24. marec 2022

Danes, 24. 3. 2022, se je začela volilna kampanja in se že srečujemo na družbenem omrežju s posamezniki, ki kandidirajo na volitvah. Kandidati za poslance v Državnem zboru poskušajo v osnovi širiti lastno osebnost na druge, kar je bistvo narcizma oziroma samoljubja, ki se izraža kot občudovanje samega sebe. Mnogi bodo nastopali z jasno prepoznavnostjo zaverovanosti v samega sebe.

Širiti sebe na druge je mogoče na dva načina, s pomočjo oblasti in s pomočjo duha. Primarno se pričakuje izražanje narcisoidnosti preko vodje, ki ima v naši podzavesti in v manjših družbenih skupinah zgodovinsko poseben pomen.

Znano je, da majhni narodi in ljudje, siromašni na duhu, potrebujejo močnega vodjo in zaradi tega bomo tudi priče poistovetenja kandidatov z vodjo, saj se v tem primeru slava, pamet in sposobnost vodje prelijejo tudi na kandidata.

Z druge strani pa bomo na tv-zaslonih »občudovali« srečevanje človeka (ego posameznika s svojimi strastmi in čustvenim osebnim življenjem) z družbeno kolektivnostjo, pri čemer sta ta dva svetova neodvisna, vendar povezana med seboj, saj osebnosti ni mogoče oddvojiti od družbe.

V teh dneh bi ljudstvo želelo več slišati o programih in o prizadevanju posameznega kandidata za družbene vrednote, ki bi prispevale k medsebojnemu sožitju ljudi v družbi, in čim manj izkazovanja samoljubja in lastne oblastne vzvišenosti nad drugimi.

Ljudstvo se boji tistih, ki zagotavljajo, da bodo dobri »vladarji«, podpira pa tiste, ki se zavedajo svoje vloge biti dobri služabniki ljudstva.

#volitve, #državni zbor, #družbene vrednote

Po štiridesetih letih poučevanja prava sem vse pogosteje razmišljal o paradoksu našega študija.

Večino časa posvetimo vprašanju, kako ugotoviti voljo zakonodajalca. Študente učimo razlagalnih metod, sistemske razlage, zakonodajne zgodovine in sodne prakse. Veliko manj časa pa namenimo vprašanju, komu je pravo sploh namenjeno – človeku.

Prav človek bi moral biti prva in zadnja točka vsakega pravnega razmisleka. Zakoni ne obstajajo sami zase. Nastajajo zato, da urejajo medčloveške odnose, varujejo dostojanstvo posameznika in omogočajo pravično sobivanje.

Včasih se mi zdi, da smo pravniki podobni teologom: veliko energije posvečamo razumevanju besedila, premalo pa razmišljamo o človeku, ki mu je to besedilo namenjeno. Tako se tudi pravniki pogosto bolj ukvarjamo z voljo zakonodajalca kot z življenjem človeka, ki ga zakon zadeva.

Osebno sem prepričan, da največja neznanka prava ni zakon, temveč človek. To so stari Grki izrazili že z znamenitim delfskim napisom »Gnōthi seautón« – »Spoznaj samega sebe.« Morda bi moral biti prav ta stavek eno od temeljnih vodil tudi pri študiju prava.

Največji izziv sodobnega pravnega izobraževanja zato ni le v tem, da študente naučimo razlagati zakone, ampak da jih naučimo razumeti človeka. Kajti pravo brez človeka postane sistem pravil, človek brez prava pa ostane brez varstva. Šele njuna povezanost ustvarja pravičnost.

Če študent prava v petih letih študija odlično spozna zakone, ne nauči pa se razumeti človeka, je njegovo pravno znanje še vedno nepopolno.

Marko Avrelij

Ta misel se mi zdi še posebej resnična v starosti.

Ko smo mladi, svojo vrednost pogosto merimo po uspehih, položaju in pričakovanjih drugih. V starosti pa začnemo bolj ceniti samega sebe – svoje življenje, spomine, izkušnje in čas, ki nam je še podarjen. Naučimo se, da moramo biti tudi do sebe nekoliko bolj prijazni.

