18. marec 2022

V osemdesetih letih preteklega stoletja sem kot podpredsednik Zveze društev pravnikov v gospodarstvu Jugoslavije pripravil Kodeks etike pravnikov v gospodarstvu, o katerem je tekla beseda na tradicionalnem letnem srečanju (okoli 2000) pravnikov v gospodarstvu Jugoslavije. V maju 1987 je bil na tem srečanju predviden njegov sprejem, vendar je bil po burni razpravi zavrnjen. O tem je poročal časopis DELO 14. 5. 1987 na prvi strani pod naslovom »Začne se pri morali« izpod peresa znane in razmišljajoče novinarke Alenke Leskovic. Problem je bila določba v kodeksu, ki je narekovala pravnikom v gospodarstvu, da morajo zagovarjati pravice posameznika pred interesi države in delodajalca. To je bila korajžna določba v kodeksu, zaradi katere ni bil sprejet.

Pred dnevi sem prebral v zadnji odlični pravniški slovenski reviji Odvetnik intervju višjega sodnika v ZDA John Mercer Walker o težavah sodstva pri pridobivanju in vzdrževanju spoštovanja javnosti, ki je poudaril, da se »sodstvo, kjer je to potrebno in kjer pravo to predpisuje, postavi za posameznika in ne na stran države«.

Razmišljam, kako smo to idejo o dolžnosti pravnika o varstvu posameznika pred interesi države zastopali v času socializma pred 40-imi leti in priznam, da sem vesel dejstva, da pravniki le nismo bili in ne smemo biti poslušni in zastopati prednostno interesov države.

Sodeč po kritikah pravnikov in sodstva v sedanjem času na družbenem omrežju je še vedno prisotno mnenje v javnosti, da pravna stroka in sodstvo zagovarjata prednostno interese države in družbe pred interesi posameznika. To je zagotovo posledica grobih napak zakonodajalca na škodo posameznika, kot so npr. izbrisi, kar pa sta pravna stroka in sodstvo brez pomislekov izvajala oziroma še izvajata pri odpravi posledic napak zakonodajalca na škodo posameznika.

Ali je res, da se pravniki v sedanjih, bistveno spremenjenih okoliščinah po 40-ih letih ne moremo otresti miselnosti pravnikov na srečanju v Opatiji 1987?

Zoran Birovljevic

Kolega ako smem da nešto da dodam, pomenuli ste američkog sudiju John Mercer Walker što mi daje odličan primer za ilustraciju pravosudnog sistema kako u socijalizmu tako i danas u tranzicionom kapitalizmu na Balkanu. Rado sa u sudovima i Ministarstvima pravde i dobro znam da je jedini uzrok novac i samo novac. Američki sudija ima platu koja je san za naše sudije, zatim nepotizam i na kraju advokatura. Izostavio sam uticaj države jer je on okrenut samo prema pojedinim situacijama i predmetima. U socijalizmu sudija se mogao nadati barem da dobije stan a čemu se danas nada: da od svoje plate podigne kredit za kupovinu stana? to je utopija. Sa druge stane advokati iako sam i sam bio to zarađuje onoliko koliko mu padne na pamet u srazmeri svoje lukavosti, bezskrupoloznosti i vezama koje poseduje. I tvrdnja da advokati brane samo interese države mislim da ne stoji jer između države, sudije i advokata stoji samo lični interes u ovom slučaju sudije i advokata a za državu samo kada se mora opet iz ličnog interesa sudije za bolji položaj u hijerarhiji pravosudnog sistema. Rekoh ovo i olakša dušu.

Ana Lončar

Nažalost, ništa se nije promijenilo, ili gotovo ništa

Moje skromno mišljenje je da se promijenilo samo utoliko što danas imamo slobodu govora i mišljenja i ‘možda’ nećemo biti tuženi, mada se i to zloupotrebljava. Mnogi su tuženi zbog navodno neosnovanog pravnog osnova, ili pretrpljenih ‘duševnih boli’, itd.

#pravo, #etika

17. marec 2022

Pred nami je svetovni in evropski teden denarja, ki sta vodilna svetovna dogodka za ozaveščanje o pomenu denarja, finančnega izobraževanja in finančne vključenosti zlasti otrok in mladih. Od leta 2012 potekajo številne aktivnosti v zvezi s finančno pismenostjo v 175 državah. V Evropi potekajo dejavnosti, kot so poučevanje v razredu, seminarji, konference, evropski denarni kviz in drugo, z namenom izboljšati raven finančne pismenosti z boljšo finančno izobrazbo.

