Zasl. prof. dr. Šime Ivanjko

Tri pobude ob koncu mandata vodje Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru

Spoštovane članice in spoštovani člani Centra, drage kolegice in dragi kolegi!

Ob izteku mojega mandata vodje Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru se vam želim najprej iskreno zahvaliti za sodelovanje, podporo, pogovore, srečevanja in skupne pobude. Center je lahko živ in dejaven samo toliko, kolikor so v njem pripravljeni sodelovati njegovi člani. Zato vse, kar smo v času mojega mandata dosegli, razumem kot rezultat našega skupnega dela.

Spremembo vodstva podpiram in jo sprejemam kot naraven ter potreben del delovanja vsake skupnosti. Želim si, da bi pri delu in vodenju Centra sodelovalo čim več kolegic in kolegov. Funkcije naj ne bi bile trajne, temveč časovno omejene, z možnostjo ponovitve mandata, kadar je to koristno in smiselno. Menjava vodstva omogoča, da odgovornost prevzamejo novi ljudje ter prispevajo svoje znanje, izkušnje, ustvarjalnost in nove zamisli.

Opravljanje funkcije vodje Centra mi je omogočilo, da sem pobliže spoznal položaj zaslužnih profesorjev in drugih upokojenih visokošolskih učiteljev ter razmišljal o različnih možnostih njihovega nadaljnjega povezovanja z Univerzo. Ob tem sem se vedno znova vračal k temeljnemu vprašanju: kaj bi Univerza lahko storila za svoje upokojene učitelje, da bi ohranila njihov občutek pripadnosti, in kaj lahko upokojeni učitelji s svojim znanjem, izkušnjami, povezavami in življenjskim delom še vedno prispevajo Univerzi ter njenim mlajšim generacijam? S tem namenom je pripravljena tudi anketa za člane Centra na katero pričakujemo odgovore do 1. 9. 26.

Iz teh razmišljanj so se oblikovale tri konkretne pobude, ki jih ob koncu mandata posredujem novemu vodstvu Centra in vodstvu Univerze v Mariboru. Ne predstavljam jih kot dokončno izdelane projekte, temveč kot predloge za nadaljnji pogovor, dopolnjevanje in morebitno uresničitev.

Prva pobuda je ustanovitev Akademske kavarne, ki bi upokojenim učiteljem omogočala redno neformalno srečevanje in ohranjanje medsebojnih stikov.

Druga pobuda, poimenovana Mostovi akademskega zaupanja, je namenjena prenosu strokovnih, poklicnih in družbenih povezav upokojenih profesorjev na mlajše kolege.

Tretja pobuda je oblikovanje zbirke Akademska zapuščina Univerze v Mariboru, v kateri bi Univerza skupaj z Univerzitetno knjižnico Maribor ohranjala in predstavljala pomembnejša znanstvena, strokovna in druga dela svojih zaslužnih profesorjev ter ostalih upokojenih visokošolskih učiteljev.

Vse tri pobude izhajajo iz prepričanja, da se z upokojitvijo konča delovno razmerje, ne bi pa se smela končati pripadnost Univerzi. Upokojeni profesorji niso samo nekdanji zaposleni. So nosilci njenega znanja, zgodovinskega spomina, ugleda, strokovnih povezav in akademskega izročila.

V nadaljevanju predstavljam tri preproste, vendar po mojem mnenju uresničljive zamisli.

Akademska kavarna – prostor srečevanja in pripadnosti

Univerza bi lahko v primernem gostinskem objektu enkrat ali dvakrat tedensko zagotovila stalen manjši prostor, namenjen neformalnemu srečevanju zaslužnih profesorjev in drugih upokojenih visokošolskih učiteljev. Ob vnaprej določenem času bi se lahko srečali, pozdravili, pogovorili, popili kavo in občasno skupaj zaužili skromno zakusko. Takšna srečanja ne bi potrebovala dnevnega reda, zapisnikov ali obveznega programa. Njihov temeljni namen ne bi bilo delo, ampak preprosto človeško druženje. Človek po upokojitvi ne pogreša samo svojega nekdanjega dela. Pogreša tudi ljudi, vsakdanje pogovore, naključna srečanja na hodnikih ter občutek, da še vedno nekam pripada. Prav izguba teh drobnih stikov je lahko ena najbolj bolečih posledic upokojitve.