Toda hkrati postanemo tudi najbolj strogi sodniki lastnega življenja. Sprašujemo se, kaj bi lahko storili drugače, katere priložnosti smo zamudili, komu bi lahko namenili več časa, katere besede bi bilo bolje zamolčati in katere bi morali izreči.

Drugi v nas pogosto vidijo modrost, izkušnje in človeka, ki jim je pomagal na življenjski poti. Sami pa prepogosto vidimo predvsem svoje napake in neizpolnjene želje.

Morda je prav starost čas, ko bi morali svojo življenjsko zgodbo presojati z enako dobrohotnostjo, kot presojamo življenje svojih otrok, vnukov ali prijateljev. Nihče ni živel popolnega življenja. Če smo komu pomagali, če smo koga navdihnili, če smo pustili za seboj nekaj dobrega, potem je bilo naše življenje vredno.

Morda je največja modrost starosti prav v tem, da si končno odpustimo tudi sami sebi.

V vsakdanjih pogovorih pogosto slišimo preproste stavke: »To je vedno govoril moj dedek.«, »Moj oče mi je svetoval …«, »Moja profesorica mi je nekoč rekla …« ali »Nikoli ne bom pozabil misli, ki jo je izrekel ta človek.«

Takšne besede se zdijo nepomembne, vendar nosijo globok življenjski pomen. Ljudje si svojih staršev, dedkov, učiteljev, prijateljev ali drugih pomembnih oseb pogosto ne zapomnimo po vseh njihovih dejanjih, temveč po eni sami misli, po enem stavku ali nasvetu, ki se nam je vtisnil v spomin in nas spremlja vse življenje.

Morda prav v tem tiči ena največjih vrednot človekovega obstoja. Vsak izmed nas je ustvarjalec misli, spodbud in idej, ki jih zavestno ali nezavedno prenašamo na druge. Te ideje živijo svoje življenje. Potujejo od človeka do človeka, iz roda v rod, in pogosto vplivajo na odločitve ljudi, ki jih njihov avtor nikoli ni srečal.

Ko človeka ni več, njegove besede lahko ostanejo. Dokler kdo reče: »Spomnim se, da mi je to povedal moj dedek, moj oče ali moj profesor,« ta človek na poseben način še vedno živi med nami.

Morda je prav to najlepša oblika zapuščine – ne spomeniki, ne premoženje in ne nazivi, temveč misel, ki se zasidra v srcu drugega človeka in ga spremlja vse življenje. Človek zato ne živi samo toliko časa, kolikor mu je dano, ampak tudi toliko časa, dokler njegove dobre misli živijo v drugih. Verjetno je največja vrednost dediščine, ki jo starejša generacija zapušča mlajšim, niso stvari, temveč vrednote, ideje in besede, ki oblikujejo njihov pogled na življenje.

Škola nije samo zgrada. Ona je simbol jednakih mogućnosti.

Nakon završetka Drugoga svjetskog rata nekoliko roditelja iz moga zaseoka Stipernice, pokraj Pregrade u Hrvatskom zagorju, odlučilo je svoju djecu slati u najbližu osnovnu školu u Sopotu, udaljenu oko 3,5 kilometra, odnosno u Pregradu, koja je bila udaljena približno šest kilometara.

Svakodnevni pješački put do škole i natrag bio je iznimno naporan za djecu od šest ili sedam godina. Taj je put trebalo prijeći po svakojakom vremenu – po kiši, snijegu, studeni i ljetnoj vrućini. Zbog velike udaljenosti i teških životnih uvjeta mnoga su djeca nakon nekoliko godina odustajala od školovanja.

Ako me sjećanje ne vara, iz moje su generacije samo smo trojica uspješno završila osmogodišnju osnovnu školu. Ta činjenica mnogo govori o životnim prilikama na selu u to vrijeme i o tome koliko je dostupnost škole odlučivala o budućnosti jednoga djeteta.

Naš najveći san bio je da i Stipernica jednoga dana dobije svoju osnovnu školu. Desetljećima se ta želja nije ostvarivala. Tek nakon osamostaljenja Republike Hrvatske, 2015. godine, u Stipernici je otvorena nova osnovna škola. Ono što je za našu generaciju bio nedostižan san postalo je stvarnost za generacije djece koje su došle poslije nas.