Evropski teden denarja je sestavni del poslanstva Evropske bančne zveze za spodbujanje finančne pismenosti v Evropi prek dogodkov, publikacij in partnerstev.

Letošnje aktivnosti potekajo pod sloganom »Pametno z denarjem«.

Da bi se pametno ravnalo z denarjem, je treba »poslušati in se naučiti še več, in človek, ki ima sposobnost razumevanja, bo sprejemal modro vodstvo«, pravi biblijski pregovor.

V zvezi s potrebo pametnega ravnanja z denarjem je na področju zavarovalništva, pastorke finančnega znanja, verjetno največ neznanja pri potrošnikih oziroma zavarovancih o tem, kako ravnati pametno z denarjem pri sklepanju zavarovanj.

Zavarovalnice storijo bore malo, ali pa nič, na področju finančno zavarovalniške pismenosti pri zavarovancih oziroma potrošnikih. Doslej še nismo slišali, da bi katerakoli zavarovalnica iz svojih, tudi na neznanju zavarovancev ustvarjenih dobičkov oddvojila vsaj nekaj evrov za dvig splošne zavarovalniške kulture v populaciji zavarovancev.

Ogromna sredstva vlagajo zavarovalnice v usposabljanje zastopnikov, pri čemer je to usposabljanje usmerjeno na dril, kako prepričati zavarovanca, da sklene zavarovanje, četudi mu to ni potrebno, ali pa mu krije rizike, ki so le hipotetično možni. Mnogih zavarovalnih »trikov« večina preprosto ne razume.

Zavarovalni posredniki, ki bi naj pomagali zavarovancem kot neodvisni svetovalci, so bili v našem prostoru zaradi pritiska zavarovalnic prepovedani več desetletij in so se pojavili po vstopu Slovenije v EU, vendar jih zavarovalnice zavračajo in je večina prisiljena spremeniti svoj status v zavarovalne zastopnike, ki zastopajo izključno interese zavarovalnic.

V vseh velikih sodobnih sistemih, ki dojemajo podjetniško dejavnost kot skupnost vseh zainteresiranih deležnikov, vključujejo v svoje, vsaj svetovalne, organe predstavnike potrošnikov, le pri zavarovalnicah ni zaslediti tovrstnih svetovalnih ali drugi organov, preko katerih bi lahko zavarovanci povedali svoje mnenje in posredovali svoje predloge zavarovalnicam.

Z namenom dviga stopnje finančne pismenosti zavarovancev deluje v Mariboru Slovensko društvo zavarovancev z različnimi oblikami neformalnega finančnega izobraževanja in svetovanja v razmerah, ko so zaradi globalizacije na zavarovalnem trgu razmere vse bolj kompleksne. Med zavarovanci in zavarovalnicami so vse bolj izrazita neravnovesja med razpoložljivimi informacijami, ki jih posredujejo zavarovalnice kot ponudnice zavarovalnih produktov in storitev na eni strani ter zavarovanci kot uporabniki teh istih finančnih produktov in storitev na drugi strani.

Zavarovalnice so se odtujile od zavarovancev in zato pozdravljamo idejo o ustanavljanju nove vsesplošne slovenske vzajemne zavarovalnice, za katero naj bi bilo značilno, da se noben cent dobička ne bo zlival v žepe »lastnikov«, temveč se bo dobiček v celoti namenjal rezervam ali pa zmanjšanju premije oziroma razširjenju zavarovalnega kritja.

Slovensko društvo zavarovancev v Mariboru (Š. Ivanjko)

#denar, #zavarovalništvo

17. marec 2022

Medijsko poročanje o finančnih težavah podjetja je podobno postavljeni diagnozi o neozdravljivi bolezni bolnika. Tako kot je smrt rešitev za težkega bolnika, tako je tudi stečaj podjetja osvoboditev iz življenjske ujetosti podjetništva. Tako kot se nekateri veselijo dediščine umrlega, so tudi pri stečaju nekateri navdušeni nad »dediščino« stečajnega dolžnika.

Pri obeh dogodkih pa ostajajo mnogi resnično žalostni in prizadeti, pa ne toliko zaradi smrti drage osebe oziroma izgube podjetja, temveč zaradi prikrite škodoželjnosti mnogih, ki se ob smrti oziroma ob stečaju veselijo materialne koristi.