Pobudo bi lahko poimenovali Akademska kavarna Univerze v Mariboru. Univerza bi z razmeroma skromnimi sredstvi svojim nekdanjim učiteljem podarila najem prostora za srečevanje. To bi bilo predvsem simbolno in človeško sporočilo: «Nismo vas pozabili. Še vedno ste del naše univerzitetne skupnosti«.

Občasno bi se takšnim srečanjem lahko pridružili člani vodstva Univerze, dekani, mlajši učitelji, raziskovalci ali študenti. Tako bi Akademska kavarna lahko postala tudi prostor spontanega medgeneracijskega pogovora in nastajanja novih pobud. Vendar naj njeno osnovno poslanstvo ostane preprosto: omogočiti ljudem, ki so desetletja soustvarjali Univerzo, da se še naprej srečujejo kot člani iste akademske skupnosti.

Mostovi akademskega zaupanja

Profesor ob upokojitvi ne odnese s seboj samo strokovnega znanja in življenjskih izkušenj. S seboj odnese tudi mrežo poklicnih in osebnih povezav, ki jih je desetletja ustvarjal z drugimi univerzami, raziskovalnimi ustanovami, gospodarstvom, državno upravo, pravosodjem, politiko, kulturo in civilno družbo. Te povezave so lahko izjemno dragocene za Univerzo, zlasti pa za mlajše učitelje in raziskovalce, ki svojih strokovnih mrež še niso mogli razviti.

Pri tem seveda ne gre za preprosto izročitev imenika ali seznama telefonskih številk. Telefonska številka sama po sebi še ni povezava. Resnična povezava temelji na osebnem poznanstvu, sodelovanju, ugledu in zaupanju, ki se je pogosto gradilo več desetletij. Upokojeni profesor lahko mlajšega kolega osebno predstavi strokovnjaku iz gospodarstva ali druge univerze, ga priporoči za sodelovanje, povabi na skupno srečanje, vključi v raziskovalno mrežo ali mu pomaga odpreti vrata v okolje, do katerega bi sam težko prišel.

Univerza bi zato lahko oblikovala prostovoljni program medgeneracijskega prenosa strokovnih povezav z naslovom Mostovi akademskega zaupanja. V njem bi zaslužni in drugi upokojeni profesorji pomagali mlajšim sodelavcem vstopati v domače in mednarodne strokovne kroge ter nadaljevati sodelovanja, ki so jih starejši ustvarjali skozi svoje poklicno življenje.

Najdragocenejša zapuščina profesorja tako ni njegov seznam telefonskih številk, ampak njegova pripravljenost, da pokliče človeka, ki mu zaupa, in mu reče:

»Rad bi vam predstavil mlajšega kolega, ki bo nadaljeval delo, ki smo ga skupaj začeli.«

Tako se ne prenašajo samo podatki in poznanstva. Prenašajo se zaupanje, ugled, priložnosti in akademsko izročilo.

Akademska zapuščina Univerze v Mariboru

Tretje pomembno področje je ohranjanje in predstavljanje znanstvenega ter strokovnega dela upokojenih profesorjev.

Univerza bi lahko skupaj z Univerzitetno knjižnico Maribor oblikovala poseben oddelek ali zbirko z naslovom Akademska zapuščina Univerze v Mariboru. V njej bi bilo zbrano in javnosti predstavljeno pomembnejše znanstveno, strokovno in drugo delo posameznih zaslužnih profesorjev ter ostalih upokojenih visokošolskih učiteljev.