Kada danas pogledam unatrag, shvaćam da škola nije samo zgrada. Ona je simbol jednakih mogućnosti, nade i vjere da i dijete iz zabačenoga zagorskog sela može samo znanjem promijeniti svoj životni put.

Narod ne gradi svoju budućnost samo cestama i tvornicama, nego prije svega time što djeci približava školu. Svaki kilometar koji država skrati na putu do znanja jedan je kilometar bliže pravednijoj i humanijoj budućnosti.

Bio sam počašćen što su me prije nekliko godina pozvali na svečano otvorenje nove osnovne škole u Stipernici. Toga sam dana imao osjećaj da se nisu ostvarili samo dječji snovi, nego i snovi čitave generacije naših roditelja, koji su vjerovali da će znanje jednoga dana biti dostupnije i djeci iz našega zabačenog sela. Bio je to dan velikoga ponosa i tihoga zadovoljstva.

Prije nekoliko dana na društvenim sam mrežama pročitao vijest da se škola zatvara jer više nema dovoljno djece. Ta me vijest duboko potresla. Živim daleko od Stipernice, ondje više nemam svakodnevni život, a ipak sam osjetio kao da se u meni srušilo nešto vrlo važno.

Dugo sam razmišljao zašto me ta vijest toliko pogodila. Shvatio sam da se ne zatvara samo školska zgrada. Zatvara se jedan simbol. Simbol nade zbog kojega smo nekoć vjerovali da će život naše djece biti lakši od našega. Zatvaranjem škole ne nestaju samo učionice i školsko zvono. Tiho nestaje i dio uspomene na ljude koji su sanjali bolju budućnost svoje djece.

Takva sudbina nije zadesila samo Stipernicu. Ona pogađa mnoga mala mjesta iz kojih mladi odlaze, a s njima nestaje i dječji smijeh. Kada utihne škola, selo izgubi dio svoje budućnosti. Ostanu kuće, ceste i uspomene, ali nestane ono što svakom mjestu daje život – nova generacija.

Možda zato ova vijest toliko boli. Ne zato što je zatvorena jedna škola, nego zato što čovjek odjednom shvati da se polako zatvaraju i vrata njegova djetinjstva. Ostaju uspomene i zahvalnost što smo pripadali vremenu u kojem su snovi bili dovoljno veliki da jednoga dana postanu stvarnost.

A možda nas zatvaranje jedne male seoske škole opominje na još nešto važnije. Škola se ne zatvara samo zbog toga što nema djece; ona se zatvara zato što više nema mladih obitelji koje bi u tom kraju gradile svoj život. Kada selo izgubi školu, ono ne gubi samo ustanovu – gubi razlog zbog kojega se mladi odlučuju ostati ili vratiti. Bez djece nema škole, ali bez škole često nema ni djece.

Zato bi svako zatvaranje seoske škole trebalo biti mnogo više od administrativne odluke. To bi trebao biti trenutak ozbiljnog društvenog propitivanja: jesmo li učinili dovoljno da život na selu ostane moguć i dostojanstven? Jer škola nije samo mjesto učenja. Ona je srce zajednice. Dok se u njoj čuje dječji glas, selo još uvijek vjeruje u svoju budućnost.

Zjutraj sredi letošnjega toplega julija sedim ob morju. Sonce se počasi dviga iznad obzorja in valovi tiho poljubljajo obalo. Ob meni sta moja dva vnuka. Med njima je skoraj deset let razlike.

Starejši že postavlja vprašanja o življenju, šoli, poklicu in svetu, v katerem bo živel. Pri njem se prihodnost že počasi spreminja v načrte, odločitve in odgovornosti.

Mlajši pa še brezskrbno teka po obali, se smeji galebom in lovi valove. Njegova prihodnost je še daleč, skoraj nepredstavljiva. Svet, v katerem bo živel kot odrasel človek, bo verjetno drugačen od sveta njegovega starejšega brata in neizmerno drugačen od sveta, v katerem sem odraščal jaz.