»Dok jednom ne smrkne, drugom ne svane«, rečejo naši južni sosedje. To sicer ne bi smelo veljati v humani družbi, vendar pa v vsakodnevnem življenju še kako velja.

#stečaj, #finančne težave, #morala, #etika

16. marec 2022

Glede na obnašanje sodobnih deležnikov na področju podjetništva in njihovo prizadevanje za materialne dobrine, zlasti pa strah, da bodo ostali brez njih, je možno sklepati, da je človek tisto, kar ima, in velja le toliko, kolikor doseže s svojimi napori v materialnem svetu. Mnogi se tega zavedajo in se čutijo ujete in oropane osebne človeške svobode, ugleda in časti.

Govorice in mediji lahko posežejo v našo čast in dobro ime, vendar pa nikoli v znanje in pokončno držo.

Barbara Bračič

To danes zelo nazorno vidimo! Ukrepajo tam in tako, da ni povzročena škoda kapitalsko močnim! Za ljudi jim je vseeno.

Lučka Laure

Jaz pa poznam drugačno verzijo;

Veljaš toliko, kolikor znaš. Verjamem samo v to drugo verzijo.

Branko Damjanovič

Hvala za vaš zapis, ki je današnja žalostna realnost. Bi še jaz napisal moje mnenje. To kar ste zapisali, jaz pripisujem osebam, ki so izgubili človečnost, kjub vsem njihovim materialnim dobrinam. Biti človek, zame pomeni, da daješ, kolikor lahko in zato pri človeku velja, da “Veljaš toliko, kolikor daješ sočloveku in družbi”.

#materialne dobrine, #morala, #etika

12. marec 2022

Včeraj sem na plenarni seji mednarodne znanstvene konference “Za človeka gre” v organizaciji Alma Mater Europaea govoril o osebnih emotivnih vidikih srečanja s starostjo. V ospredju je bil poudarek na presenečanju, ker je vse, za kar smo si prizadevali v življenju in bili prepričani, do bo trajalo do smrti, prenehalo, mi pa še nismo umrli.

#starost

12. marec 2022

Ljubezen in prijateljstvo sta sestavni del življenja, ki nas dela srečne in dobre v odnosu do drugih. Ljubezen je bolj poglobljena in plemenita kot prijateljstvo.

Veliki starogrški mislec Aristotel zatrjuje: “Vrednejše je ljubiti kot biti ljubljen”, vendar pri tem opozarja, da je prijateljstvo bolj nesebično kot ljubezen.

V posameznih življenjskih situacijah se je treba odreči ljubezni, da bi se ohranilo čisto prijateljstvo.

#ljubezen, #prijateljstvo

9. marec 2022

Moj znanec je bil pred nekaj dnevi slabe volje. Povabil sem ga na kavo in kozarček … (slednjega ne smem zapisati, ker bi to bila komercialna reklama) in se je pritoževal, da:

• je razočaran, ker je pred tridesetimi leti bil prepričan, kako bo naša dežela druga Švica;

• se danes družba šele spušča v avanturo z demokracijo in so vsi postali verbalno veliki demokrati, ne da bi sploh vedeli, kaj je demokracija;

• je danes, malo pred volitvami, tako seksi vstopiti v politično sfero in se družiti z levičarji le po besedi in z desničarji v praktičnem življenju;

• bodo najboljši prijatelji pomrli pred njim;

• se njegovi znanci ločujejo v pozni starosti, kot nobelovec Mario Vargas (perujski pisatelj), ki se je ločil star 79 let po 50. letih zakona;

• se boji, da ne bo pred dokončno poslovitvijo napisal pravno veljavne in pravične oporoke;

• mu bodo osmrtnico objavili s slovničnimi napakami;

• ima še kup knjig, ki mu jih pošiljajo založbe in jih še ni prebral, ker nikoli nima časa;

• še vedno ni uspel povrniti (za vnuke) nacionaliziranega premoženja, ki so ga komunisti vzeli njegovemu dedku;

• bi še toliko rad povedal mladim o preteklem težkem življenju, vendar ga mladi nočejo poslušati;

• mediji zavajajo in prikrivajo pravo resnico;

• ne mara sodobnih romanov, ki se začnejo z dogajanjem v spalnici, namesto da se končajo pred vrati spalnice, tako kot jih je bral v mladosti, ki so mu omogočali, da si sam zamišlja pravi konec romana;

Da bi ga pomiril, sem mu dal le nasvet, kako je treba napisati pravno veljavno oporoko, ne vem pa, kaj je to pravična oporoka.

