.

Zanimivo, da outsourcinga ne izvajajo v tolikšnem obsegu siromašne družbe, ki menijo, da jih prisotnost starejših ne siromaši temveč bogati, če že ne na materialnem področju pa vsekakor na duhovnem.

Na ta problem me je opozoril moj dobri znanec, ker v predvolilnih razpravah o tem nihče ne razmišlja.

Marta Leljak

Bravo dr. Ivanjko brez prisotnosti starejših tudi ne bi bilo mlajših, ki so plod starejših in jih mlajši se vedno potrebujejo.

#družba, #outsourcing starejših

1. april 2022

Izkušnja v življenju je mati vsega našega znanja in idej. Izkušnja je lahko zunanja , pridobljena z občutki in notranja izkušnja pridobljena z razmišljanjem o njej.

Modrost je mešanica znanja in izkušenj.

Vse kar vemo na področju odnosov med ljudmi je posledica predvsem civilizacijskih človeških izkušenj, razen edinega dejstva, da človek potrebuje sočloveka.

To je biblijska ugotovitev v razmišljanju Boga, ki je ustvaril prvo človeško bitje Adama in pri tem, brez izkušenj, ugotovil; »Ni dobro človeku samemu biti; naredim naj mu pomočnico, njemu primerno.«

Kako preprosto je bilo povedano bistvo človeka in medsebojnih družbenih odnosov pred približno 3.200 let!

#človek, #modrost, #družbeni odnosi

31. marec 2022

Pogosto slišimo oceno določenega človeškega ravnanja: »To je moralno in etično«, kar se pogosto napačno šteje kot tavtologija oziroma istorečje.

Morála so pravila, ki vrednotijo in usmerjajo medsebojne odnose ljudi v povezanosti z družbenim pojmovanjem dobrega in slabega. Ta pravila praviloma niso trajna in tudi ne univerzalna.

Etika se opredeljuje kot filozofska disciplina o morali in se povezuje z Nikomahovo etiko, ki vsebuje predavanja Aristotela o najvišjem dobrem, srečnem življenju in pravičnosti. Zapise omenjenih predavanj je objavil Aristotelov sin Nikomah. Etika je tudi skupek najvišjih moralnih, univerzalnih in trajnih načel, kar je najbližje starogrškemu pojmu ethos, kar bi sicer lahko prevedli kot značaj človeka.

Da bi se razumela oba pojma, ni enostavno pojasniti, zlasti ker sta posredno ali neposredno povezana s pravom. Študentom prava sem to poskušal poenostavljeno pojasniti:

Pravo je skup prisilnih norm, za katere država meni, da so dobre za posameznika in za družbo ter kot take predstavljajo minimum morale. Morala je vrednotenje vsakodnevnega sprotnega človeškega ravnanja z vidika dobrega oziroma slabega na podlagi mnenja vsakokratne družbe. Etika pa je vrednotenje življenja nasploh z vidika splošnih trajnih in univerzalnih načel.

Skratka: morala nas usmerja, kako je treba delati in etika, kako je treba živeti, da bi bili bolj srečni in da bi bolj osrečevali druge. Pravo pa nas prisiljuje, da sebe in drugih ne onesrečujemo.

#morala, #etika, #pravo

28. marec 2022

Pred dnevi smo spremenili štetje časa tako, da smo za eno uro podaljšali dnevno življenje in za eno uro skrajšali spanje. Mislili smo, da smo s tem nekaj pridobili in spremenili potek življenja. Kljub temu se petelini na dvorišču ne ozirajo na spremembe časa in nas zjutraj vedno zbujajo takrat, ko jim njihova pamet narekuje, da se je treba zbuditi. Ko sem to misel povedal mojemu znancu je takoj pripomnil;

»To je enako kot s pričakovanimi volitvami: Res se bo nekaj spremenilo, vendar stari petelini bodo vedno peli po svoji pameti ne glede na spremembe na volitvah«.

#življenje, #ura, #volitve

27. marec 2022

Summum ius, summa iniuria (Najvišje pravo, največja krivica oziroma več pravice, več krivice), je zapisal veliki rimski pravnik in filozof Cicero. Sodobni pravniki pa zatrjujejo, da je pravo minimum morale.

Razmišljam, če je res to, kar je povedal Cicero, vemo pa, da je to res, kaj je potem pri najvišji morali …?

#morala, #pravo, #krivica, #pravica

25. marec 2022

Danes, 25. 3. 2022, se v Mariboru 31-ič začenja mednarodno posvetovanje: Medicina in pravo. Ideja za strokovno posvetovanje pravnikov in zdravnikov se je rodila v mariborskem Društvu pravnikov v gospodarstvu v okviru ideje organiziranja razgovorov med pravniki v gospodarstvu in zdravniki, ekonomisti in novinarji v okviru znanih »Mariborskih razgovorov«.

