14. februar 2021

Trdijo, da obstaja in deluje naravni vsesplošni zakon, ki pravi: kar sejemo, to bomo želi. Če smo dobri, prijazni, spoštljivi do drugih, nam bo to vrnjeno v takšni ali drugačni obliki. Enako velja, če smo sovražni, zamerljivi, zavistni, nevoščljivi drugim. Prav vse, vse se nam vrača. Praviloma se tega v naglici življenja ne zavedamo, vendar se nam to potrjuje v starosti.

To načelo ima svojo logiko in utemeljitev v dejstvu, da smo vsi eno v enotnem energijskem območju. S svojimi pozitivnimi ali negativnimi mislimi, dejanji in občutki ustvarjamo določeno energijo, ki jo pošiljamo v univerzum, ki nam jo vrača preko drugih oseb na razne načine.

Če smo vsi eno, kar ni sporno, pomeni, da vse, kar ustvarjamo, in naš način delovanja v razmerju do drugih, je v bistvu tudi razmerje do nas samih. Če bi se zavedali, da je drugi alter ego (drugi jaz) in se tako obnašali, bi življenje bilo čudovito.

Sprašujemo se, zakaj je med nami in drugimi toliko sovražnosti, nasprotja, nestrpnosti, ob tem da se zavedamo in občudujemo prisotnost popolnosti univerzuma.

Ni mogoče razumeti, da je v neživi naravi in v človeku, kot razumskem bitju, toliko popolnosti, v medsebojnem razmerju med ljudmi pa toliko nepopolnosti.

#popolnost, #nepopolnost, #zakon recipročnosti

13. februar 2021

Letos v teh dneh ni treba skrbeti za pustne maske, saj jih vsi prisilno nosimo, da bi preprečili bližnje srečanje z neznanim malim nevidnim vsiljivcem, ki nam ogroža življenja.

Kot otroci smo se bali mask (pust je bil nekaj časa na Hrvaškem tudi prepovedan; 1946 – 1952), danes pa se bojimo ljudi brez mask.

Še bolj pa se bojimo ljudi v vsakodnevnem življenju, ki si nadenejo maske lahkotnega in ljubeznivega nasmeška, da bi prikrili tisto, kar o nas resnično mislijo.

Tudi danes si nadenemo masko ravnodušnosti, kot smo jo pogosto opazili v svojem življenju pri srečanju s posamezniki, ko je naše življenje bilo majavo, brez konca in rešitve.

#ljudje, #maske

12. februar 2021

To, da se staramo, nam je znano, vendar o tem govorimo, ko se pomikamo iz mladosti v srednjo dobo življenja. Ko smo na pragu starosti ali pa smo že v njej, se več ne staramo. Smo preprosto stari ali pa to poskušamo prikazati z lepšim pojmom – starejši. Smo v obdobju, za katerega je nobelovec Ivo Andrić zapisal: ” Pripadamo tretjemu svetu, ki ni več življenje in še ni smrt, sestavljen pa je iz prvin enega in drugega. Starost je pripoved brez konca in vprašanje brez odgovora.”

Starost se vedno konča s smrtjo, o kateri se pogovarjamo neresno in zbijamo šale v vseh obdobjih življenja, razen v starosti, ko o njej molčimo ali pa se o njej pogovarjamo tiho in resno. Zavedamo se njene bližine, vendar nas ni strah pred njo, temveč jo spoštujemo, zavedajoč se pomena smrti za življenje samo. Življenja brez smrti ni in bi ga brez nje bistveno manj cenili.

Smrt daje vrednost življenju, čeprav ga v naših površnih predstavah izniči.