Zanimivo je, da sva se po izpiti kavi in ob kozarčku, za katerega ne vem, ali je bil še napol poln ali pa napol prazen, začela pogovarjati, kako je življenje tudi v starosti lepo in razburljivo ter kako sva srečna, da živiva zdaj in tukaj.

Šele sedaj spoznavamo grozoto vojne v Ukrajini, zlasti ko spremljamo starejše in nemočne, ki morajo zapuščati svoje razrušene domove in iskati postelje pri tujih dobrih ljudeh.

Ugotovila sva, da se sploh ne zavedamo, kako smo srečni, in res ne vemo, zakaj nas take malenkosti, o katerih sva se pogovarjala, motijo.

#starost, #življenje

7. marec 2022

Dne 6. 3. 2002, torej pred natanko 20. leti, je bil odprt Konzulat RH v Mariboru, po 7 letih zanimivih in edinstvenih zapletov, ki so bili posledica strogo varovane tajne, vsebovane v elaboratu Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (SOVA) pod naslovom »Prisotnost tujih elementov pri poslovanju podjetja TAM v tujini«, v katerem sem bil opredeljen kot tuj vohun in soustanovitelj družbe z namenom uničenja slovenskega gospodarstva, in kot tak sem bil seveda persona non grata v Sloveniji.

Na Ministrstvu za zunanje zadeve RH v Zagrebu so mi povedali, da je bil to edinstven primer, da sem bil dvakrat imenovan za častnega konzula in da sem uspel dokazati, da so tajne službe namerno podtaknile popolnoma izmišljeno afero Vladi RS in Državnemu zboru RS, da sem tuj vohun, kar so mediji, kot to znajo, nagradili z dodatnimi insinuacijami.

1. Mednarodna ureditev statusa častnih konzulov

Po osamosvojitvi RH v obdobju še vojnega stanja je Hrvaška potrebovala pomoč tudi v obliki delovanja častnih konzulov, ki bi pomagali njenim državljanom, ki živijo na območju druge države. (Institucijo častnega konzula je prva v svetu uporabljala Dubrovniška republika, ki je tudi prek svojega častnega konzula prva priznala ZDA. Status častnih konzulov ureja mednarodna Dunajska konvencija o konzularnih odnosih iz leta 1963. Častni konzuli delujejo brez plačila, le država, v kateri deluje častni konzul, zagotavlja prostore in varnost konzula oziroma konzulata – v Mb ni tak primer.)

Predsednik RH Franjo Tuđman je sprejel sklep o ustanovitvi Generalnega konzulata RH v Mariboru po dogovoru s Predsednikom RS Milanom Kučanom o vzajemni ustanovitvi tudi generalnega konzulata v Splitu. Sklep o ustanovitvi konzulata v MB je bil objavljen v uradnem listu RH (Narodne novine št. 53/95 z dne 3. 2. 1995).

2. Exequatur ali patentno pismo

Častni konzul v skladu z omenjeno Konvencijo potrebuje Exequatur oziroma patentno pismo – dokument države sprejemnice, s katerim se vodji konzularnega predstavništva države pošiljateljice dovoli opravljanje njegovih nalog na določenem območju.

V tem postopku izdaje patentnega pisma država sprejemnica ni dolžna odgovoriti, še manj pa obrazložiti, zakaj ga ne da. Praviloma se šteje, da je dovoljenje zavrnjeno, če ni izdano najkasneje v treh mesecih. Slovenija je postopala v skladu z uveljavljeno prakso in mi dovoljenja ni izdala v običajnem času. To je bil odgovor z molkom.

3. Vloga SOVE

V marcu 1995 je SOVA predala že omenjeni elaborat kot strogo zaupen dokument Vladi RS, poslanci DZ pa so bili z njim seznanjeni na posebni zaprti seji decembra 1995. leta.

Po omenjeni seji DZ je skrajšano vsebino omenjenega elaborata, kljub oznaki uradne tajnosti, objavil tednik Mag v št.6/1996. V tistem času je Danilo Slivnik objavil knjigo Kučanov klan, v kateri je povzel vsebino omenjenega elaborata, ne da bi se posebej skliceval na omenjeni dokument SOVE.

4. Nekorektna RTV

RTV Slovenija je imela posebno vlogo pri razširjanju podatkov iz objavljenega dokumenta, saj je pred drugim dnevnikom večkrat najavljala poročilo o »odkritju največje kriminalne družbe v Mariboru«. Spomnim se, da uredništvo TV dnevnika okoli 14 dni ni želelo objaviti mojega popravka in ga je objavilo šele po mojem pismu glavnemu direktorju Žarku Petanu.