Ne bi šlo samo za shranjevanje knjig. Takšen oddelek bi predstavljal življenjsko delo ljudi, ki so desetletja soustvarjali Univerzo in njena znanstvena področja. Poleg izbranih knjig in drugih del bi zbirka lahko vsebovala profesorjevo kratko predstavitev, fotografijo, bibliografijo, podatke o njegovem pedagoškem in raziskovalnem delu ter videoposnetek pogovora o njegovem življenju in delu. Kjer bi bilo mogoče, bi lahko zbirka zajemala tudi rokopise, korespondenco, fotografije, spomine in drugo arhivsko gradivo.Posebej dragoceno bi bilo, če bi upokojeni profesorji tudi sami sodelovali pri izbiri svojih pomembnejših del in pojasnili, zakaj so bila ta dela zanje in za razvoj njihove stroke pomembna. Tako ne bi ohranili samo rezultatov njihovega dela, ampak tudi zgodbo o okoliščinah, v katerih so njihova dela nastajala.

Univerzitetna knjižnica bi s tem postala tudi prostor akademskega spomina. Sedanjim in prihodnjim generacijam bi pokazala, da Univerza ni samo ustanova, sestavljena iz stavb, pravilnikov in organizacijskih enot. Univerza je predvsem skupnost ljudi, njihovega znanja, ustvarjalnosti, medsebojnih vezi in življenjskega dela.

Človek, njegove povezave in njegovo delo

Vse tri pobude se med seboj dopolnjujejo.

Akademska kavarna bi ohranjala človeške stike in občutek pripadnosti.

Mostovi akademskega zaupanja bi omogočali prenos strokovnih povezav in priložnosti na mlajše generacije.

Akademska zapuščina pa bi ohranjala in predstavljala znanstveno, strokovno in življenjsko delo upokojenih profesorjev.

Gre pravzaprav za tri sestavine odnosa Univerze do ljudi, ki so jo desetletja soustvarjali: za človeka, njegove povezave in njegovo delo.

Način, kako Univerza ravna s svojimi upokojenimi učitelji, je pomembno sporočilo tudi sedanjim zaposlenim. Če človeka po upokojitvi pozabi, slabi občutek pripadnosti že med njegovim aktivnim delom. Če pa mu omogoči, da tudi po upokojitvi ostane član akademske skupnosti, krepi zaupanje vseh generacij v Univerzo.

Ob koncu mandata se zahvaljujem vsem kolegicam in kolegom za sodelovanje, srečevanja, pogovore in skupne pobude. Novemu vodstvu želim veliko ustvarjalnosti, novih zamisli in uspešnega povezovanja vseh generacij.

S položaja vodje Centra odhajam, Univerzi pa še naprej pripadam.

Z upokojitvijo se lahko konča služba. Ne bi pa se smeli končati pripadnost, sodelovanje in medsebojno spoštovanje.

PS.Ta razmišljanja prof.dr. Ivanjka so objavljena na spletnih straneh https://verbaseniorum.si, Aktualnosti i razmisleki, Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru in so zanimiva tudi za bralce www.misliprofesorja.si

31. januar 2021

Ob tragičnem dogodku v Šibeniku, kjer je poslovni človek v osebnih in dolžniško-upniških težavah posegel po svojem življenju in življenjih drugih, se zastavljajo določena vprašanja, na katere kot družba nismo pozorni.

Vsi vemo za samomore ljudi, ki so ostali brez vsega premoženja v podjetniškem poslovanju na podlagi zakona o izbrisu pravnih oseb iz 1999. leta. Pred kratkim sem dobil pismo bivšega podjetnika, ki je na podlagi omenjenega zakona izgubil vse družinsko imetje, brez lastne krivde, saj takega zakona ne pozna nobena država. Prosil je, naj pravna stroka po dvajsetih letih poskuša od države dobiti vsaj priznanje, da je slednja leta 1999 storila krivico deset tisočem občanov, da so izgubili celotno ali velik del svojega premoženja, da bi se lahko »opral« pred očitki lastne družine, da je zapravil družinsko imetje.

Na področju podjetništva smo se pravniki srečevali s hudimi duševnimi stiskami ljudi, ki so bili podjetniško neuspešni in so izgubili premoženje, družino in ugled. Žal smo ustvarili družbeno klimo, da podjetniški neuspeh pomeni družbeno stigmo, ki se je posameznik ne more rešiti do smrti. Nočemo razumeti, da je podjetništvo igra, v kateri ima podjetnik približno enako možnosti, da postane bogat ali da izgubi vse. Osebni stečaj rešuje ekonomski problem finančnih obveznosti, vendar posledice osebnega stečaja puščajo za seboj v dolžniku globoke duševne rane, ki jih mora reševati sam ali kvečjemu še njegova družina. Stigmo, ki jo dolžnik v osebnem stečaju nosi v sebi, družbeno okolje in mediji še dodatno povečujejo.