Ko ju opazujem, se zavedam, da tudi starejši živimo v prihodnosti.

Pogosto slišimo, da se starost obrača predvsem nazaj, proti spominom in preteklosti. Deloma je to res. V starosti pogosto preverjamo smisel svojega življenja, svojih odločitev in svojih napak.

Toda to ni vsa resnica.

Starejši ne živimo samo iz preteklosti. Tudi mi gledamo naprej, vendar drugače kot mladi.

Mladi gledajo v prihodnost predvsem osebno. Sprašujejo se, kaj bodo postali, kaj bodo dosegli in kakšno življenje jih čaka.

Naš pogled pa postaja širši in bolj prečiščen. Ne sprašujemo se več predvsem, kaj bomo še pridobili zase, temveč kakšen svet bomo zapustili drugim.

Naša prihodnost dobiva obraze naših otrok, vnukov, študentov in vseh mladih ljudi, ki bodo nadaljevali pot, po kateri danes skupaj hodimo.

Morda je prav to ena najlepših nalog starosti.

Da svoje izkušnje, znanje in spoznanja približamo mlajšim generacijam. Ne zato, da bi jim določali njihovo pot, temveč da bi jim pomagali bolje razumeti življenje in odgovornost do prihodnosti.

To še posebej občutimo profesorji in učitelji. Skozi desetletja dela pogosto niti ne opazimo, koliko del nas samih ostane v naših študentih in učencih. Del naših misli, vrednot in pogledov na svet živi naprej v njih.

Na neki način tudi mi nadaljujemo svojo pot skozi njihove korake.

Toda to ni naloga samo profesorjev.

To je poslanstvo vseh starejših ljudi.

Vsaka generacija prejme dediščino preteklosti in ima dolžnost, da jo v nekoliko boljši obliki preda naslednji generaciji.

Ko gledam svoja vnuka, se zavedam še nečesa.

Med njima je le deset let razlike, pa vendar bo vsak od njiju živel v drugačni prihodnosti. Koliko večja je potem razlika med njuno prihodnostjo in časom mojega otroštva!

In vendar nas vse povezuje ista človeška želja – da bi tisti, ki prihajajo za nami, živeli v bolj pravičnem, bolj človeškem in bolj mirnem svetu.

Morda je prav zato ena največjih zmot prepričanje, da prihodnost pripada samo mladim.

Prihodnost pripada tudi starejšim.

Ne zato, ker bomo v njej živeli, ampak zato, ker jo pomagamo oblikovati.

Morda je največji smisel starosti prav v tem, da človek proti koncu svojega življenja ne živi več samo zase, ampak vse bolj za tiste, ki prihajajo za njim.

Valovi še naprej prihajajo in odhajajo. Moja vnuka se veselita življenja. Jaz pa ob njima čutim tiho hvaležnost, da mi je dano tudi v pozni starosti še vedno gledati naprej.

Ne več samo s svojimi očmi.

Temveč tudi skozi njune oči.

Vsako življenjsko obdobje v starosti je priložnost, da ponovno preberemo svoj življenjski scenarij in premislimo, kako želimo živeti naslednjih nekaj let ali pa tudi nekaj mesecev. Po dolgih letih skrbi za druge si smemo končno priznati, da imamo pravico del časa in energije nameniti tudi sebi. To ni sebičnost, temveč odgovornost do lastnega dostojanstva in kakovosti življenja.

Tudi pri osemdesetih ali devetdesetih letih ne smemo  živeti, kot da je naša zgodba že končana. Še vedno smo avtorji svojega življenjskega scenarija in imamo pravico določiti, kakšno vlogo želimo imeti v preostalih letih. V pozni starosti ni greh misliti tudi nase; greh bi bil, če bi pozabili, da je tudi preostanek našega življenja še vedno naše življenje.