#smrt, #življenje

11. februar 2021

Čeprav je družbeno okolje pomembno za emocionalno stabilnost posameznika in izražanje identitete ter inspiracije, na to običajno sploh nismo pozorni. Kako se posameznik počuti v svojem družbenem okolju, je tabu tema. Za minimalne materialne potrebe posameznika družba še poskrbi, vendar za dobro počutje v družbi ni organizirane družbene pomoči. Starejši so pri tem najbolj izpostavljeni. Družba skrbi za vrhunsko tehnologijo, čeprav je naša prihodnost predvsem v dobro usposobljenem in zadovoljnem ljudstvu, kar temelji na dobrem počutju, ustvarjalnosti in družbeni odgovornosti.

Ni sporno, da so ljudje pri delu bolj učinkoviti, če se dobro počutijo, zlasti to velja v delovni sredini, vendar pa je ustvarjanje klime dobrega počutja le zaradi večje učinkovitosti mogoče dojeti kot degradacijo osebnosti človeka kot delovnega sredstva. Dobro počutje ljudi v družbi je potrebno človeku samemu, ne pa kot prikrito sredstvo izrabljanja njegove človečnosti. K dobremu počutju prispeva družbeno okolje s tem, da podpira razvoj notranjih potreb po lastnem delovanju in doseganju osebne zrelosti za nove naloge in učenje. Notranji razvoj osebnosti pa žal ni družbena prioriteta.

Korona virus je neznansko prizadel ljudi na področju telesnega trpljenja, kar je prepoznavno, vendar niso nič manj prisotne tudi duševne bolečine in reakcije, povezane s čustvi. Psihologi opozarjajo na povečano zaskrbljenost pri ljudeh, strah, jezo, razočaranje, apatičnost, ravnodušnost in izgubo interesa za življenje, saj se počutijo nemočni, izgubljeni in da so breme drugim. Osamljenost in depresivnost zlasti čutijo starejši.

V kriznih časih človek čuti potrebo po gradnji emocionalne navezanosti na druge in to ohranjati, kar je v teh kriznih časih bistveno oteženo. Mediji veliko prispevajo k človeškim stiskam s svojim poročanjem, v katerem je malo spodbudnih poročil.

Čas je, da vsaj prepoznamo duševne težave ljudi, pristopimo k njim s pomirjevalno spodbudo in jim povemo, da smo na njihovi strani.

Morda v premislek visokim predstavnikom ljudstva, da se spustijo med ljudi z lepo spodbudno besedo, ne pa da se stalno med seboj hvalijo oziroma kritizirajo, kako se borijo oziroma ne borijo zoper nevidnega sovražnika.

Bojim se podobnih situacij, kot jih poznamo iz vojn, ko se vojni generali hvalijo z zmagami in pozabljajo na lastne žrtve teh zmag.

#Pirova zmaga, #ljudje, #epidemija

10. februar 2021

Pravniki v upravi in pravosodju ter raziskovalni novinarji, še posebej tisti z rumenim pasom, imajo negativno mnenje o podjetnikih, češ da so nelegalno pridobili premoženje in da zlorabljajo druge, ker so “prisiljeni” ustvarjati dobiček. Pri tem pa pozabljajo, da so to le posamezniki in da podjetništvo kot tako ni vzrok za njihovo nelegalno in nelegitimno delovanje.

»Podjetništvo je častna veščina za dobro človeštva z upanjem na dobiček«, je leta 1458 zapisal Benedikt Kotrulj iz Dubrovnika v prvi znani evropski knjigi o podjetništvu »Libro de arte dela mercatura«.

Če bi v našem 3. členu Zakona o gospodarskih družbah pri definiranju podjetništva vnesli pojem “v upanju”, bi bil odnos do podjetništva bistveno drugačen. Moji poskusi dopolnitve zakona v tej smeri so bili vedno zavrnjeni, češ da je dobiček vedno končni cilj, kot neka vrsta dolžnosti.

Sedanja opredelitev v Zgd-1 se glasi:

“Po tem zakonu je gospodarska družba pravna oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost.

Pridobitna dejavnost po tem zakonu je vsaka dejavnost, ki se opravlja na trgu zaradi pridobivanja dobička.”