Za vrsto različnih osebnih težav imamo v družbi določene institucije, ki nudijo pomoč ljudem v duševnih in drugih stiskah; ne vem, kaj bi svetoval človeku, ki je v podobnih stiskah, kot je bil dolžnik v omenjenem tragičnem dogodku v Šibeniku. Banke, sodišča, davčni organi, ob podpori odvetnikov, poznajo le zakone, ki so tako kot družbeno okolje neusmiljeni, kadar gre za izterjave dolgov. Pri tem nikakor ne mislim, da dolgov ni treba plačati, vendar se zavedam nujnosti obstoja določene družbene institucije, ki bi psihološko skrbela za osebno stabilnost ljudi, ki so se znašli v tovrstnih situacijah, ki jih 50 let sploh nismo poznali. Tudi ti osebki so vredni družbene pomoči, tako kot drugi v raznih duševnih stiskah. Te stiske ljudi se ne rešujejo s pravom, temveč s humanim človeškim občutkom do človeka v težavah, da bi se izognili ne samo tragedijam, kot se je zgodila v Šibeniku, temveč da končno začnemo ustvarjati družbene odnose, ki jih pozna sodobno tržno-podjetniško gospodarstvo.

In zakaj nas mora EVROPSKO sodišče za človekove pravice opozoriti, da ni v skladu s človekovimi pravicami in njegovim dostojanstvom, da se na dražbi proda družinska hiša za dolg 140 evrov?

#izbris pravnih oseb, #duševna stiska, #zakonodaja

31. januar 2021

Prijatelji iz Japonske so mi povedali, da je v nekaterih uredništvih japonskih uglednih medijev na vidnem mesto zapisano pravilo, znano tudi kot narodni izrek: «Preverjamo sedemkrat, preden začnemo sumiti na nekoga.« Ob tem razmišljam, da je to le pretirano, vendar za Japonce je znano, da v svojem obnašanju marsikje odstopajo od pravil zahodnega sveta. Če bi nekateri mediji vsaj dvakrat preverili dejstva, o katerih poročajo, se ne bi od leta 2016 v svetu okoli 300-krat povečala uporaba besede fake news (lažne oziroma napačne novice, pogosto senzacionalistične informacije, ki se širijo pod krinko medijskega poročanja).

Verjetno pri nas ni bistveno drugače, kadar gre za naše medije.

Sumiti nekoga, da je storil nekaj neprimernega, ali sumiti v nekaj, češ da ni koristno, oziroma da je škodljivo, je pri nas oblika nacionalnega športa, ki se izvaja na vseh področjih. Epidemija je, ob prisilni socialni distanci, izvajanje tega športa še povečala in ga prenesla na vsa področja, zlasti pa na družbena omrežja. Tako je npr. o koristnosti ali škodljivosti cepljenja proti okužbi verjetno enako število medijskih objav, ki sumijo v primernost cepljenja in drugih ukrepov varovanja pred okužbo, kot tistih, ki cepljenje priporočajo. Res je, da je veliko dvomov o obrambni moči cepiv, pa vendar moramo zaupati strokovnjakom, ki ugotavljajo, da je v dani situaciji za zdaj najbolj učinkovita obramba posameznika in drugih pred posameznikom. Cepljenje proti corona virusu ni sicer pravna, je pa moralna dolžnost (s pravom se posameznik brani pred drugim, z moralo pa se drugi brani pred posameznikom).

Torej cepljenje je, čeprav je podan dvom o njegovi koristnosti, naša moralna dolžnost do sebe in do drugih, v danih okoliščinah, ko ni drugih možnosti.

Sicer pa je že pred 2000 leti Nekdo priporočal, »naj ljubimo svojega bližnjega kakor samega sebe«.