V zadnji številki pravniškega časopisa Pravna praksa z dne 9. julija 2026 sem objavil obsežnejšo razpravo z naslovom Ali smo kot pravniška stroka pripravljeni priznati pretekle napake? V njej obravnavam 27-letna prizadevanja dela pravne stroke za razrešitev spornih vprašanj zakonodajnega postopka sprejemanja Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), ki je povzročil veliko škodo malim podjetnikom ter omogočil enormno bogatenje finančnih institucij, velikih gospodarskih subjektov in države na način, ki ga sodobne pravne države ne poznajo.

Moj prispevek se ukvarja predvsem s pravnimi vidiki sprejemanja zakona, ki predstavljajo izvor vseh poznejših problemov, zlasti kršitev načel pravne države in vladavine prava. Del pravne stroke je potreboval skoraj četrt stoletja, da je dojel dobro prikrita ravnanja ene ali več oseb, ki naj bi zlorabile svoja pooblastila in svoje interese uveljavljale tudi tako, da so na skrbno prikrit način dopolnjevale oziroma oblikovale voljo zakonodajalca, ne da bi se ta tega sploh zavedal.

Gre za še vedno zgolj domnevo, vendar podprto z izvirnimi dokumenti in dokazi, ki je država institucionalno noče raziskati. Po tej domnevi naj bi ena ali več oseb po tem, ko je Vlada Republike Slovenije določila končno besedilo predloga ZFPPod, naknadno pripisala določbe o prenosu odgovornosti za obveznosti izbrisanih družb na njihove družbenike oziroma delničarje (4. in 5. odstavek 27. člena ZFPPod).

V objavi v Pravni praksi sem pojasnil tudi, zakaj sem bil osebno prisoten pri nastajanju ZFPPod in pri prizadevanjih za odpravo njegovih škodljivih posledic v zadnjih 27 letih. Predstavljam vlogo Slovenskega sodniškega društva in pravosodja pri sprejemanju ZFPPod, vsebino pomembnejših odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Evropskega sodišča za človekove pravice, držo oblastnih organov ter Varuha človekovih pravic.

Obenem pozivam pravniško stroko, naj se dejavno vključi v razreševanje navedene problematike, saj ne verjamem, da bodo državne in politične strukture same zmogle dovolj moči in poguma, da bi se soočile z vprašanji, ki se jim izogibajo že več kot dve desetletji.

Prispevek je prvenstveno namenjen pravnikom, vendar je lahko zanimiv za vse, ki želijo živeti v pravno urejeni državi, utemeljeni na spoštovanju načel pravne države in vladavine prava.

Vabljeni k branju.

23. marec 2022

Starejši smo odgovorni, da se mladi ne veselijo življenja v naši družbi. Vsem nam manjka tisto, kar so Rimljani opredeljevali kot »ubi consistam«, kar bi lahko prevedli kot nujno potrebno življenjsko oporišče, ki človeku da stabilnost in varnost. Prejšnjim generacijam je oporišče za življenje dajala vera in cerkev, v socializmu ideologija in vera v boljšo bodočnost, danes takšnega oporišča nimamo in si ne prizadevamo, da bi ga sploh našli. Nasprotno. Starejši, država, mediji in izobraževanje delujemo in vsiljujemo mladim zavest, da oporišča za življenje sploh ne potrebujejo. Ker je mesto življenjskega oporišča v notranjosti človeka, kot njegov svet življenjskih vrednot, naša družba praktično ne dovoli mlademu človeku, da bi to nujno oporišče poiskal v sebi in ga s pomočjo okolja tudi izoblikoval. Namesto tega mu ponujamo masovno histerijo strahu, brezperspektivnost in brezidejno politiko, ki nima nobene dolgoročne vizije. Naši politični voditelji in pedagoški delavci ne izžarevajo nobene predvidljive in zanesljive energije, ki bi jo širili v družbeno okolje, zlasti med mlade. Če pa narava in notranja stiska mladega človeka prisilita, da išče svoje življenjsko oporišče, mu bodo družbeno okolje in mediji takoj poskušali pripisati negativni predznak. Sedanja družba je zelo podobna biblijskemu 40-letnemu potovanju judovskega ljudstva skozi puščavo brez vizije, dokler jim Mojzes ni pokazal oporišča, namesto mnogoboštva, v enem Bogu in v njegovih zapovedih. Zdi se mi, da mlade pošiljamo na reko Jordan, da zapojejo pesem izgubljenih sužnjev.