Predlog za spremembo:

“Pridobitna dejavnost po tem zakonu je vsaka dejavnost, ki se opravlja na trgu z upanjem na dobiček.”

To je majhna sprememba v tekstu, vendar velika v miselnosti podjetnikov in družbenega okolja in bi pomenila humanizacijo podjetništva, kot so ga dojemali dubrovčani pred petsto leti.

#pravo, #podjetništvo

8. februar 2021

Medijski teror z irelevantnimi informacijami nas dela nezdrave. Tako imenovane hitre novice nam onemogočajo pravilno ocenjevati obstoječe nevarnosti v družbi in omejujejo naše miselne sposobnosti razumevanja sveta. Praktično potrjujejo naše zmote in nas delajo pasivne, manjše kot smo sami. Povzročajo nam notranje vznemirjenje in škodljivo vplivajo na našo koncentracijo. Medijske novosti prispevajo k temu, da imamo negativen pogled na svet in na življenje. Slabe novice spravljajo naše možgane v vztrajni stres. Lakoto po informacijah moramo obvladati s tem, da se zavestno odrekamo tistim informacijam, ki nas ogrožajo. Nujno se je treba izogniti nepotrebnemu nasilju obvestil na pametnem telefonu. Čas je, da oblikujemo umetnost digitalnega življenja, kako prepoznati, katere novice so odveč in za nas škodljive. Konstruktivni mediji ponujajo rešitve in zmanjšujejo negativni fokus, vendar jih ni na trgu. Potrebujemo boljšo medijsko higieno, h kateri prispeva samo kvalitetni žurnalizem izobraženih, pokončnih, neodvisnih in ljudem prijaznih novinarjev. Ker teh ni veliko, se priporoča zavestno izogibanje branju, gledanju oziroma poslušanju tistih, ki nas zavajajo in nam ponujajo nesprejemljive vzorce nekulturnega dialoga.

#mediji, #informacije

7. februar 2021

V nekrologih in osmrtnicah se pogosto uporablja beseda “bivši”, da bi se povedalo, kaj je pred smrtjo umrli delal oziroma imel določeno funkcijo ali pa je živel v določenem obdobju. Če umre upokojenec, pa se zanj ne omenja, da je to bil “bivši upokojenec”.

Razmišljam: biti “bivši upokojenec” je nepomembno življenjsko obdobje. Sicer pa je znano, da upokojenci posebej obremenjuje družbo; (dokaz – covid-19).

Ob uporabi besedila “umrl je upokojenec“, se mi zdi kot neka razbremenitev, vendar ne vem, kdo se razbremenjuje in zakaj.

#razbremenitev, #bivši upokojenec

4. februar 2021

Moj stari znanec, izobražen, pošten, celo življenje je bil deloholik na področju nudenja pomoči drugim, se mi je nekoč potožil: “Skozi življenje sem se nekako prebijal po ovinkih z velikimi težavami in nikoli me ni nihče natančno ocenil, še manj pa pohvalil. Sedaj v starosti pa me je mlad nadobudni novinar v lokalnem obskurnem časopisu končno ocenil z opisno oceno, ki bi naj po njegovem zapisu bila pozitivna nula.”

Dodal je še, da je ta nula bila, podprta s številnimi, v novinarstvu znanimi besedami, kot so “vendar”, baje”, ”govori se”, “mnogi dvomijo”, “mediji so o njem že poročali”… in tako naprej, vedno z jasno prepoznavnim, nezapisanim negativnim predznakom. Sedaj je v družbenem okolju poznan kot komaj pozitiven človek, z jasno poudarjenim dvomom o vsem, kar je po lastni oceni opravil dobro.

Ko sva se poslovila, mi ni dalo miru vprašanje, zakaj smo tako skopi pri pohvalah in dobrih ocenah in tako besedno radodarni s slabimi ocenami, dvomi ter insinuacijami in kritikami.