#mediji, #epidemija, #cepljenje

28. januar 2021

Ob seznanitvi, koliko imamo v naši državi predpisov vseh vrst in koliko imamo državnih oblastnih institucij ter ko sem danes zvedel, da imamo ob vsem tem še 274 raznih delovnih teles, svetovalnih agencij in vsakodnevno povečevanje števila ljudi v upravljanju z državo, se spomnim izreka, ki sem ga pogosto ponavljal tudi študentom:

“Če bi narava imela toliko predpisov in institucij, kot jih ima država, niti Bog ne bi znal z njo upravljati.” (Ludwig Börne – nemški pisec družbeni kritik).

#birokracija

26. januar 2021

Pravnik mora v spornih razmerjih med ljudmi vedno razmišljati drugače od znanega in splošno sprejetega mnenja, ki ga praviloma v današnjem času vsiljujejo mediji s površnim in ciljanim poudarjanjem segmentov, ki so privlačni za bralce. Mediji so pogosto lakmusov papir za stanje v družbi pri reševanju sporov med ljudmi. Pri poklicnem delu pravnika ne sme biti vpliva medijev in t. i. »javnega mnenja«, ki je vedno najslabše mnenje.

V razpravi s študenti smo ugotavljali, kaj je bistvo drame Romeo in Julija in kako bi pravnik pristopil pri razreševanju tragičnega dogodka. Začeli smo z vprašanjem, zakaj sta umrla Romeo in Julija. William Shakespeare je v fokusu drame zlasti poudaril pozitivnost in plemenitost ljubezni, ki je imela za posledico smrt obeh glavnih oseb, vendar brez osebne krivde. Nesrečni splet okoliščin je bistveno prispeval k tragičnemu koncu. Pravno gledano ni nihče kriv, vendar bi pravnik moral biti pozoren na manj opisano zasnovo drame. To je globoko medsebojno sovraštvo med družinama zaljubljencev Romea in Julije.

Ob diskusiji o pravnih vidikih ravnanj posameznikov v omenjeni drami so študentje spoznali, da iskanje le pravne krivde v ravnanju posameznika ne rešuje bistvenih problemov v družbi in da je pravnikova dolžnost delovati ne samo v smislu uporabe prava, temveč preventivno preprečevati nastanek okoliščin, ki so lahko tragične za posameznika ali družbo.

Kako preprečiti možnost nastanka medčloveških sporov, pa žal ni vsebina v študijskih programih za pravnike, ker je študij usmerjen v »reševanje sporov«, ki pa v temelju pogosto ustvarjajo nove, osebne, moralno-etične spore med ljudmi, vendar to družbe več ne zanima. To pa ne velja za pravnika, ki mora tudi upoštevati splošno veljavne, vendar od prava nepriznane človeške vrednote, ponotranjene in globoko zasidrane v ljudeh, kot so pravičnost, humanost, dobrota, spoštovanje drugega, vljudnost in druge.

#pravo, #morala, #etika

25. januar 2021

Od ugledne finančne institucije sem dobil ponudbo za opravljanje določenih storitev. Zelo natančno je opisano, v skladu z navodili ali predpisi o ukrepih za omejitev širjenja epidemije. Pri opisu ukrepov ni predvidena nobena izjema, razen pri plačilu. Plačilo je mogoče v gotovini, vendar naj se namesto nje “raje plačuje s kartico”.

Torej ukrepi se morajo vedno spoštovati, razen kadar gre za denar. Z denarjem se ne moremo okužiti, čeprav je denar najbolj nevaren virus, ki ne okuži telesa, temveč predvsem človekovega duha in zlasti odnose med ljudmi.

Morda bi bilo koristno ukrepe zoper okužbo s korona virusom smiselno uporabiti proti nevarni okužbi z denarjem.

#epidemija, #ukrepi

25. januar 2021

Znani angleški slikar Francis Bacon je zatrjeval, da je odnos ljudi do branja knjig podoben kot odnos do hrane. Večina knjigo samo pokusi, manjšina jo tudi poje in samo nekateri jo tudi žvečijo.

Kadar gre za pravne knjige, je večina v prvi skupini, v drugi skupini so tisti, ki jih potrebujejo le občasno, predvsem pa da jih imajo lepo vidne na knjižnih policah v svojih pisarnah.