Milena Miklavčič

imaš kdaj občutek, da je tako, kot je, ker mladim preveč pomagamo? Jih predolgo držimo za roko? Govorim, seveda, v primerjavi s t. i. ”nekoč”, da ne bo kakšne pomote. Še v moji generaciji si bil vržen v življenje že po osnovni šoli. Večina je šla delat, peščica je nadaljevala šolanje a le pod pogojem, če smo dobili štipendijo. V teh časih ni bilo ne CSD, ne NVO-jev. Ničesar. Moj sošolec Metod je, ker je imel nasilnega očeta do vrh glave zadosti, pri 12 (!) letih začel zidati svojo lastno hišo. Dokumentirano in objavljeno tudi v takratni reviji Tovariš. Že zgodaj smo vedeli, kaj hočemo, nekako so nas navadili, da se bo treba do tega, kar bomo imeli in dosegli, prikopati ali z glavo ali z rokami. Ko sva- še mlada- z možem zgradila hišo, smo par let spali kar na žimnicah- na tleh. Ni bilo ne parketa, ne ploščic, hodili smo po plohih. Če bi bili takrat CSD-ji aktivni, bi imela težave, kajti starejša dva sta morala – dokler se nisem vrnila domov- paziti na mlajša dva. Si sama pogreti kaj za pod zob. O žepninah smo le sanjali, kajti denar za zvezke so še moji otroci zaslužili z nabiranjem borovnic in gob. Bognedaj, ne trdim, da bi moralo biti danes enako. Ne vidim pa rešitve v tem, da bi morali mladim še bolj pomagati. Kako, na kakšen način?

#mladi, #življenje, #družba

19. marec 2022

Ko sem bil mlajši pravnik, sem v raznih razpravah oziroma postopkih sprejemanja posameznih odločitev pogosto opozarjal z besedami: »To ne gre,« kadar sem menil, da določena dejanja, rešitve ali predlogi niso v skladu s pravom. Vedno so me takoj spraševali: »Zakaj ne gre?«

Ko pa je politik izjavil, da nekaj »ne gre«, ga ni nihče vprašal, »zakaj ne gre«.

To me je nerviralo in sem si očital, kako malo vem o družbenih odnosih v razmerju do politika.

Sčasoma sem ugotovil, da biti pravnik v družbi ni nič ali pa bistveno manj v primerjavi s politikom in se nisem več nerviral.

Zato me sedaj ob pripravah na volitve ne preseneča, da smo čez noč dobili spisek desetine novih kandidatov za poklic politika in njihovo število daleč presega število pravnikov.

Mika me, da bi študentom prava priporočal, naj premislijo, ali se splača izgubljati 5 – 7 let za priprave na poklic pravnika, če pa je mogoče z manj truda postati politik, katerega beseda v družbi bistveno več velja kot beseda pravnika.

Marjana Pavliha

Tako je, vendar, dobro je imeti izobrazbo, da imaš več možnosti postati politik, saj je znanje avtoriteta, kar mnogim politikom manjka.

Ana Lončar

Politika je prije i danas, odlučivala o mnogočemu. Ne treba biti u zabludi. Političar može, nažalost biti ‘svatko’, i za to nije potrebna diploma, jedino umješnost u manipolaciji i koristiti sve blagodati sistema. Dobar pravnik, mora jako ugrijati stolicu, razvijati i učiti znanja, ne samo o pravu, nego i o mnogoćemu, a za poliričara je samo važno da je u pravoj stranci, npr. kao nekada u kpj-u..

Petra D. Novak

Pa vendar – tako kot pravniku niti politiku pojmovno ne gre pripisovati take genericnosti.

Se sicer strinjam, da je nivo strokovnosti v politiki zelo mocno upadel in si morda lahko zastavimo vprasanje nekoliko drugace – Zakaj se od pravnika strokovnost predvideva vnaprej, pri politiku pa ne? In zakaj se volilno aktivno prebivalstvo v procesu odlocanja ne odloci za strokovnjake, ki kandidirajo?

#pravnik, #politik