Mariborsko društvo je bilo ustanovljeno leta 1964 kot podružnica hrvaškega društva pravnikov v gospodarstvu, ki se je 1966. leta preoblikovalo v samostojno društvo in še danes deluje kot Pravniško društvo. Kot prvostopenjski pravnik sem bil soustanovitelj mariborske podružnice in priznam, da je delovanje tega društva za nas, takrat mlade pravnike v gospodarstvu, bila »druga fakulteta«, saj je bil to edini način, da se od starejših kolegov, zlasti sodnikov, učimo, kako delovati v praksi. Društvo je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja bilo eno najaktivnejših tovrstnih društev v Jugoslaviji. Vedno smo »vznemirjali« družbeno okolje z novimi idejami in aktivnostmi. Ideja organiziranja »Mariborskih razgovorov« z novinarji ni bila uspešna, saj so novinarji zavrnili te razgovore, češ da se nimajo česa pogovarjati s pravniki v gospodarstvu. Z ekonomisti smo našli veliko skupnega in smo uspešno sodelovali.

V Slovenskem zdravniškem društvu v Mariboru pa smo našli zanimive sogovornike in leta 1991 tudi organizirali prvo srečanje pravnikov in zdravnikov v prostorih Tehniške fakultete UM. Pri tem so bili zlasti aktivni predsednica zdravniškega društva Jelka Gorišek in Vojko Flis. S strani pravnikov pa smo bili aktivni Viktor Planinšec in podpisani kot predsednik pravniškega društva. Spomnim se prvega srečanja, kjer je bilo prisotnih okoli dvesto slušateljev in je srečanje uvodoma pozdravil župan Maribora prof. dr. Alojz Križman, ki se je začuden vprašal, da to srečanje iniciirajo pravniki v gospodarstvu. Še danes ne vem, ali je to bila pohvala ali dvom o utemeljenosti takega spočetja s strani pravnikov v gospodarstvu. Za pravnike v gospodarstvu je vedno veljalo, da so »manjvredni« v razmerju do pravnikov v pravosodju in upravi.

Ponosen sem, da je takratna ideja zaživela in da se je po 31. letih še razrasla v eno pomembnejših srečanj medicincev in pravnikov v mednarodnem merilu. V preteklih letih je bilo obravnavano na stotine aktualnih tem tako na področju prava kot medicine. Izdanih je bilo na desetine zbornikov in drugih strokovnih publikacij v slovenščini in angleščini.

Letošnji 31. posvet poteka pod okriljem Univerze v Mariboru, Medicinske in Pravne fakultete ter Zdravniškega in Pravniškega društva v Mariboru. Na posvetu predavajo ugledni domači in tuji strokovnjaki, predavanja pa so pritegnila številne poslušalce s področja medicine, prava, sociologije in drugih, ki jih ta področja zanimajo. Zbrana predavanja bodo izdana v Zborniku, v angleščini pa dvakrat letno izhaja revija Medicine, Law & Society.

Letošnje posvetovanje je namenjeno: Pomenu digitalizacije in sodobnih tehnologij v medicini ter vplivu podnebnih sprememb na okolje in zdravje ljudi.

Na enem od prvih posvetov v preteklosti sem govoril o potrebi, vsebini in vlogi razgovorov med pravniki in zdravniki ter sklenil z besedami, ki so še danes aktualne:

»Med pravniškim in zdravniškim poklicem je veliko podobnosti, pa tudi razlik, vendar srečanja, ki smo jih iniciirali v Mariboru, poskušajo poudariti podobnosti in skupne cilje ter zmanjšati razlike. Mariborski razgovori pravnikov in zdravnikov naj bi poiskali stične točke, podobnosti med pravniškim in zdravniškim poklicem, in oblikovali model medsebojnega strokovnega komuniciranja, ki pa je lahko samo del medčloveškega komuniciranja in skupnega delovanja na poti iskanja sreče za druge, za vse ljudi. Z delitvijo sreče drugim pa delitelj sreče postaja še srečnejši.«

#medicina, #pravo

24. marec 2022

Ob nocojšnjem poslušanju predstavnikov političnih strank v prvem volilnem soočenju na Tv Slovenija ugotavljamo, da njihove razprave niso bile namenjene javnosti temveč medsebojnemu poučevanju, kako se ne sme voditi države, zelo malo oziroma nič pa o tem, kako naj bi se služilo ljudstvu.

Znano je, da najboljši nasvet lahko da nasprotnik le pametnejšemu. Danes ni bilo zaznati, kdo je komu nasprotnik, še manj pa kdo bi naj bil pametnejši.

# volitve