Mariborski pokojni profesor slavist dr. Šimundić je vedno trdil, da imamo slovanski narodi bistveno več negativnih besed za ocenjevanje drugih kot pa pozitivnih besednih izrazov. Verjetno smo posledično tudi na univerzitetnem študiju uvedli enako število petih negativnih ocen od 1 – 5 in pet pozitivnih, od 5 -10. Če se dobro spomnim, nikoli nisem neuspešnemu študentu na izpitu dal nižje ocene od 5, ker se mi je zdelo, da stopnje neznanja ni mogoče ocenjevati in da je takšna oblika ocenjevanja degradacija študentove osebnosti. Slabše in boljše znanje je mogoče domnevno, vsaj do neke mere, različno ocenjevati.

Če bi imel moč odpraviti razlikovanje pri neuspešnih izpitih, bi zagotovo odpravil to razlikovanje neznanja od 1 do 5. (sic!)

#ocenjevanje

3. februar 2021

Študentom sem svetoval, da se izogibajo stavka, ki se pogosto sliši v raznih sporih in v razpravah na sodiščih, ne glede na to, ali gre za razhajanje v pomembni ali nepomembni stvari. Ta stavek se, praviloma v raznih niansah, glasi: »Dokazal vam/ ti bom, da ste/si …« npr. v zmoti. Študentom sem pojasnil, da s tem stavkom praviloma spravljamo nasprotnika v podrejeni položaj in ga prisiljujemo, da bi naj verjel le naši resnici, kot da je resnica v naši domeni in da imamo le mi monopol nad njo. Znano je, da se bo nasprotnik počutil ponižan, mi pa lažno poveličani, zlasti v očeh tretjih. V taki situaciji je težko pričakovati, da bo nasprotnik spremenil mnenje, nasprotno, še bolj bo vztrajal pri svojem. On ne želi sprejeti »samo naše« resnice, saj mu onemogočamo, da bi skupaj poiskali pravo resnico.

Na vprašanje študentom, kako bi omenjeni stavek spremenili ali nadomestili kot bodoči pravniki (npr. tožilci) na sodišču, je ena od nadobudnih študentk odgovorila, da bi ona uporabila naslednji stavek: »Rada bi vam pomagala, da spoznate, kako ste krivi oziroma v zmoti.«

Ko se spomnim na to razpravo, si zamišljam, kako bi se počutil, če bi tožilec ali nasprotnik v postopku uporabil omenjeni stavek študentke, namesto: »Dokazal vam bom, da ste…..!

#študenti, #zmota

1. februar 2021

Drama sodobnega človeka je v dejstvu, da so njegove možnosti omejene po naravi stvari, želje pa neomejene, ker jih posameznik spodbuja sam ob vsiljivi medijski podpori. To bi bilo še mogoče obvladati, če se ne bi na vsakem koraku primerjal z drugimi. Posameznik je danes podoben tekmovalcu na dirkališču, ki želi premagati druge, vendar ne ve, kje je cilj. Olimpijskega načela: pomembno je sodelovati in ne zmagati, sodobni človek ne sprejme kot življenjsko vodilo. Težko sprejema samega sebe z vsemi svojimi slabostmi in vrlinami v razmerju do drugega in se boji njegovega mnenja. Priznati svoje omejitve je živeti v družbi s stigmo izločenosti. Notranje duhovno življenje je puščobno in zadržano. Človek je prepričan, da raste, če stopi na višji podstavek in uspe izriniti drugega. »Imeti« oziroma njegova »pojava« v družbi sta mu pomembnejši kot »biti«. Na življenjskih razkrižjih je prepričan, da vedno izbere napačno pot. Družbo dojema kot mater, ki ne uči otroka hoje, ker se boji, da bo padel.

Nikoli nima časa, da se ustavi in pogleda vase – ko pa v starosti ima čas, pa si tega ne upa, ker se boji opustošene praznine v pričakovanju, da se bo čimprej spustila gledališka zavesa po odigrani življenjski drami.

#človek, #drama