V tretji skupini so le študenti, ki jih profesorji silijo, da pravne knjige tudi z velikim odporom žvečijo.

Ko sem to pripovedoval študentom prava, me je študentka iz zadnje vrste vprašala, v katero skupino spadajo politiki. Ker me je vprašanje presenetilo in nisem takoj odgovoril, se je oglasil študent, ki je povedal: “Politikom sploh ni treba brati pravnih knjig, saj so sami genialni ustvarjalci prava. Televizijske kamere pogosto snemajo njihove ustvarjalne pravne misli v njihovih lepo urejenih pravnih pisarnah, vendar v njih še nisem opazil nobenih polic s knjigami.”

Bil sem hvaležen kolegu študentu, da me je s svojim odgovorom rešil iz zagate.

#knjige, #politiki

23. januar 2021

Starostnikom nihče več ne odpira vrat, ki vodijo v dejansko življenje. Ob pogledu na mizo, ki jo družba postavlja, starejši takoj izgubijo apetit. In kaj jim še preostaja, sem vprašal svojega starejšega znanca, ki mi je odgovoril: ”Saj veš, da se v starosti vse obrne na glavo. Mislili smo, da smo živeli v svetu dejstev, v resnici pa smo si to le domišljali. V starosti je treba imeti pogum za norost oblikovanja življenja okrog izsanjanih navdihov, ki so nam v preteklosti dajali vsaj navidezno upanje, da bomo našli smisel življenja.”

#življenje, #starost

21. januar 2021

Za današnje stanje v naši družbi je značilna vsesplošna zmeda glede temeljnih vrednot, ki bi naj veljale in se spoštovale v družbi. Nimamo vizije za bodočnost, še manj pa odgovorov, kako reševati dnevne probleme. Politika se oklepa le vprašanj personalne (žal ne kadrovske) politike posameznih oseb, ki pa se ne znajo znebiti idej senilne socialistične ideologije in prakse.

Eden od razlogov za sedanjo zmedo je po družbeno političnih spremembah pred tridesetimi leti splošno navdušenje z geslom: ”nihče nam nič ne more, smo absolutni vladarji vsega, nihče nam ne bo govoril, kaj lahko počnemo, in če se nam kdo upa karkoli prepovedati, mu ulica takoj sporoča: “gotof si”.

Sedaj nam je nepričakovano in naenkrat nevidni mali virus sporočil: “Ops, tako pa ne gre, dragi tovariši, razumite, da razkošja svobode ni več in zaenkrat se morate, če to želite ali ne, skupaj dogovoriti, kako se boste obnašali v bodoče.”

Tega sporočila pač mnogi ne želijo slišati, še manj pa razumeti.

Znano je, da je sedanje stanje civilizacije človeštvo doseglo z nenehno evolucijo, vendar je, kot nas uči zgodovina, evolucija šla pogosto mimo nekaterih struktur, ki se sedaj jezijo “dopoldan na sebe, popoldan pa na druge”.

#družba, #vrednote

20. januar 2021

S študenti sem se nekoč pogovarjal o temi, ali je ob smrti prijatelja bolj primerno izraziti njegovi družini “globoko sožalje”, kot je običaj, ali pa izraziti »trajno sožalje« oziroma “globoko in trajno sožalje”. Študentje so bili presenečeni ob tem vprašanju.

Po razpravi je ena od študentk glasno razmišljala: ”Osebno menim, da bi verjetno sorodstvo in mrtvi raje slišali o trajnem spominu na mrtvega kot pa o “globokem”, ki je le fraza, ki se lepo sliši. Globoko žalost čutijo najbližji, površen spomin na pokojnika pa ima mnogo drugih, čeprav na umrlega še kako hitro mnogi pozabljajo. Drugi študent pa je še pripomnil, da praviloma v osmrtnicah zapišemo: “Ostal nam bo v trajnem spominu”, kar pomeni, da bi bilo tudi primerno izraziti naše sožalje ob uporabi obeh besed “globoko in trajno sožalje”, čeprav je to za mnoge protokolarna izjava, brez občutka za njeno vsebino.

#izjave, #smrt