5. Odhod iz univerze zaradi varstva njenega ugleda

Celotna afera mi je ogromno škodovala, saj v tistem času nisem mogel biti redno zaposlen na fakulteti, ker so mediji objavljali vrsto mojih domnevnih napak. Predaval sem na raznih fakultetah kot prvi registrirani zasebni visokošolski učitelj. Nihče ni želel poslušati ali objaviti mojega pojasnila o tem, da je vse objavljeno le zlonamerno podtikanje. Vložil sem vrsto tožb zoper medije in zoper Republiko Slovenijo zaradi kršitve pravice do časti in dobrega imena. Vrsto predlogov sem vložil pri Razsodišču Društva novinarjev Slovenije, ki je ugotovilo kršitev Etičnega kodeksa novinarjev. Tudi senat Univerze v Mariboru sploh ni želel razpravljati o mojem poročilu, še manj pa da bi dal kakšno izjavo. (Priznam, to me je močno prizadelo.) Razen v enem primeru sem zoper medije s tožbami na sodišču in Razsodišču novinarskega društva uspel.

6. Javno opravičilo Republike Slovenije

Ko se je na sodišču po skoraj sedmih letih izkazalo, da je vse objavljeno praktično utemeljeno na neresničnih in zlonamernih podatkih SOVE, je bila sklenjena sodna poravna, s katero se je Republika Slovenija v imenu SOVE zavezala, da se mi bo javno opravičila v časopisih Delo, Večer, Mag, Slovenske novice in v drugem dnevniku RTV Slovenija. Ponujeno denarno odškodnino namesto objave opravičila sem zavrnil, ker mi je bilo javno opravičilo pomembnejše zaradi mojih študentov in sodelavcev na UNI.

Uredništvo RTV se je tudi uprlo objavi opravičila, češ da Vlada RS nima pravice posegati s takšno objavo v uredniško delo RTV. Del opravičila je RTV omenila v nekem drugem poročilu o TAM-u.

7. Uspešna pravna obramba

Da ne bo nesporazuma, nisem vodil omenjenih sporov zoper državo zaradi zavrnitve dovoljenja za konzula, temveč zaradi neresničnih obtožb SOVE in insinuacij medijev, ki so orkestrirano objavljali moje domnevno napačne pravne nasvete v zvezi z reševanjem podjetij. (Model, ki sem ga svetoval TAM-u in drugim podjetjem, ki so ga mediji takrat imenovali kot »programirani stečaj«, je danes zakonsko urejen postopek reševanja podjetij v težavah 221.O člen ZFPPIPP.)

8. Ponovni postopki za ustanovitev konzulata v Mb

Uspešnost v mojih sporih z mediji in končanje spora z Republiko Slovenijo je spodbudilo hrvaškega veleposlanika Celestina Sardelića v Ljubljani, da se v Mariboru ponovno ustanovi konzulat in imenuje častni konzul. Tokrat je RS sama predlagala RH, da me ponovno imenuje za častnega konzula in je bilo dogovorjeno, da bo tudi takoj izdano dovoljenje za opravljanje konzularnih poslov. Sklep o drugi ustanovitvi Konzulata RH v Mariboru je bil objavljen v Narodnih novinah 11. 1. 2002 št. 3/2002. Pismo o imenovanju konzula je podpisal Predsednik RH Stipe Mesić 19. 1. 2002 in Predsednik RS Milan Kučan je podpisal patentno pismo 1. 3. 2002.

9. Otvoritev konzulata pred 20-imi leti

Dne 6. 3. 2002 sta minister za zunanje zadeve Republike Hrvaške Tonino Picula in minister za zunanje zadeve Republike Slovenije Dimitrij Rupel svečano odprla konzularne prostore v Mariboru, na Trgu svobode 3, kjer še danes konzulat uraduje.

10. Opravljeno delo v korist državljanov Hrvaške in Slovenije

V preteklih 20 letih je v okviru konzularnih poslov v raznih oblikah dobilo več kot 7.000 ljudi brezplačno pretežno pravno informacijo, mnenje, napotek, svetovanje, izbire odvetnikov, pomoč pri pravnih poslih povezanih s Hrvaško, izpolnjevanje raznih obrazcev, nudenje splošne pravne pomoči in tudi pomoč v obliki prehrane ali stroškov potovanja do hrvaške meje in podobno. Omenjeni posli so opravljeni približno 60-odstotkov za hrvaške in 40-odstotkov za slovenske državljane. Skozi konzularna opravila sem ugotovil presenetljivo visoko stopnjo povezanosti slovenskih in hrvaških državljanov na področju družinskih, prijateljskih, poslovnih, nepremičninskih razmerij.

To delo sem poskušal opravljati strokovno, vestno in pošteno, brez kakršnega koli plačila.

Ostaja mi grenek občutek zaradi 4-krat uničene hrvaške zastave ter poškodbe stavbe s strani neznanih storilcev, kar pomeni težjo kršitev mednarodnega konzularnega prava.

#konzulat Republike Hrvaške

6. marec 2022

V uradnih podatkovnih dokumentih o posamezni osebi se praviloma navajajo podatki o datumu rojstva in smrti. Tudi na grobovih v krščanskem svetu se za umrlega navaja znak * pred letnico rojstva in simbol † pred letnico smrti (simbol rdeče zvezde počasi izginja).

Ob pogledu na spomenik mrtvemu z omenjenimi podatki se vedno spomnim, kako Rimljani niso uporabljali tega načina označevanja podatkov o umrlem.

V latinščini se je praviloma uporabljala beseda vixit (živel je) ob navedbi letnic rojstva in smrti. Izogibali so se besede morietur ali mortuus est (umrl je).

Zdi se mi, da so Rimljani na ta način simbolno bolj izpostavili v ospredje največjo vrednoto – življenje samo, ne pa dveh dogodkov, ki sta sicer pomembna, vendar umrli k njima ni ničesar prispeval, saj sta za njegovo rojstvo poskrbela starša, za smrt pa narava. Za človeka je najpomembnejše obdobje življenja med rojstvom in smrtjo, v katerem je bil Človek, karkoli že to pomeni.

“Život je crtica između dva datuma” poje Đorđe Balašević)

Žalostno je, da v uradnih dokumentih in na nagrobnem spomeniku zanamci zvedo le za človeško bitje, ki se je rodilo in umrlo tako kot vsa bitja in stvari na zemlji, čeprav je človek najvišje bitje, ki s svojim življenjem in delom prispeva v zakladnico življenja, namenjeno prav potomcem. To je tudi odsev našega pojmovanja pomena človeka kot uporabne stvari, za katero je pomembno le, kdaj je bila izdelana in do kdaj je še uporabna (berite: upokojitev).

(To nima ničesar opraviti z uveljavljeno prakso, da siromašnim ponujamo hrano dan ali dva pred potekom njene uporabnosti, vedoč, da bo zagotovo uporabljena po preteku roka veljavnosti – mi pa se tolažimo, da je to zanje še vedno uporabno).

Barbara Bračič

Življenje je črta! Kako in kolikokrat bo ukrivljena je skrivnost! Hvala bogu! Dobro je, da živimo tako, da nam na koncu ni žal niti dneva, trenutka, ki smo ga preživeli.

Moj priljubljeni pisatelj Buscaglia je v svoji knjigi, Živimo, ljubimo in se učimo zapisal eno zanimivo anekdoto. Srečal je prijatelja, ki je bil žalosten, a je hitel in bil ves zbegan. Vprašal ga je kaj je narobe z njim! Prijatelj mu je odgovoril, da mu je umrla žena, zato je žalosten. Hiti pa, ker bi rad kupil rdečo obleko za njo, da jo bodo v njej pokopali. Vedno si jo je želela, a nikoli kupila. Vsaj sedaj naj jo ima!

In zaključek, ki ga naredi Buscaglia: prosim kupite si rdečo obleko, ZDAJ! Torej! Živite življenje danes, jutri, vsak trenutek sproti!

#življenje, #smrt

6. marec 2022

Konzulat v Mariboru čestita spoštovani gospe Kseniji Ferenc, hrvaško slovenski umetnici ob včerašnji likovni razstavi njenih del v Anini galeriji v Rogaški Slatini. Razstavljene slike spodbujajo k razmišljanju o smislu života, kot je zapisano na eni od slik . Razstava je tudi poimenovana “ Pot do modrosti”.

Ob včerašnji otvoritvi sem povdaril tudi njeno aktivno vlogo v okviru kulturnih dejavnosti hrvaške skupnosti v Sloveniji in pri povezovanju prijateljskih odnosov med in .

#konzulat, #umetnost, #kultura